杏MAP导航

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

Govor pape?a Fran?i?ka

Dragi bratje duhovniki, diakoni in bogoslovci, drage posve?ene osebe, dober ve?er in lep praznik!

Sre?en sem, da se sre?am z vami prav danes, na praznik Gospodovega darovanja v templju, ko na poseben na?in molimo za posve?ene osebe. Tako kot Simeon, vsi pri?akujemo Gospodovo lu?, da bi razsvetlila temo na?ega ?ivljenja, ?e bolj pa si vsi ?elimo do?iveti isto izku?njo, ki jo je imel on v jeruzalemskem templju: dr?ati Jezusa v naro?ju. Dr?ati ga v naro?ju, tako da ga imamo pred o?mi in na srcu. Na ta na?in, ?e postavimo Jezusa v sredi??e, se pogled na ?ivljenje spremeni; in kljub te?avam ter naporom ?utimo, da nas obdaja njegova lu?, tola?i nas njegov Duh, spodbuja nas njegova Beseda, podpira nas njegova ljubezen.

Pri tem mislim na pozdravne besede kardinala Ambonga, ki se mu zahvaljujem; spregovoril je o »velikanskih izzivih«, s katerimi se je treba soo?ati pri uresni?evanju duhovni?kega in redovni?kega poslanstva v tej de?eli, zaznamovani s »te?kimi in pogosto nevarnimi razmerami«, s tolik?nim trpljenjem. Kljub temu pa je, kot je spomnil, v slu?enju evangeliju tudi veliko veselja ter veliko duhovnih in redovnih poklicev. Tu je obilje Bo?je milosti, ki deluje prav v slabotnosti (prim. 2 Kor 12,9) in zaradi katere skupaj z laiki morete ustvarjati upanje v pogosto bole?ih razmerah va?ega ljudstva.

Gotovost, ki nas spremlja tudi v te?avah, prejemamo zaradi zvestobe Boga. On po preroku Izaiji pravi: »V pu??avi napravim pot, v pustinji reke.« (43,19) ?elim vam predlagati nekaj razmislekov, izhajajo? prav iz teh Izaijevih besed: Bog odpira poti v na?ih pu??avah in mi, posve?eni slu?abniki in posve?ene osebe, smo poklicani biti znamenje te obljube in jo uresni?evati v zgodovini svetega Bo?jega ljudstva. Vendar pa, k ?emu konkretno smo poklicani? Da bi slu?ili ljudstvu kot pri?evalci Bo?je ljubezni. Izaija nam pomaga razumeti, kako.

Po prerokovih ustih se Gospod obra?a na svoje ljudstvo v dramati?nem trenutku, ko so bili Izraelci izgnani v Babilon in zasu?njeni. Bog ima so?utje do njih in jih ?eli potola?iti. Ta del Izaijeve knjige je znan kot »Knjiga tola?be«, saj Gospod svojemu ljudstvu govori besede upanja in obljube odre?itve. Najprej spomni na vez ljubezni, ki ga povezuje z njegovim ljudstvom: »Nikar se ne boj, sam sem te odkupil, poklical sem te po imenu: moj si! ?e pojde? ?ez vode, bom s teboj, in ?ez reke, te ne preplavijo; ?e pojde? skoz ogenj, ne zgori? in plamen te ne bo o?gal.« (43,1-2) Tako se Gospod razodeva kot Bog usmiljenja in nam zagotavlja, da nas nikoli ne bo pustil samih, da nam bo vedno stal ob strani, da nam bo zato?i??e in mo? v te?avah. Bog je so?uten. Tri imena, tri zna?ilnosti Boga so usmiljenje, so?utje in ne?nost. Skupaj tvorijo bli?ino Boga: Bog, ki je blizu, so?uten in ne?en.

Dragi duhovniki in diakoni, posve?ene osebe, bogoslovci: po vas Gospod ?eli tudi danes maziliti svoje ljudstvo z oljem tola?be in upanja. In vi ste poklicani, da postanete odmev te Bo?je obljube; da spominjate, da nas je On ustvaril in da pripadamo Njemu; da spodbujate pot skupnosti in jo spremljate v veri naproti Njemu, ki ?e hodi poleg nas. Bog ne dopusti, da bi nas vode preplavile, niti da bi nas ogenj o?gal. Bodimo nosilci tega oznanila sredi trpljenja ljudi. To pomeni biti slu?abniki ljudstva: duhovniki, redovnice, misijonarji, ki so izkusili veselje osvobajajo?ega sre?anja z Jezusom in ga ponujajo drugim. Ne pozabimo: duhovni?tvo in posve?eno ?ivljenje postaneta su?na, ?e ju ?ivimo, da bi se »poslu?evali« ljudstva, namesto da bi mu »slu?ili«. Ne gre za poklic, kjer je pomemben zaslu?ek ali dru?beni polo?aj, niti ne za to, da bi poskrbeli za dru?ino, iz katere izhajamo, ampak je poslanstvo biti znamenje Kristusove navzo?nosti, njegove brezpogojne ljubezni, odpu??anja, s katerim nas ?eli spraviti, so?utja, s katerim ?eli poskrbeti za uboge. Poklicani smo bili, da bi podarili svoje ?ivljenje za brate in sestre; da bi jim prina?ali Jezusa, ki edini ozdravi rane srca.

Da bi tako ?iveli svojo poklicanost, imamo vedno izzive, s katerimi se moramo soo?ati, sku?njave, ki jih moramo premagati. ?elim se na kratko zaustaviti ob naslednjih treh: duhovna povpre?nost, posvetno udobje, povr?inskost.

Najprej, premagati duhovno povpre?nost. Kako? Gospodovo darovanje v templju, ki ga na kr??anskem Vzhodu imenujejo »praznik sre?anja«, nas spominja na prioriteto v na?em ?ivljenju: sre?anje z Gospodom, zlasti v osebni molitvi, saj je odnos z Njim temelj na?ega delovanja. Ne pozabimo, da je skrivnost vsega molitev, saj poslanstvo in apostolat nista v prvi vrsti na?e delo in nista odvisna samo od ?love?kih sredstev. In rekli mi boste: da, res je, toda zaradi obveznosti, pastoralnih potreb, apostolskih naporov in utrujenosti lahko tvegamo, da ne bo dovolj ?asa in energije za molitev. Zato bi rad podelil nekaj nasvetov: najprej dr?imo se dolo?enih bogoslu?nih ritmov molitve, ki zaznamujejo dan, od ma?e do brevirja. Vsakodnevno obhajanje evharistije je utripajo?e srce duhovni?kega in redovni?kega ?ivljenja. Brevir nam omogo?a, da molimo skupaj s Cerkvijo in redno: nikoli ga ne zanemarimo! Prav tako ne opu??ajmo spovedi: vedno moramo prejeti odpu??anje, da lahko podarjamo usmiljenje. ?e en nasvet: kot vemo, se ne smemo omejiti na obredno izgovarjanje molitev, ampak moramo vsak dan nameniti ?as intenzivni molitvi, da bi bili z Gospodom: od srca do srca; podalj?an ?as adoracije, premi?ljevanje Besede, ro?ni venec; globoko sre?anje z Njim, ki ga ljubimo bolj kot vse drugo. Poleg tega se lahko sredi dejavnosti zate?emo tudi k molitvi srca, h kratkim molitvam, besedam hvale, zahvale in pro?nje, ki jih ponavljamo Gospodu, kjer koli smo. Molitev nas decentralizira, odpira nas Bogu, postavlja nas nazaj na noge, saj nas postavi v njegove roke. Molitev v nas ustvarja prostor za izku?njo Bo?je bli?ine, tako da njegova Beseda postane doma?a nam in prek nas tudi tistim, ki jih sre?ujemo. Brez molitve ne pridemo dale?. Nazadnje, da bi premagali duhovno povpre?nost, se nikoli ne naveli?ajmo klicati Marije, na?e Matere, in se od nje u?iti, kako zreti Jezusa in mu slediti.

Drugi izziv je premagati sku?njavo posvetnega udobja, udobnega ?ivljenja, ko bolj ali manj uredimo vse stvari in gremo lenobno naprej, i??emo svoje udobje in se vle?emo dalje brez navdu?enja. Toda na ta na?in izgubimo bistvo poslanstva, ki je v tem, da izstopamo iz ozemlja jaza, da bi ?li naproti bratom in sestram ter v imenu Boga udejanjali umetnost bli?ine. S posvetnostjo je povezano veliko tveganje, zlasti v kontekstu rev??ine in trpljenja: da bi izkoristili vlogo, ki jo imamo, za zadovoljevanje svojih potreb in udobja. ?alostno je, kadar smo usmerjeni vase in postanemo hladni birokrati duha. Namesto da bi slu?ili evangeliju, se za?nemo ukvarjati z upravljanjem financ in s kak?nim poslom, ki bi nam prinesel korist. Bratje in sestre, ?kandalozno je, kadar se to zgodi v ?ivljenju duhovnika ali redovnika, ki bi moral biti zgled zmernosti in notranje svobode. Kako lepo je ohranjati jasne namene in ne sklepati kompromisov glede denarja; z veseljem sprejeti evangeljsko ubo?tvo in delati skupaj z ubogimi! In kako lepo je biti sijo? v ?ivetju celibata kot znamenja popolne razpolo?ljivosti za Bo?je kraljestvo! Naj se ne zgodi, da bi bile v nas namesto tega zasajene tiste pregrehe, ki bi jih radi izkoreninili pri drugih in v dru?bi. Prosim, bodimo pozorni na posvetno udobje.

Kon?no, tretji izziv je premagati sku?njavo povr?inskosti. ?e Bo?je ljudstvo ?aka, da bi ga dosegla in potola?ila Gospodova Beseda, potrebujemo duhovnike in redovnike, ki so pripravljeni, formirani in gore?i za evangelij. V roke nam je bil polo?en dar, zato bi bilo o?abno misliti, da lahko ?ivimo poslanstvo, h kateremu nas je Bog poklical, ne da bi vsak dan delali na sebi in se ustrezno formirali, tako v duhovnem ?ivljenju kot glede teolo?kega znanja. Ljudje ne potrebujejo uradnikov svetega ali diplomantov, ki so lo?eni od ljudi. Dol?ni smo vstopati v srce kr??anske skrivnosti, poglabljati razumevanje njenega nauka, preu?evati in premi?ljevati Bo?jo besedo; hkrati pa ostati odprti za zaskrbljenosti na?ega ?asa, za vse bolj zapletena vpra?anja na?e dobe, da bi razumeli ?ivljenje in potrebe ljudi, da bi razumeli, kako jih prijeti za roko in jih spremljati. Zato formacija duhovnikov ni nekaj izbirnega. To pravim bogoslovcem, vendar velja za vse: formacija je pot, po kateri je treba hoditi vedno, vse ?ivljenje. Imenuje se stalna formacija, traja vse ?ivljenje.

S temi izzivi, o katerih sem vam spregovoril, se je potrebno soo?ati, ?e ?elimo slu?iti ljudem kot pri?evalci Bo?je ljubezni, kajti slu?enje je u?inkovito le, ?e poteka prek pri?evanja. Ne pozabite te besede: pri?evanje. Potem ko je izrekel besede tola?be, Gospod po Izaiju pravi: »Kdo izmed njih je to oznanil in nam dal sli?ati prej?nje re?i? Vi ste moje pri?e.« (43.9.10) Pri?e. Da bi bili dobri duhovniki, diakoni in posve?ene osebe, niso dovolj besede in nameni: to, kar govori, je predvsem ?ivljenje sámo. Dragi bratje in sestre, ob pogledu na vas se zahvaljujem Bogu, ker ste znamenja Jezusove navzo?nosti, ki hodi po ulicah te de?ele in se dotika ?ivljenja ljudi, njihovih telesnih ran. ?e vedno pa potrebujemo mlade, ki bodo rekli »da« Gospodu; ?e druge duhovnike in redovnike, ki bi v svojem ?ivljenju pustili, da se razodeva Njegova lepota.

V svojih pri?evanjih ste me spomnili, kako te?ko je ?iveti poslanstvo v de?eli, ki je bogata s ?tevilnimi naravnimi lepotami in viri, a jo ranijo izkori??anje, korupcija, nasilje in krivica. Govorili pa ste tudi o priliki o dobrem Samarijanu: Jezus je tisti, ki hodi po na?ih cestah in se, zlasti po svoji Cerkvi, ustavi in poskrbi za rane zatiranih. Predragi, slu?enje, h kateremu ste poklicani, je prav to: nuditi bli?ino in tola?bo, kot lu?, ki vedno gori sredi tolik?ne teme. U?imo se od Gospoda, ki je blizu, vedno. In da bi bili bratje in sestre vseh, bodite najprej bratje in sestre med seboj: pri?evalci bratstva, nikoli v sporu; pri?evalci miru, ki se u?ijo premagovati tudi posebne vidike kultur in etni?nega porekla. Kot je dejal Benedikt XVI., ko je nagovoril afri?ke duhovnike, »va?e pri?evanje o mirnem ?ivljenju, ki presega plemenske in rasne meje, se lahko dotakne src« (Apostolska spodbuda Africae Munus, 108).

Pregovor pravi: »Veter ne zlomi tistega, kar se zna upogniti.« Zgodovina mnogih ljudstev te celine je bila ?al upognjena in ranjena z ranami in nasiljem; zato se iz srca dviga ?elja, da jim tega ne bi bilo ve? treba po?eti, da se jim ne bi bilo treba ve? podrejati oblastnosti mo?nej?ega, da jim ne bi bilo treba ve? sklanjati glave pod jarmom krivice. Toda besede pregovora lahko sprejmemo predvsem v pozitivnem smislu: gre za upogibanje, ki ni sinonim za ?ibkost, temve? za trdnost; pomeni torej biti pro?ni, premagati togosti; pomeni gojiti poslu?no ?love?tvo, ki se ne zapira v mr?njo in zamero; pomeni biti razpolo?ljivi zato, da bi se pustili spremeniti, ne da bi se oklepali lastnih idej in stali??. ?e se poni?no sklonimo pred Bogom, On stori, da postanemo kakor On: tisti, ki delajo za usmiljenje. Ko ostajamo poslu?ni v Bo?jih rokah, nas On oblikuje in iz nas naredi ljudi, ki so spravljeni, ki se znajo odpreti in vzpostaviti dialog, sprejemati in odpustiti, vlivati reke miru v suhe stepe nasilja. In tako, kadar se razbesnijo viharji sporov in razdeljenosti, se ti ljudje ne morejo zlomiti, saj so polni Bo?je ljubezni. Tak?ni bodite tudi vi: poslu?ni Bogu usmiljenja, ki jih nikoli ne zlomijo vetrovi razdeljenosti.

Sestre in bratje, iz srca se vam zahvaljujem za to, kar ste in kar delate, zahvaljujem se vam za va?e pri?evanje Cerkvi in svetu. Ne obupajte, potrebujemo vas! Ste dragoceni, pomembni: to vam pravim v imenu celotne Cerkve. ?elim vam, da bi bili vedno kanali Gospodove tola?be in veseli pri?evalci evangelija; prero?tvo miru v spiralah nasilja; u?enci Ljubezni, pripravljeni zdraviti rane ubogih in trpe?ih. Ponovno se vam zahvaljujem, sestre in bratje, za va?e slu?enje in va?o pastoralno gore?nost. Blagoslavljam vas in vas nosim v srcu. Vi pa, prosim, ne pozabite moliti zame. Hvala.