杏MAP导航

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Kot je pape? Fran?i?ek zapisal v uvodu v knjigo, je kr??anska vera »boj, notranja bitka, da bi premagali sku?njavo zaprtosti v lastni jaz ter dopustili, da bi v nas prebivala ljubezen O?eta, ki ?eli na?o sre?o. To je lep boj, kajti ko Gospodu dopustimo, da zmaga, se na?e srce raduje v polnosti in na? obstoj osvetli ?arek neskon?nosti«. Sveti o?e poudari, da je boj, za katerega se borimo kot Jezusovi u?enci, predvsem boj »proti duhovni posvetnosti, ki je poganstvo, preoble?eno v cerkvena obla?ila«. Na? boj pa ni »zaman ali brezupen, saj ?e ima zmagovalca: Jezusa, ki je s svojo smrtjo premagal mo? greha. In s svojim vstajenjem nam je dal mo?nost, da postanemo novi ljudje«.

Ob tem pape? spomni, da »ima Jezusova zmaga ime, to je kri?, ki na prvi pogled vzbuja odpor in nas odvra?a. Vendar pa je znamenje brezmejne, poni?ne in vztrajne ljubezni. Jezus nas je ljubil vse do tako sramotne smrti, kot je bila smrt na kri?u, da ne bi mogli ve? dvomiti, da njegove roke ostajajo odprte tudi za poslednjega gre?nika. In ta ve?na ljubezen vpra?uje in usmerja poti kristjanov in Cerkve same. Jezusov kri? postane merilo za vsako izbiro vere«.

Sveti o?e v uvodu prav tako pojasni, zakaj je ?elel objaviti to knjigo. Dvema njegovima ?e objavljenima besediloma, ki ju vsebuje, je skupna njegova skrb, ki jo ?uti »kot mo?an Bo?ji klic celotni Cerkvi, da bi ostali budni in bi se z mo?jo molitve borili proti vsakr?nemu podleganju duhovni posvetnosti«.

Ta boj pa ima po njegovih besedah tudi ime: to je svetost. »Svetost ni stanje bla?enosti, ki bi se ga doseglo enkrat za vselej, ampak je nenehna, neutrudna ?elja, da bi ostali pritrjeni na Jezusov kri?; da bi se pustili preoblikovati logiki, ki izhaja iz podarjanja samega sebe, ter se uprli sovra?niku, ki nam laska in nam vliva prepri?anje o na?i samozadostnosti. Dobro nam bo delo, ?e se bomo spomnili tega, kar nam je rekel Jezus: "Brez mene ne morete ni?esar storiti" (Jn 15,5). Svetost torej pomeni ostati odprti za "ve?", h kateremu nas vabi Bog in ki se ka?e v na?i pripadnosti v vsakdanjem ?ivljenju«.

Ob koncu uvoda pape? zapi?e, da bralcu ponuja besedila »kot prilo?nost za razmislek o lastnem ?ivljenju in ?ivljenju Cerkve«. Ob tem doda, da nas Bog vabi, »naj bomo odprti za njegove novosti, naj bomo nemirni in nikoli povsem zadovoljni, naj i??emo in se nikoli ne ustalimo v udobnih neprosojnostih, ter naj ne bomo zasidrani v la?nih gotovostih, ampak na poti svetosti.