Pape? med ma?o: Odpustiti sebi, drugim in zgodovini. V svet prina?ati Gospodov mir
Andreja ?ervek – Vatikan
Med ma?o – udele?ilo se je je ve? kot milijon vernikov – se je bral odlomek iz Janezovega evangelija, ki pripoveduje, kako se je Jezus po vstajenju prikazal u?encem, ki so iz strahu zaklenili vrata. Jezus pa je stopil mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ravno te besede so bile izhodi??e in sredi??e pape?eve homilije. Da bi ta Jezusov mir varovali in gojili tudi danes, je pape? spregovoril o treh poteh: odpu??anju, skupnosti in poslanstvu.
Mi, ki smo Jezusovi, ne smemo dovoliti, da bi v nas prevladala ?alost, ne smemo dovoliti, da bi se v nas raz?irila vdanost v usodo. ?e okoli nas prevladuje tak?no ozra?je, naj ne bo tako za nas: v svetu, ki zgublja pogum zaradi nasilja in vojne, kristjani delajo tako, kot je delal Jezus. U?encem je vztrajno ponavljal: »Mir z vami!« Poklicani smo, da to nepri?akovano in prero?ko oznanilo miru sprejmemo in ga posredujemo svetu.
Homilija pape?a Fran?i?ka med ma?o za mir in pravi?nost,
1. februar 2023
Bobóto [Mir]. Bondeko [Bratstvo].
Bondéko [Bratstvo]. Esengo [Veselje].
Veselje: veselje, da vas vidim in sre?am, je veliko: zelo sem si ?elel ta trenutek – nanj smo ?akali leto dni – hvala, da ste tukaj!
Evangelij nam je pravkar povedal, da je bilo veselje u?encev veliko tudi na velikono?ni ve?er in da je to veselje nastalo, »ko so videli Gospoda« (Jn 20,20). V tem ozra?ju veselja in ?udenja Vstali govori svojim. In kaj jim pravi? Zlasti tri besede: »Mir z vami!« (v. 19). Gre za pozdrav, ki pa je ve? kot le pozdrav: je vro?itev. Kajti mir, tisti mir, ki so ga angeli oznanili v betlehemski no?i (prim. Lk 2,14), tisti mir, za katerega je Jezus obljubil, da ga bo zapustil svojim (prim. Jn 14,27), je zdaj prvi? slovesno izro?en u?encem. Jezusov mir, ki je tudi nam izro?en pri vsaki ma?i, je velikono?ni mir: prihaja z vstajenjem, saj je moral Gospod najprej premagati na?e sovra?nike, greh in smrt, ter svet spraviti z O?etom; moral je izkusiti na?o osamljenost in zapu??enost, na? pekel, objeti in premostiti razdalje, ki so nas lo?evale od ?ivljenja in upanja. Zdaj, ko je razdalja med nebom in zemljo, med Bogom in ?lovekom odpravljena, je Jezusov mir podarjen u?encem.
Postavimo se torej na njihovo stran. Tistega dne so bili popolnoma ohromljeni zaradi pohuj?anja kri?a, notranje ranjeni, ker so zapustili Jezusa in pobegnili, razo?arani zaradi zaklju?ka njegove zgodbe, v strahu, da bi kon?ali kot on. V njih so bili ob?utki krivde, razo?aranja, ?alosti, strahu ... A Jezus oznanja mir, medtem ko so v srcih u?encev ru?evine, oznanja ?ivljenje, medtem ko oni v sebi ?utijo smrt. Z drugimi besedami, Jezusov mir pride v trenutku, ko se jim je zdelo, da je vsega konec, v najbolj nepredvidenem in nepri?akovanem trenutku, ko ni bilo nobenega ?arka miru. To po?ne Gospod: osupne nas, iztegne roko, ko se za?nemo potapljati, in nas dvigne, ko se dotaknemo dna. Bratje in sestre, z Jezusom zlo nikoli nima prednosti, nikoli nima zadnje besede. »Kajti on je na? mir« (Ef 2,14) in njegov mir vedno zmaguje. Mi, ki smo Jezusovi, ne smemo dovoliti, da bi v nas prevladala ?alost, ne smemo dovoliti, da bi se v nas raz?irila vdanost v usodo. ?e okoli nas prevladuje tak?no ozra?je, naj ne bo tako za nas: v svetu, ki zgublja pogum zaradi nasilja in vojne, kristjani delajo tako, kot je delal Jezus. U?encem je skoraj vztrajno ponavljal: »Mir z vami!« (prim. Jn 20,19.21). Mi pa smo poklicani, da ga sprejmemo ter to Gospodovo nepri?akovano in prero?ko oznanilo miru posredujemo svetu.
A lahko se vpra?amo, kako varovati in gojiti Jezusov mir. On sam nam poka?e tri izvire miru, tri vire, da bi ga lahko ?e naprej ohranjali. To so odpu??anje, skupnost in poslanstvo.
Poglejmo prvi izvir: odpu??anje. Jezus pravi svojim: »Katerim grehe odpustite, so jim odpu??eni« (v. 23). Toda preden apostolom podeli mo? odpu??anja, jim odpusti; ne z besedami, ampak z dejanjem, prvim, ki ga Vstali naredi pred njimi. Evangelij pravi, da jim je »pokazal roke in stran« (v. 20). To pomeni, da jim poka?e rane, ponudi jim jih, saj se odpu??anje rodi iz ran. Nastane takrat, ko utrpele rane ne pustijo brazgotin sovra?tva, ampak postanejo kraj, kjer se ustvari prostor za druge in se sprejme njihove slabosti. Takrat slabosti postanejo prilo?nosti in odpu??anje postane pot miru. Ne gre za to, da bi vse pustili za seboj, kot da se ni ni? zgodilo, ampak za to, da z ljubeznijo odpremo svoje srce drugim. Tako stori Jezus: ko se soo?i z bedo tistih, ki so ga zanikali in zapustili, poka?e rane in odpre izvir usmiljenja. Ne uporablja veliko besed, ampak na ?iroko odpre svoje ranjeno srce, da bi nam povedal, da je vedno ranjen od ljubezni do nas.
Bratje, sestre, ko na nas pritiskata krivda in ?alost, ko stvari nikamor ne gredo, vemo, kam gledati: v rane Jezusa, ki nam je pripravljen odpustiti s svojo ranjeno in neskon?no ljubeznijo. On pozna na?e rane, pozna rane tvoje dr?ave, tvojega ljudstva, tvoje de?ele! To so rane, ki ?gejo, ki so nenehno vnete zaradi sovra?tva in nasilja, medtem ko se zdi, da zdravilo pravi?nosti in balzam upanja nikoli ne prideta. Brat, sestra, Jezus trpi s tabo, vidi rane, ki jih nosi? v sebi, in te ?eli potola?iti in ozdraviti, ko ti ponuja svoje ranjeno Srce. Tvojemu srcu Bog ponavlja besede, ki jih danes govori po preroku Izaiji: »?elim ga ozdraviti, voditi in potola?iti« (prim. 57,18).
Danes skupaj verjemimo, da z Jezusom vedno obstaja mo?nost, da se nam odpusti in da ponovno za?nemo, ter tudi mo?, da odpustimo sebi, drugim in zgodovini! To ?eli Kristus: da bi nas mazilil s svojim odpu??anjem ter nam s tem dal mir in pogum za odpu??anje, pogum za veliko amnestijo srca. Kako dobro nam je, ?e o?istimo svoje srce jeze, ob?alovanja, vseh zamer in sovra?tva! Preljubi, naj bo dana?nji dan ?as milosti, da sprejmemo in ?ivimo Jezusovo odpu??anje! Naj bo to pravi trenutek zate, ki nosi? te?ko breme na srcu in potrebuje?, da se ti ga odvzame, da bi tako ponovno zadihal. Naj bo to pravi trenutek zate, ki se v tej dr?avi imenuje? kristjan, a povzro?a? nasilje; tebi Gospod pravi: »Odlo?i oro?je, sprejmi usmiljenje.« Vsem ranjenim in zatiranim tega ljudstva pa pravi: »Ne bojte se polo?iti svojih ran v moje, svojih ran v moje rane.«
Naredimo to, bratje in sestre; ne bojte se vzeti kri?a z vratu in iz ?epov, ga vzeti v roke in ga nositi blizu svojega srca, da bi delili svoje rane z Jezusovimi. Ko se boste vrnili domov, vzemite kri? s stene in ga objemite. Dajmo Kristusu prilo?nost, da ozdravi na?a srca, vanj odvrzimo preteklost, vse strahove in ?alosti. Kako lepo je odpreti vrata svojega srca in doma njegovemu miru! In zakaj ne bi v svoje sobe, na svoja obla?ila, pred svoje domove napisali njegovih besed: Mir vam bodi! Poka?ite jih, tako bodo prerokba za dr?avo, Gospodov blagoslov za vse, ki jih boste sre?ali. Mir vam bodi: pustimo, naj nam Bog odpusti, in odpustimo drug drugemu!
Poglejmo sedaj drugi izvir miru: skupnost. Vstali Jezus se ne obra?a na posamezne u?ence, ampak jih sre?a skupaj: govori jim v mno?ini in prvi skupnosti izro?i svoj mir. Brez skupnosti ni kr??anstva, tako kot ni miru brez bratstva. Toda kot skupnost – kam naj gremo, kam naj se podamo, da bi na?li mir? Ponovno poglejmo u?ence. Pred veliko no?jo so hodili za Jezusom, a so ?e vedno razmi?ljali na preve? ?love?ki na?in: upali so na Mesijo osvajalca, ki bi naj pregnal sovra?nike, delal ?ude?e ter jim pove?al njihov ugled in uspeh. A te posvetne ?elje so jih pustile praznik rok, ?e ve?, skupnosti so odvzele mir, povzro?ile spor in nasprotovanja (prim. Lk 9,46; 22,24). Tudi za nas obstaja ta nevarnost: biti skupaj, a hoditi sami, v dru?bi in tudi Cerkvi iskati mo?, kariero, ambicije ... A na ta na?in se sledi lastnemu jazu, namesto resni?nemu Bogu, in se kon?a kot tisti u?enci: zaprti v sobo, brez upanja in polni strahu. Toda po veliki no?i bodo na?li pot miru po zaslugi Jezusa, ki dihne vanje in jim pravi: »Prejmite Svetega Duha!« (Jn 20,22). Zahvaljujo? Svetemu Duhu ne bodo ve? gledali tistega, kar jih lo?uje, ampak tisto, kar jih zdru?uje; v svet ne bodo ve? ?li zaradi sebe, ampak zaradi drugih; ne zato, da bi se jih videlo, ampak da bi dajali upanje; ne zato, da bi pridobili odobravanje, ampak da bi svoje ?ivljenje z veseljem posvetili Gospodu in drugim.
Bratje, sestre, na?a nevarnost je, da bi sledili duhu sveta, namesto Kristusovemu duhu. In katera je pot, da ne pademo v pasti mo?i in denarja, da ne podle?emo lo?itvam, zapeljevanju klerikalizma in karierizma, ki razjedajo skupnost, la?nim iluzijam u?itka in ?arovni?tva, ki zapirajo vase? Gospod nam jo ponovno predlaga po preroku Izaiju: »Sem pri potrtem in poni?nem v duhu, da po?ivljam duha poni?nim, da po?ivljam srce potrtim« (Iz 57,15). Pot je deliti z revnimi: to je najbolj?a dr?a pred sku?njavo, da bi se razdelili in postali posvetni. Imeti pogum, da gledamo in poslu?amo revne, saj so ?lani na?e skupnosti in ne tujci, ki jih lahko odstranimo izpred o?i in iz vesti. Odpreti srce za druge, namesto da bi ga zaprli v lastne te?ave ali ne?imrnosti. Za?nimo pri revnih in odkrili bomo, da nam je vsem skupna notranja rev??ina; da vsi potrebujemo Bo?jega Duha, da nas osvobodi duha sveta; da je poni?nost veli?ina kristjana, bratstvo pa resni?no bogastvo. Verujmo v skupnost in z Bo?jo pomo?jo gradimo Cerkev, ki bo prazna posvetnega duha in polna Svetega Duha, osvobojena bogastva zase in polna bratske ljubezni!
Tako pridemo do tretjega izvira miru: poslanstvo. Jezus pravi u?encem: »Kakor je O?e mene poslal, tudi jaz vas po?iljam« (Jn 20,21). Po?ilja nas, kakor je O?e poslal njega. In kako ga je O?e poslal na svet? Poslal ga je slu?it in da bi dal svoje ?ivljenje za ?love?tvo (prim. Mr 10,45), da bi pokazal njegovo usmiljenje do vsakega ?loveka, da bi iskal oddaljene (prim. Mt 9,13). Z eno besedo, poslal ga je vsem: ne samo pravi?nim, ampak vsem. V tem smislu ?e vedno odmevajo Izaijeve besede: »Mir, mir daljnemu in bli?njemu, govori Gospod« (Iz 57,19). Zlasti oddaljenim in bli?njim, ne samo »na?im«, ampak vsem.
Bratje, sestre, poklicani smo biti misijonarji miru, in to nam bo dalo mir. Gre za izbiro: pomeni v srcu narediti prostor za vse, pomeni verjeti, da etni?ne, regionalne, socialne, verske in kulturne razlike pridejo pozneje in niso ovire, da so drugi bratje in sestre, ?lani iste ?love?ke skupnosti in iste Bo?je dru?ine; da je vsakemu namenjen mir, ki ga je Jezus prinesel na svet. Pomeni verjeti, da smo kristjani poklicani sodelovati z vsemi, pretrgati krog nasilja, prekiniti spletke sovra?tva. Da, kristjani, poslani od Kristusa, smo po definiciji poklicani biti zavest miru v svetu: ne samo kriti?ne zavesti, ampak predvsem pri?e ljubezni; ne zagovorniki lastnih pravic, ampak evangeljskih pravic, kar so bratstvo, ljubezen in odpu??anje; ne iskalci lastnih interesov, ampak misijonarji nore ljubezni, ki jo Bog ima do vsakega ?loveka.
Mir vam bodi, Jezus danes pravi vsaki dru?ini, skupnosti, etniji, soseski in mestu te velike dr?ave. Mir vam bodi: pustimo, da te besede na?ega Gospoda v ti?ini odmevajo v srcu. Prisluhnimo jim, kot da so namenjene nam, in se odlo?imo biti pri?e odpu??anja, protagonisti skupnosti, ljudje, ki opravljajo poslanstvo miru v svetu.
Oyo azalí na matóyi ma koyóka [Kdor ima u?esa, da sli?i]. Ayoka [Naj sli?i].
Oyo azalí na motéma ya kondima [Kdor ima srce, da sogla?a]. Andima [Naj sogla?a].
