杏MAP导航

Pape? Fran?i?ek

Dragi mladi, dober ve?er!

Dobrodo?li in hvala, da ste tukaj. Vesel sem, da vas vidim! Vesel sem, da poslu?am simpati?en tru??, ki ga povzro?ate in da ste me oku?ili s svojim veseljem. Lepo je biti skupaj v Lizboni. Sem smo vas  poklicali jaz, patriarh, ki se mu zahvaljujem za njegove besede, va?i ?kofje, duhovniki, katehisti in animatorji. Zahvalimo se vsem, ki so vas poklicali in tudi vsem, ki so delali in omogo?ili to sre?anje. Mo?no jim zaploskajmo! Predvsem pa vas je poklical Jezus. Zahvalimo se Jezusu s ?e enim mo?nim aplavzom!

Vi niste tukaj po naklju?ju. Gospod vas je poklical ne samo v teh dneh, ampak od za?etka va?ih dni. Vse nas je poklical od za?etka na?ega ?ivljenja. Da, On vas je poklical po imenu. V Bo?ji Besedi smo sli?ali, da nas je poklical po imenu. Sku?ajte si predstavljati te tri besede, napisane z velikimi ?rkami;  in potem pomislite, da so napisane v vas, v va?ih srcih, kot bi oblikovale naslov va?ega ?ivljenja, smisel tega, kar si: ti si poklican po imenu. Ti, ti, ti, ti, vsi mi tukaj, jaz, vsi smo bili poklicani po svojih imenih. Nismo bili avtomati?no poklicani. Poklicani smo bili po imenu. Razmislimo o tem. Jezus me je poklical po imenu. So besede, zapisane v srcu. In potem pomislimo, da so zapisane v vsakem od nas, v na?ih srcih, in tvorijo nekak?en naslov tvojega ?ivljenja, pomen tega, kdo smo, pomen tega, kdo ste. Poklican si bil po imenu, poklican si bil po imenu, poklican si bil po imenu. Nih?e od nas ni slu?ajno kristjan. Vsi smo bili poklicani po imenu.

Na za?etku zasnove ?ivljenja, pred talenti, ki jih imamo, sencami in ranami, ki jih nosimo v sebi, smo bili poklicani, ker smo ljubljeni. Poklicani smo bili, ker smo ljubljeni. Kako lepo je to. V Bo?jih o?eh smo dragoceni otroci, ki jih Bog vsak dan kli?e, da bi jih objel in opogumil; da bi iz vsakega izmed nas naredil enkratno in izvirno mojstrovino. Vsak je enkraten, vsak je izviren.  Lepoto vsega tega lahko zgolj zaslutimo.

Dragi mladi, na tem SDM si pomagajmo, da bomo spoznali to bistveno resni?nost. Naj bodo ti dnevi done?i odmevi klica Bo?je ljubezni, ker smo dragoceni v Bo?jih o?eh kljub temu, kar v?asih vidijo na?e o?i, zamegljene od negativnosti in zaslepljene s tolikimi raztresenostmi. Naj bodo dnevi, v katerih tvoje ime, tvoje ime, tvoje ime, po bratih in sestrah tolikih jezikov in narodov, – veliko zastav vidimo – ki ga bodo izgovarjali s prijateljstvom, odmeva kot enkratna novica v zgodovini, ker je Bo?je utripanje zate enkratno. Naj bodo dnevi, ko si bomo v srce vtisnili, da smo ljubljeni tak?ni, kakr?ni smo, ne kot bi hoteli biti, ampak tak?ni kot smo. To je izhodi??e SDM, predvsem pa ?ivljenja. Fantje in dekleta, ljubljeni smo tak?ni kot smo, brez ?minke. Ste razumeli vse to?

Poklicani po imenu, vsakdo od nas. To ni na?in govorjenja, to je Bo?ja Beseda (prim. Iz 43,1; 2 Tim 1,9). Prijatelj, prijateljica, ?e te Bog kli?e po imenu, pomeni, da za Boga nisi ?tevilka, ampak obli?je, obraz, srce. Rad bi, da bi vsak od vas to opazil. Danes mnogi poznajo tvoje ime, vendar te ne kli?ejo po imenu. Tvoje ime je namre? poznano, pojavlja se na dru?benih omre?jih, obdelujejo ga algoritmi, ki z njim povezujejo okuse in preference. Vendar pa vse to ne zadeva tvoje enkratnosti, pa? pa tvojo koristnost za tr?ne raziskave. Koliko volkov se skriva za nasme?ki la?ne dobrote, ki pravijo, da vedo, kdo si, vendar te nimajo radi, ko namigujejo, da verjamejo vate in ti obljubljajo, da bo? postal nekdo, da bi te potem pustili samega, ko jih ne zanima? ve?. To so slepila virtualnega in biti moramo pozorni, da se ne pustimo prevarati, kajti veliko realnosti, ki nas privla?ijo in nam obljubljajo sre?o, se potem izka?ejo za to, kar so: prazne, milni mehur?ki, odve?ne stvari, ki nam niso v korist in ki v notranjosti pu??ajo praznino. Eno bi rekel, Jezus pa ni tak, ni tak. On zaupa vate, zaupa v vsakega izmed vas, v vsakega izmed nas. Za Jezusa je vsak pomemben. Vsakdo od nas je pomemben.

In tako smo mi, njegova Cerkev, skupnost poklicanih. Nismo skupnost najbolj?ih, ne, vsi smo gre?niki, a smo poklicani tak?ni, kakr?ni smo. Zamislimo se malo o tem, v svojih srcih. Poklicani smo tak?ni, kot smo, s te?avami, ki jih imamo, z omejitvami, ki jih imamo, s svojim neizmernim veseljem, z ?eljo po bolj?em, z ?eljo po zmagi. Poklicani smo tak?ni, kot smo. Razmislite o tem. Jezus me kli?e tak?nega, kot sem, ne tak?nega, kot bi ?elel biti.

Prijatelji, z vami, ki ste alergi?ni na neresnice in prazne besede, ?elim biti jasen: v Cerkvi je prostor za vse, za vse! Nih?e ni neuporaben, nih?e ni odve?, za vse je prostor. Za take kot smo, za vse. In Jezus to jasno pove, ko po?lje apostole, da vabijo na gostijo tistega mo?a, ki jo je pripravil. Pravi: »Pojdite in pripeljite vse, mlade in stare, zdrave in bolne, pravi?ne in gre?nike: vse, vse, vse«. V Cerkvi je prostor za vse. »O?e, ampak jaz sem bednik ..., jaz sem bednik, ali je ?e prostor zame?« Prostora je za vse! Vsi skupaj, vsak v svojem jeziku, naj ponavlja za menoj: »Vsi, vsi, vsi!«. [ponovijo] Ne sli?i se! »Vsi, vsi, vsi!« In to je Cerkev, Mati vseh. Za vse se najde prostor. Gospod ne ka?e s prstom, ampak razpira roke. To nam daje misliti. Gospod ne zna narediti tega [kazanje s prstom], zna pa to [objem], vse nas objame. Jezus nam ka?e na kri?u, ki je tako razprl svoje roke, da je bil kri?an in umrl za nas. On, Jezus nikoli ne zapre vrat, nikoli, ampak te vabi, da vstopi?: »vstopi in poglej«. Jezus te sprejema, Jezus te sprejme. V teh dneh vsak izmed nas posreduje govorico Jezusove ljubezni: »Bog te ljubi, Bog te kli?e«. Kako lepo je to! Bog me ljubi, Bog me kli?e, ho?e, da sem mu blizu.

Vi ste mi nocoj postavili vpra?anja, veliko vpra?anj. Nikoli se ne utrudite postavljati vpra?anj. Prav je spra?evati, velikokrat je celo bolje, kot odgovarjati, kajti tisti, ki vpra?uje, ostaja »nemiren« in nemir je najbolj?e zdravilo za navado, za tisto enoli?no normalnost, ki omami du?o. Vsak od nas ima v sebi svoje nemire. Prinesimo te nemire s seboj in jih vnesimo v medsebojni dialog, prinesimo jih s seboj, ko molimo pred Bogom. To so vpra?anja, ki z ?ivljenjem postanejo odgovori, le po?akati je treba nanje. Nekaj ??je zelo zanimivo: Bog ljubi presene?enje, to ni programirano. Bo?ja ljubezen je presene?enje. Vedno preseneti, vedno nas dr?i budne, nas preseneti.

Dragi fantje in dekleta, vabim vas, da razmi?ljate o tej zelo lepi stvari: da nas Bog ljubi, Bog nas ljubi tak?ne, kakr?ni smo, ne pa kakr?ni bi hoteli biti ali kot bi nas hotela dru?ba, ne, ampak kakr?ni smo. Ljubi nas s pomanjkljivostmi, ki jih imamo, z omejitvami, ki jih imamo, in z hotenjem, da gremo naprej v ?ivljenju. Bog nas tako kli?e. Zaupajte, ker je Bog O?e in on je O?e, ki nas ljubi, O?e, ki nas ljubi. To ni prav lahko in pri tem nam je v veliko pomo? Gospodova Mati, ki je tudi na?a Mati. Ona je na?a Mati. Samo to sem vam hotel re?i. Ne bojte se, imejte pogum, pojdite naprej, vedo?, da nas varuje Bo?ja ljubezen. Bog nas ljubi. Recimo vsi skupaj: »Bog nas ljubi«. Glasneje, ne sli?im! [ponovijo] Tukaj se ne sli?i ... [ponovijo] Hvala!