杏MAP导航

Andreja ?ervek – Vatikan

Morje, pristani??e in svetilnik so bile tri podobe, zna?ilne za mesto Marseille, ki jih je pape? Fran?i?ek vzel za izhodi??e svojega govora. Sredozemlje je opisal kot zibelko civilizacije in prostor sre?evanja, ki ravno zaradi svoje bogate zgodovine »v sebi nosi globalno poklicanost k bratstvu, ki je edini na?in za prepre?evanje in premagovanje konfliktov«. Opozoril je, da se Sredozemlje iz zibelke civilizacije spreminja v grob dostojanstva, pri tem pa seveda mislil na problematiko migracije. Izpostavil je, da »glavno merilo ne more biti ohranjanje lastne blaginje, temve? za??ita ?love?kega dostojanstva«. »Na tiste, ki se zate?ejo k nam, ne smemo gledati kot na breme, ki ga je treba nositi«, ampak kot na brate.

Zgodovina nas poziva, da predramimo vest in prepre?imo brodolom civilizacije. Zapiranje namre?  pomeni vrnitev v preteklost. Re?itve ni v zavra?anju, temve? v tem, da se v skladu z mo?nostmi zagotovi veliko ?tevilo zakonitih in urejenih vstopov, ki bodo trajnostni zaradi pravi?nega sprejema na strani evropske celine in v okviru sodelovanja z dr?avami izvora. Re?i »dovolj« pa pomeni zatiskati si o?i; poskus, da bi sedaj »re?ili sebe«, se bo jutri spremenil v tragedijo.

Ob koncu je spodbudil: »Bodite morje dobrega, da bi k dana?nji rev??ini pristopili s sinergijo solidarnosti; bodite gostoljubno pristani??e, da bi sprejeli tiste, ki i??ejo bolj?o prihodnost; bodite svetilnik miru, da bi s kulturo sre?anja razbili temna brezna nasilja in vojne.«

  (Vatican Media)

Govor pape?a Fran?i?ka med sklepnim zasedanjem Sredozemskih sre?anj (Rencontres Méditerranéennes), Svetilni?ka pala?a (Palais du Pharo) v Marseillu, 23. september 2023

Gospod predsednik republike, dragi bratje ?kofje, spo?tovani ?upani in oblasti, ki predstavljate mesta in ozemlja, ki jih obdaja Sredozemsko morje, vsi prijateljice in prijatelji!

Prisr?no vas pozdravljam in sem hvale?en vsakemu od vas, da ste sprejeli povabilo kardinala Avelina in se udele?ili teh sre?anj. Zahvaljujem se vam za va?e delo in dragocena razmi?ljanja, ki ste jih podelili. Po Bariju in Firencah se pot v slu?enju sredozemskim narodom nadaljuje: tudi tu cerkveni in civilni voditelji niso skupaj, da bi se ukvarjali z medsebojnimi interesi, ampak zaradi ?elje, da bi poskrbeli za ?loveka; hvala, da to po?nete skupaj z mladimi, ki so sedanjost in prihodnost Cerkve in dru?be.

Mesto Marseille je zelo staro. Ustanovili so ga gr?ki pomor??aki iz Male Azije, miti pa ga povezujejo z ljubezensko zgodbo med izseljenim mornarjem in doma?o princeso. ?e od svojih za?etkov ima slo?en in svetovljanski zna?aj: sprejema bogastvo morja in daje domovino tistim, ki je nimajo ve?. Marseille nam govori, da je kljub te?avam skupno ?ivljenje mogo?e in da je vir veselja. Na zemljevidu, med Nico in Montpellierjem, se zdi, da skoraj nari?e nasmeh; in rad o njem razmi?ljam tako, kot o »nasmehu Sredozemlja«. Zato bi vam ?elel ponuditi nekaj misli o treh stvarnostih, ki so zna?ilne za Marseille: morje, pristani??e in svetilnik.

1. Morje. Mno?ica ljudstev je iz tega mesta naredila mozaik upanja z veliko ve?etni?no in ve?kulturno tradicijo, ki jo predstavlja ve? kot 60 konzulatov na njegovem ozemlju. Marseille je hkrati pluralno in izjemno mesto, saj je prav zaradi svoje pluralnosti, ki je posledica sre?anja s svetom, njegova zgodovina izjemna. Danes pogosto sli?imo, da je sredozemska zgodovina splet sporov med razli?nimi civilizacijami, verstvi in pogledi. Ne spreglejmo problemov, a prav tako se ne pustimo preslepiti: zaradi izmenjav med narodi je Sredozemlje postalo zibelka civilizacije, morje, prepolno zakladov, tako da, kot je zapisal velik francoski zgodovinar, »ni ena pokrajina, ampak ne?teto pokrajin. Ni eno morje, temve? vrsta morij«; »tiso?letja se je vanj stekalo vse, kar je zapletalo in bogatilo njegovo zgodovino« (F. BRAUDEL, La Méditerranée, Pariz 1985, 8). Mare nostrum je prostor sre?evanja: med abrahamskimi religijami, med gr?ko, latinsko in arabsko mislijo, med znanostjo, filozofijo in pravom ter med ?tevilnimi drugimi stvarnostmi. Svetu je posredovalo visoko vrednost ?loveka, obdarjenega s svobodo, odprtega za resnico in potrebnega odre?itve, ki vidi svet kot ?udo, ki ga je treba odkriti, in vrt, ki ga je treba naseliti, v znamenju Boga, ki z ljudmi sklepa zaveze.

Neki veliki ?upan v Sredozemlju ni videl vpra?anja spora, ampak odgovor miru, »za?etek in temelj miru med vsemi narodi sveta« (G. LA PIRA, besede ob sklepu prvega Sredozemskega pogovora, 6. oktober 1958). Rekel je: »Odgovor [...] je mogo?, ?e upo?tevamo skupno zgodovinsko in tako reko? trajno poklicanost, ki jo je v preteklosti, v sedanjosti in v dolo?enem smislu tudi v prihodnosti Previdnost dodelila ljudstvom in narodom, ki ?ivijo na obalah tega skrivnostnega raz?irjenega Tiberijskega jezera, kar je Sredozemlje« (Govor ob odprtju prvega Sredozemskega pogovora, 3. oktober 1958). Tiberijsko jezero ali Galilejsko morje: tisti kraj v Palestini, kjer se je v Kristusovem ?asu zbiralo najve? razli?nih ljudstev, verovanj in tradicij. Tam, v »Galileji narodov« (prim. Mt 4,15), ?ez katero pelje Morska pot, se je odvijal ve?ji del Jezusovega javnega ?ivljenja. Raznovrstno in v mnogih pogledih nestabilno okolje je bilo prizori??e univerzalnega oznanila blagrov v imenu Boga O?eta vseh, ki »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter po?ilja de? pravi?nim in krivi?nim« (Mt 5,45). To je bilo tudi povabilo k raz?iritvi meja srca, premagovanju etni?nih in kulturnih ovir. Tu je torej odgovor, ki prihaja iz Sredozemlja: to ve?no Galilejsko morje vabi, da se razdvajanju konfliktov zoperstavimo s »sobivanjem razlik« (T. BELLO, Benedette inquietudini, Milano 2001, 73). Mare nostrum na kri?i??u med severom in jugom, vzhodom in zahodom zdru?uje izzive celotnega sveta, o ?emer pri?a njegovih »pet obal«: severna Afrika, Bli?nji vzhod, ?rno in Egejsko morje, Balkan ter latinska Evropa. To je postojanka izzivov, ki zadevajo vse: pomislimo na podnebne izzive, pri ?emer Sredozemlje predstavlja hotspot, kjer se spremembe najhitreje opazi. Skratka, to morje, okolje, ki ponuja edinstven pristop h kompleksnosti, je »ogledalo sveta« in v sebi nosi globalno poklicanost k bratstvu, ki je edini na?in za prepre?evanje in premagovanje konfliktov.

Bratje in sestre, v dana?njem morju sporov smo zbrani tukaj, da bi poudarili prispevek Sredozemlja, da bi ponovno postalo laboratorij miru. To je namre? njegova poklicanost, biti kraj, kjer se razli?ne dr?ave in stvarnosti sre?ujejo na podlagi ?love?nosti, ki si jo vsi delimo, in ne na podlagi nasprotnih ideologij. Da, Sredozemlje izra?a misel, ki ni uniformna in ideolo?ka, temve? poliedri?na in skladna z realnostjo; vitalno, odprto in spravljivo misel: misel skupnosti. Kako zelo jo potrebujemo v sedanjem trenutku, ko zastareli in bojeviti nacionalizmi ho?ejo izni?iti sanje o skupnosti narodov! Toda – ne pozabimo – z oro?jem se ustvarja vojna, ne mir, in s pohlepom po mo?i se vra?amo v preteklost, ne gradimo prihodnosti.

Kje torej za?eti, da bi ukoreninili mir? Na obali Galilejskega morja je Jezus za?el dajati upanje ubogim, ko jih je razglasil za blagrovane: prisluhnil je njihovim potrebam, ozdravil njihove rane, predvsem pa jim je oznanil veselo novico o Bo?jem kraljestvu. Tu je treba ponovno za?eti, pri pogosto tihem vpitju zadnjih, ne pri prvih v razredu, ki, ?eprav so dobro, povzdignejo svoj glas. Ponovno za?nimo, Cerkev in civilna skupnost, s poslu?anjem revnih, ki niso ?tevilke, ampak obrazi, ki se »jih sprejema, ne pre?teva« (P. MAZZOLARI, La parola ai poveri, Bologna 2016, 39). Sprememba koraka na?ih skupnostih je v tem, da jih obravnavamo kot brate, katerih zgodbe bi morali poznati, in ne kot mote?e te?ave; je v tem, da jih sprejmemo, ne da jih skrivamo; da jih vklju?imo, ne da jih izselimo; da jim damo dostojanstvo. Danes je morje ?love?kega sobivanja onesna?eno z negotovostjo, ki prizadene celo prelepi Marseille. Tam, kjer je negotovost, je tudi kriminal: kjer je materialna, izobra?evalna, delovna, kulturna in verska rev??ina, tam je tlakovan teren za mafije in nezakonito trgovino. Samo prizadevanje institucij ni dovolj, potrebujemo vzgib vesti, da re?emo »ne« nezakonitosti in »da« solidarnosti, ki ni kaplja v morje, ampak nepogre?ljiv element za pre?i??evanje voda.

Dejansko resni?na dru?bena te?ava ni toliko v nara??anju problemov, ampak v upadanju oskrbe. Kdo je danes blizu mladim, ki so prepu??eni sami sebi in so lahek plen kriminala in prostitucije? Kdo je blizu ljudem, zasu?njenim z delom, ki bi jih moralo narediti svobodnej?e? Kdo skrbi za prestra?ene dru?ine, ki se bojijo prihodnosti in prihoda otrok na svet? Kdo prisluhne je?anju osamljenih starej?ih ljudi, ki so namesto da bi jih spo?tovali, parkirani z la?no dostojanstveno obljubo sladke smrti, ki je v resnici bolj slana od morske vode? Kdo pomisli na nerojene otroke, zavrnjene v imenu la?ne pravice do napredka, ki je v resnici nazadovanje potreb posameznika? Kdo se s so?utjem ozira onkraj svoje obale, da bi sli?al krike bole?ine, ki prihajajo iz Severne Afrike in Bli?njega vzhoda? Koliko ljudi ?ivi sredi nasilja in trpi zaradi nepravi?nosti in preganjanja! Mislim na mnoge kristjane, ki so pogosto prisiljeni zapustiti svoje de?ele ali pa v njih ?iveti, ne da bi jim bile priznane pravice in ne da bi imeli polnopravno dr?avljanstvo. Prosim, zavzemajmo se, da bodo tisti, ki so del dru?be, postali njeni polnopravni dr?avljani. In potem je tu ?e krik bole?ine, ki najbolj vre??i in ki mare nostrum spreminja v mare mortuum, Sredozemlje iz zibelke civilizacije spreminja v grob dostojanstva. To je zadu?ljiv krik bratov in sester migrantov, ki mu ?elim posvetiti pozornost in razmi?ljati o drugi podobi, ki nam jo ponuja Marseille, to je njegovo pristani??e.

2. Pristani??e mesta Marseille ?e stoletja predstavlja ?iroko odprta vrata na morje, proti Franciji in proti Evropi. Od tu so se odpravili mnogi, da bi v tujini na?li delo in prihodnost, in tu so mnogi vstopili skozi vrata celine s prtljago, polno upanja. Marseille ima veliko pristani??e in je velika vrata, ki jih ni mogo?e zapreti. Vrsta sredozemskih pristani?? pa se je zaprlo. Dve besedi sta odmevali in ve?ali strah ljudi: »invazija« in »izredne razmere«. Toda kdor tvega svoje ?ivljenje na morju, ne napada, ampak i??e sprejem. Kar zadeva izredne razmere, pojav migracij ni toliko trenutna nujnost, ki je vedno primerna za vzbujanje alarmantne propagande, temve? dejstvo na?ega ?asa, proces, ki vklju?uje tri celine okoli Sredozemlja in ki ga je treba obravnavati z modro daljnose?nostjo: z evropsko odgovornostjo, ki je sposobna obvladovati objektivne te?ave. Mare nostrum kli?e po pravi?nosti, saj se na njegovih obalah kopi?ijo razko?je, potro?ni?tvo in zapravljanje na eni strani ter rev??ina in negotovost na drugi. Tudi tu Sredozemlje zrcali svet, z jugom, ki se obra?a k severu, z mnogimi dr?avami v razvoju, ki jih pestijo nestabilnost, re?imi, vojne in dezertifikacija, ki se ozirajo k bogatim dr?avam v globaliziranem svetu, v katerem smo vsi povezani, a razlike ?e nikoli niso bile tako velike. In vendar te razmere v zadnjih letih niso ni? novega in ni ta pape?, ki je pri?el z drugega konca sveta, prvi, ki nanje opozarja z nujnostjo in zaskrbljenostjo. Cerkev o tem govori ?e ve? kot petdeset let.

Pravkar se je kon?al drugi vatikanski koncil in sveti Pavel VI. je v svoji okro?nici Populorum progressio zapisal: »Narodi, ki trpijo zaradi lakote, se danes neposredno obra?ajo na narode, ki ?ivijo v izobilju. Cerkev trepeta pred tem klicem tesnobe in vsakega poziva, naj z ljubeznijo odgovori svojemu bratu« (?t. 3). Pape? Montini je na?tel »tri dol?nosti« najrazvitej?ih dr?av, ki so »ukoreninjene v ?love?kem in nadnaravnem bratstvu«: »dol?nost solidarnosti, to je pomo?, ki jo morajo bogati narodi nuditi dr?avam v razvoju; dol?nost socialne pravi?nosti, to je ponovna pravilnej?a ureditev pomanjkljivih trgovinskih odnosov med mo?nimi in ?ibkimi narodi; dol?nost univerzalne ljubezni, to je spodbujanje bolj ?love?kega sveta za vse, sveta, v katerem imajo vsi kaj dati in prejeti, ne da bi napredek nekaterih predstavljal oviro za razvoj drugih« (?t. 44). ?al – to moramo priznati – svet ni ?el po teh poteh, ampak je izbral pot pohlepa, ki ustvarja »neenakost«. Dejansko »izklju?no prizadevanje za imeti postane [...] ovira za rast ?ivljenja in nasprotuje njegovi resni?ni veli?ini: tako za narode kot za osebe je pohlep najbolj o?itna oblika moralne nerazvitosti« (?t. 19). V lu?i evangelija in teh razmi?ljanj je Pavel VI. leta 1967 poudaril »dol?nost sprejemanja«, na kateri, kot je zapisal, »ne bomo nikoli preve? vztrajali« (?t. 67).

Seveda so na o?eh vseh te?ave pri sprejemanju. Migrante je treba sprejeti, za??iti, spodbujati in vklju?evati. Res je, da ni enostavno integrirati oseb, ki jih ne pri?akujemo, vendar glavno merilo ne more biti ohranjanje lastne blaginje, temve? za??ita ?love?kega dostojanstva. Na tiste, ki se zate?ejo k nam, ne smemo gledati kot na breme, ki ga je treba nositi: ?e jih bomo videli kot brate, se nam bodo zdeli predvsem kot dar. Jutri je svetovni dan migrantov in beguncev. Dopustimo, da se nas dotaknejo zgodbe na?ih ?tevilnih bratov in sester v stiski, ki imajo pravico, da migrirajo ali da ne migrirajo, in ne zaprimo se v brezbri?nost. Zgodovina nas poziva, da predramimo vest in prepre?imo brodolom civilizacije. Prihodnosti namre? ne bo v zaprtosti, ki pomeni vrnitev v preteklost, obrniti se nazaj na poti zgodovine. Proti stra?ni nadlogi izkori??anja ljudi ni re?itev v zavra?anju, temve? v tem, da se v skladu z mo?nostmi zagotovi veliko ?tevilo zakonitih in urejenih vstopov, ki bodo trajnostni zaradi pravi?nega sprejema na strani evropske celine in v okviru sodelovanja z dr?avami izvora. Re?i »dovolj« pa pomeni zatiskati si o?i; poskus, da bi sedaj »re?ili sebe«, se bo jutri spremenil v tragedijo, ko nam bodo prihodnje generacije ali hvale?ne, ?e nam bo uspelo ustvariti pogoje za neizogibno integracijo, ali pa nas bodo krivile, ?e bomo podpirali le sterilno asimilacijo. Integracija je naporna, vendar daljnose?na: pripravlja prihodnost, ki bo, ?e nam je to v?e? ali ne, skupna ali ne; asimilacija, ki ne upo?teva razlik in ostaja toga v svojih paradigmah, pa dopu??a prevlado ideje nad resni?nostjo in ogro?a prihodnost, pove?uje razdalje in povzro?a getoizacijo, ki podpihuje sovra?nost in nestrpnost. Bratstvo potrebujemo kot kruh. ?e sama beseda »brat« v svoji indoevropski izpeljanki razkriva koren, povezan s prehrano in pre?ivljanjem. Sebe pa bomo pre?ivljali le tako, da se bomo z upanjem hranili naj?ibkej?e in jih sprejeli kot brate. »Ne pozabite na gostoljubnost« (Heb 13,2), nas spominja Sveto pismo.

V zvezi s tem je pristani??e v Marseillu tudi »vrata vere«. Po izro?ilu so tu pristali svetniki Marta, Marija in Lazar ter v teh krajih ?irili evangelij. Vera prihaja z morja, na kar spominja tudi marsejska tradicija sve?nice s pomorsko procesijo. Lazar je v evangeliju Jezusov prijatelj, hkrati pa je to tudi ime glavnega junaka zelo aktualne prilike, ki nam odpira o?i za neenakost, ki razjeda bratstvo, in nam govori o Gospodovi naklonjenosti do ubogih. Mi, kristjani, ki verujemo v Boga, ki je postal ?lovek, v enega in edinega ?loveka, ki je na obalah Sredozemlja govoril o sebi kot o poti, resnici in ?ivljenju (prim. Jn 14,6), ne moremo sprejeti, da se zaprejo poti sre?anja, da resnica boga denarja prevlada nad ?love?kim dostojanstvom, da se ?ivljenje spremeni v smrt! Cerkev, ki priznava, da se je Bog v Jezusu Kristusu »na dolo?en na?in zdru?il z vsakim ?lovekom« (Gaudium et spes, 22), s svetim Janezom Pavlom II. verjame, da je njena pot ?lovek (prim. okro?nica Redemptor hominis, 14). ?asti Boga in slu?i najslabotnej?im, ki so njegovi zakladi. ?astiti Boga in slu?iti bli?njemu, to je tisto, kar ?teje: ne dru?bena pomembnost ali ?tevil?na stalnost, ampak zvestoba Gospodu in ?loveku!

To je kr??ansko pri?evanje, ki je velikokrat celo juna?ko; mislim na primer na svetega Karla de Foucaulda, »univerzalnega brata«, na al?irske mu?ence, pa tudi na ?tevilne dana?nje karitativne delavce. V tem ?ivljenjskem stilu, ki je pohuj?ljivo evangeljski, Cerkev najde varno pristani??e, v katerem se lahko zasidra in iz katerega lahko odrine, da bi stkala vezi z ljudmi vseh ljudstev, povsod iskala sledi Duha in ponujala, kar je prejela po milosti. Tu je naj?istej?a resni?nost Cerkve, tu je – je zapisal Bernanos – »Cerkev svetnikov« in dodal, da »ves ta veliki aparat modrosti, mo?i, elasti?ne discipline, veli?astnosti in mogo?nosti sam po sebi ni ni?, ?e ga ne o?ivlja ljubezen« (Ivana Ar?ka, krivoverka in svetnica, 1934). Rad izpostavim to francosko pronicljivost, verujo?ega in ustvarjalnega genija, ki je te resnice potrjeval s ?tevilnimi gestami in spisi. Sveti Cezarij iz Arla je dejal: »?e ima? ljubezen, ima? Boga; in ?e ima? Boga, kaj ti manjka?« (Sermo 22,2). Pascal je priznal, da je »edini predmet Svetega pisma ljubezen« (Misli, ?t. 301) in da »resnica zunaj ljubezni ni Bog, ampak je njegova podoba in malik, ki ga ?lovek ne sme ne ljubiti ne ?astiti« (Misli, ?t. 767). In sveti Janez Kasijan, ki je umrl tukaj, je zapisal, da je »vse, tudi tisto, kar velja za koristno in potrebno, manj vredno od tistega dobrega, ki je mir in ljubezen« (Duhovna predavanja XVI, 6).

Zato je lepo, da kristjani niso na drugem mestu po ljubezni in da je evangelij ljubezni magna charta pastorale. Nismo poklicani, da bi objokovali pretekle ?ase ali na novo opredelili cerkveni pomen, ampak smo poklicani k pri?evanju: ne da bi evangelij izvezli z besedami, ampak da bi mu dali meso; ne da bi merili vidljivost, ampak da bi se razdajali v zastonjskosti in verovali, da je »Jezusova mera ljubezen brez mere« (Homilija, 23. februar 2020). Sveti Pavel, apostol narodov, ki je velik del svojega ?ivljenja pre?ivel na sredozemskih poteh, od enega pristani??a do drugega, je u?il, da moramo za izpolnitev Kristusove postave nositi bremena drug drugega (glej Gal 6,2). Dragi bratje ?kofje, ne obremenjujmo ljudi z bremeni, ampak jim odvzemimo njihove napore v imenu evangelija usmiljenja, da bi utrujenemu in ranjenemu ?love?tvu z veseljem prinesli Jezusovo olaj?anje. Naj bo Cerkev pristani??e upanja za obupane. Naj bo pristani??e osve?itve, kjer se bodo ljudje po?utili opogumljene, da se podajo v ?ivljenje z neprimerljivo mo?jo Kristusovega veselja. To med drugim in bolj od drugih pri?akujejo mladi. Na obali Galilejskega morja jih je nekaj zapustilo varen pristan svojih ?olnov, da bi sledili U?itelju. To so storili pod vtisom njegovega zgleda, oblasti njegovih dejanj in besed. ?e ?elimo, da se mladi posvetijo evangeliju in visoki slu?bi politike, moramo biti tudi sami verodostojni: pozabiti nase, osvoboditi se avtoreferencialnosti, biti predani v nenehnem posve?anju drugim, sre?ni usmerjati ?arke svetlobe na poti drugih.

3. Tako sem pri?el do zadnje podobe, to je svetilnik. Ta osvetljuje morje in pomaga videti pristani??e. Katere svetlobne sledi lahko usmerjajo pot sredozemskih Cerkva? Ob razmi?ljanju o morju, ki povezuje veliko razli?nih verujo?ih skupnosti, verjamem, da lahko razmi?ljamo o bolj sinergi?nih poteh, morda celo o mo?nosti ustanovitve cerkvene konference za Sredozemlje, ki bi omogo?ila izmenjave in temu obmo?ju zagotovila ve?jo cerkveno reprezentativnost. ?e pomislimo tudi na pristani??e in vpra?anje migracij, bi bilo lahko dobro prizadevati si za posebno pastoralo, ki bi bila ?e bolj povezana, tako da bi najbolj izpostavljene ?kofije lahko zagotovile bolj?o duhovno in ?love?ko pomo? svojim sestram in bratom, ki prihajajo v stiski.

Svetilnik v tej presti?ni stavbi, ki nosi njegovo ime, me navsezadnje vodi k razmi?ljanju zlasti o mladih: oni so tista lu?, ki ka?e pot naprej. Marseille je veliko univerzitetno mesto, sede?  ?tirih kampusov; od pribli?no 35.000 ?tudentov, ki jih obiskujejo, je 5.000 tujcev. Kje drugje bi bilo bolje za?eti tkati odnose med kulturami, ?e ne pri univerzi? Tam mladih ne o?arajo zapeljivosti mo?i, temve? sanje o gradnji prihodnosti. Sredozemske univerze so laboratoriji sanj in gradbi??a prihodnosti, kjer mladi zorijo z medsebojnim sre?evanjem in spoznavanjem ter odkrivanjem kultur in okolij, ki so si blizu in hkrati razli?ni. Na ta na?in se ru?ijo predsodki, celijo rane in prepre?uje fundamentalisti?na retorika. Dobro izobra?eni in k bratstvu usmerjeni mladi bodo lahko odprli ?e ne pri?akovana vrata dialoga. Toda najpomembnej?i izziv vzgoje se nana?a na vsako formativno obdobje: ?e v otro?tvu je mogo?e z »me?anjem« z drugimi premagati ?tevilne ovire in predsodke ter razvijati lastno identiteto v okviru vzajemne obogatitve.

K temu lahko prispeva tudi Cerkev ter dá na razpolago svoje vzgojne mre?e in spodbuja »ustvarjalnost bratstva«. Izziv je tudi sredozemska teologija, ki razvija misel, zavezano resni?nosti, ki je »dom« ?love?kega in ne le tehni?nega podatka, ki lahko zdru?uje generacije s povezovanjem spomina in prihodnosti ter na izviren na?in spodbuja ekumensko pot med kristjani in dialog med verniki razli?nih verstev. Dobro se je podati v filozofsko in teolo?ko raziskovanje, ki na podlagi sredozemskih kulturnih virov ?loveku vra?a upanje, skrivnost svobode, ki potrebuje Boga in drugega, da bi osmislila njegov lasten obstoj. Prav tako je treba razmi?ljati o Bo?ji skrivnosti, za katero nih?e ne more trditi, da jo poseduje ali obvladuje, in ki jo je dejansko treba odstraniti iz vsake nasilne in instrumentalne uporabe, zavedajo? se, da priznanje njene veli?ine v nas predpostavlja poni?nost iskalcev.

Dragi bratje in sestre, zahvaljujem se vam za va?e potrpe?ljivo poslu?anje in prizadevanje. Pogumno pojdite naprej! Bodite morje dobrega, da bi k dana?nji rev??ini pristopili s sinergijo solidarnosti; bodite gostoljubno pristani??e, da bi sprejeli tiste, ki i??ejo bolj?o prihodnost; bodite svetilnik miru, da bi s kulturo sre?anja razbili temna brezna nasilja in vojne. Hvala.