Pape? v Budimpe?ti, mestu mostov in svetnikov: Ponovno najti evropsko du?o
Andreja ?ervek – Vatikan
»Iz Budimpe?te, mesta mostov in svetnikov, mislim na vso Evropo in molim, da bi kot enotna in solidarna bila tudi v na?ih dneh dom miru in prero?tvo sprejemanja,« je pape? Fran?i?ek zapisal v ?astno knjigo. In to so bili tudi osrednji poudarki njegovega prvega govora na mad?arskih tleh, ki ga je imel med sre?anjem s predstavniki oblasti, civilne dru?be in diplomatskim zborom v nekdanjem karmeli?anskem samostanu v Budimpe?ti.
Mad?arsko prestolnico je opisal s treh vidikov: je mesto zgodovine, mesto mostov in mesto svetnikov. V zgodovini ima sredi??no mesto. Kot pri?a pomembnih preobratov skozi stoletja pa je »poklicana biti protagonistka sedanjosti in prihodnosti«.
Mesto zgodovine
Budimpe?ta je zgodovinsko mesto. O njenem starodavnem izvoru pri?ajo ostanki iz keltske in rimske dobe. Bila je prestolnica Avstro-Ogrskega cesarstva. V prej?njem stoletju je bila dele?na nasilja in zatiranja s strani nacisti?ne in komunisti?ne diktature. Med drugo svetovno vojno pa je bila prizori??e deportacije na ve? deset tiso? prebivalcev, ostali judje pa so ostali zaprti v getu in podvr?eni mno?i?nim pobojem. V tem kontekstu je bilo mnogo pogumnih ljudi – pape? je izpostavil nuncija Angela Rotto – , veliko odpornosti in veliko dela za obnovo, »tako da je Budimpe?ta eno od evropskih mest z najve?jim odstotkom judovskega prebivalstva, sredi??e dr?ave, ki pozna vrednost svobode in ki, potem ko je pla?ala visoko ceno diktaturam, v sebi nosi poslanstvo varovanja zaklada demokracije in sanj o miru«.
Zdi se, da smo pri?a zatonu sanj o miru
Pape? je spomnil na ustanovitev Budimpe?te pred natanko 150 leti. Nastala je leta 1873 z zdru?itvijo treh mest: Bude in Obude na zahodnem bregu Donave s Pe?to na nasprotnem bregu. »Nastanek te velike prestolnice v osr?ju celine spominja na enotno pot Evrope, na kateri najde Mad?arska svojo vitalno re?no strugo. V povojnem obdobju je Evropa skupaj z Zdru?enimi narodi predstavljala veliko upanje v skupni cilj, da bo tesnej?a vez med narodi prepre?ila nadaljnje konflikte. V svetu, v katerem ?ivimo, pa se zdi, da je navdu?enje nad skupnostno politiko in multilaterlalizmom pretekli spomin: zdi se, da smo pri?a ?alostnemu zatonu enoglasnih sanj o miru, medtem ko si svoj prostor ustvarjajo solisti vojne. Na splo?no se zdi, da se je razblinilo navdu?enje nad gradnjo miroljubne in stabilne skupnosti narodov, medtem ko se ozna?ujejo ozemlja, bele?ijo razlike, ponovno bohotijo nacionalizmi ter se poostrujejo sodbe in na?ini izra?anja do drugih. Na mednarodni ravni se celo zdi, da politika razburja ljudi, namesto da bi re?evala probleme, da pozablja na zrelost, ki jo je dosegla po vojnih grozotah, in se vra?a v neke vrste vojni infantilizem. Toda mir ne bo nikoli pri?el z zasledovanjem lastnih strate?kih interesov, temve? s politiko, ki je sposobna gledati na celoto, na razvoj vseh: pozorna na ljudi, revne in prihodnost; ne le na mo?, dobi?ek in prilo?nosti v sedanjosti.«
Ponovno najti evropsko du?o
Pape? je poudaril, da je v tem zgodovinskem trenutku Evropa temeljnega pomena: »Kajti zahvaljujo? svoji zgodovini predstavlja spomin ?love?tva in je zato poklicana, da ponovno sprejme vlogo, ki ji je lastna: da povezuje oddaljene, sprejema ljudstva in ne dopusti, da bi kdo bil za vedno sovra?nik. Bistveno je torej ponovno najti evropsko du?o: navdu?enje in sanje o?etov ustanoviteljev, dr?avnikov, ki so znali videti onkraj svojega ?asa, onkraj nacionalnih meja in takoj?njih potreb ter so tako oblikovali diplomacijo, ki je bila zmo?na ponovno se?iti enotnost, ne pa pove?ati luknje.« Pape? je tukaj navedel De Gasperija, Schumana in Adenauerja, ki so izpostavljali ustvarjalni trud za vzpostavljanje svetovnega miru, ter se vpra?al, kje je »ustvarjalni trud za mir« v zvezi z Ukrajino.
Mesto mostov
Budimpe?ta je mesto mostov. »Biser Donave«, kot je pape? v nadaljevanju govora poimenoval mad?arsko prestolnico, se odlikuje ravno zaradi mostov, ki povezujejo razli?ne dele mesta ter ga tako usklajujejo z reko. Mostovi, ki povezujejo razli?ne stvarnosti, so prav tako izto?nica za premislek o pomembnosti enotnosti, ki ne pomeni uniformnosti. V Budimpe?ti je to razvidno iz raznolikosti ve? kot dvajsetih okro?ij, ki sestavljajo mesto.
»Tudi Evropa, sestavljena iz sedemindvajsetih dr?av, ki je bila ustvarjena za vzpostavljanje mostov med narodi, potrebuje prispevek vseh, ne da bi zmanj?ala posebnost katerega koli od njih,« je izpostavil pape? in navedel besede De Gasperija: »Evropa bo obstajala in ni? ne bo izgubljeno od tistega, kar je v slavo in za sre?o vsakega naroda. Ravno v ve?ji dru?bi, v mo?nej?i harmoniji, se posameznik lahko uveljavi.« »Ta harmonija je potrebna: celota, ki ne splo??i delov, in deli, ki so dobro vklju?eni v celoto,« pri ?emer se je skliceval na mad?arsko ustavo, ki potrjuje, da se individualna svoboda lahko razvija samo v sodelovanju z drugimi ter da je mad?arska nacionalna kultura bogat prispevek k ve?barvni evropski enotnosti.
Graditi Evropo, ki je osredoto?ena na osebo in narode
»Mislim torej na Evropo, ki ni talec strank in ni plen avtoreferencialnih populizmov, a se tudi ne spremeni v fluidno, ?e ne celo plinasto realnost, v neke vrste abstraktni nadnacionalizem, ki pozabi na ?ivljenje narodov. To je zlove??a pot “ideolo?kih kolonizacij“, ki odpravljajo razlike, kot v primeru t. i. kulture spolov, ali postavljajo reduktivne koncepte svobode pred realnost ?ivljenja, na primer s poveli?evanjem nesmiselne “pravice do splava“, ki je vedno tragi?en poraz. Nasprotno pa, kako lepo je graditi Evropo, ki je osredoto?ena na osebo in narode, kjer obstajajo u?inkovite politike za rodnost in dru?ino, ki se v tej dr?avi skrbno izvajajo, kjer so razli?ni narodi ena dru?ina, v kateri se varuje rast in edinstvenost vsakega.« Budimpe?ki veri?ni most nam pomaga predstavljati si Evropo, ki je sestavljena iz mnogih velikih ?lenov, ki dobijo svojo ?vrstost zaradi trdih medsebojnih vezi. Kot je dodal sveti o?e, pri tem lahko pomaga kr??anska vera, Mad?arska pa se lahko poka?e v svojem specifi?nem ekumenskem zna?aju: »razli?ne veroizpovedi tu sobivajo brez antagonizma, sodelujejo spo?tljivo in v konstruktivnem duhu«.
Mesto svetnikov
Sveti o?e je spregovoril ?e o tretjem vidiku Budimpe?te kot mesta svetnikov ter na prvem mestu izpostavil svetega ?tefana, prvega ogrskega kralja, ki je »?ivel v ?asu, ko so kristjani v Evropi bili v polnem ob?estvu«. Nastanek mad?arske zgodovine je zaznamovan s svetostjo in to ne samo kralja, ampak celotne dru?ine: njegova soproga je bla?ena Gizela, sin pa sveti Emerik. Slednji je od svojega o?eta prejel nekaj priporo?il, kot je: »Bodi krotak, da se ne bi nikoli boril proti resnici.« Na ta na?in je nelo?ljivo povezal resnico in krotkost, je dodal pape? in izpostavil: »To je velik nauk vere: o kr??anskih vrednotah ni mogo?e pri?evati s togostjo in zaprtostjo, saj Kristusova resnica vklju?uje krotkost in ljubeznivost v duhu blagrov.« V tem je zakoreninjena mad?arska ljudska dobrota, ki se ka?e v nekaterih izrazih obi?ajnega govora: »jónak lenni jó« [dobro je biti dobri] in »“jobb adni mint kapni« [bolje je dajati kot prejemati].
Za??ita narodnih manj?in je evangeljska dr?a
To ne ka?e le bogastva trdne identitete, ampak tudi »potrebo po odprtosti do drugih«, pri ?emer se je pape? ponovno skliceval ustavo, ki pravi: »Spo?tujemo svobodo in kulturo drugih narodov, prizadevamo si za sodelovanje z vsemi narodi sveta. [...] Narodne manj?ine, ki ?ivijo z nami, so del mad?arske politi?ne skupnosti in sestavni del dr?ave.« Predlaga se tudi »skrb in za??ito [...] jezikov in kultur narodnih manj?in na Mad?arskem«. Kot je dodal Fran?i?ek, je to »zares evangeljska« dr?a, ki je »v nasprotju z dolo?eno te?njo, ki v?asih v imenu svojih tradicij in celo vere upravi?uje zapiranje vase«.
Rodovitno sodelovanje med dr?avo in Cerkvijo
Sveti o?e se je ob koncu govora mad?arskim oblastem zahvalil za »pospe?evanje karitativnih in vzgojno-izobra?evalnih dejavnosti«, pri ?emer je spomnil na sveto Elizabeto Ogrsko, ki je svoje ?ivljenje posvetila revnim in bolnim in »je svetel biser evangelija«. Hvale?nost pa je izrazil tudi za konkretno pomo? mnogim kristjanom po svetu, zlasti v Siriji in Libanonu.
Izpostavil je »rodovitno sodelovanje med dr?avo in Cerkvijo«, za kar pa je treba »ohranjati ustrezne razlike«. »Za vsakega kristjana je pomembno, da tega ne pozabi in pri tem ohranja evangelij kot referen?no to?ko, da sprejema izbire, ki so svobodne in osvobajajo?e s strani Jezusa ter se ne prepu??a nekak?nemu kolateralizmu z logiko oblasti. S tega vidika je dobra zdrava lai?nost, ki pa ne zapade v raz?irjeni laicizem, ki se ka?e kot alergi?en na vsak vidik svetega, zatem pa ?rtvuje na oltarjih dobi?ka.« Kdor se izreka za kristjana, je poklican predvsem pri?evati in hoditi z vsemi, s tem ko goji humanizem, ki ga navdihuje evangelij, ter sledi dvema temeljnima smernicama: prepoznati se kot od O?eta ljubljeni otroci in vsakega ljubiti kot brata.
Dobrohotno sprejemati tujce in jih spo?tovati
Sveti o?e je ?e spregovoril o sprejemanju, ki v dana?njem ?asu »spro?a mnoge razprave in je vsekakor kompleksna« tema. Sveti ?tefan je svojemu sinu zapustil »izjemne besede o bratstvu«. Zapisal je, da je de?ela, ki ima en sam jezik in en sam obi?aj slabotna in propadajo?a. Zato mu je priporo?al »dobrohotno sprejemati tujce in jih spo?tovati, da bodo raje ostali pri tebi kot pa drugje«. Tak?na mora biti tudi dr?a kristjana, saj se je Jezus poistovetil s tujcem, ki ga je treba sprejeti.
»?e pomislimo na Kristusa, ki je navzo? v ?tevilnih obupanih bratih in sestrah, ki be?ijo pred konflikti, rev??ino in podnebnimi spremembami, se moramo problema lotiti brez opravi?il in odla?anj. K tej temi je treba pristopiti skupaj, kot skupnost, tudi zato, ker bodo v razmerah, v katerih ?ivimo, posledice prej ali slej vplivale na vsakogar. Zato je nujno, da si kot Evropa prizadevamo za varne in zakonite poti, za skupne mehanizme ob soo?anju z epohalnim izzivom, ki ga ni mogo?e zajeziti z zavra?anjem, temve? ga je treba sprejeti, da bi pripravili prihodnost, ki je ne bo, ?e ne bo skupna. To kli?e na prvem mestu tiste, ki sledijo Jezusu in ?elijo posnemati zgled pri?evalcev evangelija.«
