杏MAP导航

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Pape? se je na za?etku gostom zahvalil, da so sprejeli njegovo povabilo in dodal, da je vesel njihove prisotnosti. Poudaril je, da je imela Cerkev z umetniki vedno odnos, ki ga lahko opi?emo kot naravnega in posebnega hkrati. »Gre za naravno prijateljstvo, saj umetnik resno jemlje neiz?rpno globino obstoja, ?ivljenja in sveta, tudi v njegovih protislovjih in tragi?nih straneh. Ta globina lahko postane nevidna za pogled ?tevilnih specializiranih znanj, ki se odzivajo na neposredne potrebe, vendar si prizadevajo videti ?ivljenje kot ve?plastno resni?nost. Umetnik vse spominja na to, da je razse?nost, v kateri se gibljemo, tudi ?e se tega ne zavedamo, razse?nost Duha. Va?a umetnost je kot jadro, ki se napolni z Duhom in nas vodi naprej. Prijateljstvo Cerkve z umetnostjo je torej nekaj naravnega. Je pa tudi posebno prijateljstvo, zlasti ?e pomislimo na ?tevilne dele zgodovine, ki smo jih prehodili skupaj in ki spadajo v dedi??ino vseh, tako verujo?ih kot neverujo?ih. Ob spominu na to pri?akujemo nove sadove tudi v na?em ?asu, v ozra?ju poslu?anja, svobode in spo?tovanja. Ljudje potrebujejo te sadove, posebne sadove.«

Sveti o?e se je nato zaustavil ob besedah Romana Guardinija, ki je zapisal, da je »stanje, v katerem se nahaja umetnik medtem ko ustvarja, podobno stanju otroka in tudi vidca« (L'opera d'arte, Brescia 1998, 25). »Ti dve primerjavi se mi zdita zanimivi. Po njegovem mnenju "umetni?ko delo odpira prostor, v katerega ?lovek lahko vstopi, kjer lahko diha, se giblje in se ukvarja s stvarmi in ljudmi, ki se odpirajo" (ibid., str. 35). Res je, pri umetni?kem delu se meje razrahljajo, okviri izku?nje in razumevanja pa raz?irijo. Vse se zdi bolj odprto in bolj dosegljivo. Tedaj ?lovek pridobi spontanost otroka, ki si predstavlja, ter prodornost vidca, ki doume resni?nost.

Da, umetnik je otrok – to ne sme zveneti kot ?alitev; pomeni, da se giblje predvsem v prostoru iznajdbe, novosti, ustvarjanja, da prina?a na svet nekaj, ?esar ?e ni bilo. Na ta na?in zavra?a idejo, da je ?lovek bitje za smrt. Res je, da se mora ?lovek soo?iti s svojo umrljivostjo, vendar pa ni bitje za smrt, temve? za ?ivljenje. Hannah Arendt pravi, da je ?loveku lastno, da ?ivi zato, da v svet prina?a novost. To je razse?nost ?lovekove rodovitnosti. Prina?ati novost. Vi umetniki to uresni?ujete tako, da uveljavljate svojo originalnost. V svoja dela vedno vna?ate sebe kot neponovljiva bitja, kar smo vsi, vendar z namenom, da bi ustvarili ?e ve?. Ko vam pri tem pomaga talent, na svetlo prikli?ete ?e ne videno, svet obogatite z novo resni?nostjo. Mislim na nekatere besede, ki jih beremo v knjigi preroka Izaija, ko Bog pravi: "Glejte, novo stvar storim, zdaj klije. Je ne poznate?" (43,19). In v knjigi Razodetja potrjuje: "Glej, vse delam novo" (21,5). Zdi se torej, da je umetnikova ustvarjalnost soudele?ena pri stvariteljski gore?nosti Boga, to je pri gore?nosti, s katero je ustvarjal Bog. Vi ste zavezniki Bo?jih sanj! Ste o?i, ki gledajo in sanjajo. Ni dovolj samo gledati, potrebno je tudi sanjati. Neki latinskoameri?ki pisatelj je dejal, da imamo ljudje dve o?esi: z enim gledamo to, kar vidimo, z drugim pa to, o ?emer sanjamo. In kadar ?lovek nima teh dveh o?es ali ima le del enega ali drugega, mu nekaj manjka. Ni dovolj, da samo gledamo, ampak moramo sanjati. Ljudje hrepenimo po novem svetu, ki ga ne bomo videli s svojimi o?mi v celoti, ?eprav po njem hrepenimo, ga i??emo in o njem sanjamo.«

Pape? Fran?i?ek je ob tem umetnike spomnil, da imajo sposobnost, da sanjajo nove verzije sveta; da v zgodovino vnesejo novost. »Zato Guardini pravi, da ste podobni tudi vidcem. Nekoliko ste podobni prerokom. Na stvari znate gledati tako v globino kot v daljavo, kot stra?arji, ki stisnejo svoje o?i, da bi pregledali obzorje in zaznali resni?nost onkraj navideznega. Pri tem ste poklicani, da se izognete sugestivni mo?i tiste domnevno umetne in povr?inske lepote, ki je danes zelo raz?irjena in pogosto vpletena v ekonomske mehanizme, ki ustvarjajo neenakosti. Ta lepota ne privla?i, ker je to lepota, ki se rodi mrtva. V njej ni ?ivljenja, zato ne privla?i. To je la?na lepota, kozmeti?na lepota; maskiranje, ki zakriva, namesto da bi razkrivalo. Beseda, ki jo za li?enje uporabljamo v italijan??ini, je povezana s trikom, prevaro (trucco). Do te lepote ohranjajte distanco, va?a umetnost ?eli delovati kot kriti?na vest dru?be, ki odstranjuje tan?ico z o?itnega. Pokazati ?elite to, kar daje ?loveku misliti, kar ga ohranja budnega, kar razkriva resni?nost tudi v njenih protislovjih, v njenih vidikih, ki jih je bolj udobno ali priro?no pustiti skrite. Kot svetopisemski preroki nas soo?ate s stvarmi, ki nas v?asih motijo, kritizirate dana?nje la?ne mite, nove malike, banalne razprave, pasti potro?ni?tva, zvija?e oblasti.«

Sveti o?e je dejal, da umetniki to pogosto po?nejo z ironijo, ki je po njegovih besedah vrlina, ki jo je potrebno bolj gojiti, kakor tudi smisel za humor. Poudaril je, da so s tem, ko so vidci, stra?arji, kriti?ne vesti, zavezniki za mnoge stvari, ki so mu blizu: obramba ?love?kega ?ivljenja, socialna pravi?nost, poslednji, skrb za skupni dom, ob?utek, da smo vsi bratje. Pape? je dodal, da mu je pri srcu ?love?nost ?love?tva in da je ena izmed stvari, ki umetnost pribli?a veri, dejstvo, da malo vznemirja. »Umetnost in vera ne moreta pustiti stvari tak?nih, kot so: spreminjata jih, preoblikujeta, spreobra?ata, premikata. Umetnost nikoli ne more biti anestetik; daje mir, vendar vesti ne uspava, ampak jih ohranja budne. Umetniki pogosto sku?ate raziskati tudi podzemni svet ?love?kega obstoja, prepadov, temnih predelov. Nismo samo svetloba, in vi nas spominjate na to; vendar je potrebno v temine ?love?kega, individualizma in brezbri?nosti vna?ati lu? upanja. Pomagajte nam uzreti svetlobo, lepoto, ki re?uje.«

Umetnost je po pape?evih besedah od nekdaj povezana z izku?njo lepote. »Umetnost se dotika ?utov, da bi o?ivila duha, in to po?ne z lepoto, ki je odsev stvari, kadar so dobre, pravilne, resni?ne. Je znamenje, da ima nekaj polnost: takrat spontano re?emo: "Kako lepo!" Lepota nam daje ob?utek, da je ?ivljenje usmerjeno k polnosti. V resni?ni lepoti tako za?nemo ?utiti hrepenenje po Bogu. Mnogi upajo, da se bo umetnost ?e bolj vrnila k lepoti. Seveda pa, kot sem rekel, obstaja tudi jalova lepota, umetna in povr?inska, celo zavajajo?a lepota.«

V nadaljevanju je sveti o?e spregovoril ?e o harmoniji, ki je po njegovih besedah pomembno merilo za razlo?evanje. »Prava lepota je namre? odsev harmonije. Teologi opisujejo o?etovstvo Boga in sinovstvo Jezusa Kristusa, ko pa gre za opis Svetega Duha, pravijo, da je harmonija. Ipse harmonia est. Duh je tisti, ki ustvarja harmonijo. In umetnik ima nekaj od tega Duha, da ustvarja harmonijo. To ?love?ko razse?nost duhovnega. Resni?na lepota je namre? odsev harmonije. To je, ?e lahko tako re?em, operativna vrlina lepote. Je njen temeljni duh, v katerem deluje Bo?ji Duh. Harmonija je, kadar obstajajo deli, ki so si med seboj razli?ni, vendar tvorijo celoto. To je te?ka stvar, ki jo lahko omogo?i le Duh: da razlike ne postanejo konflikti, ampak razli?nosti, ki se povezujejo; in hkrati, da enotnost ni uniformnost, ampak sprejema tisto, kar je mnogotero. Te ?ude?e dela harmonija, kot na binko?ti. Kako aktualno je to sporo?ilo: smo v ?asu ideolo?ke medijske kolonizacije in silovitih konfliktov; poenotena globalizacija sobiva s ?tevilnimi zaprtimi lokalizmi. To je nevarnost na?ega ?asa, ki jo lahko ob?uti tudi Cerkev. Konflikt lahko deluje pod la?no pretvezo enotnosti; prav tako tudi delitve, frakcije, narcisizem. Na?elo harmonije mora bolj naseljevati na? svet in pregnati uniformnost. Umetniki nam lahko pomagate dati prostor Duhu. Ko vidimo delo Duha, kar pomeni ustvarjati harmonijo razlik – ne uniformirati, ampak jih uskladiti – tedaj razumemo, kaj je lepota. Lepota je tisto delo Duha, ki ustvarja harmonijo. Bratje in sestre, naj va? genij hodi po tej poti!«

Ob koncu sre?anja je pape? Fran?i?ek umetnike prosil, naj ne pozabijo na revne, saj so ti Kristusovi ljubljenci, pri tem pa je spomnil, da danes obstaja veliko razli?nih oblik rev??ine: »Tudi revni potrebujejo umetnost in lepoto. Nekateri so v ?ivljenju zelo prikraj?ani, zato jo ?e bolj potrebujejo. Obi?ajno nimajo glasu, da bi jih sli?ali. Vi lahko postanete tolma?i njihovega tihega krika.

Zahvaljujem se vam in ponovno izra?am svoje spo?tovanje do vas. ?elim vam, da bi bila va?a dela vredna ?ensk in mo?kih na tej zemlji ter da bi slavila Boga, ki je O?e vseh in ki ga vsi i??ejo, tudi prek umetnosti.«