杏MAP导航

Pape? Fran?i?ek

Gospod predsednik Republike,
cenjeni predstavniki verskih in civilnih oblasti,
dragi bratje in sestre!

Iz te ljubljene in trpin?ene de?ele se je pravkar dvignilo v nebesa veliko molitev. Razli?ni glasovi so se zdru?ili in oblikovali en sam glas. Skupaj, kot sveto Bo?je ljudstvo, smo molili za to ranjeno ljudstvo. Za nas kristjane je molitev prva in najbolj pomembna stvar, ki smo jo poklicani opravljati, da bi mogli dobro delali in imeli mo? za hojo. Moliti, delati in hoditi: razmislimo o teh treh glagolih.

Najprej moliti. Velika zavzetost kr??anskih skupnosti za ?love?ki napredek, za solidarnost in mir bi bila brez molitve prazna. Ne moremo namre? spodbujati miru, ne da bi prej klicali Jezusa kot »Kneza miru« (Iz 9,6). To kar delamo za druge in delimo z drugimi  je najprej zastonjski dar, ki ga od Njega prejemamo praznih rok: je milost, ?ista milost. Kristjani smo, ker nas Kristus zastonjsko ljubi.

Zjutraj sem se navdihoval pri Mojzesovem liku, sedaj pa bi ravno v zvezi z molitvijo rad priklical v spomin odlo?ilni dogodek zanj in za njegovo ljudstvo, ki se je zgodil, ko ga je ?ele za?el spremljati na poti v svobodo. Ko so prispeli na obale Rde?ega morja, se je njegovim o?em in o?em vseh Izraelcev pokazal dramati?en prizor. Pred njimi se je kazala nepremostljiva pregrada voda. Zadaj jih je dohitevala sovra?na vojska z vozovi in konji. Ali to ne spominja na prve korake samostojnosti te dr?ave, ki so jo napadle tako vode smrti, kakr?ne so bile katastrofalne poplave, ki so jo prizadele, kakor tudi kruto vojno nasilje? V tisti obupni situaciji je Mojzes rekel ljudstvu: »Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste re?itev, ki vam jo danes nakloni Gospod« (2 Mz 14,13). Vpra?ujem se: od kod Mojzesu taka gotovost, medtem ko se je njegovo ljudstvo ?e naprej prestra?eno prito?evalo? To gotovost je dobil iz poslu?anja Gospoda (prim. vv. 2-4), ki mu je obljubil, da bo razodel svojo slavo. Zdru?enost z njim, zaupanje vanj, ki ga je negoval v molitvi, je bila skrivnost, s katero je Mojzes lahko spremljal ljudstvo iz zatiranja v svobodo.

Enako je z nami: molitev daje mo?, da gremo naprej, da premagamo strahove, da tudi v temi zazremo zveli?anje, ki ga pripravlja Bog. ?e ve?, molitev privla?i Bo?je zveli?anje nad ljudstvo. Molitev pripro?nje, ki je bila zna?ilna za Mojzesovo ?ivljenje (prim. 2 Mz 32,11-14), je tista, h kateri smo zavezani predvsem mi, pastirji svetega Bo?jega ljudstva. Da bi Gospod miru posredoval tam, kjer ga ljudem ne uspe zgraditi, je potrebna molitev: vztrajna, stalna molitev pripro?nje. Bratje, sestre, podpirajmo se v tem. V na?ih razli?nih veroizpovedih se ?utimo zdru?eni med seboj kot ena dru?ina; in ?utimo, da smo dol?ni moliti za vse. V na?ih ?upnijah, cerkvah, bogoslu?nih in hvalnih zborih vztrajno in enodu?no molimo (prim. Apd 1,14), da bi Ju?ni Sudan tako kot Bo?je ljudstvo v Svetem pismu »dosegel obljubljeno de?elo«, da bi mirno in pravi?no razpolagal z rodovitno in bogato zemljo, ki jo poseduje, in da bi bil napolnjen s tistim obljubljenim mirom, ki ?al ?e ni nastopil.

Ravno zaradi miru smo potem poklicani k delovanju. Kajti Jezus ?eli, da »delamo za mir« (Mt 5,9), ?eli, da njegova Cerkev ni samo znamenje in orodje tesne povezanosti z Bogom, ampak tudi edinosti vsega ?love?kega rodu (prim. Lumen gentium, 1). Kristus je namre?, kakor nas spominja apostol Pavel, »na? mir« ravno v smislu ponovne vzpostavitve edinosti: On »je iz obeh napravil eno, s tem da je podrl steno pregrade, to je sovra?tvo« (prim. Ef 2,14). Bo?ji mir je, ne samo premirje med spopadi, ampak bratsko ob?estvo, ki izhaja iz zdru?evanja, ne iz asimiliranja; iz odpu??anja, ne iz dvigovanja nad drugim; iz sprave, ne iz vsiljevanja. ?elja nebes po miru je tako velika, da je bil oznanjen ?e v trenutku Kristusovega rojstva: »Na zemlji mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14). In Jezusova tesnoba zaradi zavra?anja miru, ki ga je prina?al, je bila tako velika, da je jokal nad Jeruzalemom, reko?: »O, da bi tudi ti na ta dan spoznalo, kaj ti prina?a mir!« (Lk 19,42).

Dragi bratje in sestre, neutrudno delajmo za ta mir, katerega nas vabi graditi Jezusov in O?etov Duh. Za mir, ki vklju?uje razli?nosti, ki pospe?uje edinost v pluralnosti. To je mir Svetega Duha, ki usklajuje razlike, medtem ko duh, ki je sovra?en Bogu in ?loveku, spodbuja razlike in razdvaja. V zvezi s tem Sveto pismo pravi: »Otroci Boga in otroci hudi?a se o?itno ka?ejo po temle: kdor ne ravna pravi?no, ni od Boga in prav tako ne tisti, ki ne ljubi svojega brata« (1 Jn 3,10). Predragi, kdor se imenuje kristjan, se mora odlo?iti, na ?igavi strani bo. Kdor hodi za Kristusom, se vedno odlo?i za mir. Kdor spro?i vojno in nasilje, izda Gospoda in zanika njegov evangelij. Slog, ki ga nas u?i Jezus, je jasen: ljubiti vse, kakor vse kot otroke ljubi skupni O?e, ki je v nebesih. Kristjanova ljubezen ni samo za bli?nje, ampak za vsakogar, ker je v Jezusu vsak na? bli?nji, brat in sestra, celo sovra?nik (prim. Mt 5,38-48); tem bolj tisti, ki pripadajo istemu ljudstvu, ?eprav drugi etni?ni skupnosti. »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12); to je Jezusova zapoved, ki nasprotuje vsakemu plemenskemu pogledu na vero. Naj »bodo vsi eno« (Jn 17,21). To je u?alo??ena Jezusova molitev k O?etu za nas, vernike.

Prizadevajmo si, bratje in sestre, za to bratsko edinost med nami kristjani, in pomagajmo si pri prehajanju sporo?ila miru v dru?bo, pri ?irjenju Jezusovega nenasilnega na?ina, saj v tistem, ki se izpoveduje za vernega, ni ve? prostora za kulturo, ki temelji na duhu ma??evanja; da evangelij ne bo samo lepo versko govorjenje, ampak prero?tvo, ki v zgodovini postaja resni?nost. Delajmo za mir s tkanjem in krpanjem, nikoli z rezanjem in trganjem. Hodimo za Jezusom in za njim delajmo skupne korake na poti miru (prim. Lk 1,79).

In tukaj je tretji glagol: po molitvi in delovanju, hoditi. Tukaj so si kr??anske skupnosti skozi desetletja mo?no zavzemale za pospe?evanje poti sprave. Rad bi se vam zahvalil za to svetlo pri?evanje vere, ki se je rodila iz priznanja ne le v besedah, ampak v dejanjih, da pred vsemi zgodovinskimi delitvami obstaja nespremenljiva resni?nost: kristjani smo, Kristusovi smo. Lepo je, da sredi tolik?ne konfliktnosti kr??anska pripadnost ni nikoli razkrajala prebivalstva, ampak je bila in ?e vedno je dejavnik edinosti. Ekumenska dedi??ina Ju?nega Sudana je dragocen zaklad, hvalnica Jezusovemu imenu, dejanje ljubezni do Cerkve, njegove neveste, univerzalni zgled za pot kr??anske edinosti. To dedi??ino je treba ohranjati v istem duhu. Cerkvene delitve preteklih stoletij naj ne ob?utijo tisti, ki so evangelizirani, ampak naj sejanje evangelija pomaga ?iriti ve?jo edinost. Plemenskost in sekta?tvo, ki spodbujata nasilje v dr?avi, naj ne prizadeneta medverskih odnosov; nasprotno, pri?evanje edinosti vernikov naj se izliva na ljudstvo.

V tem smislu bi rad predlagal dve klju?ni besedi za nadaljevanje poti: spomin in prizadevanje. Spomin: koraki, ki jih delate, stopajo po sledeh va?ih predhodnikov. Ne bojte se, da temu ne boste kos, raje se ?utite spodbujani od tistih, ki so vam pripravili pot: vzemite ?tafeto v roke, da boste pospe?ili dosego cilja polnega in vidnega ob?estva. In potem prizadevanje: proti edinosti stopamo, kadar je ljubezen konkretna, ko skupaj pomagamo tistim, ki so na obrobju, ki so ranjeni in odvr?eni. Vi to ?e delate na ?tevilnih podro?jih, zlasti mislim na tiste v zdravstvu, ?olstvu, dobrodelnosti. Koliko nujne in nepogre?ljive pomo?i prina?ate prebivalcem! Hvala za to. Nadaljujte tako. Nikoli tekmeci, ampak dru?inski ?lani; bratje in sestre, ki s so?utjem do trpe?ih, ki so Jezusovi ljubljenci, dajejo slavo Bogu in pri?ujejo za ob?estvo, ki ga On ljubi.

Predragi, moja brata in jaz smo pri?li kot romarji med vas, sveto Bo?je ljudstvo na poti. ?eprav smo fizi?no oddaljeni, vam bomo vedno blizu. Vsak dan za?nimo z molitvijo drugi za druge in z drugimi, delati skupaj kot pri?e in posredniki Jezusovega miru, hoditi po isti poti, delati iste konkretne korake ljubezni in edinosti. V vsem se resni?no iz srca mo?no ljubimo (prim. 1 Pt 1,22).