杏MAP导航

Pape? Fran?i?ek

HOMILIJA SVETEGA O?ETA FRAN?I?KA
Besede, ki jih je apostol Pavel namenil skupnosti v Korintu v drugem berilu, bi danes rad posvojil in jih ponovil pred vami: »Ko sem jaz pri?el k vam, nisem pri?el zato, da bi vam z vzvi?enostjo besede ali modrosti oznanjal Bo?jo skrivnost. Sklenil sem namre?, da med vami ne bom vedel za ni? drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer kri?anega« (1 Kor 2,1-2). Da, Pavlova bojazen je tudi moja, ko sem tukaj z vami v imenu Jezusa Kristusa, Boga ljubezni, Boga, ki je uresni?il mir s svojim kri?em; Jezusa, kri?anega Boga za vse nas; Jezusa, kri?anega v tistem, ki trpi; Jezusa, kri?anega v ?ivljenju tolikih med vami, v mnogih ljudeh te dr?ave. Prihajam k vam, da bi vam oznanil Njega, da vas potrdim v Njem, saj je oznanilo Kristusa oznanilo upanja. On namre? pozna bridkosti in pri?akovanja, ki jih nosite v srcu, veselje in napore, ki zaznamujejo va?a ?ivljenja, temo, ki vas mori in vero, ki jo kot pesem v no?i dvigate k Nebu. Jezus vas pozna in vas ljubi. ?e torej ostajamo v Njem, se nam ni treba bati, saj se bo tudi za nas vsak kri? spremenil v vstajenje, vsaka ?alost v upanje in vsaka ?alostinka v ples.

Rad bi se torej nekoliko zadr?al pri besedah ?ivljenja, ki nam jih je na? Gospod Jezus danes namenil v evangeliju: »Vi ste sol zemlje […]. Vi ste lu? sveta« (Mt 5,13.14). Kaj te podobe povedo nam, Kristusovim u?encem?

Najprej smo sol zemlje. Sol slu?i temu, da da okus hrani. Je nevidna sestavina, ki daje okus vsemu. Ravno zaradi tega so vse od starodavnih ?asov naprej nanjo gledali kot na simbol modrosti, tiste kreposti, ki se ne vidi, ki pa daje okus ?ivljenju in brez katere bivanje postane plehko, brez okusa. Toda o kak?ni modrosti nam govori Jezus? Podobo soli uporabi takoj potem, ko je u?encem razglasil blagre. Iz tega razumemo, da so blagri sol kristjanovega ?ivljenja. Blagri namre? prina?ajo na zemljo nebe?ko modrost. Spremenijo merila sveta in obi?ajni na?in razmi?ljanja. In kaj pravijo blagri? Na kratko, povedo, da si nam za to, da bi bili bla?eni, se pravi v polnosti sre?ni, ni treba prizadevati, da bi bili mo?ni, bogati, prepotentni, ampak poni?ni, krotki in usmiljeni; da nikomur ne delamo hudega, ampak da smo za vse delavci za mir. To je modrost u?enca, pravi Jezus, in to je tisto, kar daje okus de?eli, v kateri prebivamo. Ne pozabimo: ?e uresni?ujemo blagre, ?e u?love?imo Kristusovo modrost, ne dajemo dobrega okusa samo svojemu ?ivljenju, ampak tudi dru?bi in dr?avi, v kateri ?ivimo.

Sol pa ima poleg tega, da daje okus, ?e drugo funkcijo, ki je bila v Kristusovih ?asih bistvena: ohraniti ?ivila, da se ne spridijo, da ne postanejo pokvarjena. Sveto pismo pa pravi, da je neka »jed«, neka bistvena dobrina, ki jo je treba ohraniti pred vsako drugo zaveza z Bogom. Zato so v tistih ?asih vsakokrat, ko je kdo daroval Gospodu, dodali malo soli. Prisluhnimo, kaj glede tega pravi Sveto pismo: »Sleherni dar jedilne daritve osôli; ne daj, da bi na tvoji jedilni daritvi manjkala sol zaveze s tvojim Bogom; pri vsakem daru daruj sol« (3 Mz 2,13). Na ta na?in je sol spominjala na prvotno potrebo ohranjanja vezi z Bogom, ker je On zvest nam, njegova zaveza z nami je nepokvarljiva, nedotakljiva in trajna (prim. 4 Mz 18,19; 2 Krn 13,5). Zato je Gospodov u?enec kot sol zemlje pri?a zaveze, ki jo je On sklenil, tiste zaveze, ki jo obhajamo pri vsaki ma?i: nove, ve?ne, nezlomljive zaveze (prim. 1 Kor 11,25; Heb 9), ljubezni do nas, ki je ne morejo pokvariti niti na?e nezvestobe.

Bratje, sestre, pri?e smo tega ?ude?a. V starih ?asih, ko so posamezniki ali ljudstva vzpostavili med seboj prijateljstvo, so ga pogosto sklenili tako, da so izmenjali malo soli. Mi, ki smo sol, smo poklicani, da pri?ujemo za zavezo z Bogom v veselju, s hvale?nostjo, ko poka?emo, da smo sposobni ustvarjati prijateljske vezi, ?iveti v bratstvu, graditi dobre ?love?ke odnose in s tem prepre?iti, da bi prevladali pokvarjenost zla, bolezen delitev, umazanija krivi?nih poslov, globoka rana krivice.

Danes bi se vam rad zahvalil, ker ste sol zemlje v tej dr?avi. Vendar se vam pred tolik?nimi ranami, pred nasiljem, ki dovaja strup sovra?tva, pred krivico, ki povzro?a bedo in rev??ino, lahko zazdi, da ste majhni in nemo?ni. Toda ko vas napade sku?njava, da bi se ?utili neprimerni, sku?ajte pogledati sol in njena majcena zrnca. Gre za majhno sestavino in ko jo enkrat damo na kro?nik, izgine, se raztopi, vendar ravno na ta na?in da okus vsej vsebini. Tako tudi mi kristjani, ?eprav smo krhki in majhni, tudi kadar se nam na?e mo?i zdijo nepomembne spri?o velikosti problemov in slepe silovitosti nasilja, lahko damo odlo?ilen prispevek k spremembi zgodovine. Jezus ho?e, da to storimo kot sol. Dovolj je ??epec, ki se raztopi in celoti da druga?en okus. Zato se ne moremo umakniti, kajti brez tega malo, brez na?ega malo, vse izgubi okus. Za?nimo ravno od malega, od bistvenega, od tega, kar se ne pojavlja v zgodovinskih knjigah, ampak spreminja zgodovino. V imenu Jezusa, njegovih blagrov, odlo?imo oro?je sovra?tva in ma??evanja, da bi zgrabili molitev in ljubezen; premagajmo tiste antipatije in odpor, ki so s?asoma postali kroni?ni in predstavljajo nevarnost, da zoperstavijo plemena in etni?ne skupine. Nau?imo se na rane dajati sol odpu??anja, ki pe?e vendar celi. ?etudi srce krvavi zaradi zadanih krivic, se enkrat za vselej odpovejmo temu, da bi na zlo odgovarjali z zlom, in dobro nam bo delo v notranjosti. Sprejemajmo se in ljubimo se iskreno ter velikodu?no, kakor Bog ravna z nami. Ohranjajmo dobro, kar smo in ne pustimo se pokvariti zlu!

Preidimo k drugi podobi, ki jo je uporabil Jezus, k lu?i: Vi ste lu? sveta. Slovita prerokba je govorila o Izraelu: »Zato sem te postavil za lu? narodom, da bo? moje odre?enje do konca zemlje« (Iz 49,6). Sedaj se je prerokba izpolnila, ker je Bog O?e poslal svojega Sina, in On je lu? sveta (prim. Jn 8,12), prava lu?, ki razsvetljuje vsakega ?loveka in vsako ljudstvo, lu?, ki sveti v temi in razganja oblake vsake teme (prim. Jn 1,5.9). Vendar sam Jezus, lu? sveta, pravi svojim u?encem, da so tudi oni lu? sveta. To pomeni, da mi, ko sprejmemo Kristusovo lu?, lu?, ki je Kristus, postanemo svetli, iz?arevamo Bo?jo lu?!

Jezus dodaja: »Mesto, ki stoji na gori, se ne more skriti. Svetilke tudi ne pri?igajo in ne postavljajo pod mernik, temve? na podstavek, in sveti vsem, ki so v hi?i« (Mt 5,14-15). Tudi v tem primeru gre za dobro znane podobe tistega ?asa. Razli?ne vasi v Galileji so bile na gri?ih in od dale? dobro vidne; in svetilke v hi?ah so bile postavljene visoko, da so osvetljevale vse kote sobe. Ko jih je bilo treba ugasniti, so jih pokrili z lesenim ali kerami?nim predmetom, imenovanim »mernik«, zaradi ?esar je plamenu zmanjkalo kisika in je ugasnil.

Bratje in sestre, Jezusovo povabilo, naj bomo lu? sveta, je jasno. Mi, ki smo njegovi u?enci, smo poklicani, naj svetimo kot mesto, ki stoji na vi?ini, kot svetilka, katere plamen ne sme ugasniti. Z drugimi besedami, preden nas za?ne skrbeti za temo, ki nas obdaja, preden upamo, da se bo nekaj okoli nas razsvetlilo, moramo sijati, s svojim ?ivljenjem in s svojimi deli razsvetljevati vasi in kraje, v katerih prebivamo, ljudi, ki jih obiskujemo, dejavnosti, ki jih opravljamo. Gospod nam daje mo?, mo?, da bi bili v Njem lu? za vse; da bi lahko vsi videli na?a dobra dela in ko bi to videli – nas spominja Jezus – bi se z za?udenjem odprli Bogu in ga slavili (prim. v. 16). ?e bomo ?iveli kot otroci in bratje na zemlji, bodo ljudje odkrili, da imajo O?eta v nebesih. Od nas se torej zahteva, da gorimo od ljubezni. Naj se ne zgodi, da bi na?a lu? ugasnila, da bi iz na?ega ?ivljenja izginil kisik ljubezni, da bi dela zla jemala ?ist zrak na?emu pri?evanju. Ta de?ela, ?udovita in trpin?ena, potrebuje lu?, ki jo ima vsak izmed vas, ali bolje, lu?, ki vsak izmed vas je!

Predragi, ?elim, da bi bili sol, ki se velikodu?no raztresa in raztaplja, da bi Ju?nemu Sudanu dali bratski okus evangelija; da bi bili svetle kr??anske skupnosti, ki kot mesta na gori lahko lu? dobrega me?ejo na vse in poka?ejo, da je mogo?e ?iveti zastonjskost, imeti upanje in skupaj graditi spravljeno prihodnost. Bratje in sestre, z vami sem in vam ?elim, da bi do?ivljali veselje evangelija, okus in lu?, ki ju Gospod, »Bog miru« (Flp 4,9), »Bog vse tola?be« (2 Kor 1,3) ?eli razliti na vsakega izmed vas.