Pape? med homilijo ob sklepu zasedanja sinode: Bodimo Cerkev ?e??enja in slu?enja
Pape? Fran?i?ek
HOMILIJA SVETEGA O?ETA
30. nedelja med letom
Sklep rednega zasedanja ?kofovske sinode
Bazilika sv. Petra, 29. oktobra 2023
Gre samo za izgovor, s katerim se u?itelj postave predstavi Jezusu, da bi ga preizkusil. Vendarle pa je njegovo vpra?anje pomembno in vedno aktualno, ki si v?asih utre pot v na?a srca in v ?ivljenje Cerkve: »Katera je najve?ja zapoved?« (Mt 22,36). Tudi mi, potopljeni v ?ivo reko izro?ila, se spra?ujemo: kaj je najbolj pomembno? Kaj je gonilno sredi??e? Kaj je najbolj pomembno, tako da je osnovno merilo vsega? Jezusov odgovor je jasen: »Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem, z vso du?o in z vsem mi?ljenjem. To je najve?ja in prva zapoved. Druga pa je njej podobna: Ljubi svojega bli?njega kakor samega sebe« (Mt 22,37-39).
Bratje kardinali, sobratje ?kofje in duhovniki, redovnice in redovniki, sestre in bratje. Ob koncu tega dela poti, ki smo jo prehodili, je pomembno, da se ozremo na »na?elo in temelj«, iz katerega se vse za?ne in znova za?enja: ljubiti. Ljubiti Boga z vsem svojim ?ivljenjem in ljubiti bli?njega kakor samega sebe. Ne na?e strategije, ne ?love?ki izra?uni, ne mode sveta, ampak ljubiti Boga in bli?njega: to je srce vsega. Toda kako izraziti ta polet ljubezni? Predlagam vam dva glagola, dva vzgiba srca, o katerih ?elim premi?ljevati: ?astiti in slu?iti. Boga ljubimo s ?e??enjem in s slu?enjem.
Prvi glagol, ?astiti. Ljubiti pomeni ?astiti. ?e??enje je prvi odgovor, ki ga lahko ponudimo zastonjski in presenetljivi Bo?ji ljubezni. ?udenje ?e??enja je v Cerkvi bistvena. ?astiti namre? pomeni v veri spoznati, da je samo Bog Gospod in da so od ne?nosti njegove ljubezni odvisna na?a ?ivljenja, pot Cerkve, usoda zgodovine. On je smisel ?ivljenja.
Ko ?astimo Njega, ponovno odkrijemo, da smo svobodni. Zato je ljubezen do Gospoda v Svetem pismu pogosto povezana z bojem proti vsakemu malikovanju. Kdor ?asti Boga, zavra?a malike, kajti medtem ko Bog osvobaja, maliki zasu?njujejo. Varajo nas in nikoli ne izpolnijo tega, kar obljubljajo, ker so »delo ?love?kih rok«. Sveto pismo je ostro proti malikovanju, ker so maliki ?lovekovo delo in ?lovek z njimi manipulira, medtem ko je Bog vedno ?ivi, ki je tukaj in onkraj, »ki ni narejen, kot si ga zami?ljam jaz, ki ni odvisen od tega, koliko jaz pri?akujem od njega, ki potemtakem lahko preobrne moja pri?akovanja prav zaradi tega, ker je ?iv. Potrditev, da nimamo vedno prave predstave o Bogu, je, da smo v?asih razo?arani: pri?akoval sem to in to, predstavljal sem si, da bo Bog tako ravnal, pa sem se motil. Na ta na?in ponovno prehodimo pot malikovanja, ko ?elimo, da bi Gospod ravnal po podobi, ki smo si jo naredili o njem. To je nevarnost, v katero lahko vedno zapademo: mi?ljenje, da »nadzorujemo Boga«, da njegovo ljubezen zapremo v svoje na?rte. Njegovo delovanje pa je vedno nepredvidljivo, gre onkraj in zato to Bo?je delovanje zahteva ?udenje in ?e??enje. ?udenje je zelo pomembno.
Vedno se moramo boriti proti posvetnemu malikovanju, ki pogosto izhaja iz osebne prevzetnosti, kot je ?elja po uspehu, uveljavitev samega sebe za vsako ceno, pohlep po denarju, – hudi? vstopa preko ?epov, ne pozabimo tega! – privla?nost karierizma; pa tudi malikovanja, ki je zakrinkano v duhovnost: moja duhovnost, moje verske ideje, moja pastoralna sposobnost … Bodimo pozorni, da se ne bi zgodilo, da bi v sredi??e postavili sebe namesto Njega. In vrnimo se k ?e??enju. Naj bo za nas, pastirje, sredi??no: vsak dan posvetimo ?as doma?nosti z Jezusom, Dobrim pastirjem, pred tabernakljem, ?astiti. Cerkev mora biti ?astilka: v vsaki ?kofiji, v vsaki ?upniji, v vsaki skupnosti naj se ?asti Gospod! Samo tako se bomo obrnili k Jezusu in ne k sebi. Kajti samo preko ti?ine v ?e??enju se bo Bo?ja beseda naselila v na?e besede; samo pred Njim bomo o?i??eni, spremenjeni in prenovljeni z ognjem njegovega Duha. Bratje in sestre, ?astimo Gospoda Jezusa!
Drugi glagol je slu?iti. Ljubiti pomeni slu?iti. Ljubiti in slu?iti. ?astiti, ljubiti, slu?iti. V najve?ji zapovedi Kristus Boga pove?e z bli?njim, tako da nista nikoli lo?ena. Nobene pristne verske izku?nje ni, ki bi bila gluha za krik sveta, torej pristna verska izku?nja. Brez vpletenosti v skrb za bli?njega ni ljubezni do Boga, sicer tvegamo farizejstvo. Morda imamo v resnici veliko lepih idej za prenovo Cerkve, vendar si zapomnimo: ?astiti Boga in ljubiti brate z njegovo ljubeznijo je velika in trajna prenova. Biti Cerkev ?e??enja in Cerkev slu?enja, ki umiva noge ranjenemu ?love?tvu, ki spremlja krhke, slabotne in zavr?ene, ki gre ne?no naproti najbolj ubogim. Bog je to ukazal v prvem berilu.
Bratje in sestre, mislim na tiste, ki so ?rtve vojnih grozot; na trpljenje migrantov, na skrite bole?ine tistega, ki je ostal sam in v rev??ini; na tistega, ki nima glasu. In pomislim, koliko krat se za lepimi besedami in mikavnimi obljubami pospe?ujejo oblike izkori??anja in se ne stori ni?esar, da bi jih prepre?ili. Izkori??ati najbolj slabotne je te?ak greh, te?ak greh, ki razjeda bratstvo in pusto?i dru?bo. Mi, Jezusovi u?enci, ho?emo v svet prina?ati druga?en kvas, kvas evangelija: Boga na prvem mestu in skupaj z Njim tiste, ki jih ima najraj?i, torej uboge in slabotne.
To je Cerkev, o kateri smo poklicani sanjati: Cerkev, slu?abnica vseh, slu?abnica najmanj?ih. Cerkev, ki nikoli ne zahteva spri?evala o »lepem obna?anju«, ampak sprejema, slu?i, ljubi. Cerkev odprtih vrat, ki je pristani??e usmiljenja. »Usmiljen ?lovek – je rekel Krizostom – je pristani??e za tistega, ki je v stiski. Pristani??e sprejema in re?uje nevarnosti vse brodolomce, pa naj bodo hudodelci, dobri, ali karkoli ?e so (…), pristani??e jih zavaruje v svojem zalivu. Tudi ti, ko vidi? na tleh ?loveka, ki je prestal brodolom rev??ine, ga ne sodi, ne zahtevaj obra?una o njegovem vedenju, ampak ga re?i nesre?e« (Govori o ubogem Lazarju, II, 5).
Bratje in sestre sinodalno zasedanje se zaklju?uje. V tem »pogovoru Duha« smo lahko oku?ali ne?no Gospodovo navzo?nost in odkrivali lepoto bratstva. Poslu?ali smo drug drugega, predvsem pa smo v bogati razli?nosti na?ih zgodovin in na?ih ob?utljivosti prisluhnili Duhu. Danes ne vidimo celotnega sadu tega procesa, vendar pa lahko z daljnovidnostjo zremo na obzorje, ki se odpira pred nami. Gospod nas bo vodil in nam pomagal, da bomo bolj sinodalna in bolj misijonska Cerkev, ki ?asti Boga in slu?i ?enskam in mo?kim na?ega ?asa s tem, da gre ven in vsem prina?a tola?ilno veselje evangelija.
Bratje in sestre, za vse to, kar ste storili in ?e delate za sinodo, vam re?em: hvala. Hvala za pot, ki smo jo prehodili skupaj, za poslu?anje in za dialog. In ko se vam zahvaljujem, bi rad vsem nam za?elel: da bi mogli rasti v ?e??enju Boga in v slu?enju bli?njemu. ?astiti in slu?iti. Gospod naj nas spremlja. In z veseljem naprej!
