杏MAP导航

Splo?ne informacije glede diplomatskih odnosov Svetega sede?a

Diplomatske odnose s Svetim sede?em trenutno vzdr?uje 183 dr?av. Tem je treba dodati Evropsko unijo in Suvereni malte?ki voja?ki red. Pri Svetem sede?u je akreditiranih 91 veleposlani?kih uradov s sede?em v Rimu, vklju?no s uradoma Evropske unije in Suverenega malte?kega voja?kega reda. Sede?e v Rimu imajo tudi uradi Lige arabskih dr?av, Mednarodne organizacije za migracije, in Visoki komisar Zdru?enih narodov za begunce, ki so tudi akreditirani pri Svetem sede?u.

V letu 2022 je bil 15. avgusta podpisan Sporazum med Svetim sede?em in Demokrati?no republiko São Tomé in Principe, 14. septembra pa Dodatni sporazum k Sporazumu med Svetim sede?em in Republiko Kazahstan o medsebojnih odnosih z dne 24. septembra 1998 o izdajanju vizumov in dovoljenj za bivanje cerkvenemu in redovni?kemu osebju, ki prihaja iz tujine. Sveti sede? in Ljudska republika Kitajska sta se 22. oktobra dogovorila, da bosta ?e za dve leti podalj?ala veljavnost Za?asnega sporazuma o imenovanju ?kofov, sklenjenega 22. septembra 2018 in prvi? obnovljenega 22. oktobra 2020. 4. oktobra 2022 sta za Sveti sede? v imenu in za dr?avo mesto Vatikan za?ela veljati Okvirna konvencija Zdru?enih narodov o podnebnih spremembah in Pari?ki sporazum.

Govor pape?a Fran?i?ka

Eminenca, ekscelence, gospe in gospodje, zahvaljujem se vam za va?o navzo?nost na na?em obi?ajnem sre?anju, ki letos ?eli biti pro?nja za mir v svetu, ki do?ivlja vse ve?je delitve in vojne.

Posebno sem hvale?en dekanu diplomatskega zbora njegovi ekscelenci gospodu Georgesu Poulidesu za vo??ila, ki mi jih je namenil v imenu vseh vas. Pozdravljam vsakega izmed vas, va?e dru?ine, sodelavce ter narode in vlade dr?av, ki jih predstavljate. Vsem vam ?elim izraziti hvale?nost za so?alne telegrame, ki ste jih poslali ob smrti zaslu?nega pape?a Benedikta XVI. in za bli?ino, ki ste jo izrazili med pogrebom.

Pravkar smo zaklju?ili bo?i?ni ?as, v katerem se kristjani spominjamo skrivnosti rojstva Bo?jega Sina. Prerok Izaija ga je napovedal s temi besedami: »Dete nam je rojeno, sin nam je dan. Oblast je na njegovih ramah, imenuje se: ?udoviti svetovalec, mo?ni Bog, Ve?ni O?e, Knez miru« (Iz 9,5).

Va?a prisotnost potrjuje vrednost miru in ?love?kega bratstva, ki ga dialog pomaga graditi. Po drugi strani pa je naloga diplomacije ravno v tem, da zgladi nasprotja in spodbuja ozra?je medsebojnega sodelovanja in zaupanja za zadovoljevanje skupnih potreb. Lahko re?emo, da gre za vajo v poni?nosti, ker zahteva, da ?rtvujemo nekaj ljubezni do sebe, da bi vstopili v odnos z drugim, da bi razumeli njegove razloge in stali??a, ter se tako zoperstavili o?abnosti in ?love?ki oholosti, ki sta vzrok vsake ?elje po vojskovanju.

Hvale?en sem tudi za pozornost, ki jo va?e dr?ave namenjajo Svetemu sede?u in jo je v zadnjem letu zaznamovala odlo?itev ?vice, Republike Kongo, Mozambika in Azerbajd?ana, da imenuje stalne veleposlanike v Rimu, kakor tudi podpisi novih dvostranskih dogovorov z Demokrati?no republiko São Tomé in Principe, ter z Republiko Kazahstan.

Na tem mestu bi rad omenil, da sta v kontekstu spo?tljivega in konstruktivnega dialoga Sveti sede? in Ljudska republika Kitajska za nadaljnji dve leti podalj?ala veljavnost Za?asnega sporazuma o imenovanju ?kofov, ki je bil sklenjen v Pekingu leta 2018. ?elim si, da se bo ta odnos sodelovanja razvil v prid ?ivljenja katoli?ke Cerkve in v dobro kitajskega ljudstva.

Isto?asno vam ponovno zagotavljam polno sodelovanje Dr?avnega tajni?tva in Dikasterijev Rimske kurije, ki je bila z razglasitvijo nove Apostolske konstitucije Praedicate Evangelium reformirana v nekaterih strukturah, da bi bolje izvr?evala »v evangeljskem duhu svoje dol?nosti, ko dela v dobro in v slu?bi ob?estva, edinosti in izgradnje vesoljne Cerkve ter v ukvarjanju s potrebami sveta, v katerem je Cerkev poklicana vr?iti svoje poslanstvo«.[1]

Dragi veleposlaniki, letos mineva ?estdeset let od okro?nice Pacem in terris sv. Janeza XXIII., ki je bila objavljena malo manj kot dva meseca pred njegovo smrtjo.[2]

V o?eh »Dobrega pape?a« je bila ?e vedno ?iva nevarnost jedrske vojne, ki jo je oktobra 1962 izzvala tako imenovana kubanska raketna kriza. ?love?tvo je bilo korak oddaljeno od lastnega uni?enja, ?e jim ob zavedanju uni?ujo?ih u?inkov atomskega oro?ja ne bi uspelo, da je prevladal dialog.

Na ?alost se ?e danes omenja jedrska gro?nja ter peha svet v strah in tesnobo. Na tem mestu lahko samo ponovim, da je posedovanje jedrskega oro?ja nemoralno, saj – kot je opozoril Janez XXIII. – »?e se je te?ko prepri?ati, da so ljudje, ki so sposobni prevzeti odgovornost za uni?enje in bole?ine, ki bi jo povzro?ila vojna, ni izklju?eno, da lahko nepredvidljivo in neobvladljivo dejstvo spro?i iskro, ki po?ene vojni stroj v delovanje«.[3] Pred gro?njo jedrskega oro?ja smo vsi vedno pora?enci!

S tega vidika posebno skrb zbuja slepa ulica v pogajanjih glede ponovnega zagona Skupnega celovitega akcijskega na?rta, bolj znanega kot Iranski jedrski sporazum. Upam, da bo lahko ?im prej pri?lo do konkretne re?itve, ki bo zagotovila varnej?o prihodnost.

Danes poteka tretja svetovna vojna globaliziranega sveta, kjer konflikti neposredno zadevajo samo nekaj podro?ij planeta, v bistvu pa vklju?ujejo vse. Najbli?ji in najnovej?i primer je ravno vojna v Ukrajini, ki jo spremljata smrt in uni?enje, z napadi na civilno infrastrukturo, zaradi katerih ljudje izgubijo ?ivljenje ne samo zaradi oro?ja in nasilja, ampak tudi zaradi lakote in mraza. V zvezi s tem koncilska konstitucija Gaudium et spes pravi, da »vsako vojno dejanje, ki meri na uni?enje celih mest ali obse?nih pokrajin z njihovim prebivalstvom brez razlikovanja, je zlo?in proti Bogu in proti ?loveku, zlo?in, ki ga je treba odlo?no in brez omahovanja obsoditi« (?t. 80). Ne pozabimo tudi, da vojna prizadene posebno najbolj krhke ljudi – otroke, starej?e, invalide – ter neizbrisno raztrga dru?ine. Danes lahko le ponovno pozovem k takoj?njemu prenehanju tega nesmiselnega spopada, katerega u?inki prizadenejo celotna podro?ja, tudi zunaj Evrope zaradi u?inkov, ki ga ima na energetskem podro?ju in na podro?ju pridelovanja hrane, zlasti v Afriki in na Bli?njem Vzhodu.

Tretja svetovna vojna po ko??kih, ki jo do?ivljamo, nas vodi k pogledu na druga prizori??a napetosti in spopadov. Tudi letos moramo z veliko bole?ino gledati na Sirijo kot na mu?eno de?elo. Ponovno rojstvo te de?ele mora iti preko potrebnih reform, vklju?no z ustavnimi, v poskusu da bi dali upanje sirskemu ljudstvu, ki ga mu?i vedno ve?ja rev??ina, in se izognili temu, da bi nalo?ene mednarodne sankcije ne imele posledice za vsakdanje ?ivljenje prebivalstva, ki je ?e toliko pretrpelo.

Sveti sede? s skrbjo sledi nara??anju nasilja med Palestinci in Izraelci, ki ima za dramati?no posledico ?tevilne ?rtve in popolno medsebojno nezaupanje. ?e posebej je prizadet Jeruzalem, sveto mesto za jude, kristjane in muslimane. V njegovem imenu je zapisana poklicanost, naj bo mesto miru, na ?alost pa je prizori??e spopadov. Verjamem, da lahko ponovno odkrije to poklicanost biti kraj in simbol sre?anja in mirnega sobivanja, ter da bosta dostop in svoboda bogoslu?ja na svetih krajih ?e naprej zagotovljena in spo?tovana v skladu s status quo. Obenem upam, da bodo oblasti izraelske in palestinske dr?ave lahko ponovno zbrale pogum in odlo?nost za neposredni dialog z namenom, da bi izpeljale re?itev dveh dr?av v vseh njenih vidikih, v skladu z mednarodnim pravom in z ustreznimi resolucijami Zdru?enih narodov.

Kot veste se bom konec meseca kon?no lahko kot romar miru odpravil v Demokrati?no republiko Kongo z upanjem, da se bo kon?alo nasilje na vzhodu dr?ave in bo prevladala pot dialoga in pripravljenost do dela za varnost in za skupno dobro. Romanje se bo nadaljevalo v Ju?ni Sudan, kjer me bosta spremljala Canterburyjski nad?kof in generalni voditelj prezbiterijanske ?kotske Cerkve. Skupaj se ?elimo pridru?iti kriku prebivalstva po miru in prispevati k procesu narodne sprave.

Ne smemo pozabiti niti na druge razmere, ki jih ?e vedno bremenijo posledice ?e vedno nerazre?enih konfliktov. Zlasti mislim na razmere v Ju?nem Kavkazu. Strani spodbujam, naj spo?tujeta prekinitev ognja in ponovno poudarjam, da bi osvoboditev vojnih in civilnih ujetnikov predstavljala pomemben korak k za?elenemu mirovnemu sporazumu.

Mislim tudi na Jemen, kjer dr?i premirje, dose?eno lanskega oktobra, vendar ?tevilni civili ?e naprej umirajo zaradi min, in na Etiopijo, kjer upam, da se bo nadaljeval mirovni proces in se bo okrepila zaveza mednarodne skupnosti za spoprijem s humanitarno krizo, ki je prizadela dr?avo.

Z bojaznijo  spremljam tudi polo?aj v Zahodni Afriki, ki je vse bolj prizadeta zaradi nasilja terorizma. Zlasti mislim na drame, ki jih do?ivljajo prebivalci Burkine Faso, Malija in Nigerije in upam, da se bodo tranzicijski procesi, ki potekajo v Sudanu, Maliju, ?adu, Gvineji in Burkini Faso, odvijali v spo?tovanju zakonitih te?enj vklju?enih prebivalcev.

Prav tako s posebno pozornostjo spremljam polo?aj Mjanmara, ki ?e dve leti do?ivlja nasilje, bole?ino in smrt. Mednarodno skupnost vabim, naj si prizadeva za konkretizacijo spravnih procesov in vse vpletene strani spodbujam, naj ponovno stopijo na pot dialoga, da bodo vrnile upanje prebivalcem te ljubljene de?ele.

Kon?no mislim na Korejski polotok, za katerega upam, da ne bo zmanjkalo dobre volje in prizadevanja za slogo, da bi zgradili tako za?eleni mir in blaginjo za celotno korejsko ljudstvo.

Kljub temu pa vsi konflikti izpostavljajo smrtonosne posledice nenehnega zatekanja k proizvodnji novega in vedno bolj izpopolnjenega oro?ja, kar je v?asih opravi?eno »z utemeljitvijo, da je danes mir, ?e je mogo?, lahko samo mir, ki sloni na ravnote?ju sil«.[4] To logiko je treba spodnesti in napredovati po poti popolne razoro?itve, saj mir ni mogo? tam, kjer se ?irijo orodja smrti.

Dragi veleposlaniki, v tako konfliktnem ?asu se ne moremo izogniti vpra?anju, kako lahko ponovno stkemo niti miru. Kje naj za?nemo?

Da bi zasnoval odgovor, bi rad skupaj z vami povzel nekaj elementov Pacem in terris, izjemno aktualnega besedila, ?eprav se je spremenil velik del mednarodnega konteksta. Za sv. Janeza XXIII. je mir mogo? v lu?i ?tirih temeljnih dobrin: resnice, pravi?nosti, solidarnosti in svobode. To so orientacijske to?ke, ki urejajo tako odnose med posameznimi ljudmi kot odnose med politi?nimi skupnostmi.[5]

Te razse?nosti se prepletajo znotraj temeljne premise, da »je vsako ?love?ko bitje oseba, se pravi narava, obdarjena z razumom in s svobodno voljo; zato je subjekt pravic in dol?nosti, ki neposredno in so?asno izvirajo iz njegove narave same: pravice in dol?nosti, ki so zato univerzalne, nedotakljive in neodtujljive«.[6]              

Mir v resnici
Graditi mir v resnici pomeni predvsem spo?tovati ?loveka z njegovo »pravico do bivanja in do telesne celovitosti«,[7] ki ji mora biti zagotovljena »svoboda v iskanju resnice, v izra?anju misli in v njenem raz?irjanju«.[8] To zahteva, da »dr?avni organi pozitivno prispevajo k ustvarjanju ?lovekovega okolja, v katerem bo vsem ?lanom dru?benega telesa omogo?eno in olaj?ano u?inkovito uresni?evanje omenjenih pravic, kakor tudi izpolnjevanje zadevnih dol?nosti«.[9]

Kljub zavezam, ki so jih sprejele vse dr?ave, da bodo spo?tovale ?lovekove pravice in temeljne svobo??ine vsake osebe, so ?enske ?e danes v ?tevilnih dr?avah obravnavane kot drugorazredni dr?avljani. So predmet nasilja ter zlorab in zanikana jim je mo?nost, da bi ?tudirale, delale, izra?ale svoje talente, dostop do zdravstvene oskrbe in celo hrane. Tam pa, kjer so ?lovekove pravice v polnosti priznane vsem, lahko ?ene dajo svoj nenadomestljivi prispevek dru?benemu ?ivljenju in so prve zaveznice miru.

Mir predvsem zahteva, da branimo ?ivljenje, dobrino, ki je danes izpostavljena nevarnosti ne samo zaradi spopadov, lakote in bolezni, ampak vse preve? pogosto kar zaradi materinega telesa, ko se potrjuje neka domnevna »pravica do splava«. Vendar se nih?e ne more pona?ati s pravico do ?ivljenja drugega ?love?kega bitja, zlasti ?e je neza??iten in zato brez vsake mo?nosti obrambe. Zato pozivam vest mo?kih in ?ensk dobre volje, ?e posebej tistih s politi?no odgovornostjo, naj si prizadevajo za za??ito pravic naj?ibkej?ih in za izkoreninjenje kulture odmetavanja, ki na ?alost prizadene tudi bolne, invalide in ostarele. Poglavitna odgovornost dr?av je, da zagotovijo oskrbo dr?avljanom v vsakem obdobju ?lovekovega ?ivljenja vse do naravne smrti, ko poskrbijo, da se bo vsak ?util spremljanega in oskrbovanega tudi v najbolj ob?utljivih trenutkih svojega ?ivljenja.

Pravica do ?ivljenja je ogro?ena tudi tam, kjer ?e naprej izvajajo smrtno kazen, kot se te dni dogaja v Iranu po nedavnih demonstracijah, ki zahtevajo ve?je spo?tovanje do dostojanstva ?ensk. Smrtna kazen ne sme biti uporabljena za domnevno pravi?nost dr?ave, saj ne prestavlja odvra?ilnega sredstva niti ne nudi pravice ?rtvam, ampak samo goji ?ejo po ma??evanju. Zato pozivam, naj se smrtna kazen, ki je vedno nedopustna, ker ogro?a nedotakljivost  in dostojanstvo osebe, odpravi v zakonodajah vsej dr?av na svetu. Ne smemo pozabiti, da se vse do zadnjega trenutka neki ?lovek lahko spreobrne in se spremeni.

?al pa se ka?e, da se vse bolj pojavlja »strah« pred ?ivljenjem, ki se na ?tevilnih krajih prevaja v bojazen pred prihodnostjo in v te?avo pri ustvarjanju dru?ine in rojevanju otrok. V nekaterih okoljih, zlasti mislim na Italijo, je nevaren padec rodnosti, prava demografska zima, ki ogro?a samo prihodnost dru?be. Drago italijansko ljudstvo ?elim ponovno spodbuditi, naj se z vztrajnostjo in upanjem spoprime z izzivi sedanjega ?asa, saj je mo?no v svojih verskih in kulturnih koreninah.

Strahovi se vedno hranijo iz nevednosti in predsodkov, da se zlahka izrodijo v spopade. Izobrazba je protistrup zanje. Sveti sede? spodbuja celovito vizijo izobrazbe, v kateri »bosta kult verskih vrednot in pre?i??enje moralne vesti z roko v roki napredovala z vedno ve?jim sprejemanjem znanstveno-tehni?nih prvin«.[10] Vzgoja vedno zahteva celostno spo?tovanje osebe in njene naravne fiziognomije ter se izogiba vsiljevanju novega in zmedenega pogleda na ?loveka. To pomeni vklju?evanje poti celovite ?love?ke, duhovne, intelektualne in strokovne rasti ter omogo?i ?loveku, da se osvobodi ?tevilnim oblikam su?enjstva ter se svobodno in odgovorno uveljavi v dru?bi.  V tem smislu je nespremenljivo, da je del dru?be lahko izklju?en iz izobra?evanja, kot se dogaja afganistanskim ?enskam.

Izobra?evanje je na milost prepu??eno krizi, ki jo zaostrujejo uni?evalne posledice pandemije in zaskrbljujo?ega geopoliti?nega scenarija. V tem smislu je vrh o preobrazbi izobra?evanja, ki ga je sklical Generalni tajnik Zdru?enih narodov in je potekal septembra lani v New Yorku, za vlade predstavljal enkratno prilo?nost za za?etek pogumnih politik, namenjenih soo?enju z obstoje?o »izobra?evalno katastrofo« in sprejemu konkretnih odlo?itev za dosege kakovostne izobrazbe za vse do leta 2030. Dr?ave naj imajo pogum, da bodo obrnile neprijetno in nesimetri?no razmerje med javnimi izdatki, ki so namenjeni izobra?evanju, in sredstvi, ki so namenjena oboro?evanju!

Mir tudi zahteva splo?no priznanje verske svobode. Zaskrbljujo?e je, da obstajajo ljudje, ki so preganjanji samo zaradi tega, ker javno izpovedujejo svojo vero in veliko je dr?av, kjer je verska svoboda omejena. Pribli?no tretjina svetovnega prebivalstva ?ivi v tak?nih razmerah. Skupaj s pomanjkanjem verske svobode je prisotno tudi preganjanje na verski podlagi. Ne morem, da ne bi omenil, da nekatere statistike ka?ejo, da je vsak sedmi kristjan preganjan. V zvezi s tem izra?am upanje, da bo novi Posebni odposlanec Evropske unije za spodbujanje svobode veroizpovedi ali prepri?anja zunaj Evropske unije lahko razpolagal s potrebnimi viri in sredstvi za ustrezno izvr?evanje svojega poslanstva.

Isto?asno je dobro, da ne pozabimo, da nasilje in diskriminacija proti kristjanom nara??ata tudi v dr?avah, kjer niso manj?ina. Verska svoboda je v nevarnosti tam, kjer je verujo?im skr?ena mo?nost izra?anja svojega prepri?anja v okviru dru?benega ?ivljenja zaradi napa?no razumljenega vklju?evanja. Verska svoboda, ki je ni mogo?e zo?iti zgolj na svobodo bogoslu?ja, je ena minimalnih kvalitet, ki so potrebne za dostojno ?ivljenje in vlade so jo dol?ne za??ititi ter vsakemu ?loveku skupaj s skupnim dobrim zagotoviti prilo?nost, da skladno s svojo vestjo deluje tudi v okviru javnega ?ivljenja in pri opravljanju svojega poklica.

Vera je dejanska prilo?nost za dialog in sre?anje med razli?nimi ljudstvi in kulturami, kakor izpri?uje odlo?itev parlamenta Vzhodnega Timorja, ki je soglasno potrdil Dokument o ?love?kem bratstvu, ki sem ga je velikim imamom Al-Azharja podpisal leta 2019, vklju?no s programi nacionalnih izobra?evalnih in kulturnih ustanov, in kot sem lahko osebno do?ivel na potovanju v Kazahstan septembra lani ob VII. sre?anju svetovnih verskih voditeljev, s katerimi sem podelil nekatere skrbi na?ega ?asa in se osebno prepri?al, da verstva »niso problemi, ampak del re?itve za bolj harmoni?no sobivanje«.[11] Enako pomenljiv je bil tudi obiska v Bahrajnu, kjer je bilo mogo?e narediti nov korak na poti med kr??anskimi in muslimanskimi verniki.

Pogosto se ?eli veri pripisati razli?ne konflikte, ki spremljajo ?love?tvo, in v?asih dejansko ne manjka ob?alovanja vrednih poskusov, da bi instrumentalno uporabili vero za ?isto politi?ne cilje. Vendar je to v nasprotju s kr??anskim pogledom, ki razgalja korenino vsakega konflikta, ki je neravnovesje ?lovekovega srca: »Od znotraj namre?, iz ?lovekovega srca, prihajajo hudobne misli« (Mr 7,21), kakor nas opozarja evangelij. Kr??anstvo spodbuja k miru, ker spodbuja k spreobrnjenju in k uresni?evanju kreposti.

Mir v pravi?nosti
Gradnja miru zahteva iskanje pravi?nosti. Kriza leta 1962 se je umaknila po prispevku dobrih ljudi, ki so znali najti primerne re?itve v izogib temu, da bi se politi?na napetost izrodila v pravo vojno. To je bilo mogo?e tudi zaradi prepri?anja, da se spori lahko re?ijo v okviru mednarodnega prava in prek tistih organizacij, predvsem Zdru?enih narodov, ki so nastale po 2. svetovni vojni in so razvile multilateralno diplomacijo. Sv. Janez XXIII. spominja, da »so si Zdru?eni narodi kot bistveni cilj zastavili vzdr?evanje in utrjevanje miru med ljudstvi z razvijanjem prijateljskih odnosov med njimi, ki bodo temeljili na enakosti, medsebojnem spo?tovanju in raznovrstnem sodelovanju na vseh podro?jih so?itja«.[12]

Sedanji spopad v Ukrajini je ?e bolj o?itno pokazal krizo, ki ?e dolgo zadeva multilateralni sistem, ki potrebuje globok premislek, da bi mogli primerno odgovoriti na izzive na?ega ?asa. To zahteva reformo organov, ki omogo?ajo njihovo delovanje, tako da bi v resnici predstavljali potrebe in ob?utljivost vseh ljudstev, pri ?emer bi se izognili mehanizmom, ki nekaterim dajejo ve?jo te?o na ?kodo drugih. Ne gre torej za graditev zavezni?kih blokov, ampak za ustvarjanje prilo?nosti, da bi se lahko vsi pogovarjali.

Skupaj lahko naredimo veliko dobrega. Pomislimo samo na hvalevredne pobude, namenjene zmanj?anju rev??ine, pomo?i migrantom, boju proti podnebnim spremembam, spodbujanju jedrske razoro?itve in nudenju humanitarne pomo?i. Vendar pa so v zadnjem ?asu razli?ne mednarodne forume zaznamovale vedno ve?je polarizacije in poskusi vsiljevanja ene misli, kar onemogo?a dialog in odriva na rob tiste, ki mislijo druga?e. Obstaja nevarnost nekega obna?anja, ki vedno bolj dobiva podobo ideolo?kega totalitarizma, ki spodbuja nestrpnost do tistih, ki ne sogla?ajo z domnevnimi stali??i »napredka«, ki v resnici prej vodijo v dejansko splo?no nazadovanje ?love?tva s kr?enjem svobode misli in vesti.

Poleg tega so bila vedno ve?ja sredstva uporabljena za vsiljevanje oblik ideolo?ke kolonizacije, zlasti v odnosu do najrevnej?ih dr?av, in sicer z ustvarjanjem neposredne povezave med dajanjem ekonomske pomo?i in sprejemanjem tak?nih ideologij. To je utrujalo notranjo razpravo v mednarodnih organizacijah, prepre?evalo rodovitne izmenjave ter pogosto odprlo sku?njavo, da bi vpra?anja re?evali neodvisno in posledi?no na podlagi razmerij mo?i.

Po drugi strani pa sem med svojim potovanjem v Kanado julija lani lahko iz prve roke spoznal posledice kolonizacije, ko sem na poseben na?in sre?eval domorodne prebivalce, ki so v preteklosti trpeli zaradi asimilacijske politike. Tam, kjer se sku?a drugim kulturam vsiliti oblike mi?ljenja, ki jim ne pripadajo, se odpre pot ostrim soo?enjem in tudi nasilju.

Treba se je vrniti k dialogu, k medsebojnemu poslu?anju in k pogajanjem s spodbujanjem skupne odgovornosti in sodelovanja v iskanju skupnega dobrega v znamenju tiste solidarnosti, ki »se rojeva iz odgovornosti do nebogljenih, i??o?ih skupno usodo«.[13] Medsebojno oviranje in veti samo ?e dodatno pod?igajo nadaljnje delitve.

In kon?no mir v solidarnosti
V letnem Sporo?ilu za svetovni dan miru opozoril, kako nam pandemija covid-19 zapu??a v dedi??ino »zavest, da vsi potrebujemo drug drugega«.[14] Steze miru so steze solidarnosti, saj se nih?e ne more re?iti sam. ?ivimo v svetu, ki je tako povezan med seboj, da imajo dejanja vsakega na koncu posledice za vse.

Tukaj bi rad poudaril tri podro?ja, na katerih se posebno mo?jo ka?e medsebojno povezovanje, ki danes povezuje ?love?tvo in zaradi katerih je ve?ja solidarnost ?e posebno nujna.

Prvo podro?je so migracije, ki zadeva celotna podro?ja zemlje. Velikokrat gre za ljudi, ki be?ijo pred vojno in preganjanjem in se soo?ajo z neizmernimi nevarnostmi. Po drugi strani »ima vsako ?lovek pravico do svobode gibanja, […], da se preseli v druge politi?ne skupnosti in se v njih nastani«,[15] ter imeti mo?nost, da se vrne v domovino.

Migracije so vpra?anje, pri katerem »razkropljeno postopanje« ni sprejemljivo. Za razumevanje tega je dovolj pogledati Sredozemlje, ki je postalo velika grobnica. Ta prekinjena ?ivljenja so simbol brodoloma na?e civilizacije, kot sem lahko opozoril med potovanjem na Malto lansko pomlad. V Evropi je nujno potrebno s sprejetjem novega sporazuma o migracijah in azilu okrepiti zakonski okvir, da se bodo lahko izvajale primerne politike za sprejemanje, spremljanje spodbujanje in integriranje migrantov. Isto?asno solidarnost zahteva, da dol?na pomo? in oskrba brodolomcev ne bremenita v celoti prebivalcev glavnih to?k, na katerih pristajajo.

Drugo podro?je zadeva ekonomijo in delo. Krize, ki so si sledile v zadnjih letih, so pokazale meje ekonomskega sistema, ki bolj te?i po ustvarjanju dobi?ka za nekatere, kot po prilo?nosti za blaginjo za mnoge; ekonomija, ki bolj te?i po denarju kot po proizvodnji uporabnih dobrin. To je povzro?ilo bolj krhka podjetja in zelo krivi?ne trge dela. Podjetju in delu je treba vrniti dostojanstvo z bojem proti vsem oblikam izkori??anja, ki na koncu obravnavajo delavca enako kot blago, saj »brez dostojnega in dobro pla?anega dela mladi ne postanejo zares odrasli [in] neenakosti se pove?ujejo«.[16]

Tretje podro?je je skrb za na? skupni dom. Nenehno imamo pred seboj u?inke podnebnih sprememb in hude posledice, ki jih imajo na ?ivljenje celotnih populacij, bodisi zaradi razdejanja, ki ga v?asih povzro?ijo, kot se je zgodilo v Pakistanu na podro?jih, ki so jih prizadele poplave, kjer ?ari??a bolezni, ki jih prina?a stoje?a voda, stalno nara??ajo; bodisi na prostranih podro?jih Tihega oceana, kjer globalno segrevanja povzro?a ogromno ?kodo ribi?tvu, ki je osnova vsakdanjega ?ivljenja celotnih populacij; bodisi v Somaliji in na celotnem Afri?kem rodu, kjer su?a povzro?a hudo lakoto; bodisi v zadnjih dnevih v Zdru?enih dr?avah, kjer so nenadne in mo?ne zmrzali povzro?ile ve? smrti.

Lansko poletje se je Sveti sede? odlo?il pristopiti k Okvirni konvenciji Zdru?enih narodov o podnebnih spremembah, da bi moralno podprl prizadevanja vseh dr?av, da v skladu s svojo odgovornostjo in zmo?nostmi sodelujejo pri u?inkovitem in ustreznem odgovoru na izzive, ki jih postavljajo podnebne spremembe. Upamo, da bodo koraki, sprejeti na COP27 s sprejetjem izvedbenega na?rta iz Sharm el-Sheikha, ?eprav so omejeni, mogli pove?ati zavedanje celotnega ?love?tva glede nujnega vpra?anja, ki se mu ni ve? mogo?e izogibati. Spodbudni cilji pa so bili dogovorjeni med nedavno Konferenco Zdru?enih narodov o biolo?ki raznovrstnosti (COP15), ki je bila prej?nji mesec v Montrealu.

Mir v svobodi
Kon?no graditev miru zahteva, da v njej ni prostora za »kr?itev svobode, integritete in varnosti drugih narodov, ne glede na njihovo ozemeljsko raz?irjenost ali na njihovo sposobnost obrambe«.[17] To je mogo?e, ?e v nobeni posamezni skupnosti ne prevlada kultura nadvlade in napadalnosti, ki vodi k temu, da na bli?njega gledamo kot na sovra?nika, s katerim se je treba boriti, kot na brata, ki ga je treba sprejeti in objeti.[18]

Na mnogih koncih sveta povzro?a zaskrbljenost zaradi ?ibitve demokracije in mo?nosti svobode, ki jo dopu??a, ?etudi z vsemi omejitvami ?love?kega sistema. Posledice velikokrat nosijo ?enske ali etni?ne manj?ine, pa tudi ravnote?je celotnih dru?b, v katerih stiska vodi v dru?bene napetosti in celo v oboro?ene spopade.

Na mnogih podro?jih slabljenje demokracije zaznamujejo nara??ajo?e politi?ne in socialne polarizacije, ki ne pomagajo pri re?evanju nujnih problemov dr?avljanov. Mislim na razli?ne politi?ne krize v razli?nih dr?avah ameri?ke celine, z njihovim bremenom napetosti in oblikami nasilja, ki zaostrujejo dru?bena nasilja. Zlasti mislim na to, kar se je nedavno zgodilo v Peruju in v teh zadnjih urah v Braziliji ter na zaskrbljujo?e razmere na Haitiju, kjer so bili kon?no storjeni nekateri koraki za re?evanje ?e nekaj ?asa trajajo?e politi?ne krize. Vedno je treba presegati strankarsko logiko in si prizadevati za graditev skupnega dobrega.

Potem pozorno spremljam stanje v Libanonu, kjer ?e vedno ?akajo izvolitev novega predsednika republike in upam, da se bodo vsi politi?ni dejavniki prizadevali, da bi dr?avi omogo?ili, da si opomore od dramati?nega gospodarskega in socialnega polo?aja, v katerem se nahaja.

Ekscelence, gospe in gospodje, lepo bi bilo, ?e bi se enkrat lahko sre?ali samo zato, da bi se zahvalili vsemogo?nemu Gospodu za dobrote, ki nam jih vedno naklanja, ne da bi morali na?tevati dramati?ne razmere, ki prizadevajo ?love?tvo. Kakor je dejal Janez XXIII.: »Kljub temu je dovoljeno upati, da bodo ljudje, ki se bodo sre?evali in pogajali, mogli bolje odkriti vezi, ki jih povezujejo in izvirajo iz njihove skupne ?love?nosti, in bodo odkrili tudi, da je ena od najglobljih potreb njihove skupne ?love?nosti, da med njimi in med njihovimi ljudstvi ne vlada strah, ampak ljubezen, ki te?i za tem, da se izrazi v zvestem, mnogovrstnem sodelovanju, ki prina?a ?tevilne dobrine«.[19] S temi ?eljami vam in dr?avam, ki jih prestavljate, ponovno izra?am svoje iskrene ?elje za novo leto. Hvala!

[1]Apostolska konstitucija Prædicate Evangelium (19. marec 2022), ?l. 1.
[2]11. aprila 1963. Prim. AAS 55 (1963), 257-304.
[3]Pacem in terris, 60.
[4]Pacem in terris, 59.
[5]Prim. prav tam, 47.
[6]Prav tam, 5.
[7]Prav tam, 6.
[8]Prav tam, 7.
[9]Prav tam, 38.
[10]Prav tam, 80.
[11]Govor na plenarni seji VII Congress of Leaders of World and Traditional Religions, Nur-Sultan (sedaj Astana), 14 septembra 2022.
[12]Pacem in terris, 75.
[13]Okro?nica Fratelli tutti (3. oktobra 2022), 115.
[14]Sporo?ilo za LVI Svetovni dan miru (8. decembra 2022), 3.
[15]Pacem in terris, 12.
[16]Govor udele?encem dogodka ?Fran?i?kova ekonomija”, Assisi, 24. septembra 2022.
[17]Pacem in terris, 66. Prim. Pio XII, Radijsko sporo?ilo za bo?i?, 24. decembra 1942.
[18]Prim. Govor diplomatskemu zboru, akreditiranemu pri Svetem sede?u, 22. marca 2013.
[19]Pacem in terris, 67.