Pape?eva poslanica za obhajanje Svetovnega dneva molitve za skrb stvarstva
Pape? Fran?i?ek
POSLANICA NJEGOVE SVETOSTI
PAPE?A FRAN?I?KA
ZA OBHAJANJE
SVETOVNEGA DNEVA MOLITVE ZA SKRB STVARSTVA
1. septembra 2022
Dragi bratje in sestre!
»Poslu?aj glas stvarstva« je tema in povabilo leto?njega ?asa stvarstva. Ekumensko obdobje se za?ne 1. septembra s Svetovnim dnevom molitve za skrb stvarstva in se kon?a 4. oktobra s praznikom sv. Fran?i?ka. To je poseben ?as za vse kristjane, da molimo in skupaj skrbimo za na? skupni dom. Ta ?as, ki ga je sprva navdihnil Carigrajski ekumenski patriarhat, je prilo?nost za negovanje na?ega »ekolo?kega spreobrnjenja«, spreobrnjenja, ki ga je spodbujal sv. Janez Pavel II., kot odgovor na »ekolo?ko katastrofo«, ki jo je ?e leta 1970 napovedal sv. Pavel VI.[1].
?e se ga nau?imo poslu?ati, opazimo v glasu stvarstva neke vrste disonanco. Po eni strani je mila pesem, ki hvali na?ega ljubljenega Stvarnika; po drugi strani je grenak krik, ki se prito?uje nad na?im ?love?kim slabim ravnanjem.
Mila pesem stvarstva nas vabi, naj ?ivimo »ekolo?ko duhovnost« (Okro?nica Laudato si, 216), ki je pozorna na Bo?jo navzo?nost v naravnem svetu. To je povabilo, naj svojo duhovnost naslonimo na »ljubeznivo zavest, da nismo lo?eni od drugih ustvarjenih bitij, temve? sestavljamo z drugimi kozmi?nimi bitji ?udovito vesoljno skupnost« (prav tam, 220). Posebno ?e Kristusovim u?encem ta svetla izku?nja utrjuje zavest, da je »vse nastalo po njej in brez nje ni nastalo ni?, kar je nastalo« (Jn 1,4). V tem ?asu stvarstva ponovno za?nimo moliti v veliki katedrali stvarstva in u?ivajmo v »veli?astnem kozmi?nem zboru«[2] ne?tetih ustvarjenin, ki prepevajo hvalnice Bogu. Pridru?imo se sv. Fran?i?ku Asi?kemu, ko poje: »Hvaljen bodi, moj Gospod, z vsemi svojimi stvarmi« (prim. Son?na pesem). Pridru?imo se psalmistu, ko poje: »Vse, kar diha, naj hvali Gospoda!« (Ps 150,6).
?al to milo pesem spremlja grenak krik. Oziroma zbor grenkih krikov. Najprej kri?i sestra mati zemlja. Na milost in nemilost prepu??ena na?im potro?ni?kim pretiravanjem stoka in nas roti, naj nehamo s svojimi zlorabami in njenim uni?evanjem. Potem kri?ijo razli?ne ustvarjenine. Na milost in nemilost prepu??ene »despotskemu antropocentrizmu« (Laudato si, 68) na antipodih sredi??nosti Kristusa v delu stvarjenja ne?tete vrste izumirajo, za vedno utihnejo njihove hvalnice Bogu. Kri?ijo pa tudi najbolj ubogi med nami. Ubogi, ki so izpostavljeni podnebni krizi, najbolj trpijo zaradi posledic su?e, poplav, orkanov in vro?inskih valov, ki postajajo vedno mo?nej?i in vedno bolj pogosti. Vpijejo tudi na?i bratje in sestre staroselskih ljudstev. Zaradi plenilskih gospodarskih interesov, ki z vseh strani prisvajajo in pusto?ijo ozemlja njihovih prednikov, kar je razlog »za krik, ki vpije v nebo« (Prim. Posinodalna apostolska spodbuda Ljubljena Amazonija, 9). Kon?no kri?ijo na?i otroci. Mladostniki, ki jih ogro?a na?a kratkovidna sebi?nost, od nas odraslih zaskrbljeno zahtevajo, da storimo vse, kar je mogo?e, da bi prepre?ili ali vsaj omejili sesutje ekosistemov na na?em planetu.
Ko poslu?amo te grenke krike, se moramo pokesati ter spremeniti na?in ?ivljenja in ?kodljive sisteme. Evangeljski poziv »Spreobrnite se, kajti pribli?alo se je nebe?ko kraljestvo!« (Mt 3,2), ki vabi k novemu odnosu z Bogom, vklju?uje tudi druga?en odnos z drugimi in s stvarstvom. Stanje propadanja na?e skupne hi?e zaslu?i enako pozornost kot drugi globalni izzivi, kot so zdravstvene krize in vojni spopadi. »Opravljati poklic varuhov Bo?jih del je bistvena sestavina krepostnega ?ivljenja. Ni nekaj dodatnega, sploh pa ni neobvezen, drugoten pogled na kr??ansko izku?njo« (Laudato si, 217).
Kot ljudje vere se ?utimo ?e naprej odgovorne, da v vsakdanjem vedenju ravnamo v skladu z zahtevo po spreobrnjenju. Vendar to ni samo posami?no: »Ekolo?ko spreobrnjenje, ki je nujno za vzpostavitev trajnih sprememb, je tudi skupna spreobrnitev« (prav tam, 219). Pod tem vidikom je tudi skupnost narodov poklicana, da se, zlasti na sre?anjih Zdru?enih narodov, posve?enim okoljskim vpra?anjem, obve?e v duhu kar najve?jega sodelovanja.
Podnebni vrh COP27, ki bo novembra 2022 v Egiptu, predstavlja naslednjo prilo?nost, da vsi skupaj podpremo u?inkovito uresni?evanje Pari?kega dogovora. Tudi iz tega razloga sem nedavno odlo?il, naj Sveti sede? v svojem imenu in v imenu dr?ave Mesta Vatikan pristopi k okvirni konvenciji Zdru?enih narodov o podnebnih spremembah in k Pari?kemu dogovoru z ?eljo, »da bi se ?love?tva z za?etka 21. stoletja – v primerjavi z onim iz poindustrijskega obdobja, ki je bilo eno izmed najmanj odgovornih v zgodovini –, ?eleli spominjati kot tistega, ki je velikodu?no sprejelo nase te?o lastne odgovornosti« (prav tam, 165). Doseganje Pari?kega cilja omejiti rast temperature na 1,5°C je precej zahtevno in terja odgovorno sodelovanje med vsemi narodi, da bi predlo?ili ambicioznej?e podnebne na?rte ali na nacionalni ravni dolo?ene prispevke, da bi izpuste toplogrednih plinov ?im prej mogo?e skr?ili na ni?. Gre za »spremembo« potro?ni?kih in proizvodnih vzorcev, pa tudi na?inov ?ivljenja v smeri ve?jega spo?tovanja stvarstva in celovitega ?love?kega razvoja vseh sedanjih in bodo?ih ljudstev, razvoja, ki temelji na odgovornosti, na preudarnosti/previdnosti, na solidarnosti ter na pozornosti do ubogih in do prihodnjih rodov. V temelju vsega mora biti zaveza med ?lovekom in okoljem, ki je za nas, vernike, zrcalo »stvariteljske ljubezni Boga, iz katere izhajamo in proti kateri potujemo«.[3] Prehod, ki ga prina?a to preoblikovanje, ne sme zanemariti zahtev po pravi?nosti, zlasti za delavce, ki so najbolj prizadeti zaradi vpliva podnebnih sprememb.
Po drugi strani pa bo vrh o biotski raznovrstnosti COP15, ki bo decembra v Kanadi, dobri volji vlad nudil pomembno prilo?nost za sprejetje novega ve?stranskega dogovora za zaustavitev uni?evanja ekosistemov in izumiranja vrst. V skladu s starodavno modrostjo Jubilejev se moramo »spominjati, se vrniti, po?ivati in obnavljati«.[4] Da bi ustavili nadaljnje propadanje »mre?e ?ivljenja«, biotske raznovrstnosti, ki nam jo je podaril Bog, prosimo in vabimo narode, da se dogovorijo o ?tirih klju?nih na?elih: 1. zgraditi jasno eti?no podlago za preobrazbo, ki jo potrebujemo, da bi re?ili biotsko raznovrstnost; 2. boriti se proti izgubi biotske raznovrstnosti, podpirati njeno ohranjanje in obnavljanje ter zadovoljiti potrebe ljudi na trajnosten na?in; 3. spodbujati globalno solidarnost v lu?i dejstva, da je biotska raznovrstnost globalno skupno dobro, ki terja skupno prizadevanje; 4. osredoto?iti se na ljudi v ranljivem polo?aju, vklju?no s tistimi, ki jih je najbolj prizadela izguba biolo?ke raznovrstnosti, kot so staroselska ljudstva, starej?i in mladi.
Ponavljam: »V Bo?jem imenu prosim velika ekstraktivna podjetja – rudarska, naftna, gozdarska, nepremi?ninska, agro?ivilska – naj nehajo uni?evati gozdove, mokri??a in gore, naj nehajo onesna?evati reke in morja, naj nehajo zastrupljati ljudi in hrano«.[5]
Ni mogo?e, da ne bi priznali »ekolo?kega dolga« (Laudato si, 51) gospodarsko mo?nej?ih narodov, ki so v zadnjih dveh stoletjih najve? onesna?evali; ta dolg od njih zahteva, da naredijo ambicioznej?e korake tako na COP27 kot na COP15. Poleg odlo?nega delovanja znotraj njihovih meja to vklju?uje tudi dr?anje obljub o finan?ni in tehni?ni podpori ekonomsko revnej?ih narodov, ki ?e zdaj nosijo najve?je breme podnebne krize. Poleg tega bi bilo nujno potrebno razmisliti o nadaljnji finan?ni podpori za ohranjanje biotske raznovrstnosti. Tudi ekonomsko manj bogate dr?ave imajo pomembne a »druga?ne« odgovornosti (prim. prav tam, 52); zamude drugih ne morejo nikoli opravi?iti lastne nedejavnosti. Vsi moramo odlo?no ukrepati. Prihajamo na »prelomno to?ko« (prim. prav tam, 61).
V tem ?asu stvarstva prosimo, da bi vrhova COP27 in COP15 mogla zediniti ?love?ko dru?ino (prim. prav tam, 13), da bi se odlo?no spoprijela z dvojno krizo podnebja in zmanj?anja biotske raznovrstnosti. Ko se spominjamo spodbude sv. Pavla, naj se veselimo z veselimi in jokamo z jokajo?imi (prim. Rim 12,15), jokajmo z bridkim krikom stvarstva, prisluhnimo mu in odgovorimo nanj z dejanji, da se bomo mi in prihodnji rodovi lahko ?e vedno veselili z milo pesmijo ?ivljenja in upanja, ki jo pojejo ustvarjenine.
Rim, sv. Janez v Lateranu, 16. julija 2022, god Karmelske Matere Bo?je.
FRAN?I?EK
[1]Prim. Govor na FAO, 16. novembra 1970.
[2]Sv. Janez Pavel II., Splo?na avdienca, 10. julija 2002.
[3]Govor na sre?anju ?Vera in znanost proti COP26“, 4. oktobra 2021.
[4]Sporo?ilo za Svetovni dan molitve za skrb stvarstva, 1. septembra 2020.
[5]Videosporo?ilo ljudskim gibanjem, 16. oktobra 2021.
