杏MAP导航

Vatican News

Po uvodnih pozdravih je pape? Fran?i?ek izrazil svoje zadovoljstvo nad odlo?itvijo, da je bilo tokratno sre?anje namenjeno izku?nji posebnih potreb, dru?benim dejavnikom, ki jih opredeljujejo, ter prizadevanju za kulturo skrbi in vklju?evanja. »Akademija dru?benih znanosti je namre? poklicana, da v skladu s transdisciplinarnim modelom obravnava nekatere najnujnej?e izzive dana?njega ?asa. V mislih imam tehnologijo in njen vpliv pri raziskovanju ter na podro?jih kot sta medicina in ekolo?ki prehod; mislim na komunikacijo in razvoj umetne inteligence, ki je velik izziv, pa tudi na potrebo po iskanju novih ekonomskih modelov.
V zadnjem ?asu je mednarodna skupnost dosegla velik napredek na podro?ju pravic oseb s posebnimi potrebami. ?tevilne dr?ave gredo v to smer, v drugih pa je to priznanje ?e vedno samo delno in nejasno. Vendar pa tam, kjer so stopili na to pot, med lu?mi in sencami ?e vidimo, kako cvetijo ljudje in poganjki bolj pravi?ne in solidarne dru?be.«

Nadalje je sveti o?e spomnil, da smo se s tem, ko smo prisluhnili glasu oseb s posebnimi potrebami, za?eli bolj zavedati, da njihovega ?ivljenja ne pogojujejo samo funkcionalne omejitve, temve? tudi kulturni, pravni, ekonomski in dru?beni dejavniki, ki lahko ovirajo njihove dejavnosti in vklju?enost v dru?bo.

»Temelj obravnavanja tega vpra?anja je seveda dostojanstvo oseb s posebnimi potrebami, skupaj z njegovimi antropolo?kimi, filozofskimi in teolo?kimi razse?nostmi. Brez trdnega opiranja na ta temelj se lahko zgodi, da se po eni strani potrjuje na?elo ?lovekovega dostojanstva, hkrati pa se tudi deluje proti njemu. Dru?beni nauk Cerkve je glede tega zelo jasen: osebe s posebnimi potrebami »so popolnoma ?love?ki subjekti, ki imajo pravice in dol?nosti« (Kompendij dru?benega nauka, ?t. 148). Vsako ?love?ko bitje ima pravico do dostojanstvenega ?ivljenja in celovitega razvoja, »?etudi zmore manj, ?etudi se je rodilo ali odra??alo z omejitvami; to namre? ne zmanj?uje njegovega neizmernega dostojanstva kot ?love?ke osebe, ki ni utemeljeno na okoli??inah, temve? na vrednosti njegovega bitja. Brez za??ite tega temeljnega na?ela ni prihodnosti ne za bratstvo ne za ?love?ko pre?ivetje« (Okro?nica Fratelli tutti, 107).

V nadaljevanju svojega govora je pape? Fran?i?ek dejal, da je skrb Cerkve za osebe s posebnimi potrebami izra?ena tudi v ?tevilnih Jezusovih sre?anjih, o katerih pripovedujejo evangeliji. Iz teh pripovedi lahko ?rpamo izhodi??a za razmi?ljanje, ki so vedno aktualna: »Prvi?, Jezus stopi v neposreden stik s tistimi, ki imajo posebno potrebo, saj se le-te, tako kot vsake oblike bolezni, ne sme prezreti ali zanikati. Toda Jezus se z njimi ne le pove?e, ampak spremeni tudi pomen njihove izku?nje; prinese nov pogled na polo?aj oseb s posebnimi potrebami, tako v dru?bi kot pred Bogom. Zanj je namre? vsako ?love?ko stanje, tudi tisto, ki ga zaznamujejo velike omejitve, povabilo k tkanju edinstvenega odnosa z Bogom, zaradi katerega ljudje ponovno za?ivijo: pomislimo na primer na slepega Bartimaja v evangeliju« (prim. Mr 10,46-52).

»?al je na mnogih koncih sveta ?e vedno veliko oseb in dru?in, ki so zaradi posebnih potreb izolirane in potisnjene na rob dru?benega ?ivljenja. In to ne samo v najrevnej?ih de?elah, kjer jih ?ivi ve?ina in kjer jih to stanje pogosto obsodi na bedo, ampak tudi v okoljih ve?je blaginje: tukaj se v?asih na invalidnost gleda kot na osebno tragedijo, invalidi pa so 'skriti izgnanci', ki so obravnavani kot dru?beni tujki"« (Okro?nica Fratelli tutti, 98).

»Kultura odmetavanja namre? nima meja. Nekateri si domi?ljajo, da lahko na podlagi utilitarnih in funkcionalnih meril dolo?ijo, kdaj ima ?ivljenje vrednost in ga je vredno ?iveti. Tovrstna miselnost lahko vodi do hudih kr?itev pravic naj?ibkej?ih ljudi, do velikih krivic in neenakosti, kadar ?loveka vodi predvsem logika dobi?ka, u?inkovitosti ali uspeha. V dana?nji kulturi odmetavanja pa obstaja tudi manj viden in zelo zahrbten vidik, ki zmanj?uje vrednost osebe s posebnimi potrebami v o?eh dru?be in v njenih lastnih o?eh: to je te?nja, ki ?loveka vodi k temu, da svoj obstoj obravnava kot breme zase in za svoje bli?nje. S ?irjenjem te miselnosti se kultura odmetavanja spreminja v kulturo smrti. Dejansko se ljudi ne dojema ve? kot »prvo vrednoto, ki jo je treba spo?tovati in varovati, ?e zlasti, ?e so revni ali nemo?ni, ko "?e niso koristni" – kakor nerojeni otroci – ali ko "niso ve? koristni" – kakor ostareli« (prav tam, 18). To je zelo pomembno, dve skrajnosti ?ivljenja: nerojeni otroci s posebnimi potrebami so splavljeni, ostarelim v zadnjem obdobju pa se nudi sladka smrt, evtanazija. Vedno gre za prikrito evtanazijo, toda na koncu je vendarle evtanazija.«

»Boriti se proti kulturi odmetavanja pomeni spodbujati kulturo vklju?evanja, ustvarjati in krepiti vezi pripadnosti dru?bi. Protagonisti tega solidarnostnega delovanja so tisti, ki se ?utijo soodgovorni za dobro vsakega posameznika, si prizadevajo za ve?jo socialno pravi?nost in za odpravo razli?nih ovir, ki mnogim prepre?ujejo u?ivanje temeljnih pravic in svobo??in. Rezultati tak?nega delovanja so najbolj vidni v ekonomsko razvitej?ih dr?avah. V teh dr?avah so osebe s posebnimi potrebami v splo?nem upravi?ene do zdravstvenih in socialnih storitev in so kljub mnogim te?avam vklju?ene v ?tevilna podro?ja dru?benega ?ivljenja: od izobra?evalnega do kulturnega, od delovnega do ?portnega. V najrevnej?ih dr?avah se to v veliki meri ?e ni uresni?ilo. Zato mora mednarodna skupnost spodbujati in podpirati vlade, ki si za to prizadevajo. Podobno je treba podpirati tudi organizacije civilne dru?be, saj bi bili brez njihovega obse?nega solidarnostnega dela marsikje ljudje prepu??eni sami sebi.«

»Gre za to, da se ustvari kulturo celostne inkluzije. Vez pripadnosti postane ?e mo?nej?a, ?e osebe s posebnimi potrebami niso pasivni prejemniki, temve? sodelujejo v dru?benem ?ivljenju kot protagonisti sprememb. Subsidiarnost in soudele?ba sta dva stebra u?inkovite inkluzije. In v tej lu?i lahko dobro razumemo pomen dru?tev in gibanj oseb s posebnimi potrebami, ki spodbujajo udejstvovanje v dru?bi.«

»Dragi prijatelji, priznati vsakega ?loveka za brata ali sestro in iskati dru?beno prijateljstvo, ki vklju?uje vse – to ni ?ista utvara. Potrebujemo pa odlo?nost in sposobnost pri iskanju u?inkovitih poti, ki bi nam zagotovile dejanske mo?nosti. Vsakr?no prizadevanje v tej smeri se spreminja v visoko dejanje dejavne ljubezni. Vsak posameznik namre? lahko pomaga potrebnemu ?loveku, a ko se pove?e z drugimi, da bi spro?il dru?beni razvoj bratstva in pravi?nosti za vse, stopi na "podro?je naj?ir?e ljubezni, politi?ne ljubezni« (prav tam, 180).

Zahvaljujem se vam, bratje in sestre, ker je v tem prizadevanju tudi va? prispevek: prispevek ?tudija in razprave na podro?ju znanstvene skupnosti ter ozave??anja v razli?nih dru?benih in cerkvenih okoljih. ?e posebej se vam zahvaljujem za va?o konkretno pozornost do sester in bratov s posebnimi potrebami. Iz srca blagoslavljam vas in va?e delo. In prosim vas, da molite zame. Hvala.