Sveti o?e med ma?o v Floriani: Bog nam vsaki? znova daje mo?nost, da za?nemo znova
Andreja ?ervek – Vatikan
Pape? Fran?i?ek je med homilijo izpostavil, da nam Bog vsaki? znova daje mo?nost, da za?nemo znova. Ni greha ali neuspeha, ki ne bi mogel postati prilo?nost za za?etek novega in druga?nega ?ivljenja v znamenju usmiljenja. Spodbudil je naj se kot Cerkev ponovno vrnemo v ?olo evangelija, v ?olo Boga upanja, ki vedno presene?a. ?e ga bomo posnemali, se ne bomo osredoto?ali na obsojanje grehov, ampak bomo z ljubeznijo iskali gre?nike. Ne bomo se vra?ali h kazanju s prstom, ampak bomo za?eli poslu?ati. Ne bomo odmetavali preziranih, ampak bomo kot prvi gledali tiste, ki veljajo za zadnje.
Homilija pape?a Fran?i?ka med ma?o v Floriani
Jezus se je »zjutraj spet napotil v tempelj in vse ljudstvo je prihajalo k njemu« (Jn 8,2). Tako se za?ne prizor o ?eni pre?u?tnici. Ozadje je umirjeno: jutro na svetem kraju, v osr?ju Jeruzalema. Glavni protagonist je Bo?je ljudstvo, ki na tempeljskem dvori??u i??e Jezusa, U?itelja: ?elijo ga poslu?ati, ker jih to, kar govori, razsvetljuje in ogreva. Njegovo u?enje ni ni? abstraktnega, dotika se ?ivljenja in ga osvobaja, preoblikuje, obnavlja. To je »voh« Bo?jega ljudstva, ki se ne zadovolji s kamnitim templjem, ampak se zbira ob Jezusovi osebi. Na tej strani vidimo ljudstvo vernikov vseh ?asov, sveto Bo?je ljudstvo, ki je tukaj na Malti ?tevil?no in ?ivo, zvesto v iskanju Gospoda, povezano s konkretno, ?ivo vero. Za to se vam zahvaljujem.
Pred ljudstvom, ki prihaja k Njemu, se Jezusu ne mudi: »Sedel je,« pravi evangelij, »ter jih u?il« (v. 2). Toda v Jezusovi ?oli so prazni sede?i. Nekateri so odsotni: to so ?ena in njeni to?niki. Niso pri?li k U?itelju kot drugi in razlogi za njihovo odsotnost so razli?ni: pismouki in farizeji mislijo, da ?e vse vedo in ne potrebujejo Jezusovega nauka; ?ena pa je izgubljena oseba, ki je za?la s poti, ko je iskala sre?o na napa?nih poteh. Odsotnost je torej posledica razli?nih vzgibov, tako kot je razli?en tudi izid njihovih zgodb. Poglejmo si te odsotne osebe.
Najprej to?niki te ?ene. V njih vidimo podobo tistih, ki se pona?ajo s tem, da so pravi?ni, da spo?tujejo Bo?jo postavo, da so spodobni in dobri ljudje. Ne posve?ajo pozornosti svojim napakam, ampak zelo skrbno i??ejo napake drugih. Tako gredo k Jezusu: ne z odprtim srcem, da bi ga poslu?ali, ampak »ker so ga preizku?ali, da bi ga mogli to?iti« (v. 6). Gre za namero, ki odslikava notranjost teh u?enih in vernih ljudi, ki poznajo spise, obiskujejo tempelj, vendar vse to podrejajo svojim interesom in se ne borijo proti slabim mislim, ki se jim porajajo v srcu. V o?eh ljudi se zdi, da so strokovnjaki za Boga, a ravno oni ne prepoznajo Jezusa, temve? ga vidijo kot sovra?nika, ki ga je treba odstraniti. In da bi to dosegli, predenj postavijo osebo, kot da bi bila neka stvar, jo s prezirom imenujejo »ta ?ena« in javno obsodijo njeno pre?u?tvo. Pritiskajo, da bi se ?eno kamnalo, in vanjo usmerijo odpor, ki ga ?utijo do Jezusovega so?utja. In vse to po?nejo pod krinko svojega ugleda vernih mo?.
Bratje in sestre, ti liki nam govorijo, da se tudi v na?o vernost lahko prikradeta ?rv hinav??ine in te?nja kazanja s prstom. V vseh ?asih, v vsaki skupnosti. Vedno obstaja nevarnost, da Jezusa napa?no razumemo, da imamo njegovo ime na ustnicah, v dejanjih pa ga zanikamo. To lahko storimo tudi tako, da dvigujemo prapore s kri?em. Kako torej lahko preverimo, ali smo u?enci v U?iteljevi ?oli? S svojim pogledom, s tem, kako gledamo na bli?njega in kako gledamo nase. To je to?ka za opredelitev na?e pripadnosti.
Kako gledamo na bli?njega: ali tako, kot nam danes ka?e Jezus, torej z usmiljenim pogledom, ali pa z obsojanjem, v?asih celo s prezirom, tako kot to?niki iz evangelija, ki se postavljajo za zagovornike Boga, a se ne zavedajo, da teptajo svoje brate in sestre. V resnici pa tisti, ki verjame, da brani vero, ko s prstom ka?e na druge, ima morda res verski pogled, vendar ne sprejema duha evangelija, saj pozablja na usmiljenje, ki je Bo?je srce.
Da bi razumeli, ali smo pravi U?iteljevi u?enci, moramo tudi preveriti, kako gledamo nase.
To?niki ?ene so prepri?ani, da se nimajo ?esa nau?iti. Dejansko je njihov zunanji aparat popoln, a manjka jim resnica srca. So portret tistih vernikov, ki v vseh ?asih iz vere naredijo fasado, kjer izstopa slovesna zunanjost, manjka pa notranje ubo?tvo, ki je najdragocenej?i zaklad ?loveka. Dejansko je za Jezusa pomembna razpolo?ljiva odprtost tistega, ki se ne ?uti, da je ?e prispel, ampak da potrebuje odre?itev. Zato je dobro, da se pri molitvi in tudi pri lepih verskih obredih vpra?amo, ali smo ugla?eni z Gospodom. Lahko ga neposredno vpra?amo: »Jezus, tukaj sem s Teboj, toda kaj ho?e? od mene? Kaj ho?e?, da spremenim v svojem srcu, v svojem ?ivljenju? Kako ho?e?, da vidim druge?« Dobro bo, ?e bomo tako molili, saj se U?itelj ne zadovolji z videzom, ampak i??e resnico srca. In ko mu v resnici odpremo srce, lahko v nas naredi ?ude?e.
To vidimo pri ?eni pre?u?tnici. Zdi se, da je njen polo?aj v nevarnosti, a v njenih o?eh se odpira novo, do tedaj nepredstavljivo obzorje. Obmetavana z ?alitvami, pripravljena na neizprosne besede in stroge kazni, z za?udenjem vidi, da ji je Bog odpustil in ji odpira nepri?akovano prihodnost: »Te ni nih?e obsodil?« ji re?e Jezus: »Tudi jaz te ne obsojam. Pojdi in odslej ne gre?i ve?« (Jn 8,10-11). Kak?na razlika med U?iteljem in njenimi to?niki! Navajali so spise, da bi jo obsodili; Jezus, Bo?ja beseda v Osebi, ?eno popolnoma prenovi in ji povrne upanje. Iz tega dogodka se nau?imo, da vsako izpolnjevanje pravil, ?e ni spodbujeno z dejavno ljubeznijo in ne vsebuje ljubezni, dodatno spodkoplje tistega, ki jo prejme. Bog pa vedno pu??a odprto mo?nost in zna vsakokrat najti poti za osvoboditev in odre?itev.
?ivljenje te ?ene se spremeni zaradi odpu??anja. Sre?ala sta se Usmiljenje in usmiljenja potrebna. In ?ena se spremeni. Pomislili bi celo, da se je po tem, ko ji je Jezus odpustil, nau?ila odpu??ati tudi ona. Morda svojih to?nikov ne bo ve? videla kot strogih in zlobnih ljudi, ampak kot tiste, ki so ji omogo?ili sre?ati Jezusa. Gospod ?eli, da tudi mi, njegovi u?enci, mi kot Cerkev, ki nam je odpustil, postanemo neutrudne pri?e odpu??anja: pri?e Boga, za katerega ne obstaja beseda »nepopravljiv«; Boga, ki vedno odpu??a, vedno. Bog vedno odpu??a. Mi smo tisti, ki se utrudimo prositi ga odpu??anja. Boga, ki ?e naprej verjame v nas in nam vsaki? znova daje mo?nost, da za?nemo znova. Ni greha ali neuspeha, ki – ko ga prinesemo Njemu – ne bi mogel postati prilo?nost za za?etek novega in druga?nega ?ivljenja v znamenju usmiljenja. Ni greha, ki ne bo mogel iti v tej smeri. Bog vse odpu??a, vse.
To je Gospod Jezus. Zares ga pozna, kdor do?ivi njegovo odpu??anje. Kdor tako kot ?ena iz evangelija odkrije, da nas Bog obiskuje skozi na?e notranje rane. Ravno tam je Gospod rad navzo?, saj ni pri?el za zdrave, ampak za bolne (prim. Mt 9,12). In ta ?ena, ki je v svoji bedi spoznala usmiljenje in ki gre v svet ozdravljena z Jezusovim odpu??anjem, nam danes kot Cerkvi predlaga, naj se ponovno vrnemo v ?olo evangelija, v ?olo Boga upanja, ki vedno presene?a. ?e ga bomo posnemali, se ne bomo osredoto?ali na obsojanje grehov, ampak bomo z ljubeznijo iskali gre?nike. Ne bomo pre?tevali prisotnih, ampak bomo ?li iskat odsotne. Ne bomo se vra?ali h kazanju s prstom, ampak bomo za?eli poslu?ati. Ne bomo odmetavali preziranih, ampak bomo kot prvi gledali tiste, ki veljajo za zadnje. Tega, bratje in sestre, nas danes z zgledom u?i Jezus. Pustimo se mu presenetiti in z veseljem sprejmimo njegovo novost.
