Pismo XVI. rednega generalnega zasedanja ?kofovske sinode Bo?jemu ljudstvu
Pismo XVI. rednega generalnega zasedanja
?kofovske sinode
Bo?jemu ljudstvu
Drage sestre, dragi bratje, ko se dela prve seje XVI. rednega generalnega zasedanja ?kofovske sinode bli?ajo koncu, se ?elimo skupaj z vsemi vami zahvaliti Bogu za lepo in bogato izkustvo, ki smo ga pravkar do?iveli. Ta blagoslovljeni ?as smo ?iveli v globokem ob?estvu z vsemi vami. Podpirale so nas va?e molitve, s seboj smo nosili va?a pri?akovanja, vpra?anja in tudi va?e strahove. Pretekli sta ?e dve leti, odkar se je na ?eljo pape?a Fran?i?ka za?el dolg proces poslu?anja in razlo?evanja, ki je bil odprt za vse Bo?je ljudstvo brez izjeme, da bi »hodili skupaj«, pod vodstvom Svetega Duha kot misijonski u?enci v hoji za Jezusom Kristusom.
Zasedanje, ki nas je zbralo v Rimu od 30. septembra 2023, predstavlja pomembno etapo v tem procesu. V mnogih pogledih je bila to izku?nja brez primere. Prvi? so bili na povabilo pape?a Fran?i?ka mo?ki in ?enske v mo?i svojega krsta povabljeni, da sedejo za isto mizo, da bi se udele?ili ne samo razprav, ampak tudi glasovanj tega zasedanja ?kofovske sinode. V dopolnjevanju na?ih poklicev, karizem in slu?b smo skupaj intenzivno poslu?ali Bo?jo besedo in izku?njam drugih. Z uporabo metode pogovora v Duhu smo poni?no podelili bogastvo in rev??ino na?ih skupnosti na vseh celinah, ter sku?ali razbrati, kaj ?eli Sveti Duh povedati Cerkvi danes. Tako smo do?iveli tudi pomembnost spodbujanja medsebojne izmenjave med latinskim izro?ilom in izro?ilom kr??anskega Vzhoda. Udele?ba bratskih delegatov Cerkva in cerkvenih skupnosti je mo?no obogatila na?e razprave.
Na?e zasedanje je potekalo v okviru sveta v krizi. Njegove rane in ?kandalozne neenakosti so bole?e odmevale v na?ih srcih in so na?emu delu dale posebno te?o, toliko bolj, ker so nekateri izmed nas pri?li iz dr?av, kjer divjajo vojne. Molili smo za ?rtve morilskega nasilja, ne da bi pozabili na vse tiste, ki so jih beda in korupcija pahnili na nevarna pota preseljevanja. Zagotovili smo svojo solidarnost in svojo zavezo skupaj z ?enskami in mo?kimi, ki se na vseh koncih sveta trudijo kot delavci za pravi?nost in mir.
Na povabilo svetega o?eta smo dali pomemben prostor ti?ini, da bi spodbujali med nami spo?tljivo poslu?anje in ?eljo po ob?estvu v Duhu. Med ekumensko vigilijo ob za?etku smo do?iveli, kako v tihem zrenju kri?anega Kristusa raste ?eja po edinosti. »Kri? je namre? edini sede? njega, ki je z darovanjem ?ivljenja za odre?enje sveta svoje u?ence izro?il O?etu, da 'bi bili vsi eno' (Jn 17,21). Trdno zdru?eni v upanju, ki nam ga daje Njegovo vstajenje, smo mu izro?ili svoj skupni Dom, v katerem vedno bolj nujno odmeva vpitje zemlje in vpitje reve?ev: 'Laudate Deum'« je spomnil pape? Fran?i?ek na samem za?etku na?ega dela.
Dan za dnem smo sli?ali nujen poziv k pastoralnemu in misijonskemu spreobrnjenju. Kajti poklicanost Cerkve ni oznanjevati evangelij z osredoto?enjem na samo sebe, ampak da se postavi v slu?bo neskon?ne ljubezni, s katero Bog ljubi svet (prim. Jn 3,16). Na vpra?anje, kaj pri?akujejo od Cerkve ob tej sinodi, postavljeno nekaterim brezdomcem, ki ?ivijo v bli?ini Trga svetega Petra, so odgovorili: »Ljubezen!« Ta ljubezen mora vedno ostati gore?e srce Cerkve, trinitari?na in evharisti?na ljubezen, kot je opozoril pape?, ko je 15. oktobra, na sredini poti na?ega zasedanja spomnil na sporo?ilo svete Terezije Deteta Jezusa. »Zaupanje« je tisto, ki nam daje smelost in notranjo svobodo, ki smo jo do?ivljali, da smo brez oklevanja svobodno in poni?no izrazili svoja zbli?evanja in svoje razlike, svoje ?elje in svoja vpra?anja.
In sedaj? Upamo, da bodo meseci, ki nas lo?ijo od drugega zasedanja v oktobru leta 2024, vsem omogo?ili konkretno udele?bo v dinamiki misijonskega ob?estva, ki ga ozna?uje beseda »sinoda«. Ne gre za ideologijo, ampak za izkustvo, ki je zakoreninjeno v apostolskem izro?ilu. Kot nas je opozoril pape? na za?etku tega procesa: »Ob?estvo in poslanstvo sta v nevarnosti, da ostaneta nekoliko abstraktna pojma, ?e ne bomo gojili cerkvene prakse, ki izra?a konkretnost sinodalnosti (…) in pospe?uje resni?no vklju?enost vseh« (9. oktober 2021). Izzivi so mnogovrstni in vpra?anja ?tevilna. Strnjeno poro?ilo prvega zasedanja bo pojasnilo dose?ene dogovore, opozorilo na odprta vpra?anja in nakazalo, kako nadaljevati delo.
Da bi Cerkev napredovala v razlo?evanju, mora nujno prisluhniti vsem, za?en?i z najbolj ubogimi. Od nje to zahteva pot spreobrnjenja, ki je tudi pot hvalnice: »Slavim te, O?e, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim, razodel pa otro?i?em« (Lk 10,21)! Gre za poslu?anje tistih, ki nimajo besede v dru?bi ali se ?utijo izklju?eni tudi iz Cerkve. Poslu?anje ljudi, ki so ?rtve rasizma v vseh njegovih oblikah, zlasti na nekaterih podro?jih domorodnim ljudstvom, katerih kulture so bile zasmehovane. Predvsem pa je Cerkev na?ega ?asa v duhu spreobrnjenja dol?na poslu?ati tiste, ki so bili ?rtve zlorab, ki so jih zagre?ili ?lani cerkvenega telesa, in se konkretno in strukturno zavezati, da se to ne bo ve? dogajalo.
Cerkev mora prisluhniti tudi laikom, ?enskam in mo?kim, ki so vsi poklicani k svetosti v mo?i svoje krstne poklicanosti: pri?evanju katehistov, ki so v ?tevilnih razmerah prvi oznanjevalci evangelija; preprostosti in ?ivahnosti otrok; navdu?enju mladih, njihovim vpra?anjem in klicem; sanjam starej?ih, njihovi modrosti in spominu. Cerkev mora prisluhniti dru?inam, njihovim vzgojnim skrbem, kr??anskemu pri?evanju, ki ga nudijo dana?njemu svetu. Sprejeti mora glasove tistih, ki ?elijo biti vklju?eni v lai?ke slu?be ali v organe, ki sodelujejo pri razlo?evanju in odlo?anju.
Za napredovanje v sinodalnem razlo?evanju mora Cerkev ?e bolj zbirati besede in izku?nje posve?enih slu?abnikov: duhovnikov, prvih sodelavcev ?kofov, katerih zakramentalna slu?ba je nepogre?ljiva za ?ivljenje celotnega telesa; diakonov, ki s svojo slu?bo predstavljajo skrb vse Cerkve v slu?bi najbolj ranljivih. Prav tako se mora pustiti izzvati prero?kemu glasu posve?enega ?ivljenja, ki je budni ?uvaj klicev Duha. Biti pa mora pozorna tudi na tiste, ki ne delijo njene vere, i??ejo pa resnico in v katerih je navzo? in dejaven Duh, Tisti, ki »vsem ljudem podarja mo?nost, da se pridru?ijo tej velikono?ni skrivnosti« (CS 22).
»Svet, v katerem ?ivimo in smo poklicani, da ga ljubimo in mu slu?imo tudi v njegovih protislovjih, od Cerkve zahteva krepitev sinergij na vseh podro?jih njenega poslanstva. Ravno pot sinodalnosti je pot, ki jo Bog pri?akuje od Cerkve tretjega tiso?letja« (pape? Fran?i?ek, 17. oktobra 2015). Ne smemo se bati odgovoriti na ta klic. Devica Marija, prva na poti, nas spremlja na na?em romanju. V veselju in bole?inah nam ka?e svojega Sina in nas vabi k zaupanju. On, Jezus, je na?e edino upanje!
Vatikan, 25. oktober 2023
