Pape?: Cerkev kot sveto verno Bo?je ljudstvo. Klerikalizem je nadloga
Andreja ?ervek – Vatikan
V ospredje govora je pape? Fran?i?ek postavil verno Bo?je ljudstvo, sveto in gre?no, preprosto in poni?no, ki hodi v Gospodovi navzo?nosti in je nezmotljivo v veri. Izpostavil je vlogo ?enske v Cerkvi: ?enske so tiste, ki znajo ?akati, znajo stopiti ?ez omejitve, morda v strahu, a pogumne; so tiste, ki se v jutranjem polmraku pribli?ajo h grobu s slutnjo, da bi tam lahko bilo kaj ?ivega.
Opozoril pa je tudi na klerikalizem, ki je nadloga, je oblika posvetnosti, ki iz Cerkve naredi veleblagovnico s cenikom o storitvah, duhovniki pa postanejo zaposleni pri neki multinacionalki. Posvaril je pred slabim ravnanjem z Bo?jim ljudstvom s strani duhovnikov, kar rani obli?je Cerkve.
Nagovor pape?a Fran?i?ka na 18. generalni kongregaciji (25. oktober 2023)
Rad razmi?ljam o Cerkvi kot vernem Bo?jem ljudstvu, svetem in gre?nem; ljudstvu, ki je poklicano in sklicano z mo?jo blagrov in Matejevega evangelija 25. Jezus za svojo Cerkev ni sprejel nobenega od politi?nih na?rtov svojega ?asa: ne od farizejev, ne od saducejev, ne od esenov, ne od zelotov. Nobene »zaprte korporacije«; preprosto je prevzel izro?ilo Izraela: »Ti bo? moje ljudstvo in jaz bom tvoj Bog.«
Rad razmi?ljam o Cerkvi kot tem preprostem in poni?nem ljudstvu, ki hodi v Gospodovi navzo?nosti (sveto Bo?je ljudstvo). To je verski ?ut na?ega vernega ljudstva. In pravim vernega ljudstva, da bi se izognil pastem mnogih ideolo?kih pristopov in shem, s katerimi se »skr?i« stvarnost Bo?jega ljudstva. Preprosto povedano: verno ljudstvo ali tudi »verno sveto Bo?je ljudstvo« na poti, sveto in gre?no. To je Cerkev.
Ena od zna?ilnosti tega vernega ljudstva je njegova nezmotljivost. Da, nezmotljivo je v veri. (In credendo falli nequit, pravi Lumen Gentium 9) Infallibilitas in credendo. To razlagam takole: ko ho?e? vedeti, kaj veruje Sveta Mati Cerkev, se obrni na u?iteljstvo, saj je zadol?eno, da te o tem pou?i. A ko ho?e? vedeti, kako veruje Cerkev, se obrni na verno ljudstvo.
Na misel mi prihaja podoba: verno ljudstvo, zbrano pred vhodom v katedralo v Efezu. Zgodovina (ali legenda) pripoveduje, da so ljudje stali na obeh straneh poti, ki je vodila h katedrali, in medtem ko so ?kofje vstopali v procesiji, so ljudje enoglasno ponavljali: »Mati Bo?ja« in tako prosili hierarhijo, naj razglasi za dogmo tisto resnico, ki jo je Bo?je ljudstvo ?e vzelo za svojo. (Nekateri pravijo, da so v rokah dr?ali palice in so jih kazali ?kofom.) Ne vem, ali gre za zgodovino ali legendo, a podoba je veljavna.
Verno ljudstvo, sveto verno Bo?je ljudstvo, ima du?o. In ker lahko govorimo o du?i tega ljudstva, lahko govorimo o hermenevtiki, o na?inu gledanja na stvarnost, o zavesti. Na?e verno ljudstvo ima zavest o svojem dostojanstvu, kr??uje svoje otroke, pokopava svoje umrle.
?lani hierarhije izhajajo iz tega ljudstva in so od tega ljudstva prejeli vero, obi?ajno od svojih mater in babic. »Tvoja mati in tvoja babica,« pravi Pavel Timoteju. Vera, ki je posredovana v ?enskem dialektu. Kot mati Makabejcev, ki je svojim otrokom govorila »v dialektu«. In tukaj bi rad izpostavil, da se v svetem vernem Bo?jem ljudstvu vera posreduje v dialektu, obi?ajno v ?enskem dialektu. In to ne samo zato, ker je Cerkev mati in so ravno ?enske tiste, ki o njej najbolje razmi?ljajo (Cerkev je ?enska), ampak ker so ?enske tiste, ki znajo ?akati, ki znajo odkriti vire Cerkve, vernega ljudstva; znajo stopiti ?ez omejitve, morda v strahu, a pogumne; in v polmraku dneva, ki se za?enja, se pribli?ajo h grobu s slutnjo (ki ?e ni upanje), da bi tam lahko bilo kaj ?ivega.
?enska svetega vernega Bo?jega ljudstva je odsev Cerkve. Cerkev je ?enska, je nevesta, je mati. Ko duhovniki pri svojem slu?enju gredo predale? in grdo ravnajo z Bo?jim ljudstvom, iznakazijo obli?je Cerkve s svojo maskulisti?no in diktatorsko dr?o (dovolj je pomisliti na govor s. Liliane Franco). Bole?e je v nekaterih ?upnijskih uradih najti »cenik« o zakramentalnih storitvah kot v neki trgovini. Cerkev je ali verno Bo?je ljudstvo na poti, sveto in gre?no, ali pa postane podjetje z razli?nimi storitvami. In ko se pastoralni delavci podajo na to drugo pot, Cerkev postane veleblagovnica zveli?anja, duhovniki pa navadni zaposleni pri neki multinacionalki. To je velik polom, h kateremu nas vodi klerikalizem. In to z veliko ?alosti in pohuj?anja. (Dovolj je iti v cerkvene kroja?ke delavnice v Rimu, da bi videli ?kandal mladih duhovnikov, ki pomerjajo talarje ali klobuke ali srajce in ?ipke.)
Klerikalizem je bi?, je nadloga, je oblika posvetnosti, ki uma?e in po?koduje obli?je Gospodove neveste; zasu?njuje sveto verno Bo?je ljudstvo.
Bo?je ljudstvo, sveto verno Bo?je ljudstvo pa potrpe?ljivo in poni?no hodi dalje ter prena?a zapravljanje, trpin?enje, izklju?evanje s strani institucionaliziranega klerikalizma. In kako naravno govorimo o »prvakih Cerkve« ali o ?kofovskih povi?anjih, kot da bi ?lo za napredovanje v karieri! Grozote sveta, posvetnost, ki grdo ravna s svetim vernim Bo?jim ljudstvom.
