杏MAP导航

Dragi bratje ?kofje, dragi duhovniki in diakoni, redovnice, redovniki in bogoslovci, dragi pastoralni delavci, bratje in sestre: dicsértessék a Jézus Krisztus! [laudetur Jesus Christus!]

Vesel sem, da sem spet tukaj, potem ko sem z vami delil 52. mednarodni evharisti?ni kongres. To je bil trenutek velike milosti in prepri?an sem, da vas njegovi duhovni sadovi spremljajo. Msgr. Veresu se zahvaljujem za pozdrav, ki mi ga je namenil, in da je ?eljo mad?arskih katoli?anov povzel s slede?imi besedami: »V tem spreminjajo?em se svetu ?elimo pri?evati, da je Kristus na?a prihodnost«. Kristus! Ne »prihodnost je Kristus«, ne. Kristus je na?a prihodnost. Ne zamenjajte stvari. Za nas je to ena najbolj pomembnih zahtev: razlagati spremembe in preobrazbe na?e dobe, ko se sku?amo kar najbolje soo?iti s pastoralnimi izzivi, s Kristusom in v Kristusu. Ni?esar zunaj Gospoda, ni?esar dale? od Gospoda.

To pa je mogo?e, ?e na Kristusa gledamo kot na na?o prihodnost: On je »Alfa in Omega, on, ki je, ki je bil in ki pride, vladar vsega« (Raz 1,8), za?etek in konec, temelj in zadnji cilj ?love?ke zgodovine. Ko v tem velikono?nem ?asu zremo njegovo slavo, slavo njega, ki je »Prvi in Zadnji« (Raz 1,17), lahko gledamo na viharje, ki  v?asih zajamejo na? svet, na hitre in nenehne spremembe dru?be in na krizo vere Zahoda s pogledom, ki se ne vdaja v usodo in ki ne izgubi izpred o?i sredi??nosti velike no?i. Vstali Kristus je sredi??e zgodovine, je prihodnost. Na?e ?ivljenje je, ?eprav je zaznamovano s krhkostjo, trdno v njegovih rokah. ?e bomo na to pozabili, bomo tudi mi, pastirji in laiki, iskali ?love?ka sredstva in orodja, da se bomo branili pred svetom ter se zapirali v na?e udobne in mirne verske oaze; ali pa se bomo nasprotno prilagodili spreminjajo?im se vetrovom posvetnosti, tedaj pa bo na?e kr??anstvo izgubilo mo? in nehali bomo biti sol zemlje. Vrniti se je potrebno h Kristusu, ki je prihodnost, da ne bi zapadli v spreminjajo?e se vetrove posvetnosti, kar je najslab?e, kar se lahko zgodi Cerkvi, da je posvetna Cerkev.

To sta zato dve razlagi – rad bi rekel dve sku?njavi – pred katerima se ju moramo kot Cerkev vedno varovati: ena je katastrofi?no razumevanje sedanje zgodovine, ki se hrani z malodu?jem tistih, ki ponavljajo, da je vse izgubljeno, da ni ve? nekdanjih vrednot, da ne vemo, kje bomo kon?ali. Lepo je, da je duhovnik Sándor pokazal svojo hvale?nost Bogu, ki ga je »osvobodil malodu?nosti«! In kaj je storil iz svojega ?ivljenja, veliko katedralo? Ne, majhno zasilno pode?elsko cerkev. Torej napravil jo je, ni se pustil premagati. Brat, hvala! In potem druga nevarnost, nevarnost naivnega razumevanja na?ega ?asa, ki pa temelji na udobnosti konformizma in nas prepri?uje, da je pravzaprav vse dobro, da se je svet do sedaj spremenil in da se mu moramo prilagoditi in sicer brez razlo?evanja. Kruto je to. Proti katastrofi?nemu malodu?ju in posvetnemu konformizmu nam evangelij daje nove o?i, nam daje milost razlo?evanja, da bi vstopali v na? ?as s sprejemanjem, pa tudi s duhom prero?tva. Torej, s sprejemljivo dr?o odprto za prero?tvo. Ni mi v?e? uporaba pridevnika »prero?ki«, ker se ga preve? uporablja. Samostalnik: prero?tvo. Do?ivljamo krizo samostalnikov in zato se preve?krat zatekamo k pridevnikom. Torej prero?tvo, Duh, sprejemljiva odprta dr?a, s prero?tvom v srcu.

V zvezi s tem bi se rad na kratko zadr?al pri lepi podobi, ki jo je uporabil Jezus: o smokvinem drevesu (prim. Mr 13,28-29). Ponuja nam jo v kontekstu jeruzalemskega templja. Tistim ki so ob?udovali lepe kamne in tako ?iveli v nekak?nem posvetnem konformizmu, ko so svojo varnost postavljali v svet prostor in v njegovo slovesno mogo?nost, Jezus pravi, da ne smemo absolutizirati ni?esar na tej zemlji, ker je vse za?asno in ne bo ostal kamen na kamnu. Te dni med bogoslu?nim branjem beremo knjigo Razodetja, kjer je prikazano, da ne bo ostal kamen na kamnu. Hkrati pa Gospod no?e voditi v malodu?je ali strah. Zato doda: ko bo vse minilo, ko se bodo poru?ili ?love?ki templji, se bodo dogajale stra?ne stvari in bodo nasilna preganjanja, tedaj »bodo videli Sina ?lovekovega priti na oblakih z veliko mo?jo in slavo« (v. 26). In na tem mestu nas povabi, naj gledamo smokvino drevo:«Od smokvinega drevesa pa se nau?ite priliko: Kadar postane njegova veja ?e mu?evna in poganja liste, veste, da je poletje blizu. Tako tudi vi: Ko boste videli, da se to dogaja, védite, da je blizu, pred vrati« (vv. 28.29). Poklicani smo torej, da kot rodovitno drevo sprejmemo ?as, ki ga ?ivimo, z njegovimi spremembami in njegovimi izzivi, saj se prav skozi vse to – pravi evangelij – pribli?uje Gospod. In medtem smo poklicani, da skrbimo za ta na? ?as, ga beremo, da vanj sejemo evangelij, da obrezujemo suhe veje zla, da obrodi sad. Poklicani smo k sprejemanju s prero?tvom.

Sprejemanje s prero?tvom: gre za to, da se nau?imo prepoznati znamenje Bo?je prisotnosti v stvarnosti tudi tam, kjer se ne ka?e izrecno zaznamovana s kr??anskim duhom in nam prihaja naproti s svojim izzivalnim ali vpra?alnim zna?ajem. In hkrati gre za to, da vse razlagamo v evangeljski lu?i, ne da bi postali posvetni, – bodite pozorni – ampak kot oznanjevalci in pri?e kr??anskega prero?tva. Bodite pozorni na proces posvetenja.  Zapasti v posvetnost, je najslab?e, kar se lahko zgodi neki kr??anski skupnosti. Vidimo, da smo tudi v tej dr?avi, kjer izro?ilo vere ostaja dobro zakoreninjeno, pri?e ?irjenju sekularizma in vsega, kar ga spremlja, kar pogosto predstavlja gro?njo za celovitost in lepoto dru?ine, izpostavlja mlade ?ivljenjskim vzorcem, ki so zaznamovani z materializmom in u?iva?tvom, da usmerja razpravo na nove teme in izzive. In potem se lahko pojavi sku?njava, odrevenelosti, zaprtosti vase in sprejemanje »bojevni?kega« odnosa. Toda tak?ne resni?nosti lahko za nas kristjane predstavljajo prilo?nosti, ker spodbujajo vero in poglabljanje nekaterih tem, ko nas vabijo, naj se vpra?amo, na kak?en na?in lahko ti izzivi vstopijo v dialog z evangelijem, da i??emo nove poti, orodja in govorice. V tem smislu je Benedikt XVI. zatrdil, da razli?na obdobja sekularizacije pomagajo Cerkvi, ker »so bistveno prispevala k njenemu o?i??enju in notranji prenovi. Sekularizacije so namre? […] vsakokrat pomenile globoko osvoboditev Cerkve od oblik posvetnosti« (Sre?anje s katoli?ani, dejavnimi v Cerkvi in v dru?bi, Freiburg in Breisgau, 25. september 2011). Pred kakr?no koli sekularizacijo je izziv in povabilo, da o?istimo Cerkev vseh vrst posvetnosti. Vra?amo se k tej besedi, ki je najhuj?a, padec v posvetnost je najhuj?e, kar se nam lahko zgodi. To je mehko poganstvo, to je poganstvo, ki ti ne vzame miru, zakaj? Ker je dobro? Ne, ampak ker si pod anestezijo.

Zavzetost za vstopanje v dialog z dana?njimi razmerami od kr??anske skupnosti zahteva, da je navzo?a in pri?evanjska, da zna brez strahu in odrevenelosti prisluhniti vpra?anjem in izzivom. To v sedanjih razmerah ni lahko, saj jih ne zmanjka tudi znotraj naporov. Zlasti bi rad poudaril preobremenjenost duhovnikov z delom. Po eni strani so zahteve ?upnijskega in pastoralnega ?ivljenja ?tevilne, po drugi strani pa je poklicev vedno manj in je duhovnikov malo, pogosto so starej?i in utrujeni. To je stanje, ki je skupno ?tevilnim evropskim resni?nostim, zaradi ?esar je pomembno, da se vsi – pastirji in laiki – ?utijo soodgovorne. Najprej v molitvi, kajti odgovori prihajajo od Gospoda in ne od sveta, iz tabernaklja in ne iz ra?unalnika. Potem pa v strastni zavzetosti za pastoralo poklicev, ko se i??e na?ine, da bi mladim z navdu?enjem ponudili ?ar hoje za Jezusom tudi v posebni posve?enosti.

Lepo je, kar nam je povedala sestra Kristina. Toda njen klic je bil te?ak! Kajti da bi postala dominikanka, ji je najprej pomagal fran?i?kanski duhovnik, nato jezuiti z duhovnimi vajami … in na koncu je postala dominikanka. Odli?na! Kar dobro pot si napravila. ?udovito je, kar nam je povedala o »prepiranju z Jezusom« o tem, zakaj jo je poklical – ?elela je, da on pokli?e sestre, ne nje. Potrebujemo nekoga, ki poslu?a in nam pomaga, da dobro razpravljamo z Gospodom! In bolj na splo?no, potrebno je, da za?nemo cerkveno razmi?ljanje – sinodalno, ki ga moramo opraviti skupaj – za posodobitev pastoralnega ?ivljenja, ne da bi se zadovoljili s ponavljanjem preteklosti in brez strahu pred preoblikovanjem ?upnije na teritoriju, vendar moramo kot prednostno nalogo postaviti evangelizacijo in za?eti dejavno sodelovanje med duhovniki, katehisti, pastoralnimi delavci, u?itelji. Ste ?e na tej poti, prosim vas, ne ustavljajte se. I??ite mo?ne poti za veselo sodelovanje pri evangeljski stvari in da boste skupaj, vsak s svojo karizmo, nadaljevali pastoralo kot kerigmati?no oznanilo, tak?no, ki zgane vest. V tem smislu je lepo, kar nam je povedala Dorina o potrebi po doseganju bli?njega skozi pripoved, komunikacijo, ko se dotaknemo vsakdanjega ?ivljenja.

In tukaj se bom za nekaj ?asa ustavil, dabom poudaril lepo delo katehetov, to antiquum ministerium. Obstajajo kraji na svetu – pomislite na primer na Afriko –, kjer evangelizacijo izvajajo katehisti. Katehisti so stebri Cerkve! Hvala za to, kar po?nete. Zahvaljujem se diakonom in katehistom, ki imajo tukaj odlo?ilno vlogo pri posredovanju vere mladim rodovom in vsem tistim u?iteljem in vzgojiteljem, ki se velikodu?no zavzemajo na izobra?evalnem podro?ju: hvala, najlep?a hvala!

Potem mi dovolite, da vam povem, da je dobra pastorala mo?na, ?e smo sposobni ?iveti tisto ljubezen, ki nam jo je Gospod ukazal in ki je dar njegovega Duha. ?e smo oddaljeni ali razdeljeni, ?e okostenimo v stali??ih ali v skupinah, ne obrodimo sadov, saj mislimo na nas same, na svoje ideje, na svoje teologije. ?alostno je, kadar se razdelimo, saj namesto da bi igrali kot ekipa, igramo igro sovra?nika. Hudi? je tisti, ki deli. Za to je res pravi mojster, saj je za to izve?ban. Mi pa vidimo ?kofe nepovezane med seboj, duhovnike v napetosti s ?kofom, starej?ie v nesoglasju z mlaj?imi, ?kofijski z redovniki, duhovniki z laiki, latinci z grki. Polariziramo se glede vpra?anj, ki zadevajo ?ivljenje Cerkve, pa tudi glede politi?nih in dru?benih vidikov in se zapremo v ideolo?ka stali??a. Ne pustite, da vstopi ideologija! ?ivljenje vere, dejanje vere ne more biti skr?eno na ideologijo. To je od hudi?a. Prosim vas, nikar: prvo pastoralno delo je pri?evanje ob?estva, ker je Bog ob?estvo in je navzo? tam, kjer je bratska ljubezen. Premagajmo ?love?ke delitve, da bomo skupaj delali v Gospodovem vinogradu! Potopimo se v duha evangelija, zakoreninimo se v molitvi, zlasti v adoraciji in v poslu?anju Bo?je Besede, negujmo trajno formacijo, bratstvo, bli?ino in pozornost do drugih. Velik zaklad je bil polo?en v na?e roke, ne zapravljajmo ga z iskanjem glede na evangelij manj pomembnih resni?nosti!

In tukaj si bom dovolil re?i: pazite se ?en?, ?en? med ?kofi, med duhovniki, redovnicami, med laiki ... Ogovarjanje uni?uje. Zdi se tako lepa stvar, klepet, sladek bonbon, lepo je klepetati o drugih. Pogosto je tako. Bodite previdni, saj je to pot uni?enja. ?e posve?enemu ?loveku ali resno ?ive?emu laiku uspe, da o drugem nikoli ne govori slabo, je svetnik, svetnik. Pojdite po tej poti: brez obrekovanja. »Eh, pater, te?ko je, saj v?asih kdo spodrsne: tisti komentar, tisti drugi ...«. Proti obrekovanju je dobro zdravilo: molitev, na primer; a obstaja ?e eno dobro zdravilo: ugrizniti se v jezik. Veste to? Ugrizne? se v jezik in ne bo ni? obrekovanja. Se strinjate?

In ?e nekaj bi rad dejal duhovnikom, da bi svetemu Bo?jemu ljudstvu ponudili O?etovo obli?je in ustvarjali dru?inskega duha: sku?ajmo, da ne bomo togi, ampak naj bodo na?i pogledi in pristopi usmiljeni in so?utni. Pri tem ?elim poudariti ?e eno stvar in sicer kaj je Bo?ji slog. Prvi Bo?ji slog je dr?a bli?ine. Sam je rekel v 5. Mojzesovi knjigi: »Povejte mi, kateri ljudje imajo svoje bogove tako blizu, kot imate vi mene blizu sebe?«. Bog, Bo?ja dr?a je bli?ina s so?utjem in ne?nostjo. Bli?ina, so?utje in ne?nost – to je Bo?ji slog. Vrnimo se k tem slogom. Sem blizu ljudem, pomagam ljudem, sem so?uten ali vse obsojam? Sem mehek, blag? Za to ne togost, ampak bli?ina, so?utje in ne?nost.

 V zvezi s tem so me pretresle besede duhovnika Józsefa, ki je v spomin priklical predanost in slu?enje svojega brata, bla?enega Jánosa Brennerja, ki so ga okrutno umorili pri le 26. letih. Koliko pri?evalcev in spoznavalcev vere je imelo to ljudstvo v ?asu totalitarizmov preteklega stoletja! Zelo ste trpeli! Bla?eni János je na svoji ko?i do?ivel veliko trpljenja in bi zlahka gojil zamero, se zaprl vase, odrevenel. Namesto tega pa je bil dobri pastir. To se zahteva od nas vseh, zlasti od duhovnikov: usmiljen pogled, so?utno srce, ki vedno odpu??a, vedno odpu??a, ki pomaga ponovno za?eti, ki sprejema in ne sodi, ne odganja stran, ampak opogumlja in ne kritizira, ki slu?i in ne ?veka.

Ta dr?a nas uri za sprejemanje, za sprejemanje, ki je prero?tvo, to je, da Gospodovo tola?bo prena?amo v razmere bole?ine in rev??ine v svetu, ko smo blizu preganjanim kristjanom, beguncev, ki i??ejo gostoljubje, ljudem drugih etni?nih skupnosti, vsem, ki so v potrebi. V tem smislu imate velike zglede svetosti, kot sv. Martina. Njegova razdelitev pla??a z ubogim je veliko ve? kot zgolj delo usmiljenja, je podoba Cerkve, po kateri moramo te?iti, je to, kar Cerkev na Mad?arskem lahko prinese kot prerokbo v srce Evrope, to je usmiljenje in bli?ino. Rad bi se spomnil ?e sv. ?tefana, katerega relikvija je tu poleg mene. On, ki je prvi izro?il narod Bo?ji Materi, ki je bil neustra?en evangelizator in utemeljitelj samostanov ter opatij, je znal tudi poslu?ati in se pogovarjati z vsemi in skrbeti za uboge. Zni?al jim je davke in preoble?en ?el dajat vbogajme, da ga ne bi prepoznali. To je Cerkev, kakr?no moramo sanjati, to je Cerkev sposobna medsebojnega poslu?anja, dialoga, pozornosti do naj?ibkej?ih, to je Cerkev sprejemajo?a do vseh in pogumna v prina?anju evangeljskega prero?tva vsem.

Dragi bratje in sestre, Kristus je na?a prihodnost, ker On vodi zgodovino, saj je On Gospod zgodovine. O tem so bili trdno prepri?ani va?i pri?evalci za vero: mnogi ?kofje, duhovniki, redovnice in redovniki, ki so bili mu?eni med ateisti?nim preganjanjem. Ti izpri?ujejo granitno vero Mad?arov. To ni pretiravanje, jaz sem v to prepri?an, da imate granitno vero. Gospodu se zahvalimo za to. Rad bi se spomnil kardinala Mindszentyja, ki je do te mere verjel v mo? molitve, da se ?e danes skoraj kot ljudski rek tukaj ponavlja: »?e bo milijon Mad?arov v molitvi, se ne bom bal prihodnosti«. Bodite sprejemajo?i, bodite sprejemajo?i, bodite pri?e evangeljskega prero?tva, predvsem pa bodite ?ene in mo?je molitve, saj sta od tega odvisni zgodovina in prihodnost. Zahvaljujem se vam za va?o vero in za va?o zvestobo, za vse dobro, ki ste ga storili in ki ga delate. Ne morem pozabiti pogumnega in potrpe?ljivega pri?evanja mad?arskih sester Zdru?be Jezusove, ki sem jih sre?al v Argentini potem ko so zapustile Mad?arsko med verskim preganjanjem. Bile so ?ene pri?evanja, zelo dobre so bile! S pri?evanjem so mi veliko dobrega storile. Molim za vas, da vas po zgledu va?ih velikih pri?evalcev za vero ne bi nikoli zgrabila notranja utrujenost, ki nas zavaja v povpre?nost in da bi vedno ?li z veseljem naprej. In prosim vas, ?e naprej molite zame. Köszönöm! [Hvala!]