杏MAP导航

s. Leonida Zamuda SL – Vatikan

V katedrali in okoli nje se je zbralo pribli?no 5000 vernikov, med njimi je bila tudi skupina, ki je v preteklih devetih dneh prehodila 300 kilometrov, da bi pri?la na dana?nje sre?anje. Sveti o?e se je v tokratnem nagovoru navezal na podobo reke Nil, ki te?e skozi dr?avo, ter ob Mojzesovem liku podal nekaj smernic za tiste, ki so poklicani za Pastirje tega ljudstva. Izpostavil je predvsem dejstvo, da je bil Mojzes poslu?en Bogu ter je posredoval za ljudstvo. Da bi bolje razumeli slednji vidik, je pape? spomnil na tri podobe v Svetem pismu: Mojzes s palico v roki, Mojzes z iztegnjenimi rokami in Mojzes z rokami, dvignjenimi proti nebu.

Pape? Fran?i?ek je zbrane ob pogledu na trpljenje in tudi na upanje ju?nosudanskega ljudstva spodbudil k zavedanju, da so orodje v Bo?jih rokah. Povabil jih je, naj bodo so?utni in usmiljeni, Pastirjem pa naro?il, naj hodijo sredi ljudstva. Spomnil je, da Cerkev vedno povezuje ljudstvo z Bogom ter dejal, da je s sodelovanjem in ob?estvom mogo?e premagati individualizem in posebne interese. Tudi v Ju?nem Sudanu mora Cerkev spri?o krivic in goljufij povzdigniti glas, prav tako pa iztegniti roke in pomagati tistim, ki so padli. Pri vsem ne sme manjkati molitev, da bi mogli pred Bogom podpirati boje ljudstva. Povabil jih je, naj bodo vedno velikodu?ni pri?evalci, pripravljeni dati tudi ?ivljenje, oboro?eni le z molitvijo in dejavno ljubeznijo. Sveti o?e je prav tako povabil k tihi molitvi za mu?ence vere.

Govor pape?a Fran?i?ka

Dragi bratje ?kofje, duhovniki in diakoni,
drage posve?ene osebe, dragi bogoslovci, dober dan!
Dragi novinci in novinci, kandidati in kandidatke: dober dan vsem!

Gojil sem ?eljo, da bi se sre?al z vami; zato bi se danes rad zahvalil Gospodu. Hvale?en sem msgr. Tombu Trillu za njegov pozdrav in vsem vam za va?o prisotnost; nekateri so hodili ve? dni, da so pri?li sem danes! V srcu vedno nosim nekatere trenutke, ki sem jih do?ivel pred tem obiskom: pri svetem Petru leta 2017, med katerim smo Boga prosili za dar miru; in duhovni odmik leta 2019 s politi?nimi voditelji, ki so bili povabljeni, da bi z molitvijo v srcu sprejeli trdno odlo?itev, da si bodo prizadevali za spravo in bratstvo v dr?avi. Potrebujemo predvsem to: sprejeti Jezusa, On je na? mir in na?e upanje.

V svojem v?eraj?njem govoru sem se zaustavil pri toku voda Nila, ki te?e skozi va?o dr?avo, kot da bi bil njena hrbtenica. V Svetem pismu je voda pogosto povezana z delovanjem Boga Stvarnika, s so?utjem, s katerim nam pote?i ?ejo, kadar tavamo po pu??avi, z usmiljenjem, s katerim nas o?isti, ko pademo v mo?virje greha; On nas je v krstu posvetil z vodo »prerojenja in prenove v Svetem Duhu« (Tit 3,5). Prav s svetopisemskega vidika bi rad ponovno pogledal na vode Nila. Po eni strani se v strugo tega vodotoka izlivajo solze ljudstva, potopljenega v trpljenje in bole?ino; ljudstva, ki ga mu?i nasilje; ljudstva, ki lahko moli kot psalmist: »Ob babilonskih rekah smo sedeli in jokali« (Ps 137,1). Vode velike reke namre? zbirajo trpe?e je?anje va?ih skupnosti, zbirajo krik bole?ine ?tevilnih zlomljenih ?ivljenj, zbirajo dramo ljudstva na begu, ?alost v srcih ?ensk in strah v otro?kih o?eh. Hkrati pa nas vode velike reke vra?ajo k Mojzesovi zgodbi, zato so znamenje osvoboditve in re?itve: iz teh voda je bil namre? Mojzes re?en in s tem, ko je vodil svoje ljudstvo skozi Rde?e morje, je postal orodje re?itve, podoba pomo?i Boga, ki vidi stisko svojih otrok, sli?i njihovo vpitje in stopi dol, da bi jih osvobodil (prim. 2 Mz 3,7). Ob pogledu na zgodbo o Mojzesu, ki je vodil Bo?je ljudstvo skozi pu??avo, se vpra?ajmo, kaj pomeni biti Bo?ji slu?abniki v zgodovini, ki jo zaznamujejo vojne, sovra?tvo, nasilje in rev??ina. Kako lahko opravljamo poslanstvo v tej de?eli, ob bregovih reke, kjer je bilo prelite toliko nedol?ne krvi, medtem ko so obrazi ljudi, ki so nam zaupani, razbrazdani od solza bole?in? To je vpra?anje. In kadar govorim o poslanstvu, mislim na poslanstvo v ?ir?em pomenu besede: duhovni?ko, diakonsko, katehetsko poslanstvo, ki ga opravljajo mnoge posve?ene osebe in laiki.

Da bi poskusil na to odgovoriti, se ?elim zaustaviti ob dveh Mojzesovih dr?ah: poslu?nost in posredovanje. Menim, da se to dvoje dotika na?ega ?ivljenja tukaj.
Prva stvar, ki nas pretrese v Mojzesovi zgodbi, je njegova poslu?nost Bo?ji pobudi. Vendar pa ne smemo misliti, da je bilo vedno tako: sprva si je domi?ljal, da se bo sam boril proti krivici in zatiranju. Faraonova h?i ga je re?ila iz vode Nila in ko je odkril svojo identiteto, je dopustil, da ga je ganilo trpljenje in poni?anje njegovih bratov, tako da se je nekega dne odlo?il vzeti pravico v svoje roke in ubil Egip?ana, ki je grdo ravnal s Hebrejcem. Po tem dogodku je moral pobegniti in ve? let ostati v pu??avi. Tam je ?ivel ?as notranjega preverjanja: mislil je, da se bo sam in takoj soo?il s krivico, vendar pa je posledi?no postal ube?nik, moral se je skrivati, ?iveti v samoti, do?iveti grenak ob?utek neuspeha. Vpra?am se: v ?em je bila Mojzesova napaka? Mislil je, da je sredi??e, in se zana?al samo na svoje mo?i. Toda tako je ostal ujetnik najhuj?ih ?love?kih metod, kot je odgovoriti na nasilje z nasiljem.

V?asih se nekaj podobnega lahko zgodi tudi v na?em ?ivljenju duhovnikov, diakonov, redovnikov in bogoslovcev: globoko v sebi mislimo, da smo sredi??e mi, da se lahko, ?e ?e ne v teoriji, pa vsaj v praksi, zanesemo skoraj izklju?no na svoje sposobnosti; ali kot Cerkev najdemo odgovor na trpljenje in potrebe ljudi s pomo?jo ?love?kih sredstev, kot so denar, premetenost, mo?. Na?e delo pa prihaja od Boga: On je Gospod in mi smo poklicani biti poslu?no orodje v njegovih rokah. Mojzes to spozna, ko nekega dne Bog prevzame pobudo in pride k njemu ter se mu prika?e »v ognjenem plamenu iz sredine grma« (2 Mz 3,2). Mojzes se pusti pritegniti, dá prostor ?udenju, postavi se v dr?o poslu?nosti, da bi se pustil razsvetliti ?aru ognja, pred katerim razmi?lja: »Stopim tja in pogledam to veliko prikazen, da grm ne zgori!« (v. 3) To je poslu?nost, ki je potrebna pri na?em slu?enju: pristopiti k Bogu s ?udenjem in poni?nostjo. Bratje in sestre, ne izgubite ?udenja nad sre?anja z Bogom, ne izgubite ?udenja ob stiku s Bo?jo Besedo. On je dopustil, da ga je Bog pritegnil in vodil; primat ne gre nam, primat gre Bogu, da bi se zanesli na njegovo Besedo, preden bi uporabili svoje besede; da bi poslu?no voljno sprejeli njegovo pobudo, preden bi ra?unali na svoje osebne in cerkvene projekte.

Prav to, da smo poslu?ni in se se pustimo oblikovati, nam omogo?a, da ?ivimo poslanstvo na prenovljen na?in. Ob Dobrem Pastirju razumemo, da nismo plemenski poglavarji, ampak so?utni in usmiljeni Pastirji; nismo gospodarji ljudstva, ampak slu?abniki, ki se sklanjajo, da bi umivali noge svojim bratom in sestram; nismo posvetna organizacija, ki upravlja zemeljske dobrine, ampak skupnost Bo?jih otrok. Bratje in sestre, storimo torej tako kot Mojzes pred Bogom: s poni?nim spo?tovanjem sezujmo sandale (prim. v. 5), odvrzimo svojo ?love?ko domi?ljavost, pustimo se pritegniti Gospodu in gojimo sre?anje z Njim v molitvi; vsak dan se pribli?ajmo Bo?ji skrivnosti, da bi po?gala go??avo na?ega napuha in pretiranih ambicij ter nas naredil za poni?ne sopotnike tistih, ki so nam zaupani.

Ko Mojzesa pre?isti in razsvetli Bo?ji ogenj, postane orodje re?itve za svoje, ki trpijo; zaradi poslu?nosti do Boga postane sposoben posredovati za brate. To je druga dr?a, o kateri bi vam rad spregovoril danes: posredovanje. Mojzes je imel izku?njo so?utnega Boga, ki ne ostane ravnodu?en do krika svojega ljudstva in stopi dol, se spusti, da bi ga re?il. To je lepo: spustiti se. Bog se zaradi svoje prizanesljivosti do nas spusti med nas do te mere, da v Jezusu prevzame na?e meso, izkusi na?o smrt in na? pekel. Vedno se spusti, da bi nas ponovno dvignil. Tisti, ki so imeli to izku?njo Boga, ga ?elijo posnemati. Podobno stori Mojzes, ki »se spusti« med svoje: to stori ve?krat med prehodom skozi pu??avo. V najpomembnej?ih in najte?jih trenutkih se namre? povzpne na goro Bo?je navzo?nosti, da bi posredoval za ljudstvo, se pravi, da bi se postavil v njegovo zgodovino in ga pribli?al Bogu. Posredovati namre? »ne pomeni zgolj "moliti za nekoga", kot pogosto mislimo. Etimolo?ko pomeni "stopiti v sredino", narediti korak tako, da se postavimo v sredino dolo?ene situacije« (C. M. Martini, Un grido di intercessione, Milano, 29. januar 1991); posredovati torej pomeni spustiti se, da bi se postavili sredi ljudstva, »biti mostovi«, ki ga povezujejo z Bogom.

Pastirji morajo razviti prav to ve??ino, da »hodijo sredi«: sredi trpljenja in solz, sredi lakote po Bogu in ?eje po ljubezni svojih bratov in sester. Na?a prva dol?nost ni, da smo do potankosti organizirana Cerkev, ampak Cerkev, ki je v Kristusovem imenu sredi trpe?ega ?ivljenja ljudi in si za ljudi uma?e roke. Svojega poslanstva ne smemo opravljati tako, da se pehamo za verskim in dru?benim ugledom, ampak tako, da hodimo sredi in skupaj; da se nau?imo poslu?ati in vzpostaviti dialog, da sodelujemo med nami duhovniki in z laiki. Rad bi ponovil to pomembno besedo: skupaj. ?kofje in duhovniki, duhovniki in diakoni, Pastirji in bogoslovci, posve?eni slu?abniki in redovniki, vedno moramo gojiti spo?tovanje do ?udovite posebnosti redovnega ?ivljenja: sku?ajmo med nami premagati sku?njavo individualizma, posameznih interesov. Zelo ?alostno je, kadar Pastirji niso sposobni ob?estva, ne uspejo sodelovati, celo ignorirajo drug drugega! Gojimo medsebojno spo?tovanje, bli?ino in konkretno sodelovanje. ?e se to ne dogaja med nami, kako lahko to pridigamo drugim?

Vrnimo se k Mojzesu in da bi poglobili ve??ino posredovanja, poglejmo njegove roke. Sveto pismo nam v zvezi s tem ponuja tri podobe: Mojzesa s palico v roki, Mojzesa z iztegnjenimi rokami in Mojzesa z rokami, dvignjenimi proti nebu.

Prva podoba, podoba Mojzesa s palico v roki, nam pove, da posreduje s prero?tvom. S to palico dela ?ude?e, znamenja navzo?nosti in mo?i Boga, v imenu katerega govori, glasno obsoja zlo, zaradi katerega trpi ljudstvo, ter prosi faraona, naj jim pusti oditi. Bratje in sestre, da bi posredovali za svoje ljudstvo, smo poklicani tudi mi povzdigniti glas proti krivicam in goljufijam, ki tla?ijo ljudi ter uporabljajo nasilje za vodenje poslov v senci konfliktov. ?e ?elimo biti Pastirji, ki posredujejo, ne moremo ostati nevtralni pred bole?ino, ki jo povzro?ajo krivice in nasilje, saj je tedaj, ko sta ?enska ali mo?ki ranjena zaradi kr?enja njunih temeljnih pravic, prizadet Kristus sam. Vesel sem bil, ko sem v pri?evanju duhovnika Luka sli?al, da Cerkev nadaljuje s prero?kim in pastoralnim slu?enjem. Hvala! Hvala vam, saj ?e se obstaja sku?njava, ki se je moramo varovati, je to sku?njava, da bi pustili stvari tak?ne, kot so, ter se iz strahu, da bi izgubili privilegije in udobje, ne bi zanimali za razmere.

To je prva podoba: Mojzes s palico. Druga podoba: Mojzes z iztegnjenimi rokami. Sveto pismo pravi, da je Mojzes »iztegnil svojo roko nad morje« (2 Mz 14,21). Njegove iztegnjene roke so znamenje, da bo Bog za?el delovati. Kasneje bo Mojzes v rokah dr?al plo??i Postave (prim. 2 Mz 34,29), da bi jih pokazal ljudstvu; njegove iztegnjene roke ka?ejo bli?ino Boga, ki je na delu in spremlja svoje ljudstvo. Za re?itev od zla ni dovolj prero?tvo, ampak je potrebno iztegniti roke k bratom in sestram, jih podpirati na njihovi poti. Lahko si predstavljamo Mojzesa, ki ka?e pot in dr?i za roke svoje ljudstvo, da bi ga spodbudil, naj gre naprej. ?tirideset let je, ?e kot ostarel, ostal poleg svojih: to je bli?ina. In naloga ni bila lahka: pogosto je moral vzpodbujati ljudstvo, ki je bilo obupano in utrujeno, la?no in ?ejno, ki se je prepu??alo godrnjanju in lenobi. In da je to nalogo opravil, se je moral boriti tudi sam s seboj, saj je v?asih do?ivljal trenutke teme in potrtosti, kot tedaj, ko je Gospodu rekel: »Zakaj tako grdo ravna? s svojim slu?abnikom in zakaj nisem na?el milosti v tvojih o?eh, da si nalo?il name breme vsega tega ljudstva? […] Jaz sam ne morem nositi vsega tega ljudstva, kajti prete?ko je zame.« (4 Mz 11,11.14) In vendar se Mojzes ni umaknil: vedno je bil blizu Bogu, nikoli se ni oddaljil od svojih. Tudi mi imamo to nalogo. Iztegovati roke, ponovno dvigovati brate, jih spominjati, da je Bog zvest svojim obljubam, jih spodbujati, naj gredo naprej. Na?e roke so bile »maziljene z Duhom« ne le za svete obrede, ampak zato da bi spodbujali, pomagali, spremljali ljudi, da bi izstopili iz tega, kar jih hromi, zapira in vzbuja strah.

Nazadnje – tretja podoba Mojzesovih rok – roke, dvignjene proti nebu. Ko ljudstvo pade v greh in si naredi zlato tele, se Mojzes ponovno vzpne na goro – pomislimo, kak?na potrpe?ljivost! – in izgovori molitev, ki je pravi boj z Bogom, da ne bi zapustil Izraela. Tako dale? gre, da re?e: »To ljudstvo je zagre?ilo velik greh. Naredili so si boga iz zlata. In zdaj, ko bi ti odpustil njihov greh! ?e pa ne, izbri?i mene iz svoje knjige, ki si jo napisal!« (2 Mz 32,31-32) Do konca se postavi na stran ljudstva, dvigne roko v njegovo korist. Ne misli na to, da bi re?il samo sebe, ne proda ljudstva zaradi lastnih interesov! Mojzes posreduje, bori se z Bogom; roke dr?i kvi?ku v molitvi, medtem ko se njegovi bratje borijo v dolini (prim. 2 Mz 17,8-16). Podpirati boje ljudstva z molitvijo pred Bogom, spodbujati odpu??anje, podeljevati spravo kot kanali Bo?jega usmiljenja, ki odpu??a grehe: to je na?a naloga posrednikov!

Predragi, te prero?ke roke, ki so iztegnjene in dvignjene, zahtevajo napor, ni lahko. Biti preroki, spremljevalci, posredniki, z ?ivljenjem kazati skrivnost bli?ine Boga svojemu ljudstvu, lahko terja celo ?ivljenje. Kakor smo sli?ali v pri?evanju s. Regine, je bilo veliko duhovnikov, redovnic in redovnikov ?rtev nasilja in napadov, v katerih so izgubili ?ivljenje. V resnici so svoje ?ivljenje darovali zaradi evangelija in njihova bli?ina bratom in sestram je ?udovito pri?evanje, ki so nam ga zapustili ter nas vabi, naj nadaljujemo njihovo pot. Lahko se spomnimo sv. Daniela Combonija, ki je s svojimi brati misijonarji udejanjil veliko delo evangelizacije: dejal je, da mora biti misijonar pripravljen na vse za Kristusa in evangelij ter da so potrebne pogumne in velikodu?ne du?e, ki znajo trpeti in umreti za Afriko.

Rad bi se vam torej zahvalil za to, kar po?nete sredi ?tevilnih preizku?enj in naporov. Hvala, v imenu celotne Cerkve, za va?o predanost, pogum, ?rtve in potrpe?ljivost. ?elim vam, dragi bratje in sestre, da bi bili vedno velikodu?ni Pastirji in pri?evalci: oboro?eni le z molitvijo in dejavno ljubeznijo, ki se poni?no pustijo presenetiti Bo?ji milosti in postajajo orodje re?itve za druge; preroki bli?ine, ki spremljajo ljudstvo; posredniki z dvignjenimi rokami. Naj vas Sveta Devica varuje. Sedaj v ti?ini pomislimo na te na?e brate in sestre, ki so dali ?ivljenje med svojim pastoralnim slu?enjem tukaj in se zahvalimo Gospodu, da je bil blizu. Zahvalimo se Gospodu za njihovo mu?eni?ko bli?ino. Molimo v ti?ini.

Hvala za va?e pri?evanje in ?e imate malce ?asa, molite zame. Hvala.