Sveti o?e: Francija in Evropa potrebujeta nov ?poskok? vere, ljubezni in upanja
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Homilija pape?a Fran?i?ka
Sveto pismo pripoveduje, da se je kralj David po tem, ko je vzpostavil svoje kraljestvo, odlo?il prenesti skrinjo zaveze v Jeruzalem. Ko je sklical ljudstvo, je vstal in odpotoval, da bi jo ?el iskat; na poti je skupaj z ljudmi tudi sam plesal pred njo in se veselil Gospodove navzo?nosti (prim. 2 Sam 6,1-15). Evangelist Luka nam o Marijinem obisku pri sestri?ni Elizabeti pripoveduje na ozadju tega prizora: tudi Marija namre? vstane in se odpravi v jeruzalemsko pokrajino. Ko vstopi v Elizabetino hi?o, otrok, ki ga nosi pod srcem, prepozna prihod Mesija, posko?i od veselja, za?ne plesati, kot je to storil David pred Skrinjo (prim. Lk 1,39-45).
Marija je torej predstavljena kot resni?na Skrinja zaveze, ki v svet prina?a u?love?enega Gospoda. Mlada Devica je tista, ki gre naproti nerodovitni ostareli sorodnici in s tem, ko prina?a Jezusa, postane znamenje Bo?jega obiskanja, ki premaga vsako nerodovitnost. Mati je tista, ki se vzpenja proti pogorju na Judovem, da bi nam povedala, da se Bog odpravi na pot, nam naproti, da bi nas poiskal s svojo ljubeznijo in bi se ga razveselili. Bog je tisti, ki se odpravi na pot.
V teh dveh ?enah, Mariji in Elizabeti, se razodene, da Bog obi??e ?love?tvo: ena je mlada in druga ostarela, ena je devica in druga nerodovitna, in vendar sta obe nose?i na »nemogo?« na?in. To je delo Boga v na?em ?ivljenju: stori, da je mogo?e tudi to, kar se zdi nemogo?e, ustvarja ?ivljenje tudi v nerodovitnosti.
Bratje in sestre, z iskrenostjo srca se vpra?ajmo: ali verjamemo, da Bog deluje v na?em ?ivljenju? Ali verjamemo? Ali verjamemo, da Gospod na skrit in pogosto nepredvidljiv na?in deluje v zgodovini, dela ?udovite stvari ter deluje tudi v na?ih dru?bah, zaznamovanih s posvetnim sekularizmom in nekak?no versko brezbri?nostjo?
Obstaja na?in, kako prepoznati, ?e imamo to zaupanje v Gospoda. Kateri je ta na?in? Evangelij pravi: »Ko je Elizabeta zasli?ala Marijin pozdrav, je dete posko?ilo v njenem telesu« (v. 41). To je znamenje: posko?iti. Kdor veruje, kdor moli, kdor sprejme Gospoda, posko?i v Duhu, ?uti, da se v njem nekaj premakne, »ple?e« od veselja. In ob tem se ?elim zaustaviti: poskok vere.
Izku?nja vere vzbuja predvsem poskok spri?o ?ivljenja. Posko?iti pomeni, da se nas nekaj »dotakne od znotraj«, vztrepetati, za?utiti, da se v na?em srcu nekaj premakne. Je nasprotno od plitvega, hladnega srca, ki je navajeno na mirno ?ivljenje; ki se obda z brezbri?nostjo in postane neprepustno; ki otrdi, postane neob?utljivo za vse stvari in ljudi, tudi za tragi?no odmetavanje ?love?kega ?ivljenja, ki se ga danes zavra?a v mnogih osebah, ki emigrirajo, pa tudi v mnogih nerojenih otrocih in tolikih zapu??enih ostarelih ljudeh. Hladno in plitvo srce za seboj mehani?no vle?e ?ivljenje, brez gore?nosti, brez zagona, brez ?elje. In zaradi vsega tega se lahko v na?i evropski dru?bi zboli: cinizem, skepti?nost, resignacija, negotovost, splo?en ob?utek ?alosti. Nekdo jih je poimenoval »?alostne gore?nosti«: to je ?ivljenje brez poskokov.
Kdor je rojen za vero, pa prepozna Gospodovo navzo?nost, kakor otrok, ki ga Elizabeta nosi pod srcem. Prepozna njegovo delo v kaljenju dni in prejme nove o?i za gledanje stvarnosti; tudi sredi te?av, problemov in trpljenja vsak dan opazi obisk Boga in ?uti, da ga On spremlja in podpira. Spri?o skrivnosti osebnega ?ivljenja in dru?benih izzivov se tisti, ki veruje, zgane, ima gore?nost, ima sanje, ki jih goji, interes, ki spodbuja k anga?iranosti v prvi osebi. Vsak izmed nas se lahko sedaj vpra?a: ali jaz ?utim te stvari? Ali imam te stvari? Kdor je tak?en, ve, da je Gospod prisoten v vsem, da kli?e, vabi k pri?evanju evangelija, da bi s krotkostjo, s prejetimi darovi in karizmami gradili nov svet.
Izku?nja vere poleg poskoka spri?o ?ivljenja vzbuja tudi poskok spri?o bli?njega. V skrivnosti Obiskanja namre? vidimo, da se obisk Boga ne zgodi prek izrednih nebe?kih dogodkov, ampak v preprostosti sre?anja. Bog pride na prag dru?inske hi?e, v ne?nem objemu med dvema ?enama, v sre?anju dveh nose?nosti, polnih ?udenja in upanja. In v tem sre?anju je Marijina skrbnost, Elizabetino ?udenje in veselje podelitve.
Tega se vedno spominjajmo, tudi v Cerkvi: Bog je odnos in nas pogosto obi??e prek ?love?kih sre?anj, kadar se znamo odpreti drugemu, ko se v nas vzbudi zanimanje za ?ivljenje tistega, ki gre vsak dan mimo nas, ter ko na?e srce ne ostane ravnodu?no in neob?utljivo spri?o ran tistih, ki so bolj krhki. Na?a metropolitanska mesta in ?tevilne evropske dr?ave kot je Francija, kjer sobivajo razli?ne kulture in verstva, so v tem smislu velik izziv ob pove?anem individualizmu, sebi?nosti ter zaprtosti, ki povzro?ajo osamljenost in trpljenje. Od Jezusa se u?imo, da bi trepetali za tiste, ki ?ivijo poleg nas; u?imo se od Njega, ki pred utrujenimi in iz?rpanimi mno?icami ?uti so?utje in je ganjen (prim. Mr 6,34); spri?o ranjenega mesa tistih, ki jih sre?uje, se v njem zgane usmiljenje. Kot pravi eden izmed va?ih velikih svetnikov, Vincencij Pavelski, »si moramo prizadevati, da bi omeh?ali svoja srca in jih naredili ob?utljiva za bole?ine in stiske bli?njega, ter prositi Boga, naj nam da resni?nega duha usmiljenja, ki je prav njegov duh«, do te mere, da bi spoznali, da so ubogi »na?i gospodje in gospodarji« (Correspondance, entretiens, documents, Paris 1920-25, 341; 392-393).
Bratje, sestre, mislim na ?tevilne »poskoke« Francije, na zgodovino, bogato s svetostjo, kulturo, z umetniki in misleci, ki so navdu?evali ?tevilne generacije. Tudi danes na?e ?ivljenje, ?ivljenje Cerkve, Francije in Evrope potrebuje to: milost poskoka, novega poskoka vere, ljubezni in upanja. Ponovno moramo odkriti gore?nost in navdu?enje, ponovno odkriti okus zavzemanja za bratstvo, da bi si ponovno upali tvegati ljubezen v dru?inah in do naj?ibkej?ih ter v evangeliju najti milost, ki preoblikuje in dela ?ivljenje lepo.
Glejmo Marijo, ki si s tem, ko se odpravi na pot, povzro?i nekatere nev?e?nosti in nas u?i, da je Bog prav tak?en: povzro?a nam nev?e?nosti, spodbudi nas v gibanje, zaradi njega »posko?imo«, kot se je zgodilo Elizabeti. In mi ?elimo biti kristjani, ki Boga sre?ujejo z molitvijo in brate z ljubeznijo; kristjani, ki posko?ijo, ki vibrirajo, sprejmejo ogenj Duha in se pustijo ope?i dana?njim vpra?anjem, izzivom Sredozemlja, kriku ubogih, »svetim utopijam« bratstva in miru, ki ?akajo, da bodo uresni?ene.
Bratje in sestre, skupaj z vami prosim Marijo, Na?o Gospo Varuhinjo, naj bdi nad va?im ?ivljenjem, naj varuje Francijo, naj varuje vso Evropo ter naj nam da, da bomo posko?ili v Duhu. In to bi rad storil z besedami Paula Claudela: »Vidim odprto cerkev. […] / Nimam ni?esar, kar bi podaril in ni?esar, za kar bi prosil. / Prihajam, Mati, samo zato, da bi te gledal. / Te gledal, jokal od sre?e, vedel tole: / da sem tvoj sin in da si ti tam. [...] Biti s teboj, Marija, na tem kraju, kjer si ti. [...] / Ker si ti za vedno, / preprosto zato, ker si Marija, / preprosto zato, ker obstaja?, / Mati Jezusa Kristusa, bodi zahvaljena!« (»La Vierge à midi«, Poëmes de Guerre 1914-1916, Pariz, 1922).
Photogallery
