Pape? kongovskim ?kofom o Bo?ji bli?ini in o prero?tvu za ljudstvo
Pape? Fran?i?ek
Vesel sem sre?anja z vami in se vam iz srca zahvaljujem za topel sprejem. Hvala msgr. Utembi Tapi za pozdrav, ki mi ga je namenil in da vam je s svojimi besedami dal glas. Hvale?en sem vam, da pogumno oznanjate Gospodovo tola?bo, ko hodite med ljudmi in z njimi delite njihove napore in upanja.
Lepo mi je bilo, da sem te dneve pre?ivel v va?i de?eli, ki s svojim velikim gozdom predstavlja »zeleno srce« Afrike, plju?a za ves svet. Pomembnost te ekolo?ke dedi??ine nas spominja, da smo poklicani k varovanju lepote stvarstva in ga braniti pred ranami, ki jih povzro?a roparska sebi?nost. To neizmerno zeleno prostranstvo, ki je va? gozd, je tudi podoba, ki govori na?emu kr??anskemu ?ivljenju. Kot Cerkev moramo dihati ?isti zrak evangelija, pregnati onesna?eni zrak posvetnosti, varovati mlado srce vere. Tako si prestavljam afri?ko Cerkev in tak?no vidim kongovsko Cerkev. Mlado, dinami?no, veselo Cerkev, ki jo razvnema misijonarsko hrepenenje, oznanilo, da nas Bog ljubi in da je Jezus Gospod. Va?a Cerkev je prisotna v konkretni zgodovini tega ljudstva, razvejano zakoreninjena v stvarnost, protagonistka ljubezni; skupnost, ki je sposobna pritegniti in oku?iti s svojim navdu?enjem in zato, tako kakor va?i gozdovi, z veliko »kisika«. Hvala, ker ste plju?a, ki dajejo dihanje vesoljni Cerkvi!
Grdo je za?eti odstavek z besedo »?al«, vendar moram. ?al dobro vem, da ima kr??anska skupnost v tej de?eli tudi druga?en videz. Va? mlad, svetal in lep obraz je namre? razbrazdan od bole?ine in napora, v?asih zaznamovan s strahom in malodu?nostjo. To je obraz Cerkve, ki trpi za svoje ljudstvo, to je srce, v katerem trepetajo? utripa ?ivljenje ljudi z njihovimi radostmi in njihovimi stiskami. To je Cerkev, ki je vidno znamenje Kristusa, ki je ?e danes zavrnjen, obsojen in zani?evan na tolikih razpelih sveta in jo?e na?e lastne solze. To je Cerkev, ki ho?e, tako kot Jezus, obrisati solze ljudstva in se obve?e vzeti nase materialne in duhovne rane ljudi, ter poskrbi, da bo nanje tekla ?iva in zdravilna voda Kristusove strani.
Z vami, bratje, vidim Jezusa, trpe?ega v zgodovini tega kri?anega in zatiranega ljudstva, razdejanega od nasilja, ki ne prizana?a nikomur, zaznamovanega z nedol?no bole?ino, prisiljenega ?iveti s kalnimi vodami korupcije in krivice, ki izpridijo dru?bo, in trpi v tolikih svojih otrocih, ki trpijo rev??ino. Isto?asno pa vidim tudi ljudstvo, ki ni izgubilo upanja, ki z navdu?enjem sprejema vero in se ozira k svojim pastirjem, ki se zna vra?ati h Gospodu in se zaupati njegovim rokam, da bi mir, po katerem hrepeni in ki ga du?i izkori??anje, pristranske sebi?nosti, strupi spopadov in zmanipuliranih resnic, lahko kon?no pri?el kot dar od zgoraj.
?lovek se vpra?a: kako opravljati slu?bo v teh razmerah? Ob misli na vas, pastirji svetega Bo?jega ljudstva, mi je pri?la na misel zgodba Jeremija, preroka, ki je bil poklican, da svoje poslanstvo ?ivi v dramati?nem trenutku Izraelove zgodovine, sredi krivic, gnusob in trpljenja. Svoje ?ivljenje je porabil za oznanjevanje, da Bog nikoli ne zapusti svojega ljudstva in nadaljuje mirovne projekte tudi v razmerah, ki se zdijo izgubljene in nepopravljive. Vendar je Jeremija to tola?ilno oznanilo vere ?ivel najprej osebno, on je prvi izkusil Bo?jo bli?ino. Samo tako je lahko drugim prina?al opogumljajo?o prerokbo upanja. Tudi va?a ?kofovska slu?ba ?ivi med tema dvema razse?nostma, o katerih vam ?elim spregovoriti: o Bo?ji bli?ini in o prero?tvu za ljudstvo.
Najprej vam ?elim re?i: pustite, da se vas dotakne in vas potola?i Bo?ja bli?ina. On nam je blizu. Prva beseda, ki jo Gospod nameni Jeremiju, je: »Preden sem te upodobil v materinem telesu, sem te poznal« (Jer 1,5). To je izpoved ljubezni, ko jo Bog izkle?e v srce vsakega izmed nas, ki je nih?e ne more izbrisati in ki sredi ?ivljenjskih viharjev postane vir tola?be. Za nas, ki smo prejeli klic, naj bomo pastirji Bo?jega ljudstva, je pomembno, da se zana?amo na to Gospodovo bli?ino, »se zgradimo v molitvi« stoje? ure pred Njim, pred Gospodom. Samo na ta na?in se Dobremu pastirju pribli?a ljudstvo, ki nam je zaupano in samo na ta na?in v resnici postanemo pastirji, ker mi brez Njega ne moremo ni?esar storiti (prim. Jn 15,5). Bomo trgovci, u?itelji v narekovajih, toda ne bomo sledili Gospodovemu klicu. Naj se ne zgodi, da bi se imeli za samozadostne, ?e manj da bi v ?kofovstvu videli mo?nost za plezanje po dru?benih polo?ajih in za uveljavljanje oblasti. Gre za grdega duha karierizma, grd je. In predvsem: naj ne vstopi v vas duh posvetnosti, zaradi katerega si slu?bo tolma?imo po merilih svojih osebnih koristi, kar nas naredi hladne in odmaknjene pri upravljanju tega, kar nam je zaupano; privede nas do tega, da se okori??amo s svojo vlogo, namesto da bi slu?ili drugim, in da ne negujemo ve? nepogre?ljivega, poni?nega in vsakdanjega odnosa molitve. Ne smemo pozabiti, da je posvetnost najslab?e, kar se lahko zgodi Cerkvi, najslab?e. Vedno se me dotakne zaklju?ek de Lubacove knjige o Cerkvi, tri ?tiri zadnje strani. Takole pravi: Posvetna duhovnost je najslab?e, kar se lahko zgodi. ?e slab?e od obdobja posvetnih in konkubinskih pape?ev. Bodimo pozorni, posvetnost je na dosegu roke.
Dragi bratje ?kofje, negujmo bli?ino z Gospodom, da bomo njegove verodostojne pri?e in glasniki njegove ljubezni pri ljudstvu. Po nas ga On ?eli maziliti z oljem tola?be in upanja! Vi bodite glas, s katerim Bog ho?e re?i Kongovcem: »Sveto ljudstvo si Gospodu, svojemu Bogu« (5 Mz 7,6). Oznanilo evangelija, po?ivljanje pastoralnega ?ivljenja in vodenje ljudstva se ne morejo razre?iti v na?elih, ki so oddaljena od resni?nosti vsakdanjega ?ivljenja, ampak se morajo dotikati ran in sporo?ati Bo?jo bli?ino, da bi ljudje odkrili svoje dostojanstvo Bo?jih otrok in se nau?ili hoditi vzravnano, ne da bi kdaj sklonili glavo pred poni?anjem in zatiranjem. Po vas ima to ljudstvo milost, da sli?i, da so njemu namenjene besede, podobne tistim, ki jih je Gospod izro?il Jeremiju: »Blagoslovljeno ljudstvo si; preden sem te oblikoval v materinem telesu, sem mislil nate, te poznal in te ljubil.« ?e negujemo bli?ino z Bogom, vedno ?utimo, da nas ?ene k ljudstvu in vedno bomo ?utili so?utje za tiste, ki so prizadeti. S so?utjem, ki pa ni ?ustvo, ampak gre za so-?utiti. Opogumljeni in okrepljeni od Gospoda tudi sami postajamo orodje tola?be in sprave za druge, za zdravljenje ran trpe?ih, za laj?anje bole?in jokajo?ih, za dviganje ubogih, za osvobajanje ljudi tolikih oblik su?enjstva in zatiranja. Bli?ina z Bogom torej oblikuje preroke za ljudstvo, ki so sposobni sejati Besedo, ki re?uje, v ranjeno zgodovino svoje de?ele.
Da bi vstopili v drugo to?ko, v prero?tvo za ljudstvo, ponovno poglejmo na Jeremijevo izku?njo. Potem ko je prejel ljube?o in tola?ilno besedo Boga, je poklican za »preroka narodov« (prim. Jer 1,59, poslan, da prinese lu? v temo, da pri?a v kontekstu nasilja in pokvarjenosti. In Jeremija, ki je po?iral Gospodovo besedo, kolikor je zanj radost in veselje srca (prim. Jer 15,16), priznava, da je prav ta ista beseda sejala vanj neukrotljiv nemir, in ga vodi, da gre k drugim, da bi se jih dotaknila Bo?ja prisotnost. Takole pravi: »V mojem srcu je kakor gore? ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugasil, pa ne morem« (Jer 20,9). Bo?je Besede ne moremo obdr?ati zase, ne moremo zadr?ati njene mo?i. Ona je ogenj, ki se?ge na?o brezvoljnost in pri?ge v nas ?eljo, da bi razsvetlili tistega, ki je v temi. Bo?ja Beseda je ogenj, ki gori v notranjosti in nas priganja, da gremo ven! To je na?a ?kofovska identiteta, da smo v?gani od Bo?je besede, v izhodu k Bo?jemu ljudstvu, z apostolsko gore?nostjo!
Vendar se lahko vpra?amo, kaj vsebuje to prero?ko oznanilo Besede, to ?gati? Preroku Jeremiju Gospod pravi: »Glej, svoje besede polagam v tvoja usta. Glej, postavljam te ta dan nad narode in kraljestva, da ruje? in podira?, da uni?uje? in ru?i?, da zida? in sadi?« (Jer 1,9-10). To so mo?ni glagoli: najprej ruvati in podirati, da bi kon?no lahko zidal in sadil. Gre za sodelovanje v novi zgodovini, ki jo Bog ?eli zgraditi sredi sprevr?enega in krivi?nega sveta. Tudi vi ste torej poklicani, da se ?e naprej sli?i va?a prerokba, va? prero?ki glas, da bi se vest ?utila izzvana in bi vsak lahko postal protagonist in odgovoren za druga?no prihodnost. Treba je torej ruvati strupene rastline sovra?tva in sebi?nosti, mr?nje in nasilja; poru?iti oltarje, posve?ene denarju in korupciji; sezidati so?itje, ki bo temeljilo na pravi?nosti, resnici in miru, in kon?no saditi semena prenove, da bo jutri?nji Kongo v resnici bil Kongo, ki ga Gospod sanja: blagoslovljena in sre?na de?ela, nad katero ne bo nikoli ve? nasilja, ki ne bo ve? zatirana in okrvavljena.
Toda bodimo pozorni: ne gre za politi?no delovanje. Kr??ansko prero?tvo se utele?a v mnogih politi?nih in dru?benih delovanjih, vendar naloga ?kofov in pastirjev na splo?no ni to. Va?a naloga je oznanjevanje Besede, da bi prebudili vest, da bi razkrinkali zlo, da bi opogumili tiste, ki so potrti in brez upanja. »Tola?i, tola?i moje ljudstvo«. Ta odmev, ki se vra?a, vra?a, je Gospodovo povabilo tola?iti ljudstvo. »Tola?i, tola?i moje ljudstvo«. Gre za oznanilo, ki ga ne oblikujejo samo besede, ampak bli?ina in pri?evanje. Najprej bli?ina z duhovniki, poslu?anje pastoralnih delavcev, spodbujanje k sinodalnemu duhu za skupno delo. In pri?evanje, ker morajo pastirji prvi in v vsem biti verodostojni, zlasti pa v negovanju ob?estva, v moralnem ?ivljenju in v upravljanju dobrin. V tem smislu je bistvenega pomena znati graditi harmonijo, ne da bi se postavljali na piedestale, brez ostrine, ampak z dobrim zgledom v medsebojnem podpiranju in odpu??anju, v skupnem delu, kot zgledi bratstva, miru in evangeljske preprostosti. Naj se nikoli ne zgodi, da bi se lahko takrat, ko ljudstvo trpi lakoto, o vas lahko reklo: »ti se za to ne menijo in gredo nekateri na svoje njive, nekateri po svojih opravkih« (prim. Mt 22,5). Ne, prosim vas, posle pustimo zunaj Gospodovega vinograda! Bodimo pastirji in slu?abniki ljudstva, ne poslovne?i! ?kofovo vodenje mora biti kakor pastirjevo: pred ?redo, sredi ?rede in za ?redo. Pred ?redo, da ji naka?e pot. Sredi ?rede, da za?uti vonj ?rede, da ga ne bi izgubil. Za ?redo, da pomaga tistim, ki gredo bolj po?asi in tudi, da pusti za nekaj ?asa ?redo samo, da vidi, kje najdeva svojo hrano. Pastir se mora gibati znotraj teh treh polo?ajev.
Dragi bratje ?kofje, z vami sem podelil, kar sem ?util v srcu: negovati bli?ino z Gospodom, da bi bili prero?ka znamenja njegovega so?utja do ljudstva. Prosim vas, da ne zanemarjate pogovora z Bogom, da ne pustite, da bi ogenj prero?tva pogasili prera?unljivost ali dvoumnosti z oblastjo, pa tudi ne mirno ?ivljenje in navajenost. Pred trpe?im ljudstvom in pred krivico evangelij zahteva, da povzdignemo glas. Ko zaradi Boga povzdignemo glas tvegamo. To je storil va? brat, Bo?ji slu?abnik msgr. Christophe Munzihirwa, pogumen pastir in prero?ki glas, ki je varoval svoje ljudstvo z darovanjem ?ivljenja. Dan pred smrtjo je vsem poslal sporo?ilo, reko?: »Kaj ?e lahko storimo v teh dneh? Ostanimo trdni v veri. Zaupamo, da nas Bog ne bo zapustil in da bo za nas od nekod vstal majhen utrinek upanja. Bog nas ne bo zapustil, ?e si bomo prizadevali, da bomo spo?tovali ?ivljenje na?ih sosedov, kateri koli etni?ni skupini ?e pripadajo.« Naslednji dan so ga umorili na enem od mestnih trgov, vendar bo njegovo seme, skupaj s tolikimi drugimi posejano v to de?elo, obrodilo sad. Dobro je, da se s hvale?nostjo spominjamo velikih pastirjev, ki so zaznamovali zgodovino va?e dr?ave in va?e Cerkve, ki so vas evangelizirali in ki so pred vami hodili v veri. Bratje, to so va?e korenine, ki vas krepijo v evangeljskem ?aru. Mislim na dobro, ki sem ga prejel iz poznanstva za Laurentom Monsengwo Pasinyo.
Predragi, ne bojte se biti preroki upanja za ljudstvo, usklajeni glasovi Gospodove tola?be, vesele pri?e in oznanjevalci evangelija, apostoli pravi?nosti, Samarijani solidarnosti; pri?e usmiljenja in sprave sredi pobesnelega nasilja ne samo zaradi izkori??anja virov in zaradi etni?nih in plemenskih spopadov, ampak tudi in predvsem zaradi temne sile zla, Bo?jega in ?lovekovega sovra?nika. Vendar nikoli ne izgubite poguma: Kri?ani je vstal, Jezus zmaguje, pravzaprav je ?e premagal svet (prim. Jn 16,33) in ?eli zasijati v vas, v va?em dragocenem delu, v va?em rodovitnem semenu miru! Bratje, rad bi se vam zahvalil za va?e slu?enje, za va?o pastoralno gore?nost, za va?e pri?evanje.
In ko sem sedaj pri?el na konec tega potovanja, bi rad izrazil vso svojo hvale?nost vam in vsem, ki so ga pripravljali. Potrpe?ljivo ste morali eno leto ?akati, dobri ste! Hvala za to! Dvakrat ste morali delati, ker je bil obisk prvi? odpovedan, a vem, da ste usmiljeni do pape?a! Zares hvala! Prihajajo?ega junija boste v Lubumbashi obhajali nacionalni evharisti?ni kongres. Jezus je resni?no navzo? in delujo? v evharistiji. V njej pomirja in ozdravlja, tola?i in zdru?uje, razsvetljuje in spreminja; v njej navdihuje, podpira in va?emu slu?enju daje u?inkovitost. Naj prisotnost Jezusa, krotkega in iz srca poni?nega pastirja, zmagovalca nad zlom in smrtjo, preoblikuje to veliko de?elo in naj bo vedno va?e veselje in va?e upanje!
Samo ?e eno stvar bi dodal. Rekel sem, bodite usmiljeni. Usmiljenje. Vedno odpu??ati. Ko pride vernik se spovedati, pride prosit odpu??anje, pride prosit o?etovo ne?nost. In mi z obsojajo?im prstom spra?ujemo, kolikokrat si storil, kako si to storil. Tako ne. Opu??ati vedno. »Toda ne vem, Zakonik pravi tako«. Zakonik moramo poznati, ker je resen, toda srce pastirja gre onkraj. Tvegajte, za odpu??anje tvegajte, vedno. Vedno odpu??ajte med zakramentom sprave in tako boste sejali seme odpu??anja za vso dru?bo. Iz srca vas blagoslavljam. In prosim vas, ?e naprej molite zame, saj je ta slu?ba ?e kar te?ka. Toda zaupam vam. Hvala.
