Pape? Fran?i?ek misijonarjem usmiljenja predstavil svetopisemski lik Moabke Rute
Pape? Fran?i?ek
Pape?ev govor misijonarjem usmiljenja
Dragi misijonarji usmiljenja, dober dan in dobrodo?li! ?elel sem vas ponovno sre?ati, saj sem vam zaupal slu?bo, ki mi je najbolj pri srcu: biti u?inkovito orodje Bo?jega usmiljenja. Vidim, da se vsako lepo ?tevilo misijonarjev usmiljenja pove?uje, tukaj so sicer drugi problemi, vendar ?tevilo nara??a. To me veseli, kajti to pomeni, da imajo va?o navzo?nost v delnih Cerkvah za pomembno in klju?no. Zahvaljujem se msgr. Rinu Fisichelli za njegove besede in za informacije, ki jih je navedel glede va?ega misijonarskega prizadevanja. V resnici je bil zvest Bo?jemu navdihu, saj je to njegova iznajdba. Torej on mi je dal to idejo ter me spodbujal, saj je videl v Cerkvi potrebo po va?i navzo?nosti, va?i razpolo?ljivosti in va?i bli?ini za odpu??anje. Odpu??ati, ne da bi bilo potrebno iti preko mnogih posrednikov.
Kakor sem napisal v apostolski konstituciji Praedicate Evangelium: »Evangelizacija se udejanja ?e zlasti preko oznanila Bo?jega usmiljenja, preko ?tevilnih oblik in izrazov. K temu namenu na poseben na?in prispeva specifi?no delovanje misijonarjev usmiljenja« (?len 59 § 2). Jaz sem vas ?elel postaviti tja, v to apostolsko konstitucijo, saj ste prednostno orodje v dana?nji Cerkvi. Niste neko gibanje, ki danes je, jutri pa ne ve?. Ne, vi ste v strukturi Cerkve. Zaradi tega sem vas hotel dati tja. ?elim si, da se bo va?e ?tevilo ?e pove?alo in zato se na ?kofe obra?am s spodbudo, da naj izberejo svete, usmiljene in za opu??anje pripravljene duhovnike, da bi v polnosti postali misijonarji usmiljenja.
Med na?im prvim sre?anjem (9. februarja 2016) sem se pri svojem razmi?ljanju z vami zaustavil pri liku Noeta in pri pokrivalu, s katerim sta ga njegova sinova pokrila, da bi zakrila sramoto njegove nagote. V teh okoli??inah sem vas povabil, da »pokrijete gre?nika s pokrivalom usmiljenja, da se ne bo ve? sramoval in da bo spet pridobil veselje svojega sinovskega dostojanstva«. Med na?im drugim sre?anjem (10. aprila 2018) sem vas z besedami preroka Izaija prosil, da bodite znamenje tola?be za tiste, ki se vam pribli?ajo, da bodo iz tega razbrali pravi vtis, da Bog nikoli ne pozabi na nikogar do te mere, da si je hotel na dlan zapisati ime vsake stvaritve (prim. Iz 49,16).
Danes vam ?elim predlagati za navdih pri va?em delu naslednji svetopisemski lik. Gre za Ruto, moabsko ?eno, ki je kljub temu, da je pri?la iz tuje de?ele, v polnosti vstopila v zgodovino zveli?anja. Njej posve?ena knjiga jo predstavi kot Davidovo prababico (Ruta 4, 18-22) in Matejev evangelij jo izrecno omenja med Jezusovimi predniki (prim. Mt 1,5). Ruta je ubogo dekle skromnega izvora. ?e zelo mlada je postala vdova in ?e ve?, ?ivela je v tuji de?eli, kjer so jo imeli za vsiljivko in zato nevredno solidarnosti. To njeno stanje je v dana?nji kulturi te?ko razumeti v polnosti. Ruta je bila popolnoma odvisna od drugih. Pred poroko je bila odvisna od o?eta in po poroki od mo?a. Kot vdovo naj bi jo ??itili otroci, a jih ni imela. V vasi, kjer je ?ivela, ker je bila Moabka, je bila odrinjena na rob. Brez vsakr?ne podpore in obrambe. Skratka, njeno ?ivljenje je med najslab?imi, ki si jih lahko zamislimo in zdi se, da zanjo ni prihodnosti.
Kot pa da to ?e ne bi bilo dovolj, sveti pisatelj doda, da je edina oseba, na katero se Ruta nave?e, njena ta??a Noemi. Tudi Noemino stanje, seveda ni med najbolj?imi. Vdova je. Izgubila je dva otroka in je preve? stara, da bi ?e imela druge. Namenjeno ji je torej umreti, ne da bi imela potomce. Noemi, ki je pri?la v moabsko de?elo, se odlo?i vrniti v Betlehem, svoj doma?i kraj. Soo?iti se mora z dolgim in napornim potovanjem. Noemi misli, da ji Bog ni bil naklonjen. To izrazi z jasnimi besedami: »Gospodova roka se je obrnila proti meni« (Ruta 1,13). Njena ?alost je tako velika, da ne ?eli, da jo kli?ejo po njenem imenu Noemi, kar pomeni »moja sladkost«, ampak Mara, kar pomeni »zagrenjena« (1,20).
Kljub vsemu temu Ruta izbere, da bo vezala svoje ?ivljenje s ta??inim in ji z vsem prepri?anjem re?e: »»Ne sili me, naj te zapustim in odidem od tebe. Kamor pojde? ti, pojdem jaz; kjer bo? preno?evala ti, bom preno?evala jaz; tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog. Kjer bo? ti umrla, bom umrla jaz in tam bom pokopana. Tako naj mi stori Gospod in ?e drugo – gre za neke vrste prisego - in tako doda, »?e me ne bo edinole smrt lo?ila od tebe« (Rut 1,16-17). Zares velikodu?ne besede, ki jih nikoli nebi pripisali neki snahi ta??i, katerih odnosi ?e tradicionalno niso dobri, kajti prihodnost, ki se izrisuje pred Ruto ni ravno jasna. To jo ori?e kot velikodu?no ?eno, ki ima resni?no rada ta??o.
Obe ?eni se odpravita na pot v Betlehem, a Ruta mora vsak dan iti iskat hrano, da pre?ivita. V negotovosti in nestalnosti minevajo njeni dnevi. Spontano se vpra?amo, ?e je Ruta storila prav, da se je vezala na ta??o. Bila je ?e mlada in prav gotovo bi v Moabu na?la drugega mo?a. Zakaj torej ta tako drzna odlo?itev? Sveta knjiga nam da na to ?e prvi odgovor. Ruta je zaupala Bogu in je delovala iz velike ljubezni do ostarele ta??e, ki bi sicer ostala sama in zapu??ena. Pomislite na to, da so bile v tistem ?asu vdove zapu??ene in nih?e ni poskrbel za njih. Edino Gospod je tisti, ki je ozdravljal.
Rutina pripoved bo imela sre?en konec. Medtem ko je paberkovala, je sre?ala Booza, bogatega plemi?a, ki se izka?e do nje zelo naklonjenega. V njej prepozna v njeno velikodu?nost do ta??e in ji zaradi tega podeli dostojanstvo, da je ne bodo ve? imeli za tujko, temve? v polnem pomenu za del Izraelskega ljudstva. Tuja in revna ?ena, ki je bila prisiljena iskati vsakodnevno hrano, je bila za svojo zvestobo in dobroto nagrajena z obilnimi darovi. Besede iz Magnifikata, ki jih je izrekla Marija, so se ?e zgodile v Rutinem ?ivljenju: »Povi?al je nizke… La?ne je napolnil z dobrotami (Lk 1,52-53).
Iz tega lahko tudi zase potegnemo velik nauk. Ruta ni Abrahamov otrok po krvi. Ona kljub vsemu ostane Moabka in tako jo bodo vedno klicali, vendar pa ji njena zvestoba ter velikodu?nost omogo?ita vstopiti z vsemi pravicami v Izraelsko ljudstvo. Bog ne zapusti nikogar, ki vanj zaupa, ?e ve?, gre mu naproti s svojo ljubeznijo, ki popla?a onkraj ?elenega. Iz Rute odsevajo poteze usmiljenja, ko Noemi ne pusti same, temve? z njo deli svojo prihodnost; ko se ne zadovolji samo ostati ob njej, ampak da je z njo soudele?ena vere in izku?nje novega ljudstva; ko ima namen prebroditi vsako oviro, da bi ostala zvesta. Kar smo potegnili ven je pravi obraz usmiljenja, ki se izra?a s so?utjem in podelitvijo.
Se nadaljuje
