杏MAP导航

Andreja ?ervek – Vatikan

Po pape?evih besedah je bilo apostolsko potovanje v Kanado druga?no od ostalih, kajti osnovni povod je bilo »sre?ati se s prvotnim prebivalstvom« in jim izraziti »bli?ino in bole?ino zaradi zla, ki so jim ga povzro?ili kristjani, med njimi mnogi katoli?ani, ki so v preteklosti sodelovali v politiki prisilne asimilacije vlad tistega ?asa«.

Nova stran v zgodovini Kanade

»V tem smislu se je v Kanadi zapisala nova stran na poti, ki jo Cerkev ?e dolgo opravlja skupaj s staroselskimi ljudstvi,« je dejal sveti o?e in spomnil, da je geslo potovanja bilo ravno »Hoditi skupaj«. »Pot sprave in ozdravljenja, ki predpostavlja poznavanje zgodovine, poslu?anje pre?ivelih, zavedanje in predvsem spreobrnjenje, spremembo miselnosti.« Kot je dodal, po eni strani vidimo, da »so nekateri mo?ki in ?enske v Cerkvi bili med najbolj odlo?nimi in pogumnimi zagovorniki dostojanstva staroselskih ljudstev, ki so jih branili in prispevali k poznavanju njihovih jezikov in kultur«. Po drugi strani pa »ni manjkalo kristjanov – duhovnikov, redovnikov, redovnic in laikov, ki so sodelovali v programih, v zvezi s katerimi danes razumemo, da so nesprejemljivi in tudi v nasprotju z evangelijem«. »In zato,« je izpostavil pape? Fran?i?ek, »sem ?el, da bi prosil odpu??anje v imenu Cerkve.«

Potovanje v Kanado je torej bilo »spokorno romanje«. »Bilo je veliko veselih trenutkov, vse skupaj je bilo v znamenju razmisleka, kesanja in sprave.« Spomnil je, da je pred ?tirimi meseci v Vatikanu v lo?enih skupinah sprejel predstavnike prvotnih ljudstev Kanade in da je bilo vsega skupaj ?est sre?anj, s katerimi se je pripravil obisk Kanade.

Spomin, sprava, ozdravitev

Romanje je imelo tri glavne faze.  Prva je bila Edmonton na zahodu dr?ave. Druga je bila Quebec na vzhodu. Tretja pa na severu, v Iqaluitu. Prvo sre?anje se je odvijalo v Maskwacisu (Medvedov hrib), kamor so iz vse dr?ave pri?li voditelji in ?lani glavnih staroselskih skupin: Prvih narodov, Metisov in Inuitov. »Skupaj smo se spomnili: dobrih spominov na tiso?letno zgodovino teh ljudstev v so?itju z njihovo zemljo – to je ena najlep?ih stvari pri staroselskih ljudstvih, so?itje z zemljo. Prav tako smo se spomnili bole?ih spominov na zlorabe, ki so jih zaradi politike kulturne asimilacije do?iveli tudi v reziden?nih ?olah.

Drugi korak na poti je bila sprava. »Ne kompromis med nami – kar bi bila iluzija, igranje – ampak pustiti se spraviti Kristusu, ki je na? mir (prim. Ef 2,14),« je pojasnil sveti o?e. »Pri tem smo izhajali iz drevesa, ki je osrednjega pomena v ?ivljenju in simboliki avtohtonih ljudstev.«

Spominu in spravi sledi ozdravitev, kar je bil tretji korak, ki se ga je naredilo na obre?ju jezera svete Ane, na praznik svetih Joahima in Ane. »Vsi lahko ?rpamo iz Kristusa, izvira vode. In v Jezusu smo do?iveli bli?ino O?eta, ki nam ozdravlja rane in tudi odpu??a grehe.«

Iz te poti spomina, sprave in ozdravitve izvira upanje za Cerkev v Kanadi in na vsakem kraju. Pape? je spomnil na u?enca iz Emavsa, ki sta hodila skupaj z vstalim Jezusom, zatem pa z Njim in zaradi Njega iz neuspeha pre?la v upanje (prim. Lk 24,13-35).

Vzpostaviti ravnovesje med sodobnostjo in avtohtono kulturo

V nadaljevanju je sveti o?e ponovno izpostavil, da je »hoja skupaj z domorodnimi ljudstvi bila nosilna os tega apostolskega potovanja«. Temu sta se dodali ?e dve sre?anji s krajevno Cerkvijo in dr?avnimi oblastmi, ki se jim je pape? ?elel ?e enkrat zahvaliti za »veliko razpolo?ljivost in prisr?en sprejem«. Pred guvernerji, staroselskimi voditelji in diplomatskim zborom je ponovno poudaril dejansko pripravljenost Svetega sede?a in lokalnih katoli?kih skupnosti za »spodbujanje avtohtonih kultur z ustreznimi duhovnimi potmi ter s pozornostjo do obi?ajev in jezikov ljudstev«.

»Hkrati sem opazil,« je dodal, »kako se kolonizacijska miselnost danes pojavlja v razli?nih oblikah ideolo?ke kolonizacije, ki ogro?a tradicijo, zgodovino in verske vezi ljudstev, izni?uje razlike, se osredoto?a le na sedanjost in pogosto zanemarja dol?nosti do naj?ibkej?ih in najranljivej?ih. Gre torej za ponovno vzpostavitev zdravega ravnovesja, harmonije, ki je ve? kot le ravnovesje, je nekaj drugega: gre za ponovno vzpostavitev harmonije med sodobnostjo in kulturami prednikov, med sekularizacijo in duhovnimi vrednotami. To pa je neposredno izziv za poslanstvo Cerkve, ki je poslana po vsem svetu, da pri?uje, "seje" univerzalno bratstvo, ki spo?tuje in podpira lokalno razse?nost z njenim mnogoterim bogastvom (prim. Enc. Fratelli tutti, 142-153).«

Pape? je ponovno izrazil iskreno zahvalo vsem predstavnikom civilnih in politi?nih oblasti, ki so omogo?ili potek potovanja. Zahvalil se je tudi ?kofom, pri ?emer je posebej izpostavil ?kofovsko edinost.

Prispevek avtohtonega prebivalstva k bolj bratskemu ?love?tvu

Ob koncu kateheze je sveti o?e spregovoril ?e o zadnjem sre?anju z mladimi in ostarelimi, ki je potekalo v znamenju upanja na ozemlju Inuitov. »Zagotavljam vam, da sem na teh sre?anjih, zlasti na zadnjem, kot udarce ob?util bole?ino teh ljudi: starej?ih, ki so izgubili svoje otroke in niso vedeli, kje so kon?ali zaradi te politike asimilacije. To je bil zelo bole? trenutek, vendar je bilo treba pokazati svoj obraz: nastaviti moramo svoj obraz pred svoje napake in grehe.«

Kot je dodal, tudi v Kanadi predstavljajo klju?no dvojico »mladi in stari«. Gre za znamenje ?asov: »Mladi in ostareli v dialogu hodijo skupaj skozi zgodovino med spominom in prero?tvom, ki sta v napetosti. Trdnost in miroljubno delovanje staroselskih ljudstev Kanade naj bo zgled za vse avtohtone prebivalce, da se ne zapirajo vase, temve? da ponudijo svoj nepogre?ljivi prispevek k bolj bratskemu ?love?tvu, ki zna ljubiti stvarstvo in Stvarnika v so?itju s stvarstvom, v so?itju z vsemi vami.«