Poslanica svetega o?eta Fran?i?ka za 32. svetovni dan bolnikov
POSLANICA SVETEGA O?ETA
za XXXII. svetovni dan bolnikov
11. februarja 2024
»Ni dobro za ?loveka, da je sam«.
Zdraviti bolnega s skrbjo za odnose
»Ni dobro za ?loveka, da je sam« (1 Mz 2,18). Bog, ki je ljubezen, je ?loveka od za?etka ustvaril za ob?estvo in v njegovo bitje vpisal razse?nost odnosov. Tako je na?e ?ivljenje, ki je oblikovano po podobi Trojice, poklicano, da se v polnosti uresni?i v dinamiki odnosov, prijateljstva in medsebojne ljubezni. Ustvarjeni smo, da bi bili skupaj, ne sami. In prav zato je ob?estvo tako globoko zapisano v ?love?ko srce; izkustvo zapu??enosti in osamljenosti nas prestra?i, je bole?e in celo ne?love?ko. To postane ?e toliko bolj v ?asu krhkosti, neodlo?nosti in negotovosti, ki so pogosto posledica katere koli nenadne resne bolezni.
Mislim na primer na tiste, ki so bili med pandemijo Covid-19 stra?no sami: bolniki, ki niso mogli sprejemati obiskov, pa tudi bolni?arji, zdravniki in pomo?no osebje, ki so bili preobremenjeni z delom in zaprti v izolacijske oddelke. Seveda ne pozabljamo, koliko se jih je moralo s smrtno uro sre?ati samih, ob pomo?i zdravstvenega osebja, a dale? od svojih dru?in.
Hkrati z bole?ino so?ustvujem s trpljenjem in osamljenostjo tistih, ki zaradi vojne in njenih tragi?nih posledic ostanejo brez opore in brez pomo?i. Vojna je najstra?nej?a dru?bena bolezen, najbolj krhki ljudje pa pla?ajo najvi?jo ceno.
Vendarle je treba poudariti, da tudi v dr?avah, ki u?ivajo mir in imajo ve?je vire, ?as starosti in bolezni pogosto pre?ivljamo v osamljenosti in v?asih celo zapu??enosti. Ta ?alostna resni?nost je predvsem posledica kulture individualizma, ki povzdiguje uspe?nost za vsako ceno in goji mit u?inkovitosti, postane pa brezbri?na in celo neusmiljena, ko ljudje nimajo ve? potrebnih mo?i, da bi dr?ali korak. Tedaj postane kultura odmetavanja, v kateri »»ljudje niso ve? prva vrednota, ki jo je treba spo?tovati in varovati, ?e zlasti, ?e je revna ali nemo?na, ko ??e ne koristi‘ – kakor nerojeni – ali ?ne koristi ve?‘ – kakor stari« (Okro?nica Fratelli tutti, 18). Ta logika ?al pre?ema tudi nekatere politi?ne odlo?itve, ki jim ne uspe postaviti v sredi??e dostojanstva ?loveka in njegovih potreb, in ne dajejo vedno prednosti strategijam in virom, ki so potrebni, da bi vsakemu ?loveku zagotovili temeljno pravico do zdravja in dostop do oskrbe. Hkrati pa zapu??enost krhkih in njihovo osamljenost pospe?ujeta tudi kr?enje oskrbe zgolj na zdravstvene storitve, ne da bi jih modro spremljala »terapevtska zaveza« med zdravnikom, pacientom in doma?imi.
Dobro nam dene, ?e bomo ?e enkrat poslu?ali svetopisemsko besedo: ni dobro za ?loveka, da je sam! Bog jo izre?e ob za?etku stvarjenja in nam tako razkrije globok smisel njegovega na?rta za ?love?tvo, isto?asno pa tudi smrtno rano greha, ki se vtihotapi in povzro?i sume, prelome, delitve, in s tem osamitev. ?loveka prizadene v vseh njegovih odnosih: z Bogom, s seboj, z drugim, s stvarstvom. Zaradi te osame izgubimo smisel bivanja, jemlje nam veselje ljubezni in povzro?i, da do?ivljamo neznosen ob?utek osamljenosti v vseh klju?nih ?ivljenjskih prehodih.
Bratje in sestre, prvo zdravljenje, ki ga potrebujemo v bolezni, je bli?ina, polna so?utja in ne?nosti. Poskrbeti za bolnega zato najprej pomeni poskrbeti za njegove odnose, za vse njegove odnose: z Bogom, z drugimi – doma?imi, prijatelji, zdravstvenimi delavci – s stvarstvom in s samim seboj. Je to mogo?e? Da, je mogo?e in vsi smo poklicani, da si prizadevamo, da se to zgodi. Poglejmo si ikono usmiljenega Samarijana (prim. Lk 10,25-37), na njegovo sposobnost, da upo?asni korak in postane bli?nji, na ne?nost, s katero laj?a rane trpe?ega brata.
Spomnimo se te osrednje resnice na?ega ?ivljenja: na svet smo pri?li, ker nas je nekdo sprejel, ustvarjeni smo za ljubezen, poklicani smo v ob?estvo in v bratstvo. Ta razse?nost na?ega bitja nas podpira predvsem v ?asu bolezni in krhkosti in je prva terapija, ki jo moramo vsi skupaj sprejeti za zdravljenje bolezni dru?be, v kateri ?ivimo.
Vam, ki do?ivljate bolezen, pa naj bo prehodna ali kroni?na, bi rad rekel: ne sramujte se svoje ?elje po bli?ini in ne?nosti! Ne skrivajte je in nikoli ne pomislite, da ste drugim v breme. Stanje bolnikov nas vse vabi, da upo?asnimo ponoreli tempo, v katerega smo pogreznjeni, in ponovno najdemo sami sebe.
V tej spremembi dobe, ki jo do?ivljamo, smo zlasti mi, kristjani, povabljeni, da prevzamemo Jezusov so?utni pogled. Poskrbimo za tiste, ki trpijo in so sami, morda odrinjeni in zavr?eni. Z vzajemno ljubeznijo, ki nam jo Kristus Gospod daje v molitvi, zlasti pa v evharistiji, poskrbimo za rane osamljenosti in izoliranosti. In tako sodelujemo, da se zoperstavimo kulturi individualizma, brezbri?nosti in odmetavanja, in skrbimo za rast kulture ne?nosti in so?utja.
Bolni, krhki in ubogi so v srcu Cerkve in morajo biti tudi v sredi??u na?e ?love?ke pozornosti in pastoralnih prizadevanj. Ne pozabimo tega! In zaupajmo se Presveti Mariji, Zdravju bolnikov, naj prosi za nas in nam pomaga, da bomo ustvarjalci bli?ine in bratskih odnosov.
Rim, Sv. Janez v Lateranu, 10. januarja 2024
FRAN?I?EK
