杏MAP导航

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Medtem ko jo pozdravlja, ji prvi? re?e: »Razveseli se, milosti polna, Gospod je s teboj!« (Lk 1,28). Razlog, zakaj se razveseliti, vzrok veselja je razkrit v le nekaj besedah: Gospod je s teboj. Brat, sestra, danes lahko sli?i? te besede namenjene tebi, vsakemu od nas. Za svoje jih lahko vzame? vsaki?, ko se pribli?a? Bo?jemu odpu??anju, kajti tam ti Gospod pravi: »Jaz sem s teboj.« Preve? pogosto mislimo, da je spoved v tem, da naj gremo pred Boga s pove?eno glavo. Predvsem pa nismo mi, ki se vra?amo h Gospodu, ampak je On, ki nas pride obiskat, napolniti s svojo milostjo, razveseliti s svojim veseljem. Spovedati se, je dati O?etu veselje, da nas dvigne. V sredi??u tega, kar bomo do?iveli, niso na?i grehi, so sicer tam, ampak niso ti v sredi??u ampak Njegovo odpu??anje. Poskusimo si predstavljati, da bi bili sredi??e zakramenta na?i grehi, tedaj bi skoraj vse bilo odvisno od nas, na?ega kesanja, od na?ih prizadevanj. Toda ne, v sredi??u je On, ki nas osvobodi in ponovno postavi na noge.

Povrnimo milosti prvenstvo in prosimo za dar razumevanja, da zakrament sprave ni samo na? korak k Bogu, temve? njegov objem, ki nas zajame, preseneti, gane. Gospod je, ki kakor v Nazaretu k Mariji, vstopi v na?o hi?o in prinese ?udenje ter veselje, ki ju prej ni bilo. ?e bomo v ospredje postavili Bo?ji pogled, bomo ponovno vzljubili spoved. Potrebujemo jo, saj se vsak notranji prerod, vsak duhovni obrat, za?ne tukaj, pri Bo?jem odpu??anju. Ne zanemarjajmo zakramenta sprave, temve? ga ponovno odkrijmo kot zakrament veselja. Da, zakrament veselja, ko zlo, zaradi katerega nas je sram, postane prilo?nost za oku?anje vro?ega O?etovega objema, blage Jezusove mo?i, ki nas ozdravlja, »materinske ne?nosti« Svetega Duha. To je sredi??e zakramenta spovedi.

Tako torej, dragi bratje in sestre, pojdimo naprej, da prejmemo odpu??anje. Vi, dragi bratje, ki podeljujete Bo?je odpu??anje, tisti, ki ponudite, kdor pristopi k zakramentu, veselje tega oznanila: »Razveseli se, Gospod je s teboj«. Nobene togosti, nobene ovire, nobene zadrege, ampak odprta vrata usmiljenja! ?e posebej v zakramentu spovedi smo poklicani poosebljati Dobrega pastirja, ki vzame v naro?je svoje ovce in jih ljubkuje, biti kanali milosti, ki prina?ajo v izsu?enosti srca ?ivo vodo O?etovega usmiljenja. ?e duhovnik nima te dr?e, nima teh ob?utij v svojem srcu, je bolje, da ne spoveduje.

Angel drugi? spregovori Mariji, ko je vznemirjena zaradi pozdrava in ji re?e: »Ne boj se« (v. 30). Prva beseda je »Gospod je s teboj« in druga je »Ne boj se«. V Svetem pismu, ko se Bog predstavi tistemu, ki ga sprejme, sta mu v?e? ti dve besedi: ne boj se. Rekel ju je Abrahamu (prim. 1Mz 15,1), ju je ponovil Izaku (prim. 1Mz 26,4), Jakobu (prim. 1Mz 46,3) in tako naprej, vse do Jo?efa (prim. Mt 1,20) in Marije. Na ta na?in nam daje jasno in tola?e?e sporo?ilo. Vsaki?, ko se ?ivljenje odpre Bogu, nas strah ne more ve? imeti za talca. Sestra, brat, ?e te tvoji grehi stra?ijo, ?e te tvoja preteklost vznemirja, ?e se tvoje rane ne zacelijo, ?e ti nenehni padci jemljejo pogum in se ti zdi, da si izgubil upanje, ne boj se. Bog pozna tvoje slabosti in je ve?ji od tvojih grehov. Samo eno stvar te prosi, da svojo krhkost, bedo, ne zadr?uje? v sebi, ampak jih prinese? in postavi? pred Njega in da bodo vzroki za potrtost postali prilo?nost za vstajenje. Ne boj se! Gospod ?eli, da mu damo svoje grehe. Na misel mi prihaja pripoved o tistem menihu v pu??avi, ki je Bogu dal vse, vse in je ?ivel ?ivljenje v postu, pokori in molitvi. Gospod pa je hotel od njega ?e ve?. »Gospod, vse sem ti dal«, je rekel menih: »Kaj ?e manjka?« »Svoje grehe mi daj.« To od nas Gospod zahteva. Ne bojte se!

Devica Marija nas pri tem spremlja. Tudi ona je polo?ila svoje vznemirjenje Bogu. Predlagal ji je namre? nekaj nepojmljivega, kar je ?lo onkraj njenih mo?i in sama tega ne bi zmogla, saj bi bilo preve? te?av z Mojzesovo postavo, z Jo?efom, z osebami njenega kraja in njega ljudstva.

Toda Marija ne ugovarja. Zadostuje ta ne boj se, zadostuje ji Bo?je zagotovilo. Stisne se k Njemu, kakor ho?emo storiti mi nocoj. Saj pogosto delamo ravno nasprotno. Za?enjamo pri na?ih gotovostih in samo, ko jih izgubimo, gremo k Bogu. Marija pa nas nasprotno u?i, naj za?nemo pri Bogu, v zaupanju, da bo vse ostalo dano (prim. Mt 6,33). Vabi nas, naj gremo k izviru, h Gospodu, kar je popolno zdravilo proti strahu in zlu ?ivljenja. Na to spominja lep stavek, ki je na eni od spovednic tukaj v Vatikanu in se obra?a na Boga s temi besedami: »Oddaljiti se od tebe, pomeni pasti, vrniti se k tebi, pomeni vstati, ostati v tebi, pomeni obstajati« (prim. sv. Avgu?tin, Soliloquium I,3).

Te dni novice in podobe o smrti nenehoma vstopajo v na?e domove, medtem ko bombe uni?ujejo domove ?tevilnih na?ih nemo?nih ukrajinskih bratov in sester. Kruta vojna, ki je vrgla ob tla ?tevilne in povzro?a trpljenje vseh, zbuja v vsakem strah in tesnobo. V sebi opa?amo ob?utje nemo?i in neprimernosti. Potrebo imamo, da bi zasli?ali: »ne boj se«. Toda ne zadostujejo ?love?ka zagotovila, potrebna je Bo?ja navzo?nost, gotovost Bo?jega odpu??anja, ki edino izbri?e zlo, odstrani zagrenjenost, povrne mir v srce. Vrnimo se k Bogu, k njegovemu odpu??anju.

Angel tretji? spregovori. Sedaj Mariji re?e: »Sveti Duh bo pri?el nadte« (Lk 1,35). Poglejte, kako Bog posreduje v zgodovini. Podari samega Svetega Duha. Kajti za to, kar nekaj velja, ne zadostujejo na?e mo?i. Mi sami ne bomo uspeli razre?iti protislovja zgodovine, celo tista v na?em srcu. Potrebujemo modro in blago Bo?jo mo?, ki je Sveti Duh. Ta Duh nam da harmonijo, ker On je harmonija. Potrebujemo Duha ljubezni, da ugasne sovra?tvo, razkadi zagrenjenost, pogasi pohlep, nas potegne iz ravnodu?nosti. Bo?jo ljubezen potrebujemo, ker je na?a ljubezen negotova in nezadostna. Gospoda prosimo za toliko stvari, vendar ga pogosto pozabimo vpra?ati, kaj je najpomembnej?e in kaj nam ?eli dati: Svetega Duha, mo?, da lahko ljubimo. Kaj bomo pravzaprav brez ljubezni ponudili svetu? Nekdo je rekel, da je kristjan brez ljubezni kot igla, ki ne ?iva: pi?i, rani, ?e pa ne ?iva, ?e ne tke, ?e ne zdru?uje, je neuporabna. Upal si bom re?i: ni kristjan. Za to je treba iz Bo?jega odpu??anja ?rpati mo? ljubezni, zajemati od istega Duha, ki se je spustil na Marijo.

Kajti, ?e ?elimo, da se svet spremeni, se mora najprej spremeniti na?e srce. Da bi to naredili, danes dopustimo, da nas Marija prime za roko. Pogledamo v njeno Brezmade?no Srce, kjer je Bog po?ival, v edinem srcu ?love?kega bitja, ki je bilo brez senc. Ona je »polna milosti« (v. 28) in zato brez greha. V njej ni sledu zla, zato je z njo Bog lahko za?el novo zgodovino zveli?anja in miru. Tam se je zgodovina obrnila. Bog je spremenil zgodovino, ko je potrkal na Marijino srce.

In danes tudi mi, prenovljeni z Bo?jim odpu??anjem, trkamo na to Srce. Povezan s ?kofi in verniki vsega sveta ?elim slovesno prinesti Marijinemu brezmade?nemu Srcu vse, kar ?ivimo, ji obnoviti posvetitev Cerkve in vsega ?love?tva in ?e zlasti posvetiti njej ukrajinsko ljudstvo in rusko ljudstvo, ki jo s sinovsko naklonjenostjo ?astijo kot Mater. Ne gre za ?arobno formulo, ampak za duhovno dejanje. To je dejanje popolnega zaupanja otrok, ki se v stiski te krute in nesmiselne vojne, ki grozi svetu, zate?ejo k Materi, kot otroci, ko so prestra?eni in gredo jokajo? do mame in i??ejo za??ito. Zatecimo se k Materi in v njeno Srce polo?imo strah in bole?ino ter se ji izro?imo. V to ?isto, neomade?evano Srce, kjer se odseva Bog, polagamo dragocene dobrine bratstva in miru, vse, kar imamo in smo, da nas bo ona, Mati, ki nam jo je dal Gospod, varovala in ohranjala.

Iz Marijinih ust je pri?el najlep?i stavek, ki ga je angel lahko ponesel k Bogu: »Zgôdi se mi po tvoji besedi!« (v. 38). To Marijino sprejemanje ni pasivno ali vdano, ampak ?iva ?elja sprejemanja Boga, ki ima »na?rte za mir in ne za nesre?o« (Jr 29,11). To je najtesnej?e sodelovanje pri na?rtu za mir na svetu. Posvetimo se Mariji, da vstopimo v ta na?rt, da se damo popolnoma na razpolago Bo?jim na?rtom. Mati Bo?ja se je, potem ko je rekla da, odpravila na dolgo pot navkreber proti hriboviti pokrajini, da bi obiskala svojo nose?o sestri?no (prim. 1,39). V naglici je ?la. V?e? mi je pomisliti na Marijo v naglici. Marija vedno pohiti, da nam pomaga in nas varuje. S svojo roko naj prime na?o pot in jo vodi po strmih ter napornih poteh bratstva in dialoga, po poti miru.