杏MAP导航

Andreja ?ervek – Vatikan

»Poglavitna naloga sinode je ponovno usmeriti pogled na Boga, da bi postali Cerkev, ki na ?love?tvo gleda z usmiljenjem,« je dejal pape? med ma?o, s katero se je za?elo XVI. redno generalno zasedanje ?kofovske sinode, ki bo potekalo od 4. do 29. oktobra. Navzo?i so bili ?lani kardinalskega zbora in udele?enci zasedanja ?kofovske sinode ter mnogi verniki – Trg svetega Petra je napolnilo pribli?no 25.000 oseb.

»Tukaj smo, da bi hodili skupaj z Jezusovim pogledom, ki slavi O?eta in sprejema vse, ki so utrujeni in obte?eni,« je dejal med homilijo ter posvaril tudi pred sku?njavami, kot so biti toga, mla?na in utrujena Cerkev. Ponovno je spomnil, da je protagonist zasedanja ?kofovske sinode Sveti Duh, ki pogosto razbije na?a pri?akovanja, da bi ustvaril nekaj novega, kar presega na?a prizadevanja in negativnost. Spregovoril je o Jezusovem pogledu, ki vabi, naj bomo Cerkev, ki se z dana?njimi izzivi in te?avami ne spopada v duhu delitev in konfliktov; Cerkev, ki je zdru?ena in bratska, ki poslu?a in se pogovarja, ki ima Boga v svojem sredi??u in se zato ne deli navznoter in ni nikoli groba navzven.

  (Vatican Media)

Homilija pape?a Fran?i?ka

med ma?o z novimi kardinali in kardinalskim zborom ob za?etku rednega generalnega zasedanja ?kofovske sinode, 4. oktobra 2023

Pred evangelijem, ki smo ga pravkar sli?ali, je opis te?kega trenutka v Jezusovem poslanstvu, ki bi ga lahko opredelili kot »pastoralno potrtost«: Janez Krstnik dvomi, da je on zares Mesija; mnoga mesta, skozi katera je ?el, se kljub ?ude?em, ki jih je storil, niso spreobrnila; ljudje ga obto?ujejo, da je po?re?ne? in pijanec, medtem ko so se malo prej prito?evali, da je Krstnik preve? strog (prim. Mt 11,2-24). Vendar pa vidimo, da se Jezus ne pusti potegniti v ?alost, ampak dvigne o?i v nebo in hvali O?eta, ker je preprostim razodel skrivnosti Bo?jega kraljestva: »Slavim te, O?e, Gospod neba in zemlje, ker si to prikril modrim in razumnim in razodel malim« (Mt 11,25). V trenutku potrtosti ima torej Jezus pogled, ki je zmo?en videti dlje: slavi O?etovo modrost in je zmo?en prepoznati skrito dobro, ki raste, seme Besede, ki ga sprejmejo preprosti, lu? Bo?jega kraljestva, ki si utira pot tudi v no?i.

Dragi bratje kardinali, sobratje ?kofje, sestre in bratje, smo na za?etku sinodalnega zasedanja. In ne potrebujemo imanentnega pogleda, sestavljenega iz ?love?kih strategij, politi?nih izra?unov ali ideolo?kih bitk – ali bo sinoda dala neko dovoljenje ali bo odprla ta ali ona vrata. Tukaj nismo zato, da bi izvedli parlamentarno sre?anje ali na?rt reform. Sinoda, dragi bratje in sestre, ni parlament. Protagonist je Sveti Duh. Nismo tukaj, da bi bili parlament. Tukaj smo, da bi hodili skupaj z Jezusovim pogledom, ki slavi O?eta in sprejema vse, ki so utrujeni in obte?eni. Zato za?nimo z Jezusovim pogledom, ki je slavilen in sprejemajo? pogled.

1. Najprej je to pogled, ki slavi. ?eprav je do?ivel zavrnitev in okoli sebe videl veliko trdote srca, se Kristus ne pusti zapreti razo?aranju, ne postane zagrenjen, ne neha slaviti; njegovo srce, utemeljeno v O?etovem prvenstvu, ostaja mirno tudi v viharju.

Ta Gospodov slavilni pogled tudi nas vabi, naj smo Cerkev, ki z veselim duhom premi?ljuje Bo?je delovanje in razlo?uje sedanjost. In ki sredi v?asih razburkanih valov na?ega ?asa ne izgublja poguma, ne i??e ideolo?kih bli?njic, se ne ograjuje z pridobljenimi prepri?anji, ne popu??a priro?nim re?itvam in ne dopu??a, da bi ji svet dolo?al svoj program. To je duhovna modrost Cerkve, ki jo je z vedrino povzel sveti Janez XXIII.: »Najprej je treba, da Cerkev nikoli ne odvrne o?i od svete dedi??ine resnice, ki jo je prejela od starih, hkrati pa mora gledati tudi na sedanjost, ki prina?a nove razmere in nove na?ine ?ivljenja ter odpira nove poti za apostolat« (Govor ob slovesni otvoritvi drugega vatikanskega ekumenskega koncila, 11. oktober 1962).

Jezusov pogled, ki slavi, nas vabi, naj bomo Cerkev, ki se z dana?njimi izzivi in te?avami ne spopada v duhu delitev in konfliktov, ampak nasprotno, obra?a o?i k Bogu, ki je ob?estvo, in ga s spo?tovanjem in poni?nostjo slavi in ?asti ter ga priznava za svojega edinega Gospoda. Pripadamo Njemu in – ne pozabimo – obstajamo samo zato, da bi Njega prina?ali svetu. Kot nam je dejal apostol Pavel, »z drugim se ne hvalimo, razen s kri?em na?ega Gospoda Jezusa Kristusa« (prim. Gal 6,14). To nam zadostuje, On nam zadostuje. Ne ?elimo si zemeljske slave, ne ?elimo biti lepi v o?eh sveta, ampak mu priti naproti s tola?bo evangelija, da bi bolje in vsem pri?evali o neskon?ni Bo?ji ljubezni. Ravno kot je to povedal Benedikt XVI. na enem od sinodalnih zasedanj, »vpra?anje za nas je: Bog je spregovoril, resni?no je prekinil veliko ti?ino, pokazal se je, toda kako lahko to resni?nost posredujemo dana?njemu svetu, da bo postalo odre?enje?« (Meditacija na prvi generalni kongregaciji XIII. rednega generalnega zasedanja ?kofovske sinode, 8. oktober 2012). To je temeljno vpra?anje. In to je poglavitna naloga sinode: ponovno usmeriti na? pogled na Boga, da bi postali Cerkev, ki na ?love?tvo gleda z usmiljenjem. Cerkev, ki je zdru?ena in bratska – ali ki vsaj posku?a biti zdru?ena in bratska –, ki poslu?a in se pogovarja; Cerkev, ki slavi in spodbuja, ki pomaga tistim, ki i??ejo Gospoda, ki dobrodejno pretresa ravnodu?ne, ki uvaja poti, da bi ljudi uvedla v lepoto vere. Cerkev, ki ima Boga v svojem sredi??u in ki se zato ne deli navznoter in ni nikoli groba navzven. Cerkev, ki tvega z Jezusom. Tako si Jezus ?eli Cerkev, svojo Nevesto.

2. Po pogledu, ki slavi, razmi?ljamo o Kristusovem pogledu, ki sprejema. Medtem ko tisti, ki se imajo za modre, ne prepoznajo Bo?jega dela, se On veseli v O?etu, ker se razodeva malim, preprostim, ubogim v duhu. In tako skozi vse svoje ?ivljenje ohranja ta gostoljubni pogled do naj?ibkej?ih, trpe?ih, zavr?enih. Zlasti nanje se obra?a, ko pravi, kot smo sli?ali: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obte?eni, in jaz vam bom dal po?itek« (Mt 11,28).

Ta Jezusov pogled, ki sprejema, tudi nas vabi, naj smo gostoljubna Cerkev, ne Cerkev z zaprtimi vrati. V tako kompleksnem ?asu, kot je na?, se pojavljajo novi kulturni in pastoralni izzivi, ki zahtevajo sr?no in prijazno notranjo dr?o, da se lahko brez strahu soo?imo drug z drugim. V sinodalnem dialogu, v tem lepem »pohodu v Svetem Duhu«, ki ga skupaj opravljamo kot Bo?je ljudstvo, lahko rastemo v enosti in prijateljstvu z Gospodom, da bi na dana?nje izzive gledali z njegovim pogledom; da bi postali, ?e uporabimo lep izraz svetega Pavla VI., Cerkev, ki »postane pogovor« (okro?nica Ecclesiam suam, ?t. 67). Cerkev »s prijetnim jarmom« (prim. Mt 11,30), ki ne nalaga bremen in ki vsem ponavlja: »Pridite vi, ki ste utrujeni in obte?eni, pridite vi, ki ste izgubili pot ali se po?utite oddaljene, pridite vi, ki ste zaprli vrata upanju: Cerkev je tu za vas!« Cerkev z odprtimi vrati za vse, vse, vse!

3. Bratje in sestre, sveto Bo?je ljudstvo, pred te?avami in izzivi, ki nas ?akajo, nam Jezusov pogled, ki slavi in sprejema, prepre?uje, da bi podlegli nekaterim nevarnim sku?njavam: biti toga Cerkev – carina, ki se oboro?uje proti svetu in gleda nazaj; biti mla?na Cerkev, ki se vdaja modnim smernicam sveta; biti utrujena Cerkev, ki je obrnjena vase. V knjigi Razodetje Gospod pravi: »Jaz sem vrata in trgam, da bi se vrata odprla.« A On, bratje in sestre, velikokrat trka, a znotraj Cerkve, da bi bi Gospoda spustili ven.

Hodimo skupaj: poni?ni, gore?i in radostni. Hodimo po sledeh svetega Fran?i?ka Asi?kega, svetnika ubo?tva in miru, »Bo?jega nor?ka«, ki je na telesu nosil Jezusove stigme in se popolnoma slekel, da bi si oblekel Njega. Sveti Bonaventura pripoveduje, da mu je med molitvijo Kri?ani rekel: »Pojdi in popravi mojo Cerkev« (Legenda maior, II, 1). Sinoda nas spominja na to: na?a Mati Cerkev vedno potrebuje o?i??enje, potrebuje »popravilo«, kajti mi vsi smo ljudstvo gre?nikov, ki jim je bilo odpu??eno, ki se nenehno morajo vra?ati k viru, kar je Jezus, in ponovno stopiti na poti Duha, da bi z njegovim evangelijem dosegli vse. Fran?i?ek Asi?ki v ?asu velikih bitk in lo?itev, med posvetno in versko oblastjo, med institucionalno Cerkvijo in hereti?nimi tokovi, med kristjani in ostalimi verniki, ni kritiziral in napadal nikogar, ampak je prijel za evangeljska oro?ja: poni?nost in edinost, molitev in ljubezen. Tudi mi storimo tako! Poni?nost in edinost, molitev in ljubezen.

In ?e sveto Bo?je ljudstvo s svojimi pastirji z vseh koncev sveta goji pri?akovanja, upe in celo nekatere strahove v zvezi s sinodo, ki jo za?enjamo, se ponovno spomnimo, da ne gre za politi?no zborovanje – ni parlament, ampak za sklic v Duhu; ne za polariziran parlament, ampak za kraj milosti in ob?estva. Sveti Duh pa pogosto razbije na?a pri?akovanja, da bi ustvaril nekaj novega, kar presega na?a predvidevanja in negativnosti. Morda lahko re?em, da so najbolj rodovitni trenutki sinode, trenutki molitve, molitveno okolje, po katerih Gospod deluje v nas. Njemu se odprimo in ga kli?imo, On je protagonist, Sveti Duh. Dopustimo, naj je On protagonist sinode. In z Njim hodimo v zaupanju in veselju.