Sveti o?e med ve?ernicami: Cerkvi je zaupana naloga, da postane ribi? ljudi
Pape? Fran?i?ek
Dragi bratje ?kofje,
dragi duhovniki, diakoni, posve?ene osebe in semeni??niki,
dragi pastoralni delavci, bratje in sestre, dober ve?er!
Vesel sem, da sem med vami, da skupaj s tolikimi mladimi do?ivim Svetovni dan mladih, pa tudi, da z vami delim va?o cerkveno pot, va?e napore in va?a upanja. Zahvaljujem se msgr. Joséju Ornelasu Carvalhu za besede, ki mi jih je namenil. ?elim moliti z vami, da bi, kot je dejal, mogli skupaj z mladimi postati drzni v sprejemanju »Bo?jih sanj in v odkrivanju poti za veselo, velikodu?no in preobra?ajo?e sodelovanje za Cerkev in za ?love?tvo.«
Potopil sem se v lepoto va?e dr?ave, de?elo prehoda med preteklostjo in prihodnostjo, kraj starodavnih izro?il in velikih sprememb, ki jo krasijo bujne doline in zlate pla?e s pogledom na brezmejno lepoto oceana, ki meji na Portugalsko. To me vra?a v kontekst prvega klica u?encev, ki jih je Jezus poklical na obalah Galilejskega morja. Rad bi se zadr?al pri tem klicu, ki poudarja to, kar smo pravkar sli?ali v kratkem berilu ve?ernic: Gospod nas je odre?il in poklical ne na temelju na?ih del, ampak po svoji milosti (prim. 2 Tim 1,9). To se je zgodilo v ?ivljenju prvih u?encev, ko je Jezus, ki je ?el mimo, »zagledal dva ?olna dva ?olna pri bregu; ribi?i so pravkar stopili iz njiju in izpirali mre?e« (Lk 2,5). Jezus je tedaj stopil v Simeonov ?oln in potem, ko je govoril mno?icam, spremenil ?ivljenja teh ribi?ev, ko jih je povabil, naj odrinejo na globoko in vr?ejo mre?e. Takoj opazimo kontrast: na eni strani ribi?i stopijo iz ?olna, da bi izprali mre?e, se pravi, da bi jih o?istili, jih dobro shranili in se vrnili domov; na drugi strani Jezus stopi v ?oln in povabi, naj ponovno vr?ejo mre?e za lov. Razlike izstopajo: u?enci stopijo iz ?olna, Jezus stopi v ?oln; oni ho?ejo shraniti mre?e, On ho?e, da jih ponovno vr?ejo v morje za lov.
Najprej so tukaj ribi?i, ki stopijo iz ?olna, da bi izprali mre?e. Ta prizor se prika?e pred Jezusovimi o?mi in on se ustavi tam. Pred kratkim je za?el svoje oznanjevanje v sinagogi v Nazaretu, njegovi sova??ani pa so ga vrgli iz mesta in ga celo sku?ali ubiti (prim. Lk 4,28-30). Tedaj zapusti sveti kraj in za?ne oznanjati besedo med ljudmi, na cestah, kjer ?enske in mo?ki njegovega ?asa vsak dan trdo delajo. Kristus ?eli prinesti Bo?jo bli?ini ravno na kraje in v okoli??ine, v katerih ljudje ?ivijo, se borijo, upajo, v?asih stiskajo v rokah polome in neuspehe, ?isto tako kakor ti ribi?i, ki pono?i niso ni? ujeli. Jezus ne?no gleda Simona in njegove tovari?e, ki utrujeni in zagrenjeni s ponavljajo?imi se gibi, ki so tudi utrujeni in vdani v usodo izpirajo svoje mre?e: ne ostane jim drugega, kot da se domov vrnejo praznih rok.
V?asih lahko na na?i cerkveni poti ob?utimo podobno utrujenost, ko se zdi, da v rokah stiskamo samo prazne mre?e. To je precej raz?irjen ob?utek v de?elah s starodavno kr??ansko tradicijo, preko katerih je ?lo veliko dru?benih in kulturnih sprememb in jih vedno bolj zaznamujejo sekularizem, brezbri?nost do Boga in vedno ve?ja odmaknjenost od ?ivljenja po veri. To pogosto ?e poudarita razo?aranje in jeza, ki ju nekateri gojijo do Cerkve, v?asih zaradi na?ega slabega pri?evanja in zaradi ?kandalov, ki so skazili njeno obli?je, ter kli?ejo k poni?nemu in stalnemu o?i??evanju, vedno izhajajo? iz krika in bole?ine ?rtev. Toda kadar se ?utimo napadene, obstaja nevarnost, da bi stopili iz ?olna, ostali zapleteni v mre?e vdanosti v usodo in pesimizma. Namesto tega moramo svoje napore in solze prina?ati Gospodu, da bi se potem spoprijeli s pastoralnimi in duhovnimi okoli??inami tako, da se drug z drugim soo?imo z odprtim srcem in sku?amo skupaj preizkusiti kak?no novo pot v zaupanju, da Jezus ?e vedno prime svojo ljubljeno Nevesto za roko in jo dvigne.
Dejansko takoj, ko apostoli stopijo iz ?olna, da bi izprali uporabljeno orodje, Jezus stopi v ?oln in jih potem povabi, naj ponovno vr?ejo mre?e. On nas pride iskat v na?o osamljenost in na?e krize, da bi nam pomagal ponovno za?eti. Tudi danes hodi po obalah bivanja, da bi prebudil upanje in tudi nam, tako kot Simonu in drugim, rekel: »Odrini na globoko in vrzite mre?e na lov« (Lk 5,4). Bratje in sestre, to, kar ?ivimo, je gotovo te?ak ?as, vendar Gospod danes spra?uje to Cerkev: »Ali ho?e? stopiti iz ?olna in se pogrezniti v razo?aranje, ali pa me pusti?, da stopim v ?oln in dovoli?, da novost moje besede ?e enkrat vzame v roke krmilo? Ali ho?e? zgolj ohranjati preteklost, ki jo ima? za seboj, ali ponovno z navdu?enjem vre?i mre?e za lov?« To je tisto, kar Gospod zahteva od nas: da prebudimo nemir za evangelij. In lahko re?emo, da je to »dobra« vznemirjenost, ki jo neizmernost oceana izro?a vam, Portugalcem. Iti onkraj obal, a ne zato, da bi osvojili svet, ampak da bi ga razveselili z evangeljsko tola?bo in veseljem. Pod tem vidikom lahko beremo besede va?ega velikega misijonarja patra Antonia Vieire, ki mu pravite »Paiaçu«, veliki o?e. Rekel je, da vam je Bog dal majno de?elo, v kateri ste se rodili, ker vam je dal gledati na ocean, vam je dal ves svet, da umrete, da se rodimo, Portugalska; da umremo, ves svet« (A. VIEIRA, Omelie, Vol. III, Tomo VII, Porto 1959, str. 69). Ponovno vre?i mre?e in objeti ves svet z upanjem evangelija: k temu smo poklicani. Ni ?as, da bi se ustavili in vdali, da bi ?oln privezali ob obalo ali da bi se ozirali nazaj. Ne smemo be?ati pred tem ?asom, ker nam zbuja skrb, in se zatekati v oblike in na?ine preteklosti. Ne, to je ?as milosti, ki nam ga Gospod daje, da bi si upali na morje evangelizacije in poslanstva.
Da bi to storili, pa moramo tudi sprejeti odlo?itve. Rad bi vam pokazal tri, ki se navdihujejo pri evangeliju.
Najprej, odriniti na globoko, velikodu?no ne… . Da bi ponovno vrgli mre?e, je treba zapustiti obalo razo?aranj in negibnosti, se oddaljiti od tiste osladne ?alosti in tistega ironi?nega cinizma, nas prevzameta pred te?avami. To je treba storiti, da bi iz malodu?ja pre?li k veri, tako kot Simon, ki je kljub temu, da se je vso no? zaman trudi, rekel: »Na tvojo besedo bom vrgel mre?e« (lk 5,5). A da bi vsak dan zaupali v Gospoda in njegovo besedo niso dovolj besede, potrebno je veliko molitve. Samo v ?e??enju, samo pred Gospodom ponovno najdemo ?ut in strast za evangelizacijo. Tedaj je premagana sku?njava, da bi nadaljevali s »pastoralo domoto?ja in objokovanj« in dobimo pogum, da odrinemo na globoko, brez ideologij in brez posvetnosti, gnani od ene same ?elje: da bi evangelij dosegel vsakogar. Na tej poti imate veliko zgledov in glede na to, da smo potopljeni med mlade, se rad spomnim mladeni?a iz Lizbone, sv. Janeza de Brita, ki je pred stoletji med ?tevilnimi te?avami od?el v Indijo ter za?el govoriti in se obla?iti tako, kot tisti, ki jih je sre?eval, samo da bi oznanjal Jezusa. Tudi mi smo poklicani, da potopimo svoje mre?e v ?as, ki ga ?ivimo, da se pogovarjamo z vsemi, da evangelij naredimo razumljiv, ?etudi moramo zaradi tega tvegamo kak?no nevihto. Kakor mladi, ki z vsega sveta prihajajo sem, da izzovejo ogromne valove Nazaréja (Portugalsko mesto), tudi mi brez strahu odrinimo na globoko, kajti – kot sem ?e imel prilo?nost spomniti – »katoli?an se ne sme bati odprtega morja, ne sme iskati zavetja varnih pristani?? […]. ?e gremo na odprto, naletimo na viharje in veter nam je lahko nasproten. Kljub temu pa sveto potovanje vedno opravljamo v dru?bi Jezusa, ki svojim pravi: 'Bodite pogumni! Jaz sem, ne bojte se!' (Mt 14,27)« (Govor skupnosti 'La Civiltà Cattolica', 9. februarja 2017).
Druga odlo?itev: skupaj nadaljevati s pastoralo. V besedilu Jezus zaupa Petru nalogo, naj odrine na globoko, potem pa govori v mno?ini, ko pravi »vrzite mre?e« (Lk 5,4): Peter vodi ?oln, vendar so vsi v ?olnu in vsi so poklicani, da vr?ejo mre?e. In ko ujamejo veliko mno?ino rib, ne mislijo, da bodo zmogli sami, ne upravljajo z darilom kot z zasebno posestjo ali lastnino, ampak so, kot pravi evangelij, »pomignili tovari?em v drugem ?olnu, naj jim pridejo pomagat« (Lk 5,4). Na ta na?in so napolnili dva ?olna, ne enega. Eden pomeni samoto, zaprtost, domi?ljavo samozadostnost, dva pa pomeni odnos. Cerkev je sinodalna, je ob?estvo, medsebojna pomo?, skupna hoja. V ?olnu Cerkve mora biti prostor za vse. Vsi kr??eni so poklicani, da vstopijo v ?oln in vr?ejo mre?e, da si osebno zave?ejo za oznanjevanje evangelija. Gre za velik izziv, zlasti v okoljih, kjer so duhovniki in posve?ene osebe utrujeni, ker jih je vedno manj, medtem ko pastoralne zahteve nara??ajo. Vendar na to stanje lahko gledamo kot na prilo?nost, da z bratskim zanosom in zdravo pastoralno ustvarjalnostjo vklju?imo laike. Mre?e prvih u?encev tedaj postanejo podobe Cerkve, ki je »mre?a odnosov«: ?love?kih, duhovnih in pastoralnih. ?e ni dialoga, soodgovornosti in soudele?be, se Cerkev stara. Rad bi to povedal takole: nikoli ?kof brez svojih duhovnikov in brez Bo?jega ljudstva; nikoli duhovnik brez sobratov in vernih laikov; in vsi skupaj, kot Cerkev, nikoli brez drugih, nikoli brez sveta. Brez posvetnosti, vendar pa ne brez sveta. V Cerkvi si pomagamo, drug drugega podpiramo in smo poklicani tudi zunaj ?iriti ozra?je konstruktivnega bratstva. Sicer pa sv. Peter pi?e, da smo ?ivi kamni, uporabljeni za gradnjo duhovne stavbe (prim. 1 Pt 2,5). Rad bi dodal: vi, verni Portugalci, ste tudi »calçada«, oziroma ste dragoceni kamni tistih prijetnih in ble??e?ih tal, po katerih mora stopati evangelij. Noben kamen ne sme manjkati, sicer se takoj opazi. To je Cerkev, ki smo jo z Bo?jo pomo?jo poklicani graditi!
Kon?no, tretja odlo?itev: postati ribi?i ljudi. Jezus u?encem zaupa poslanstvo, da odrinejo na globo na morju sveta. V Svetem pismu je morje pogosto povezano s krajem zla in sovra?nih sil, ki jih ljudje niso sposobni obvladati. Zato loviti ljudi in jih vle?i iz vode pomeni pomagati jim, da se dvignejo tja, od koder so potonili, jih re?iti zla, ki jim grozi, da jih bo utopilo, jih o?iviti pred vsako obliko smrti. Evangelij je namre? oznanilo ?ivljenja v morju smrti, oznanilo svobode v vrtincih su?enjstva, oznanilo lu?i v breznu teme. Kot trdi sv. Ambro?, »orodje apostolskega ribolova je kakor mre?e: mre?e namre? ne umorijo tistega, ki se vanje ujame, ampak ga ohranijo pri ?ivljenju, ga iz brezen potegnejo k svetlobi« (Exp. Luc. IV, 68-79). V dana?nji dru?bi je veliko teme, tudi tukaj, na Portugalskem. Ob?utek imamo, da je zmanjkalo navdu?enja, poguma za sanje, mo?i za soo?enje z izzivi, zaupanja v prihodnost. Medtem plovemo v negotovosti, v gospodarski nestalnosti, v rev??ini dru?benega prijateljstva, v pomanjkanju upanja. Nam kot Cerkvi je zaupana naloga, da se potopimo v vode tega morja in vr?emo mre?e evangelija brez kazanja s prstom, brez obto?evanja, ampak s prina?anjem ljudem na?ega ?asa ponudbo novega ?ivljenja, z Jezusovo ponudbo: s prina?anjem evangeljske sprejemljivosti v ve?kulturno dru?bo; s prina?anjem O?etove bli?ine v nestalnost in rev??ino, ki nara??ata, predvsem med mladimi; s prina?anjem Kristusove ljubezni tja, kjer je dru?ina krhka in so odnosi ranjeni; s prena?anjem veselja Duha tja, kjer vladata izguba volje in vdanost v usodo. Neki va? pisatelj je zapisal: »Da bi pri?li do neskon?nosti, in mislim, da tja lahko pridemo, potrebujemo pristani??e, samo eno, varno, in od tam lahko odpotujemo proti Nedolo?enemu« (F. PESSOA, Livro di Desassossego. Composto por Bernardo Soares, Ajudante de Guarda-Livros na Cidade de Lisboa, Lisboa 1998, 247). Sanjajmo portugalsko Cerkev kot »varno pristani??e« za vsakega, ki se spoprijema s prehodi, z brodolomi in z viharji ?ivljenja!
Iz srca se vam zahvaljujem, bratje in sestre, za poslu?anje, za to, kar delate, za va? zgled in za va?o vztrajnost.
Izro?am vas Fatimski Mariji, varstvu angela Portugalske in pripro?nji va?ih velikih svetnikov, zlasti tukaj, v Lizboni, sv. Antona, neutrudnega apostola, ki vam ga je ukradla Padova, navdihnjenega pridigarja, u?enca evangelija, ki je bil pozoren na zlo v dru?bi in poln so?utja do ubogih. Naj posreduje za vas in vam podari veselje novega ?ude?nega ribolova. In, prosim vas, ne pozabite moliti zame.
