杏MAP导航

Andreja ?ervek – Vatikan

Pape?eva homilija je slonela na evangeliju (Jn 10,1-10) dana?nje 4. velikono?ne nedelje, ki govori o Jezusu kot pastirju in vratih. Jezus kli?e ovce, da bi jih pripeljal v stajo, zatem pa jih popelje ven iz nje. »Najprej smo zbrani v Bo?jo dru?ino, da bi postali njegovo ljudstvo, nato pa smo poslani v svet, da bi pogumno in brez strahu postali oznanjevalci blagovesti, pri?evalci Ljubezni, ki nas je prenovila,« je dejal sveti o?e.

Jezus pa je tudi vrata, ki nam omogo?ajo, da hodimo notri in hodimo ven. »Potem ko nas je ponovno povedel v Bo?ji objem in v stajo Cerkve, je Jezus vrata, ki nas vodijo v svet: spodbuja nas, naj gremo naproti svojim bratom in sestram. In dobro si zapomnimo: vsi, brez izjeme, smo poklicani ravno k temu, da izstopimo iz svojih udobnosti in imamo pogum dose?i vsako periferijo, ki potrebuje lu? evangelija.«

Svete ma?e se je udele?ilo 50.000 vernikov. Pro?nje so se brale v jezikih narodnih manj?in, ki so na Mad?arskem, tudi v sloven??ini.

HOMILIJA PAPE?A FRAN?I?KA
med ma?o v Budimpe?ti, 30. april 2023

Zadnje Jezusove besede, izgovorjene v evangeliju, ki smo ga sli?ali, povzemajo smisel njegovega poslanstva: »Jaz sem pri?el, da bi imeli ?ivljenje in ga imeli v obilju« (Jn 10,10). To po?ne dobri pastir: ?ivljenje da za svoje ovce. Jezus kot pastir, ki gre iskat svojo ?redo, je pri?el, da bi nas poiskal, ko smo se izgubili; kot pastir je pri?el, da bi nas iztrgal smrti; kot pastir, ki pozna svoje ovce eno po eno in jih ljubi z neskon?no ne?nostjo, nas je pripeljal v O?etovo stajo in nas naredil za njegove otroke.

Premi?ljujmo torej o podobi Dobrega pastirja in se osredoto?imo na dve dejanji, ki ju po evangeliju opravlja za svoje ovce: najprej jih kli?e, nato pa jih vodi ven.

Predvsem »kli?e svoje ovce« (prim. Jn 10,3). Na za?etku na?e zgodovine zveli?anja nismo mi s svojimi zaslugami, sposobnostmi, strukturami; na za?etku je Bo?ji klic, njegova ?elja, da bi nas dosegel, njegova skrb za vsakega izmed nas, obilje njegovega usmiljenja, ki nas ?eli re?iti greha in smrti, nam podariti ?ivljenje v izobilju in veselje brez konca. Jezus je pri?el kot dobri Pastir ?love?tva, da bi nas poklical in pripeljal domov. Mi se torej lahko s hvale?nim spominom spominjamo njegove ljubezni do nas, do nas, ki smo bili dale? od Njega.

Da, kajti medtem ko smo »mi vsi tavali kakor ovce« in se je »vsak obrnil na svojo pot« (Iz 53,6I, je On sprejel na?e krivde in si nalo?il na?e grehe ter nas povedel nazaj v O?etovo srce. Tako smo sli?ali v drugem berilu od apostola Petra: »Kakor ovce ste namre? blodili, zdaj pa ste se vrnili k pastirju in varuhu svojih du?« (1 Pt 2,25). In tudi danes, v vsaki ?ivljenjski situaciji, v tem, kar nosimo v srcu, v na?i zbeganosti, strahovih, v ob?utku poraza, ki nas v?asih preplavi, v je?i ?alosti, ki nam grozi, da nas bo vklenila, nas On kli?e. Prihaja kot dobri Pastir in nas kli?e po imenu, da bi nam povedal, kako dragoceni smo v njegovih o?eh, da bi ozdravil na?e rane in vzel nase na?e slabosti, da bi nas v edinosti zbral v svojo ov?jo stajo in nas seznanil z O?etom in med nami.

Bratje in sestre, ko smo tukaj zbrani, ?utimo veselje, da smo sveto Bo?je ljudstvo: vsi smo rojeni iz njegovega klica. On nas je poklical in zato smo njegovo ljudstvo, njegova ?reda, njegova Cerkev. Zbral nas je tukaj, da bi nas, ?eprav smo si med seboj razli?ni in pripadamo razli?nim skupnostim, veli?ina njegove ljubezni zdru?ila v en sam objem. Lepo je, da smo skupaj: ?kofje in duhovniki, redovniki in verniki laiki; in lepo je deliti to veselje skupaj z ekumenskimi delegacijami, voditelji judovske skupnosti, predstavniki civilnih ustanov in diplomatskega zbora. To je katoli?kost: vsi mi kristjani, ki nas je dobri Pastir poklical po imenu, smo poklicani sprejeti in ?iriti njegovo ljubezen, njegovo stajo narediti vklju?ujo?o in nikoli izklju?ujo?o. In zato smo vsi poklicani, da gojimo odnose bratstva in sodelovanja, ne da bi se med seboj delili, ne da bi na?o skupnost imeli za rezervirano okolje, ne da bi se ujeli v skrb za obrambo lastnega prostora, ampak da bi se odprli za medsebojno ljubezen.

Potem ko je Pastir poklical ovce, jih »vodi iz staje« (Jn 10,3). Najprej jih je klical, da bi jih pripeljal v stajo, zdaj pa jih priganja ven iz nje. Najprej smo zbrani v Bo?jo dru?ino, da bi postali njegovo ljudstvo, nato pa smo poslani v svet, da bi pogumno in brez strahu postali oznanjevalci blagovesti, pri?evalci Ljubezni, ki nas je prenovila. To gibanje, dvojno gibanje – vstopanje in izstopanje – lahko razberemo v drugi podobi, ki jo uporablja Jezus: podobi vrat. Pravi: »Jaz sem vrata. Kdor vstopi skozme, se bo re?il; hodil bo noter in hodil bo ven in bo na?el pa?o« (Jn 10,9). Dobro poslu?ajmo: hodil bo noter in hodil bo ven. Po eni strani je Jezus vrata, ki so se nam na ?iroko odprla, da bi vstopili v ob?estvo O?eta in izkusili njegovo usmiljenje; toda kot vsi vemo, odprta vrata ne slu?ijo le za vstopanje, ampak tudi za odhajanje s kraja, na katerem se nahajamo. Potem ko nas je ponovno povedel v Bo?ji objem in v stajo Cerkve, je Jezus vrata, ki nas vodijo v svet: spodbuja nas, naj gremo naproti svojim bratom in sestram. In dobro si zapomnimo: vsi, brez izjeme, smo poklicani ravno k temu, da izstopimo iz svojih udobnosti in imamo pogum dose?i vsako periferijo, ki potrebuje lu? evangelija (prim. apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 20).

Bratje in sestre, biti »v izhodu« pomeni za vsakega od nas, da tako kot Jezus postanemo odprta vrata. ?alostno in bole?e je videti zaprta vrata: zaprta vrata na?e sebi?nosti do tistih, ki vsak dan hodijo poleg nas; zaprta vrata na?ega individualizma v dru?bi, ki ji grozi usihanje v osamljenosti; zaprta vrata na?e brezbri?nosti do trpe?ih in revnih; zaprta vrata do tujcev, druga?nih, migrantov, ubogih. In celo zaprta vrata na?ih cerkvenih skupnosti: zaprta med nami, zaprta pred svetom, zaprta pred tistimi, ki »niso po pravilih«, zaprta pred tistimi, ki hrepenijo po Bo?jem odpu??anju. Bratje in sestre, prosim, prosim: odprimo vrata! Tudi mi posku?ajmo biti – z besedami, dejanji, vsakodnevnimi dejavnostmi – kot Jezus: odprta vrata, vrata, ki se nikomur ne zaloputnejo pred nosom, vrata, ki vsem omogo?ajo, da vstopijo in do?ivijo lepoto Gospodove ljubezni in odpu??anja.

To ponavljam predvsem sebi, svojim bratom ?kofom in duhovnikom: nam pastirjem. Kajti pastir, pravi Jezus, ni ropar ali tat (prim. Jn 10,8); to pomeni, da ne izkori??a svoje vloge, ne zatira zaupane mu ?rede, ne »krade« prostora bratom laikom, ne izvaja toge oblasti. Bratje, spodbujajmo drug drugega, da bomo vedno bolj odprta vrata: »olaj?evalci« – to je beseda – »olaj?evalci« Bo?je milosti, strokovnjaki za bli?ino, pripravljeni darovati svoje ?ivljenje, tako kot nas Jezus Kristus, na? Gospod in na?e vse, z odprtimi rokami u?i s katedre kri?a in nam na oltarju vsaki? znova ka?e ?ivi kruh, ki se lomi za nas. To pravim tudi na?im bratom in sestram laikom, katehistom, pastoralnim delavcem, tistim s politi?no in dru?beno odgovornostjo, tistim, ki preprosto ?ivijo svoj vsakdan, v?asih s te?avo: bodite odprta vrata. Bodite odprta vrata! Dopustimo, da v na?a srca vstopi Gospod ?ivljenja, njegova Beseda, ki tola?i in ozdravlja, da bi nato ?li ven in mi sami postali odprta vrata v dru?bi. Da bi bili odprti in vklju?ujo?i drug do drugega ter bi Mad?arski pomagali rasti v bratstvu, ki je pot miru.

Preljubi, Jezus, dobri pastir, nas kli?e po imenu in skrbi za nas z neskon?no ne?nostjo. On je vrata in kdor vstopi skozi njega, ima ve?no ?ivljenje: On je torej na?a prihodnost, prihodnost »?ivljenja v obilju« (Jn 10,10). Zato nikoli ne obupajmo, ne pustimo si ukrasti veselja in miru, ki nam ju je On podaril, ne zapirajmo se v te?ave in otopelost. Dopustimo, da nas spremlja na? Pastir: z Njim bodo na?a ?ivljenja, na?e dru?ine, na?e kr??anske skupnosti in vsa Mad?arska zasijali v novem ?ivljenju!