杏MAP导航

Pape? Fran?i?ek

APOSTOLSKO PISMO
SUBLIMITAS ET MISERIA HOMINIS
SVETEGA O?ETA FRAN?I?KA
OB ?TIRISTOLETNICI ROJSTVA
BLAISA PASCALA

?lovekova veli?ina in bednost tvorita paradoks, ki je v sredi??u razmi?ljanja in sporo?ila Blaisa Pascala, ki je bil rojen pred ?tirimi stoletji, 19. junija 1623 v Clermontu v osrednji Franciji. Od otro?tva naprej je vse ?ivljenje iskal resnico. Z razumom je izsledil njena znamenja, zlasti na podro?ju matematike, geometrije, fizike in filozofije. Zgodaj je pri?el do izrednih odkritij, tako da je dosegel precej?njo slavo. Vendar se pri tem ni ustavil. V stoletju velikega napredka na mnogih znanstvenih podro?jih, ki jih je spremljal nara??ajo?i duh filozofskega in verskega skepticizma, se je Blaise Pascal pokazal kot neutruden iskalec resnice, in kot tak vedno ostaja »nemiren«. Pritegujejo ga nova in nadaljnja obzorja.

Prav ta razlog, tako mo?an in obenem tako odprt, v njem ni nikoli uti?al starega in ve?no novega vpra?anja, ki odmeva v ?lovekovem duhu: »Kaj je ?lovek, da se ga spominja?, sin ?lovekov, da ga obiskuje??« (Ps 8,5). To vpra?anje je vtisnjeno v srce vsakega ?love?kega bitja, v vsakem ?asu in na vsakem kraju, vsake civilizacije in jezika, vsake religije. »Kaj je ?lovek v naravi? - se spra?uje Pascal – Ni? v primeri z neskon?nim, vse v primeri z ni?em«.[1] Isto?asno je to vpra?anje vrinjeno tja, v ta psalm, v srce tiste ljubezenske zgodbe med Bogom in njegovim ljudstvom, zgodovine, ki se je izpolnila v mesu »Sina ?lovekovega« Jezusa Kristusa, ki ga je O?e podaril do zapu??enosti, da bi ga oven?al s slavo nad vsemi ustvarjeninami (prim. v. 6). Temu vpra?anju, ki je postavljeno v tako druga?nem jeziku od matemati?nega in geometri?nega, se Pascal ni nikoli zaprl.

Zdi se mi, da v ozadju tega lahko prepoznamo v njem temeljno dr?o, ki bi jo opredelil kot »za?udena odprtost za resni?nost«. Odprtost za tri razse?nosti vedenja in bivanja, odprtost za druge, odprtost za dru?bo. Bil je na primer pri za?etku prve mre?e javnega prevoza v zgodovini, tako imenovane »Ko?ije za pet soujev«. ?e to poudarjam na za?etku tega pisma, je to zaradi vztrajanja na dejstvu, da ne njegovo spreobrnjenje h Kristusu, zlasti od »no?i ognja« 23. novembra 1654, ne njegov izreden intelektualni napor za obrambo kr??anske vere iz njega nista naredila ?loveka, ki bi bil izoliran od svojega ?asa. Pozoren je bil na takrat najbolj ob?utene probleme, kakor tudi na materialne potrebe vseh delov dru?be, v kateri je ?ivel.

Odprtost za stvarnost je zanj pomenila, da se ni zaprl pred drugimi niti v uri zadnje bolezni. Iz tega obdobja, ko je imel devetintrideset let, navajajo te besede, ki izra?ajo zadnji odlomek njegove evangeljske poti: »?e zdravniki govorijo resnico in bo Bog dopustil, da ozdravim od te bolezni, sem odlo?en, da ne bom imel nobene druge slu?be ne drugega dela do konca svojega ?ivljenja, kot slu?enje ubogim«.[2] Ganljivo je ugotoviti, da tako genialen mislec, kot je bil Blaise Pascal, v zadnjih dnevih svojega ?ivljenja ni videl nobene druge nuje, ki bi bila pomembnej?a od te, da svoje mo?i postavi v dela usmiljenja: »Edini predmet Svetega pisma je ljubezen«.[3]

Zato se veselim dejstva, da mi Bo?ja previdnost ob ?tiristoletnici njegovega rojstva daje prilo?nost, da se mu poklonim in da opozorim na tisto, kar se mi v njegovi misli in v njegovem ?ivljenju zdi primerno za spodbudo kristjanom na?ega ?asa ter vseh mo?kih in ?ensk dobre volje v iskanju prave sre?e: »Vsi ljudje i??ejo sre?o, v tem ni izjeme; najsi pri tem uporabljajo ?e tako razli?na sredstva, vsi te?ijo k temu cilju«.[4] ?tiristo let po svojem rojstvu Pascal ostaja za nas tovari? na poti, ki spremlja na?e iskanje prave sre?e in po daru vere na?ega poni?nega in veselega priznanja umrlega in vstalega Gospoda.

Zaljubljenec v Kristusa, ki govori vsem
?e se Blaise Pascal lahko dotakne vsega, je to predvsem zaradi tega, ker je ?udovito govoril o ?lovekovem stanju. Kljub temu pa bi bilo zgre?eno, ?e bi v njem videli samo strokovnjaka za ?love?ke obi?aje, pa ?eprav genialnega. Spomenika, ki ga tvorijo njegove Misli, od katerih so nekatere osamljene fraze zaslovele, ne moremo resni?no razumeti, ?e zanemarimo, da sta Jezus Kristus in Sveto pismo isto?asno njegovo sredi??e in klju?. ?e je namre? Pascal za?el govoriti o ?loveku in Bogu, je to zaradi tega, ker je pri?el do gotovosti, »da ne samo, da ne poznamo Boga, razen po Jezusu Kristusu, pa? pa ne poznamo tudi sami sebe, razen po Jezusu Kristusu. Ne poznamo ?ivljenja, smrti, razen po Jezusu Kristusu. Zunaj Jezusa Kristusa ne vemo, ne kaj je na?e ?ivljenje, ne na?a smrt, ne Bog in ne mi sami. Tako brez Svetega pisma, katerega edina tema je Jezus Kristus, ne poznamo ni?esar in vidimo samo nejasnost«.[5] Tako skrajna trditev zaslu?i razjasnitev, da bi jo lahko razumeli vsi, ne da bi veljala za ?isto doktrinarno trditev, ki je nedostopna tistim, ki ne delijo vere Cerkve, in ne kot razvrednotenje sposobnosti naravnega razuma.

Vera, ljubezen in svoboda
Kot kristjani se moramo izogibati sku?njavi, da bi svojo vero razgla?ali kot nesporno gotovost, ki jo je mo? nalagati vsem. Pascal je gotovo skrbel za to, da bi vsi spoznali, da »sta Bog in resnica nelo?ljiva«.[6] Vendar je vedel, da je dejanje vere mo?no sprejeti v svobodno srce le po Bo?ji milosti. On, ki se je po veri osebno sre?al z »Bogom Abrahama, Bogom Izaka, Bogom Jakoba, ne filozofov in u?enjakov«,[7] je v Jezusu Kristusu prepoznal »pot, resnico in ?ivljenje« (Jn 14,6). Zato vsem tistim, ki ho?ejo ?e naprej iskati resnico – podvig, ki se v tem ?ivljenju nikoli ne kon?a – predlagam, da prisluhnejo Blaisu Pascalu, ?loveku izjemne inteligence, ki je rad omenjal, da zunaj perspektive ljubezni ni veljavne resnice: »Celo iz resnice delajo ljudje malika, kajti resnica brez ljubezni ni Bog, je le njegova podoba in malik, ki mu ne gre ljubezen ne ?e??enje«. [8]

Pascal nas tako zavaruje pred la?nimi nauki, vra?everjem ali svobodnja?tvom, ki tolike med nami oddaljujejo od trajnega miru in veselja Njega, ki ?eli, da bi se odlo?ili »za ?ivljenje in dobro« in ne »za smrt in zlo« (prim. 5Mz 30,15). Drama na?ega ?ivljenja pa je, da v?asih slabo vidimo in se posledi?no slabo odlo?amo. V resnici lahko evangeljsko sre?o oku?amo samo, »?e nas Sveti Duh pre?ema z vso svojo mo?jo in nas osvobaja slabosti sebi?nosti, lenobe in o?abnosti«.[9] Vrh tega se »brez modrosti razlo?evanja zlahka lahko spremenimo v lutke, prepu??ene na milost in nemilost trenutnim te?njam«.[10] Zato nam razumnost in ?iva vera Pascala, ki je hotel pokazati, da je kr??anska vera »?astitljiva, ker je dobro spoznala ?loveka«, in »prijetna, ker obljublja resni?no dobro«,[11] lahko pomagata napredovati skozi nejasnost in nesre?e tega sveta.

Izjemen znanstveni duh
Ko je leta 1626 umrla njegova mati, je bil Blaise Pascal star tri leta. Étienne, njegov o?e, slove? pravnik, je znan tudi po svojih izjemnih znanstvenih odlikah, zlasti v matematiki in geometriji. Ker se je odlo?il, da bo sam poskrbel za izobra?evanje svojih treh otrok, Jacqueline, Blaisa in Gilberte, se je leta 1632 naselil v Parizu. Blaise je kmalu pokazal izjemen um in izrazito potrebo po iskanju resnice, kot poro?a njegova sestra Gilberta: »Od otro?tva se je lahko predajal samo tistemu, kar se mu je zdelo o?itno resni?no; kadar mu niso bili dani dobri razlogi, jih je iskal sam«.[12] Nekega dne je o?e presenetil sina pri raziskovanju geometrije in je takoj ugotovil, da je dvanajstletni Blaise, ne da bi vedel, da ti teoremi pod drugimi imeni obstajajo v knjigah, ?isto sam z risanjem likov po tleh dokazal prvih dvaintrideset Evklidovih trditev.[13] Gilberta se v zvezi s tem spominja, da je bil o?e »prestra?en zaradi veli?ine in mo?i te nadarjenosti«.[14]

V letih, ki so sledila, je Blaise Pascal izkoristil svoj neizmeren talent tako, da  mu je posvetil vso svojo delovno mo?. Od sedemnajstega leta naprej je obiskoval vse najve?je u?enjake svojega ?asa. Kmalu so sledila odkritja in objave. Leta 1642, pri devetnajstih letih, je izumil aritmeti?ni stroj, prednika na?ih kalkulatorjev. Blaise Pascal je za nas izredno spodbuden, ker nas opozarja na veli?ino ?love?kega razuma in nas vabi, naj ga uporabljamo, da bomo razbrali svet, ki nas obdaja. Duh geometrije (esprit de géométrie), ki je zmo?nost podrobnega razumevanja delovanja stvari, mu bo koristil vse ?ivljenje, kot to ugotavlja ugledni teolog Hans Urs von Balthasar: »Vrh tega se z natan?nostjo, ki je lastna ravnem geometrije in naravnih znanosti, usposobi za doseganje ?isto druga?ne natan?nosti, ki je lastna ravni obstoja na splo?no in za kr??ansko obmo?je«.[15] Ta samozavestna uporaba naravnega razuma, v ?emer je bil solidaren z vsemi ?love?kimi brati, ki i??ejo resnico, mu je omogo?ila, da je spoznal meje same inteligence, isto?asno pa tudi, da se je odprl nadnaravnim razlogom razodetja v skladu z logiko protislovja, ki predstavlja njegovo filozofsko znamenje in literarni ?ar njegovih Misli: »Cerkvi je bilo enako te?ko dokazati tistemu, ki je to zanikal, da je bil Jezus Kristus ?lovek, kakor dokazati, da je bil Bog. In videza sta bila enako velika«.[16]

Filozof
?tevilni Pascalovi spisi v veliki meri vstopajo v filozofski diskurz. Zlasti Misli, ta skupek posthumno objavljenih odlomkov, ki so zabele?ke ali osnutki filozofa, ki ga je navdu?il teolo?ki projekt, iz katerih si raziskovalci prizadevajo, da bi rekonstruirali, ne brez razli?ic, prvotno skladnost in red. Strastna ljubezen do Kristusa in slu?enje ubogim, ki sem ju omenil na za?etku, nista bila toliko znak nekega preloma v duhu tega pogumnega u?enca, kot znak poglobitve v smeri evangeljske radikalnosti, napredovanja s pomo?jo milosti k ?ivi Gospodovi resnici. On, ki je imel nadnaravno gotovost vere in ki jo je videl tako skladno z razumom, ?eprav ga je neskon?no presegala, je ?elel ?im dlje prignati razpravo s tistimi, ki niso delili njegove vere, ker »tistim, ki je ne posedujejo, je ne moremo dati druga?e, kot po dokazovanju, v pri?akovanju, da jim jo bo Bog dal po ?utenju srca«.[17] Gre za evangelizacijo, polno spo?tovanja in potrpe?ljivosti, ki jo bo na?a generacija z zanimanjem posnemala.

Za dobro razumevanje Pascalovega govora o kr??anstvu moramo torej biti pozorni na njegovo filozofijo. Ob?udoval je modrost starih gr?kih filozofov, ki so bili sposobni preprostosti in mirnosti v svoji umetnosti dobrega ?ivljenja kot ?lani polisa: Platona in Aristotela si zmeraj predstavljamo v dolgih oblekah u?enjakov. Pa sta bila dru?abna ?loveka in sta se kakor vsi drugi ?alila s svojimi prijatelji. Ko sta se umaknila k pisanju svojih Zakonov in Politike, sta to delala z lahkoto. To je bil najmanj filozofski in najmanj resen del njunega ?ivljenja. Najbolj filozofski je bil tisti, ko sta preprosto in v miru ?ivela«.[18] Kljub njuni veli?ini in koristnosti Pascal vendarle priznava omejitve teh filozofov: stoicizem vodi v o?abnost,[19]  skepticizem pa v obup.[20]  ?love?ki razum je nedvomno ?ude? stvarstva, ki odlikuje ?loveka med vsemi drugimi ustvarjeninami, kajti »?lovek je le trst, v vsej naravi naj?ibkej?i; in vendar trst, ki misli«.[21] Razumemo torej, da so meje filozofov preprosto meje ustvarjenega razuma. Demokrit je namre? trdil: »Govoril bom o vsem«.[22] Razum ne more sam re?iti najvi?jih in najbolj nujnih vpra?anj. Kaj je bila dejansko v Pascalovem ?asu in kaj je v na?ih ?asih tema, ki nas najbolj zanima? Ta tema je celoten smisel na?e usode, na?ega ?ivljenja in na?ega upanja, ki se steguje k sre?i, za katero ni prepovedano, da si jo zami?ljamo kot ve?no, vendar je Bog poobla??en, da jo daje: »Ni? ni tako pomembno za ?loveka, kakor usoda njegovega bitja, ni? ni tako stra?anskega, kakor ve?nost«.[23]

Ob premi?ljevanju Pascalovih Misli na nek na?in spet najdemo to temeljno na?elo: »resni?nost je vi?ja od ideje«, saj nas Pascal u?i, naj bomo oddaljeni od »razli?nih oblik prikrivanja resni?nosti«, od »angelskega ?istunstva« do »intelektualizmov brez modrosti«.[24] Ni? ni nevarnej?ega kot breztelesna misel: »Nesre?a pa ho?e, da tisti, ki bi rad napravil iz sebe angela, napravi ?ival«.[25] In smrtonosne ideologije, zaradi katerih ?e naprej trpimo na gospodarskem, socialnem, dru?benem in moralnem podro?ju, vklepajo tiste, ki jim sledijo, znotraj milnih mehur?kov prepri?anja, kjer je ideja nadomestila resni?nost.

?love?ko stanje
Pascalova filozofija, polna protislovij, izhaja iz tako poni?nega kot bistrega pogleda, ki sku?a dose?i »resni?nost, osvetljeno z argumentacijo«.[26] Izhaja iz ugotovitve, da je ?lovek sam sebi kot tujec, velik in beden. Velik zaradi svojega razuma, zaradi svoje spodobnosti obvladovanja svoje strasti, velik tudi v »kolikor se priznava za bednega«.[27] Zlasti te?i k ne?emu drugemu kot zadovoljevanju svojih nagonov ali k temu, da se jim upira, »kajti kar je pri ?ivalih narava, temu pri ?loveku pravimo beda«.[28] Obstaja neznosno nesorazmerje na eni strani med na?o neskon?no ?eljo, da bi bili sre?ni in da bi spoznali resnico, in na drugi strani med na?im omejenim razumom in na?o telesno ?ibkostjo, ki vodi v smrt. Kajti Pascalova mo? je tudi njegov neizprosen realizem: »Ni treba biti posebno bister, da uvidi?, da na svetu ni resni?nega in trajnega zadovoljstva, da so vsi na?i u?itki le ni?evost, da je na?ih tegob brez ?tevila in da nas bo naposled smrt, ki nam preti vsak hip, ?ez nekaj let neogibno postavila pred stra?no neizbe?nost, da bomo za ve?no ali uni?eni ali nesre?ni. Ni? ni bolj stvarnega kot to, in ne bolj groznega. Naj se juna?imo, kolikor se ho?emo: tu je konec, ki ?aka tudi najlep?e ?ivljenje na svetu«.[29] V tem tragi?nem stanju je razumljivo, da ?lovek ne more ostati sam v sebi, ker se mu njegova beda in negotovost njegove usode zdita neznosni. Zato se mora razvedriti, kar Pascal rad priznava: »Iz tega sledi, da imajo ljudje tako radi hru?? in gibanje«.[30] ?e se namre? ?lovek ne odtegne od svojega stanja. Vsi se znamo zelo dobro raztresti z delom, z u?itki ali z dru?inskimi in prijateljskimi odnosi, a ?al tudi s pregrehami, v katere nas vodijo strasti. Njegova ?love?kost do?ivlja »svojo ni?evost, svojo zapu??enost, svojo nezadostnost, svojo odvisnost, svojo nemo?, svojo praznino. In iz globine njegove du?e (prihajajo) […] dolg?as, ?rni humor, ?alost, ob?alovanje, razdra?enost, obup«.[31] Pa vendar zabava ne pote?i in ne napolni na?e velike ?elje po ?ivljenju in sre?i. To vsi dobro vemo.

Pri tem Pascal postavi svojo veliko hipotezo: »Kaj drugega nam tedaj kli?eta ta hrepenenja in ta nemo?, ?e ne to, da je bila nekdaj v ?loveku resni?na sre?a, od katere mu zdaj ostajala le znamenje in sled, ?isto prazna in jo zaman sku?a dopolniti z vsem, kar ga obdaja, in tako i??e v odsotnih stvareh pomo?i, katere ne dobi pri teh, ki jih ima krog sebe, a so vse pomanjkljive, saj neskon?no brezno more izpolniti le nekaj neskon?nega in nespremenljivega, se pravi le Bog sam«.[32] ?e je ?lovek kot »odstavljeni kralj«,[33] ki te?i samo za tem, da bi na?el svojo izgubljeno veli?ino in se kljub temu ne vidi sposobnega za to, kdo je torej? »Kak?na himera je torej ?lovek? Kak?no ?uda?tvo, kak?na po?astnost, kak?en kaos, kak?na podvr?enost protislovjem, kak?en ?ude?? Sodnik vseh stvari, slaboten zemeljski ?rv, varuh resni?nega, kloaka negotovosti in zmot, slava in izme?ek vesolja. Kdo bo odmotal ta klob?i??«[34] Pascal kot filozof dobro vidi, da »ve? ko je lu?i, bolj se odkrijeta veli?ina in nizkotnost v ?loveku«,[35] a ta nasprotja so nespravljiva. Ker jih ?love?ki razum ne more uskladiti, niti razre?iti uganke.

Zato Pascal poudarja, da ?e obstaja Bog in ?e je ?lovek prejel bo?ansko razodetje – kot trdijo razli?na verstva – in ?e je to razodetje resni?no, se mora tam najti odgovor, ki ga ?lovek ?aka, da bi razre?il protislovja, ki ga mu?ijo: »Veli?ine in bednosti ?loveka so tako o?itne, da je nujno potrebno, da nas prava vera pou?i o tem, da obstoji neko glavno po?elo veli?ine v ?loveku, kakor o tem, da obstaja neko glavno po?elo bede. Potrebno je tedaj, da nam pojasni ta osupljiva nasprotja«.[36] Ko je preu?il vsa velika verstva, je Pascal zaklju?il, »da nobeno asketsko-misti?no mi?ljenje in delovanje ne more ponuditi poti odre?enja, ?e ne izhaja iz vi?jega kriterija resnice o iz?arevanju milosti v du?i«.[37] »O ljudje – pi?e Pascal, ko si predstavlja, kaj bi nam lahko rekel pravi Bog – zaman i??ete sami v sebi zdravila za va?o veliko bedo. Vsa va?a spoznanja vas ne morejo pripeljati dlje kot do tega, da uvidite, da v sebi ne boste na?li ne resnice in ne dobrine. Filozofi so vam to obljubljali, a niso znali tega izpolniti. Oni ne vedo, ne v ?em je va?e resni?no dobro in ne kak?no je va?e resni?no stanje«.[38]

Ko je pri?el do te to?ke, se namerava Pascal, ki je z izredno mo?jo svoje inteligence preiskoval ?love?ko stanje, Sveto pismo in izro?ilo Cerkve, s preprostostjo otro?kega duha ponuditi kot poni?na pri?a evangelija. On je kristjan, ki ?eli o Jezusu Kristusu govoriti tistim, ki nekoliko v naglici sklepajo, da ni trdnih razlogov, da bi verovali kr??anskim resnicam. Pascal nasprotno iz izku?enj ve, da to, kar najdemo v razodetju, ne samo ne nasprotuje zahtevam razuma, ampak prina?a nezasli?an odgovor, do katerega nobena filozofija ne bi mogla priti sama.

Spreobrnjenje: Gospodov obisk
23. novembra 1654 je Paskal do?ivel zelo mo?no izku?njo, o kateri se vse do danes govori kot o njegovi »no?i ognja«. To misti?no do?ivetje, zaradi katerega je to?il solze veselja, je bilo zanj tako mo?no in tako odlo?ilno, da ga je zapisal na natan?no datiran ko??ek papirja, »Spominek«, ki ga je vstavil v podlogo svojega pla??a in so ga odkrili ?ele po njegovi smrti. ?eprav je nemogo?e natan?no vedeti, kak?na je bila narava tega, kar se je v Pascalovi du?i zgodilo tisto no?, se zdi, da je ?lo za sre?anje, v katerem je sam prepoznal podobnost s tistim, temeljnim v celotni zgodovini razodetja in odre?enja, ki ga je Mojzes do?ivel pred gore?im grmom (prim. 2 Mz 3). Izraz »ogenj«, [39] ki ga je Pascal hotel postaviti na za?etek svojega »Spominka«, nas vabi, da brez poseganja v dol?na razmerja predlagamo to primerjavo. Zdi se, da je vzporednost nakazal Pascal sam, ki je takoj za omembo ognja povzel ime, ki si ga je Gospod dal pred Mojzesom: »Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakobov« (2 M7 3,6.15), in dodal: »ne filozofov in u?enjakov. Gotovost, gotovost. Do?ivetje, veselje, mir. Bog Jezusa Kristusa.«

Da, na? Bog je veselje in Blaise Pascal to izpri?uje vsej Cerkvi kakor tudi vsem iskalcem Boga: »Ni abstrakten Bog ali kozmi?en Bog, ne. To je Bog osebe, klica, Bog Abrahamov, Izakov, Jakobov, Bog, ki je gotovost, ki je ?ustvo, ki je veselje.« [40] To sre?anje, ki je Pascalu potrdilo »veli?ino ?love?ke du?e,« ga je napolnilo z ?ivim in neiz?rpnim veseljem: »Veselje, veselje, veselje, solze veselja.« To bo?ansko veselje postane za Pascala prostor izpovedi in molitve: Jezus Kristus. »Lo?il sem se od njega; be?al sem pred njim, ga zavrgel, kri?al. Naj ne bom nikoli lo?en od njega!«[41] To do?ivetje ljubezni osebnega Boga, Jezusa Kristusa, ki se  je udele?il na?e zgodovine in nenehno sodeluje v na?em ?ivljenju, je Pascala pritegnilo na pot globokega spreobrnjenja in zato »popolne in sladke odpovedi,«[42] - ker je ?iveta v ljubezni -  »staremu ?loveku, ki ga uni?ujejo blodna po?elenja« (Ef 4,22).

Kot je spominjal sv. Janez Pavel II. v svoji okro?nici o odnosih med vero in razumom, se filozofi kot Pascal odlikujejo po odklanjanju vsake domi?ljavosti in po odlo?itvi za dr?o, ki jo sestavljata tako poni?nost kot pogum. Izkusili so, da vera »osvobaja razum prevzetnosti«. [43] Pred tisto no?jo 23. novembra 1654, to je jasno, Pascal »nima nobenega dvoma o obstoju Boga. Ve tudi, da je ta Bog najvi?je dobro. […] Kar mu manjka in kar pri?akuje, ni vedenje, ampak mo?, ne resnica ampak sila.« [44] Ta mo? mu je podarjena po milosti. ?uti, da ga z gotovostjo in veseljem privla?i Jezus Kristus: »Boga poznamo samo po Jezusu Kristusu. Brez tega posrednika je izklju?ena vsaka komunikacija z Bogom.«[45] Odkriti Jezusa Kristusa pomeni odkriti Odre?enika in Osvoboditelja, ki ga potrebujem: »Ta Bog ni nih?e drug kot popravljavec na?e bede. Zato ne moremo dobro poznati Boga, ne da bi poznali svoje grehe.«[46] Kot vsako pristno spreobrnjenje se je tudi spreobrnjenje Blaisa Pascala zgodilo v poni?nosti, ki nas osvobaja na?e »osamljene zavesti in samozadostnosti«.[47]

Neizmerna in nemirna inteligenca Blaisa Pascala, polna miru in veselja pred razodetjem Jezusa Kristusa, nas v skladu z »redom srca«[48] vabi, naj hodimo varno, razsvetljeni s »temi nebe?kimi lu?mi«.[49] ?e je namre? na? Bog »skriti Bog« (prim. Iz 45,15), je to zato, ker se On »ho?e skriti«,[50] tako da ga na? razum, razsvetljen po milosti, ne bo nikoli nehal odrivati. Po razsvetljenju milosti ga je torej mogo?e spoznati. Vendar se mora ?lovekova svoboda odpreti; in spet nas Jezus tola?i: »Ne bi me iskal, ?e me ne bi ?e na?el.«[51]

Red srca in njegovi razlogi za verovanje
Po besedah Benedikta XVI. »je katoli?ko izro?ilo vse od za?etka odklanjalo tako imenovani fideizem, ki je volja verovati proti razumu.«[52] Na tej liniji je Pascal globoko predan »razumnosti vere v Boga,«[53] ne le zato, ker »razuma ni mogo?e prisiliti, da bi veroval nekaj, za kar ve, da je napa?no,«[54] ampak zato, »ker ?e bomo kr?ili na?ela razuma, bo na?a vera nesmiselna in sme?na.«[55] ?e pa je vera razumna, je tudi Bo?ji dar in je ni treba vsiljevati: »?lovek ne dokazuje, da mora biti ljubljen, s tem da suhoparno razlaga vzroke za ljubezen: To bi bilo sme?no«, [56] opa?a Pascal s prodornostjo svojega humorja, ko za?rtuje vzporednico med ?love?ko ljubeznijo in na?inom, kako se nam razodeva Bog. »Ni? ve? kot ljubezen, ki se ponuja, a se ne vsiljuje. Bo?ja ljubezen se nikoli ne vsiljuje.«[57] Jezus je pri?eval za resnico (prim. Jn 18,37), vendar je ni hotel z mo?jo vsiliti tistim, ki so jo zavra?ali.«[58] Zato »je dovolj lu?i za tiste, ki si res ?ele videti, in dovolj teme za tiste, ki so naravnani v nasprotno smer.«[59]

Potem pride do tega, za zatrdi, da »je vera druga?na od dokaza. Eden je ?love?ki, druga je Bo?ji dar.«[60] Zato je nemogo?e verovati, »?e Bog ne nagne srca.«[61] ?e je vera vi?jega reda od razuma, to ?e zdale? ne pomeni, da mu nasprotuje, ampak da ga neskon?no presega. Branje Pascalovega dela ni najprej odkrivanje razuma, ki razsvetljuje vero; pomeni stopiti v ?olo kristjana izjemne razumnosti, ki je znal toliko bolje pojasniti red, ki ga je Bo?ji dar vzpostavil nad razumom: »Neskon?na razdalja med telesom in umom predstavlja neskon?no bolj neskon?no razdaljo med umom in ljubeznijo, ker je ta nadnaravna.«[62] Blaise Pascal je kot znanstvenik, izveden v geometriji, se pravi o telesih, ume??enih v prostor, in geometer, izveden v filozofiji, se pravi v znanosti o umih, ume??enih v zgodovino, razsvetljen po milosti vere mogel takole prenesti celoto svoje izku?nje: »Iz vseh teles skupaj ne bi znal spraviti ene majhne misli: je nemogo?e, pripada drugemu redu. Iz vseh teles in iz vseh umov se ne more potegniti gib resni?ne ljubezni: je nemogo?e, pripada drugemu redu, nadnaravnemu.«[63]

Ne geometri?na inteligenca ne filozofsko razmi?ljanje ne omogo?ata ?loveku, da bi sam pri?el do »zelo jasnega pogleda« na svet in nase. Kdor se osredoto?a na podrobnosti svojih izra?unov, nima pogleda na celoto, ki mu omogo?i, da »vidi vsa na?ela«. To pripada »intuitivni inteligenci,« za katero se Pascal prav tako pona?a z zaslugami, kajti ko nekdo sku?a dojeti resni?nost, »mora zagledati zadevo v trenutku, z enim samim pogledom.«[64] Ta intuitivna inteligenca je podro?je tistega, kar Paskal imenuje »srce«. »Resnice ne spoznamo le z razumom, marve? tudi s srcem. Na ta drugi na?in spoznavamo prva na?ela. Razumsko dokazovanje, ki tu ne more ni?, jih zaman sku?a spodbiti.«[65] Bo?anske resnice, kot je dejstvo, da je Bog, ki nas je ustvaril, ljubezen, da je O?e, Sin in Sveti Duh, da se je u?love?il v Jezusu Kristusu, ki je umrl in vstal za na?e odre?enje, niso dokazljive z razumom, lahko pa jih spoznamo z gotovostjo vere, nato pa iz duhovnega srca preidejo v razumski um, ki jih prepozna kot resni?ne in jih posledi?no lahko razkrije: »Zato so tisti, ki jim je Bog dal vero skozi ?ustva srca, sre?ni in upravi?eno prepri?ani.«[66]

Pascal se ni nikoli sprijaznil z dejstvom, da nekateri njegovi bratje ne le, da ne poznajo Jezusa Kristusa, ampak zaradi lenobe ali zaradi svojih strasti zavra?ajo, da bi evangelij vzeli resno. Pravzaprav je v Jezusu Kristusu na kocki njihovo ?ivljenje. »Nesmrtnost du?e je nekaj, kar je za nas tako silno pomembno in kar se nas tako globoko dotika, da bi morali izgubiti sleherni ?ut, da bi nam ne bilo mar, kako je s tem. […] Zategadelj tudi – ko gre za tiste, ki se o tem ?e niso prepri?ali – delam tako veliko razliko med temi, ki se z vsemi silami trudijo, da bi to spoznali, in s tistimi, ki ?ive, ne da bi jim bilo to mar in bi o tem razmi?ljali.«[67] Sami dobro vemo, da smrti sku?amo pogosto pobegniti ali jo obvladati, misle?, da lahko »odstranimo misel na svojo kon?nost« ali »smrti odvzamemo njeno mo? in pre?enemo strah. Vendar kr??anska vera ni na?in za izganjanje strahu pred smrtjo, temve? nam pomaga, da se z njo soo?imo. Prej ali slej bomo vsi ?li skozi ta vrata. Resni?na lu?, ki razsvetljuje skrivnost smrti, prihaja iz Kristusovega vstajenja.«[68] Samo Bo?ja milost omogo?i ?lovekovemu srcu pristop do reda bo?jega spoznanja, do ljubezni.  To je spodbudilo pomembnega Pascalovega sodobnega komentatorja, da je zapisal, »da misel ne pride do kr??anskega razmi?ljanja, ?e ne pristopi k temu, kar udejanja Jezus Kristus, k ljubezni.«[69]

Pascal, polemika in ljubezen
Preden zaklju?imo, je potrebno priklicati v spomin Pascalov odnos do janzenizma.  Ena njegovih sestra, Jacqueline, je vstopila v redovno ?ivljenje v Port-Royalu, v kongregacijo, na katere teologijo je mo?no vplival Cornelius Jansen, ki je napisal razpravo Augistinus, ki je bila objavljena leta 1640. Po svoji »no?i ognja« se je Pascal januarja leta 1655 odpravil na duhovno poglobitev v opatijo Port-Royal. V naslednjih mesecih se je na pari?ki univerzi Sorboni razvnela pomembna in ?e starodavna polemika, ki je zoperstavila jezuite proti »janzenistom«, ki so bili povezani z Augustinus-om. Razprava se je sukala predvsem okoli vpra?anja Bo?je milosti in okoli razmerja med milostjo in ?love?ko naravo, zlasti okoli njegove svobodne volje. Pascal, ?eprav ni pripadal kongregaciji Port-Royala ?eprav ni bil pristranski – »sam sem, pi?e, […] nikakor ne pripadam Port-Royalu«[70] - so mu janzenisti naro?ili, naj jih brani, predvsem zato, ker je bila njegova retori?na umetnost mo?na. To je storil v letih 1656 in 1657, ko je objavil serijo osemnajstih pisem, imenovanih Pisma iz province.

?e so bile ?tevilne tako imenovane »janzenisti?ne« trditve dejansko nasprotne veri,[71] kar je Pascal priznal, pa je oporekal, da so bile prisotne v Augustinus-u in da so jim sledili ?lani Port-Royala. Nekatere njegove lastne izjave, ki na primer zadevajo predestinacijo, vzete iz teologije poznega sv. Avgu?tina, katere formule je izbrusil ?e Jansenius, pa ne zvenijo prav. Vendar moramo razumeti, da kot se je sv. Avgu?tin v 5. stol. hotel boriti proti pelagijancem, ki so trdili, da ?lovek lahko iz lastnih mo?i in brez Bo?je milosti dela dobro in se re?i, je Pascal iskreno verjel, da nasprotuje pelagianizmu in semi-pelagianizmu, za katera je verjel, da ju je odkril v naukih, ki so jim sledili jezuiti – molinisti (po imenu teologa Luisa de Molina, ki je umrl leta 1600, njegov vpliv pa je bil sredi 17. stoletja ?e vedno ?iv). Zaupajmo mu glede odkritosti in iskrenosti njegovih namenov.

To pismo gotovo ni mesto za ponovno odpiranje vpra?anja. Vendarle pa to, kar je upravi?eno svarilo v Pascalovih stali??ih, ?e vedno velja za na? ?as: »neo-pelagianizem«,[72] ki bi rad, da bi bilo vse odvisno od »?love?kega napora, ujetega v cerkvena pravila in strukture«,[73] prepoznamo po tem, da »nas zastruplja z domnevo o odre?enju, pridobljenem z na?imi mo?mi.«[74] Potrebno je, da sedaj izjavimo, da Pascal zadnje stali??e glede milosti in zlasti glede dejstva, da Bog »ho?e, da bi se vsi ljudje re?ili in pri?li do spoznanja resnice« (1 Tim 2,4), s popolnoma katoli?kimi pojmi izra?al do konca svojega ?ivljenja.[75]

Kot sem rekel na za?etku, je Blaise Pascal na koncu svojega kratkega, a izredno bogatega in rodovitnega ?ivljenja, na prvo mesto postavil ljubezen do bratov. ?util in vedel je, da je del enega samega telesa, ker je »Bog, potem ko je ustvaril nebo in zemljo, ki ?isto ni? ne do?ivljata sre?e svojega bitja, hotel ustvariti bitja, ki bi ga bila sposobna poznati in oblikovati telo misle?ih ?lenov.«[76] Pascal je v polo?aju vernega laika oku?al veselje evangelija, s katerim je Duh ?elel oploditi in ozdraviti »vse razse?nosti ?loveka« ter zbrati »vse ljudi pri mizi kraljestva.«[77] Ko je leta 1659 sestavil svojo veli?astno Molitev, da prosi Boga za dobro uporabo bolezni, je bil Pascal pomirjen ?lovek, ki se ne spu??a ve? v razprave in ne v apologetiko. Ker je bil hudo bolan in je bil tik pred smrtjo, je prosil za obhajilo, vendar se to ni zgodilo takoj. Zato je vpra?al svojo sestro: »Ker se ne morem obhajati v glavi [Jezusu Kristusu], bi se rad obhajal v udih.«[78] In »zelo si je ?elel, da bi umrl v dru?bi ubogih.«[79] »Umrl je v otro?ki preprostosti«,[80] se govori o njem malo pred njegovim zadnjim dihom, 19. avgusta 1662. Ko je prejel zakramente, so njegove zadnje besede bile: »Naj me Bog nikoli ne zapusti.«[81]

Naj nam njegovo sijajno delo in zgledi njegovega ?ivljenja, ki so bili tako globoko zakoreninjeni v Jezusu Kristusu, pomagajo, da bomo vse do konca prehodili pot resnice, spreobrnjenja in ljubezni. Kajti ?lovekovo ?ivljenje je tako kratko: »Vso ve?nost v veselju za en dan truda na zemlji.«[82]
Rim, sv. Janez v Lateranu, 19. junija 2023

[1]Misli, ?t. 230 (Laf. 199). Per l’edizione italiana degli scritti di Pascal si fa riferimento a Opere complete, a cura di Maria Vita Romeo, Firenze-Milano 2020, aggiungendo, per i Pensieri, le concordanze con l’edizione francese Lafuma.
[2]G. Périer, Vie de M. Pascal, in ?uvres complètes, par M. Le Guern, I, Paris 1998, « Bibliothèque de la Pléiade » (34), 91.
[3]B. Pascal, Pensieri, N. 301 (Laf. 270).
[4]Ibid., N. 181 (Laf. 148).
[5]Ibid., N. 36 (Laf. 417).
[6]Id., Colloquio di Pascal con il Signor de Saci su Epitteto e Montaigne, 28: Opere complete, cit., 1539.
[7]Id. Pensieri, N. 757 [il Memoriale] (Laf. 913).
[8]Ibid., N. 767 (Laf. 926).
[9]Esort. ap. Gaudete et exsultate, 65.
[10]Ibid., 167.
[11]Pensieri, N. 46 (Laf. 12).
[12]G. Périer, op. cit., 64.
[13]Cfr ibid., 65.
[14]Ibid.
[15]“Pascal”, in Gloria. Un’estetica teologica. III. Stili laicali, Milano 1976, 169.
[16]Pensieri, N. 338 (Laf. 307).
[17]Ibid., N. 142 (Laf. 110).
[18]Ibid., N. 457 (Laf. 533).
[19]Cfr Colloquio di Pascal con il Signor de Saci su Epitteto e Montaigne, [57]: Opere complete, cit., 1551.
[20]Cfr Pensieri, N. 240 (Laf. 208).
[21]Ibid., N. 231 (Laf. 200).
[22]Ibid., N. 230 (Laf. 199).
[23]Ibid., N. 682 (Laf. 427).
[24]Esort. ap. Evangelii gaudium, 231.
[25]Pensieri, N. 558 (Laf. 678).
[26]Esort. ap. Evangelii gaudium, 232.
[27]Pensieri, N. 146 (Laf. 114).
[28]Ibid., N. 149 (Laf. 117).
[29]Ibid., N. 682 (Laf. 427).
[30]Ibid., N. 168 (Laf. 136).
[31]Ibid., N. 515 (Laf. 622).
[32]Ibid., N. 181 (Laf. 148).
[33]Ibid., N. 148 (Laf. 116).
[34]Ibid., N. 164 (Laf. 131).
[35]Ibid., N. 506 (Laf. 613).
[36]Ibid., N. 182 (Laf. 149).
[37]H.U. von Balthasar, “Pascal”, v Gloria. Un’estetica teologica, III, Stili laicali, Milano 1976, 172.
[38]Pensieri, N. 182 (Laf. 149).
[39]Ibid., N. 757 (Laf. 913).
[40]Kateheza, 3. junij 2020.
[41]Pensieri, N. 757 (Laf. 913).
[42]Ibid.
[43]Fides et ratio (14. september 1998), 76: AAS 91 (1999), 64.
[44]H. Gouhier, Blaise Pascal. Commentaires, Paris 1971, 44-45.
[45]Pensieri, N. 221 (Laf. 189).
[46]Ibid.
[47]Apostolska spodbuda, Evangelii gaudium, 8.
[48]Pensieri, N. 329 (Laf. 298).
[49]Ibid., N. 240 (Laf. 208).
[50]Ibid., N. 275 (Laf. 242).
[51]Ibid., N. 762 (Laf. 919).
[52]Kateheza, 21. november 2012.
[53]Ibid.
[54]Colloquio di Pascal con il Signor de Saci su Epitteto e Montaigne, [12]: Opere complete, cit., 1535.
[55]Pensieri, N. 204 (Laf. 173).
[56]Ibid., N. 329 (Laf. 298).
[57]Homilija na slovesni praznik Kristusa Kralja vesoljstva, 20 november 2022.
[58]Conc. Ecum. Vat. II, Dich. Dignitatis humanae, 11.
[59]Pensieri, N. 182 (Laf. 149).
[60]Ibid., N. 41 (Laf. 7).
[61]Ibid., N. 412 (Laf. 380).
[62]Ibid., N. 339 (Laf. 308).
[63]Ibid.
[64]Ibid., N. 671 (Laf. 512).
[65]Ibid., N. 142 (Laf. 110).
[66]Ibid.
[67]Ibid., N. 682 (Laf. 427).
[68]Kateheza, 9. februar 2022.
[69]J.-L. Marion, La Métaphysique et après, Paris 2023, 356.
[70]Diciassettesima lettera provinciale: Opere Complete, cit., 1267.
[71]Cfr B. Neveu, L’erreur et son juge : remarques sur les censures doctrinales à l’époque moderne, Naples 1993.
[72]Cfr Congr. per la Dottrina della Fede, Lettera Placuit Deo (22 febbraio 2018); Esort. ap. Gaudete et exsultate, 57-59.
[73]Esort. ap. Gaudete et exsultate, 59.
[74]Lett. ap. Desiderio desideravi, 20.
[75]Cfr Pensieri, N. 771 (Laf. 931).
[76]Pensieri, N. 392 (Laf. 360).
[77]Esort. ap. Evangelii gaudium, 237.
[78]G. Périer, op. cit., 92-93.
[79]Ibid., 93.
[80]Ibid., 90.
[81]Ibid., 94.
[82]Pensieri, “Memoriale”, Laf. 913. Questa frase non è riportata in Opere complete, cit.