杏MAP导航

S. Leonida Zamuda SL; p. Ivan Herceg DJ

Dragi bratje in sestre, dober dan!

Pozdravljam vsakega izmed vas in se zahvaljujem za lepe besede, ki so bile izre?ene in ob katerih se bom kmalu zaustavil. To je zadnje sre?anje med mojim obiskom na Mad?arskem in s hvale?nim srcem rad pomislim na tok Donave, ki povezuje to de?elo z mnogimi drugimi ter poleg njene geografije zdru?uje tudi zgodovino. Kultura je na nek na?in kot velika reka: povezuje in te?e skozi razli?na podro?ja ?ivljenja in zgodovine ter vzpostavlja povezave, omogo?a, da plujemo v svetu ter da objamemo oddaljene dr?ave in de?ele; pote?i ?ejo uma, napoji du?o in omogo?a rast dru?be. Beseda kultura izhaja iz glagola kultivirati. Znanje vklju?uje vsakodnevno setev, ki s tem, da se potopi v brazde resni?nosti, obrodi sadove.

Pred stotimi leti je imel Romano Guardini, veliki intelektualec in ?lovek vere, ravno, ko je bil zatopljen v pokrajino, edinstveno zaradi lepote voda, rodovitno kulturno intuicijo. Zapisal je: »V teh dneh sem bolj kot kdaj koli prej razumel, da obstajata dve obliki spoznavanja[…], eno vodi k temu, da se potopimo v predmet in njegov kontekst, zaradi ?esar ?lovek, ki ho?e poznati, posku?a ?iveti v njem; drugi pa, nasprotno, zbira stvari, jih raz?lenjuje, ureja po predalih, jih obvladuje in poseduje, gospoduje nad njimi« (Lettere dal Lago di Como. La tecnica e l'uomo, Brescia 2022, 55). Razlikuje med poni?nim in odnosnim spoznavanjem, ki je kakor »vladanje, ki se ga dose?e s slu?enjem; ustvarjanje v skladu z naravo, ki ne gre preko meja, ki so dolo?ene« (prim. str. 57), in druga?nim na?inom vedenja, ki »ne opazuje, ampak analizira […] se ne potopi ve? v predmet, ampak se ga oprime« (st. 56).

V tem drugem na?inu spoznavanja se »energije in substance zdru?ujejo v en sam smoter: stroj« (str. 58), in »tako se razvije tehnika podrejanja ?ivega bitja« (str. 59-60). Guardini ne demonizira tehnike, ki omogo?a, da bolje ?ivimo, komuniciramo in imamo ?tevilne prednosti, vendar pa opa?a nevarnost, da bi ta lahko uravnavala ?ivljenje ali celo gospodovala nad njim. V tem smislu je videl veliko nevarnost: »?lovek izgubi vse notranje vezi, ki mu dajejo celovit ob?utek za mero in oblike izra?anja v harmoniji z naravo« in »medtem ko je v svoji notranji biti postal brez obrisov, brez mere, brez smeri, samovoljno dolo?a svoje cilje in primora sile narave, ki jih obvladuje, da jih uresni?ujejo« (str. 60) In tistim, ki so ?iveli za njim, je zapustil vznemirjajo?e vpra?anje: »Kaj se bo zgodilo z ?ivljenjem, ?e se bo kon?alo pod tem jarmom? […] Kaj se bo zgodilo, […] ko se bomo zna?li pred prevladujo?imi imperativi tehnike? ?ivljenje je ?e uokvirjeno v sistem strojev […] Ali lahko v tak?nem sistemu ?ivljenje ostane ?ivo?«

Ali lahko ?ivljenje ostane ?ivo? Gre za vpra?anje, ki si ga je dobro zastaviti, zlasti na tem kraju, kjer se poglablja informatiko in »bionske znanosti«. To, kar je zaznal Guardini, je o?itno tudi danes. Pomislimo na ekolo?ko krizo, na naravo, ki se zgolj odziva na na?o instrumentalno rabo. Pomislimo na pomanjkanje omejitev, na logiko »lahko se naredi, torej je dovoljeno«. Pomislimo tudi na hotenje, da v sredi??e vsega ne bi postavili osebe in njenih odnosov, temve? posameznika, ki je osredoto?en na lastne potrebe, dobi?ka?eljen in nenasiten v tem, da bi zgrabil realnost. In pomislimo na posledi?no krhanje skupnostnih vezi, zaradi ?esar se zdi, da sta se osamljenost in strah iz bivanjskega stanja spremenila v dru?beno stanje. Koliko osamljenih posameznikov, ki veliko uporabljajo dru?abna omre?ja, vendar so malo dru?abni, se kot v za?aranem krogu zateka k tehni?nim  tola?bam, da bi zapolnili praznino, ki jo ?utijo, in ?e bolj mrzli?no tekajo, medtem ko v dru?bi, v kateri je zunanja hitrost v sorazmerju z notranjo krhkostjo, kakor su?nji divjega kapitalizma ?utijo svoje krhkosti kot ?e bolj bole?e. In to je ta drama. S temi besedami ne ?elim spodbujati pesimizma – to bi bilo v nasprotju z vero, ki jo z veseljem izpovedujem –, ampak razmi?ljati o tej »oholosti biti in imeti«, ki jo je Homer ?e na za?etkih evropske kulture videl kot groze?o in ki jo tehnokratska paradigma ?e poslab?uje z dolo?eno uporabo algoritmov, ki lahko predstavlja dodatno tveganje za destabilizacijo tega, kar je ?love?ko.

V romanu, ki sem ga ?e ve?krat citiral, Gospodar sveta Roberta Bensona, je zapisano, da »mehanska kompleksnost ni sinonim za resni?no veli?ino in da se v najbolj ble??e?i zunanjosti skriva najbolj prefinjena zvija?nost« (Verona, 2014,24-25). V tej knjigi, ki je v nekem smislu »prero?ka«, saj je bila napisana pred ve? kot enim stoletjem, je opisana prihodnost, v kateri prevladuje tehnika in kjer se v imenu napredka vse uniformira: povsod se oznanja novi »humanitarizem«, ki odpravlja razlike, izni?uje ?ivljenja ljudstev in ukinja verstva. Odpravlja vse razlike, vse. Nasprotujo?e si ideologije pa so si edine v homologaciji  ki ideolo?ko kolonizira. Drama ideolo?ke kolonizacije je, da ?lovek v stiku s stroji postaja vedno bolj otopel, skupno ?ivljenje pa postaja ?alostno in redko. V tem naprednem vendar mra?nem svetu, ki ga opisuje Benson, in v katerem se vsi zdijo neob?utljivi in anestezirani, se zdi samoumevno, da se zavr?e bolnike in se izvaja evtanazijo, pa tudi odpravlja narodne jezike in kulture, da bi dosegli univerzalni mir, ki pa se v resnici spreminja v preganjanje, utemeljeno na podlagi vsiljevanja soglasja do te mere, da eden izmed protagonistov pravi, da se zdi, da je »svet na milost in nemilost prepu??en perverzni vitalnosti, ki pokvari in zmede vse stvari« (str. 145).

Ob tem pregledu mra?nih barv sem se zaustavil zato, ker prav v tem kontekstu pride bolj do izraza vloga kulture in univerze. Univerza je namre?, kot nakazuje ?e njeno ime, kraj, kjer se odprto in simfoni?no, ne neodprto in solisti?no rojeva, raste in zori misel. Je »sveti??e«, v katerem je znanje poklicano, da se osvobaja ozkih meja imetja in posedovanja, da bi postalo kultura, to je »kultiviranje« ?loveka in njegovih temeljnih odnosov: s transcendentnim, z dru?bo, z zgodovino, s stvarstvom. V zvezi s tem drugi vatikanski koncil  pravi: »Kultura mora stremeti k celostni popolnosti ?love?ke osebe, k dobremu skupnosti in celotne ?love?ke dru?be. Zato je potrebno gojiti duha tako, da se razvijejo sposobnosti ob?udovanja, intuicije, kontemplacije ter da ?lovek postane sposoben oblikovati osebno presojo in gojiti verski, moralni in socialni ?ut« (Pastoralna konstitucija Gaudium et spes, 59). ?e v anti?nih ?asih so govorili, da je ?udenje za?etek filozofije, torej sposobnost ?udenja. S tega vidika zelo cenim va?e besede. Va?e, monsinjor rektor, ko ste rekli, da je »v vsakem pravem znanstveniku nekaj pismouka, duhovnika, preroka in mistika«; ter da »s pomo?jo znanosti ne ?elimo samo razumeti, ampak tudi storiti to, kar je prav, to je zgraditi ?love?ko in solidarno civilizacijo, trajnostno kulturo in okolje. S poni?nim srcem se lahko povzpnemo ne le na Gospodovo goro, ampak tudi na goro znanosti«.

Res je, veliki intelektualci so namre? skromni. Po drugi strani pa se skrivnost ?ivljenja razodeva tistim, ki znajo vstopati v majhne stvari. V zvezi s tem je lepo, kar je rekla Dorottya: »Ko odkrivamo vedno manj?e podrobnosti, se potapljamo v kompleksnost Bo?jega dela«. ?e kulturo razumemo na ta na?in, le-ta resni?no predstavlja varovanje ?love?kega. Potaplja v kontemplacijo in oblikuje ljudi, ki niso na milost in nemilost prepu??eni trenutnim modam, ampak so trdno zasidrani v resni?nosti stvari. In ki kot poni?ni u?enci znanja ?utijo, da morajo biti odprti in komunikativni, nikoli togi in bojeviti. Kdor ljubi kulturo, nikoli ne ?uti, da bi ?e vse dosegel ali da je vse postavljeno na svoje mesto, ampak v sebi nosi zdrav nemir. I??e, spra?uje, tvega in raziskuje; zna izstopati iz lastnih gotovosti in se poni?no podati v skrivnost ?ivljenja, ki gre z roko v roki z nemirom in ne z navado; ki se odpira drugim kulturam in zazna potrebo po tem, da podeli znanje. To je duh univerze in zahvaljujem se vam, da ga ?ivite na ta na?in, kakor nam je povedal prof. Major, ki je spregovoril o lepoti sodelovanja z drugimi izobra?evalnimi stvarnostmi prek skupnih raziskovalnih programov in tudi s sprejemanjem ?tudentov z drugih podro?ij sveta, kot je Bli?nji vzhod, posebej iz mu?ene Sirije. Ko se odpremo drugim, bolje spoznavamo same sebe. Odprtost, odpreti se drugim je kot ogledalo, saj s tem bolj spoznavam samega sebe.

Kultura nas spremlja pri spoznavanju samih sebe. Na to spominja klasi?na misel, ki ne sme nikoli zamreti. Na misel mi prihajajo znane besede iz delfskega oraklja: »Spoznaj samega sebe«. To je eden izmed dveh klju?nih izrazov, ki vam ju ?elim nameniti ob koncu. Toda kaj pomeni spoznati samega sebe? Pomeni, da znamo prepoznati lastne meje in posledi?no brzdati svojo domi?ljavost glede samozadostnosti. To nam dobro dene, saj ustvarjalni postanemo predvsem tako, da se prepoznamo kot ustvarjenine; tako da se v svet potopimo, namesto da bi gospodovali nad njim. In medtem ko tehnokratska misel stremi k napredku, ki ne priznava meja, je realni ?lovek narejen tudi iz krhkosti in pogosto prav tam razume, da je odvisen od Boga ter povezan z drugimi in s stvarstvom. Stavek iz delfskega oraklja torej vabi k spoznanju, ki izhajajo? iz poni?nosti, izhajajo? iz omejenosti, izhajajo? iz poni?ne omejenosti, odkrije lastne ?udovite zmo?nosti, ki dale? presegajo zmo?nosti tehnike. Z drugimi besedami, spoznavanje sebe zahteva, da v krepostni dialektiki zdru?ujemo ?lovekovo krhkost in veli?ino. Iz ?udenja nad tem nasprotjem nastane kultura: nikoli povsem zadovoljna in vedno v iskanju, nemirna in skupnostna, disciplinirana v svoji kon?nosti in odprta za absolutno. ?elim vam, da bi gojili to navdu?ujo?e odkrivanje resnice!

Drugi klju?ni izraz se nana?a prav na resnico. So besede Jezusa Kristusa, ki je rekel: »Resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,32). Na Mad?arskem so si sledile ideologije, ki so se vsiljevale kot resnica, vendar niso dajale svobode. In tudi danes nevarnost ni izginila. Pri tem mislim na prehod iz komunizma v konzumizem. Obema »izmoma« je skupna napa?na predstava o svobodi. »Svoboda« v komunizmu je bila prisiljena, omejena od zunaj, o njej je odlo?al nekdo drug. Pri konzumizmu pa gre za »svobodo«, ki je svobodomiselna, hedonisti?na, osredoto?ena nase, ki zasu?njuje s potro?njo in stvarmi. Kako lahko je preiti od omejitev, ki so postavljene razmi?ljanju, kakor je bilo v komunizmu, k temu, da mislimo, da nimamo omejitev, kakor je v konzumizmu! Od zavirane svobode k svobodi brez zavor. Jezus pa nam ponuja izhod, ko pravi, da je resni?no to, kar ?loveka osvobaja njegovih odvisnosti in zaprtosti. Klju? za dostop do te resnice je spoznanje, ki ni nikoli lo?eno od ljubezni, je odnosno, poni?no in odprto, konkretno in skupnostno, pogumno in konstruktivno. To je tisto, kar so univerze poklicane kultivirati, vera pa gojiti. Tej in vsem drugim univerzam torej ?elim, da bi bile sredi??e univerzalnosti in svobode, rodovitno gradbi??e humanizma, laboratorij upanja. Iz srca vas blagoslavljam in se vam zahvaljujem za to, kar po?nete. Najlep?a hvala!