Pape?: Bratje in sestre, spodbujam vas, da vedno govorite jezik dejavne ljubezni
S. Leonida Zamuda SL; p. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Vesel sem, da sem tukaj med vami. Hvala, msgr. Antal, za va?e besede dobrodo?lice in hvala, da ste spomnili na velikodu?no slu?enje, ki ga Cerkev na Mad?arskem opravlja za revne in z njimi. Revni in pomo?i potrebni so – tega nikoli ne pozabimo – v sredi??u evangelija: Jezus je namre? pri?el, da bi prinesel »blagovest ubogim« (Lk 4,8). Ti nam torej ka?ejo gore? izziv, da vera, ki jo izpovedujemo, ne bi postala ujetnica ?a??enja, ki je oddaljeno od ?ivljenja, ter ne bi postala plen nekak?nega »duhovnega egoizma«, to je duhovnosti, ki si jo gradim po meri svoje notranje mirnosti in zado??enja. Prava vera pa te vr?e iz lagodja, tvega, spodbuja, da izstopamo in gremo naproti ubogim ter nas usposobi, da z ?ivljenjem govorimo jezik dejavne ljubezni. Kot pravi sveti Pavel, lahko govorimo veliko jezikov, imamo modrost in bogastvo, toda ?e nimamo ljubezni, nimamo ni?esar in nismo ni? (prim. 1 Kor 13,1-13).
Jezik dejavne ljubezni. To je bil jezik, ki ga je govorila sveta Elizabeta, do katere to ljudstvo goji veliko pobo?nost in naklonjenost. Danes zjutraj sem ob prihodu na trg videl kip, ki jo prikazuje, kako sprejema vrv fran?i?kanskega reda, hkrati pa reve?u daje vodo, da bi se od?ejal. To je lepa podoba vere: kdor se »pove?e z Bogom«, kakor je storil sveti Fran?i?ek Asi?ki, pri katerem se je navdihovala Elizabeta, se odpre za dejavno ljubezen do ubogega. Kajti »?e kdo pravi "Ljubim Boga", pa sovra?i svojega brata, je la?nivec; kdor namre? ne ljubi svojega brata, ki ga je videl, ne more ljubiti Boga, ki ga ni videl« (1 Jn 4,20). Sveta Elizabeta, kraljeva h?i, je odra??ala v blaginji ?ivljenja na dvoru, v razko?nem in privilegiranem okolju; kljub temu pa se jo je sre?anje s Kristusom dotaknilo in jo spremenilo, tako da je kmalu za?utila odpor do bogastva in ne?imrnosti sveta. Za?utila je ?eljo, da bi se temu odrekla in skrbela za pomo?i potrebne. Tako ni porabila le svojega premo?enja, ampak tudi svoje ?ivljenje v korist zadnjih, gobavih in bolnih, vse do te mere, da je za njih osebno skrbela in jih nosila na lastnih ramenih. Poglejte, to je jezik dejavne ljubezni.
O tem nam je pripovedovala tudi Brigita, ki se ji zahvaljujem za njeno pri?evanje. Toliko pomanjkanja, toliko trpljenja, toliko trdega dela, da je posku?ala iti naprej in ne dovoliti, da bi njeni otroci ostali brez kruha, in v najbolj dramati?nem trenutku ji je Gospod pri?el naproti, da bi ji pomagal. Sli?ali smo iz njenih lastnih besed, kako je posredoval Gospod. On, ki sli?i vpitje ubogih, »ki pomaga do pravice zatiranim, daje kruh la?nim« in »vzdiguje tistega, ki je padel« (Ps 146,7-8), skoraj nikoli ne re?uje na?ih te?av od zgoraj, ampak se pribli?a z objemom svoje ne?nosti in navdihuje so?utje bratov in sester, ki se tega zavedajo in ne ostanejo ravnodu?ni. Brigita nam je povedala, da je Gospodovo bli?ino lahko izkusila po zaslugi grkokatoli?ke Cerkve, ?tevilnih ljudi, ki so ji po svojih najbolj?ih mo?eh pomagali, jo spodbujali, ji na?li slu?bo in jo podpirali v gmotnih potrebah in na poti vere. To je pri?evanje, ki se od nas zahteva, torej so?utje do vseh, ?e posebej do tistih, ki so zaznamovani z rev??ino, boleznijo in bole?ino; so?utje, ki pomeni »trpeti skupaj«. Potrebujemo Cerkev, ki teko?e govori jezik dejavne ljubezni, univerzalni jezik, ki ga sli?ijo in razumejo vsi, tudi najbolj oddaljeni, tudi tisti, ki ne verujejo.
In v zvezi s tem izra?am hvale?nost mad?arski Cerkvi za zavzetost v dejavni ljubezni, za kapilarno prizadevanje, kajti ustvarili ste mre?o, ki povezuje ?tevilne pastoralne delavce, ?tevilne prostovoljce, ?upnijske in ?kofijske Karitas, pa tudi molitvene skupine, skupnosti verujo?ih, organizacije, ki pripadajo drugim veroizpovedim, vendar zdru?ene v tisto ekumensko ob?estvo, ki izhaja prav iz dejavne ljubezni. In hvala vam za na?in, kako ste sprejeli, ne samo z velikodu?nostjo, ampak tudi z zavzetostjo, toliko beguncev iz Ukrajine. Ganjeno sem poslu?al pri?evanje Olega in njegove dru?ine. Va?e »potovanje proti prihodnosti«, druga?ni prihodnosti, stran od vojnih grozot, se je pravzaprav za?elo s »potovanjem po poti spominov«, saj se je Oleg spomnil toplega sprejema na Mad?arskem pred leti, ko je pri?el delat kot kuhar. Spomin na to izku?njo ga je spodbudil, da je z dru?ino odpotoval in pri?el sem v Budimpe?to, kjer je na?el velikodu?no gostoljubje. Spomin na prejeto ljubezen vzbuja upanje, te spodbuja za nove ?ivljenjske poti. ?lovek namre? tudi v bole?ini in trpljenju najde pogum, da gre naprej, ko prejme balzam ljubezni. In to je tista mo?, ki mu pomaga verjeti, da ?e ni vse izgubljeno in da je druga?na prihodnost mogo?a. Ljubezen, ki nam jo Jezus daje in nam jo zapoveduje ?iveti, tako prispeva k temu, da se iz dru?be, iz mest in krajev, v katerih ?ivimo, izkorenini zlo brezbri?nosti – brezbri?nost je kuga! – in sebi?nosti ter obuja upanje v novo, bolj pravi?no in bratsko ?love?tvo, kjer se lahko vsak po?uti kot doma.
Na ?alost je tudi tukaj veliko ljudi dobesedno brezdomcev. Veliko sester in bratov, ki jih zaznamuje krhkost, je samih, z razli?nimi telesnimi in psihi?nimi te?avami, uni?enih s strupom mamil, izpu??enih iz zapora ali zapu??enih, ker so ostareli in so prizadeti zaradi resnih oblik materialne rev??ine, celo kulturne in duhovne rev??ine in nimajo strehe in hi?e za bivanje. Zoltàn in njegova ?ena Anna sta nam ponudila svoje pri?evanje o tej veliki kugi. Hvala za vajine besede. In hvala, ker sta sprejela ta vzgib Svetega Duha, ki vaju je vodil, da sta s pogumom in velikodu?nostjo zgradila center za sprejem brezdomcev. Presenetilo me je, da poleg materialnih potreb posve?ate pozornost zgodovini in ranjenemu dostojanstvu ljudi, skrbite za njihovo osamljenost, njihov boj, da bi se le-ti v svetu po?utili ljubljene in dobrodo?le. Anna nam je povedala, da je »Jezus, ?iva Beseda, tisti, ki zdravi njihova srca in njihove odnose, kajti osebnost se ponovno vzpostavi od znotraj«; to je, da se prerodi, to je, ko do?ivi, ??da je v Bo?jih o?eh ljubljena in blagoslovljena. To velja za vso Cerkev: ni dovolj dati kruha, ki nahrani ?elodec, nahraniti je treba srca ljudi! Dejavna ljubezen ni le materialna in socialna pomo?, ampak skrbi za celotnega ?loveka in ga ?eli postaviti na noge z Jezusovo ljubeznijo, z ljubeznijo, ki pomaga ponovno pridobiti lepoto in dostojanstvo. Udejanjati dejavno ljubezen pomeni imeti pogum pogledati v o?i, s pogledom vstran ne more? pomagati drugemu. Za dejavno ljubezen je potreben pogum dotakniti se, kajti milo??ine ne morete metati na daljavo, ne da bi se dotaknili. Dotikanje in gledanje in tako z dotikom in gledanjem ti za?enja? pot, pot s tistim ubogim, ki ti bo dal razumeti, kako potrebuje? Gospodovega pogleda in rok.
Bratje in sestre, spodbujam vas, da vedno govorite jezik dejavne ljubezni. Kip na tem trgu prikazuje najbolj znan ?ude? svete Elizabete. Pripoveduje se, da je Gospod neko? spremenil kruh, ki ga je prina?ala revnim, v vrtnice. Enako velja za vas: ko se zavzemate za to, da la?nim prinesete kruh, Gospod razcveti veselje in va?e bivanje odi?avi z ljubeznijo, ki jo dajete. Bratje in sestre, ?elim vam, da bi v Cerkev in v svojo domovino vedno prina?ali vonj dejavne ljubezni. In prosim vas, da ?e naprej molite zame.
