杏MAP导航

Andreja ?ervek – Vatikan

Pape? je udele?encem simpozija o fundamentalni teologiji duhovni?tva, ki se je danes za?el v Rimu, spregovoril o temeljnih dr?ah, ki dajejo trdnost osebi duhovnika. Gre za »?tiri stebre duhovni?kega ?ivljenja«, ki jih je imenoval »?tiri bli?ine«, saj sledijo »Bo?jemu slogu, ki je v osnovi slog bli?ine«. Gre za: bli?ino z Bogom, bli?ina s ?kofom, bli?ino med duhovniki in bli?ina z ljudstvom.

»Ni? teorije, govorim o tem, kar sem ?ivel«

Kot je dejal v uvodnem delu, je ?elel izhajati iz svojih lastnih izku?enj. »Duhovnik v svojem ?ivljenju gre skozi razli?na stanja in trenutke. Osebno sem v preteklosti  ?el skozi razli?na stanja in razli?ne trenutke ter med “premlevanjem“ vzgibov Duha ugotovil, da je v nekaterih situacijah, vklju?no s trenutki preizku?enj, te?av in zapu??enosti, ko sem ?ivel in delil ?ivljenje na dolo?en na?in, ostajal mir. Zavedam se, da bi se o duhovni?tvu lahko veliko govorilo in teoretiziralo; danes ?elim z vami deliti to “majhno zbirko“, da bi dana?nji duhovnik, ne glede na trenutek, ki ga ?ivi, lahko ?ivel mir in rodovitnost, ki ju Duh ?eli dati. Ne vem, ali so ta razmi?ljanja “labodji spev“ mojega duhovni?kega ?ivljenja, nedvomno pa vam lahko zagotovim, da izhajajo iz moje izku?nje. Ni? teorije, tukaj govorim o tem, kar sem ?ivel.«

Beg v preteklost ali v prihodnost ni zrela re?itev

»?as, ki ga ?ivimo, je ?as, ki od nas zahteva, da ne le prese?emo spremembe, ampak jih sprejmemo z zavedanjem, da se nahajamo pred spremembo dobe. ?e smo o tem dvomili, nam je covid to ve? kot o?itno pokazal: njegovo ?irjenje je mnogo ve? kot zgolj zdravstveno vpra?anje, ve? kot nek prehlad. Sprememba nas vedno postavlja pred razli?ne na?ine, kako k njej pristopiti. Problem je, da so mnoga dejanja in mnoge dr?e lahko koristni in dobri, vendar pa nimajo vsi okusa po evangeliju.«

Pape? je navedel primer: iskati ?ifrirane oblike, ki so zelo pogosto zasidrane v preteklosti in nam »zagotavljajo« neko vrsto za??ite pred tveganji, s tem ko se zatekamo v svet ali dru?bo, ki ve? ne obstaja – ?e je sploh kdaj obstajala, kakor da bi ta dolo?en red lahko naredil konec konfliktom, ki nam jih prina?a zgodovina.

Druga dr?a je lahko »pretiran optimizem«, ki na koncu »zanemarja rane te spremembe in ki ne zmore sprejeti napetosti, kompleksnosti in dvoumnosti sedanjega ?asa ter zadnjo novost “posveti“ kot tisto, kar je zares resni?no, s tem pa prezira modrost let«. Kot je pripomnil, sta to dve vrsti bega, dve dr?i najemnika, ki vidi prihajati volka in pobegne: pobegne ali v preteklost ali v prihodnost. »Nobena od teh dveh dr? ne prina?a zrele re?itve,« je dodal pape?.

Brez strahu odriniti na globoko

Kot je nadaljeval, pa je njemu v?e? dr?a, ki se rodi iz zaupnega sprejetja realnosti, zasidranega v modrem in ?ivem izro?ilu Cerkve, ki si lahko privo??i, da »odrine na globoko brez strahu«. »?utim, da nas Jezus v tem zgodovinskem trenutku ponovno vabi, naj “odrinemo na globoko“ (prim. Lk 5,4) z zaupanjem, da je On Gospod zgodovine in da bomo z njegovim vodstvom lahko razlo?evali obzorje, proti kateremu se podati. Na?e odre?enje ni asepti?no odre?enje iz laboratorija ali breztelesnih spiritualizmov. Razlo?evanje Bo?je volje pomeni nau?iti se razlagati realnost z Gospodovimi o?mi, ne da bi bilo treba pobegniti od tistega, kar se dogaja na?im ljudem tam, kjer ?ivijo; brez tesnobe, ki nas vodi v iskanje hitrega in pomirjujo?ega izhoda pod vodstvom trenutne ideologije ali v naprej pripravljenega odgovora, oba nezmo?na sprejeti najte?je in celo mra?ne trenutke na?e zgodovine. Ti dve poti bi nas lahko pripeljali do zatajitve “na?e cerkvene zgodovine, ki je slavna, v kolikor je zgodovina ?rtev, upanja, vsakodnevnega boja, ?ivljenja v slu?enju, vztrajnosti v napornem delu“ (prim. Evangelii gaudium, 96).«

V tem kontekstu tudi duhovni?ko ?ivljenje ?uti ta izziv. Gre za »simptom krize poklicev, ki na razli?nih krajih pesti na?e skupnosti«. A po pape?evih besedah je prav tako res, da je to pogosto odvisno od tega, da »v skupnostih ni nalezljive apostolske gore?nosti in zato ne navdu?ujejo in ne privla?ijo«. »Kjer so ?ivljenje, gore?nost, ?elja po prina?anju Kristusa drugim, tam se pojavijo tudi pristni poklici. Tudi v ?upnijah, kjer duhovniki niso preve? zavzeti in veseli, je bratsko in gore?e ?ivljenje skupnosti tisto, ki vzbudi ?eljo po popolnem sre?anju z Bogom in po evangelizaciji, zlasti ?e ta ?iva skupnost vztrajno moli za poklice in ima pogum, da svojim mladim predlaga pot posebne posvetitve.«

Duhovni?tvo in krst

Pape? je v nadaljevanju spregovoril o povezanosti med duhovni?tvom in krstom. ?e se namre? pozabi na krst, lahko pride do funkcionalizma in duhovnik postane funkcionar. »?ivljenje duhovnika je predvsem zgodovina zveli?anja kr??ene osebe. Nikoli ne smemo pozabiti, da je vsaka posebna poklicanost, tudi poklicanost v posve?enje, izpolnitev krsta. Vedno je velika

 sku?njava, da bi ?iveli duhovni?tvo brez krsta, torej brez spomina, da je na?a prva poklicanost svetost. Biti sveti pomeni postati podobni Jezusu in pustiti, da na?e ?ivljenje utripa z njegovimi ob?utenji (prim. Flp 2,15). ?ele ko si prizadevamo ljubiti, kot je ljubil Jezus, tudi mi naredimo Boga vidnega in tako uresni?ujemo svojo poklicanost k svetosti.« Pri tem je spomnil na svetega Janeza Pavla II., ki je v posinodalni apostolski spodbudi Pastores dabo vobis iz leta 1992 poudaril, da mora duhovnik, tako kot Cerkev, vedno rasti v zavedanju svoje trajne potrebe po tem, da je evangeliziran.

Tudi sredi krize Gospod ne neha ljubiti

Temu tipu razlo?evanja mora biti podvr?en vsak poseben poklic. »Na? poklic je predvsem odgovor Njemu, ki nas je prvi ljubil (prim. 1 Jn 4,19),« je dejal Fran?i?ek. »In to je vir upanja, kajti tudi sredi krize Gospod ne neha ljubiti in klicati. In vsak med nami je temu pri?a: nekega dne nas je Gospod na?el tam, kjer smo bili in kakor smo bili, v nasprotujo?ih si okoljih ali kompleksnih dru?inskih situacijah; a to ga ni odvrnilo od tega, da bi po vsakem od nas pisal zgodovino zveli?anja.« Tako je bilo od vsega za?etka, ?e pomislimo na samo nekatere: Petra, Pavla, Mateja. Da jih je izbral, ne izvira iz idealne mo?nosti, ampak iz konkretnega prizadevanja za vsakega od njih. »Ko vsak gleda svojo ?love?kost, svojo zgodbo, svoj zna?aj, se ne sme spra?evati, ali je izbira poklica primerna ali ne, ampak ali ta poklic v njem po vesti razpira potencial Ljubezni, ki smo ga prejeli na dan krsta.«

Vsaka zgradba potrebuje trdne temelje

In ker se je v teh obdobjih sprememb treba soo?iti z mnogimi vpra?anji in tudi sku?njavami, se je pape? Fran?i?ek v govoru ?elel osredoto?iti na tisto, kar se mu zdi »odlo?ilno za ?ivljenje duhovnika danes«. Kot je pojasnil, »vsaka zgradba potrebuje trdne temelje«. In zato je v govoru ?elel spregovoriti o »dr?ah, ki dajejo trdnost osebi duhovnika«. Gre za »?tiri stebre duhovni?kega ?ivljenja«, ki jih je pape? imenoval »?tiri bli?ine«, ker sledijo »Bo?jemu slogu, kar je v osnovi slog bli?ine« (prim. 5 Mz 4,7). Gre za: bli?ino z Bogom, bli?ino s ?kofom, bli?ino med duhovniki in bli?ino z ljudstvom.

Duhovnik namre? »bolj kot recepte in teorije potrebuje konkretna orodja, z katerimi lahko pristopa k svoji slu?bi, svojemu poslanstvu in svoji vsakdanjosti«. Sveti Pavel je Timoteja pozival, naj ohranja ?ivi Bo?ji dar, ki ga je prejel po polaganju njegovih rok, kar pa ni duh boje?nosti, temve? duh mo?i, ljubezni in razumnosti (prim. 2 Tim 1,6-7). Po pape?evem prepri?anju lahko ti ?tirje stebri, »?tiri bli?ine«, pomagajo na »prakti?en, konkreten in upajo? na?in po?iviti dar in rodovitnost, ki sta nam bila obljubljena.

Bli?ina z Bogom

To je bli?ina z Gospodom bli?in. »Jaz sem trta, vi mladike. Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete storiti ni?esar. ?e kdo ne ostane v meni, ga vr?ejo pro? kakor mladiko in se posu?i. Te mladike poberejo in vr?ejo v ogenj in zgorijo. ?e ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli ho?ete, in se vam bo zgodilo« (Jn 15,5-7).

Duhovnik je predvsem povabljen gojiti to bli?ino, doma?nost z Bogom in iz tega odnosa bo lahko ?rpal vse mo?i, ki jih potrebuje za svojo slu?bo. Odnos z Bogom je tako reko? vklju?enost, ki nas ohranja znotraj rodovitne vezi. Brez pomembnega odnosa z Gospodom je na?i slu?bi usojeno, da postane nerodovitna. Bli?ina z Jezusom, stik z njegovo Besedo nam omogo?a, da svoje ?ivljenje primerjamo z njegovim ?ivljenjem in se nau?imo, da nas ne pohuj?a ni?, kar nas doleti, da se branimo pred »?kandali«. Tako kot je bilo z U?iteljem, boste pre?ivljali trenutke veselja in poro?nih slavij, ?ude?ev ozdravljenja, pomno?itev kruha in po?itek. Pri?li bodo ?asi, v katerih vas bodo hvalili, pri?li pa bodo tudi ure nehvale?nosti, zavra?anja, dvoma in osamljenosti, do te mere, da boste morali re?i: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Mt 27,46).

Bli?ina z Jezusom nas vabi, naj se ne bojimo nobene od teh ur – ne zato ker smo mo?ni, ampak ker gledamo Vanj, se ga oklepamo in mu pravimo: »Gospod, ne daj, da bi padel v sku?njavo! Daj mi razumeti, da do?ivljam pomemben trenutek v svojem ?ivljenju in da si ti z menoj, da bi preizkusil mojo vero in mojo ljubezen« (C. M. Martini, Incontro al Signore Risorto, San Paolo, 102). Bli?ina z Bogom v?asih dobi obliko boja: bojevati se z Gospodom predvsem v trenutkih, ko je njegovo odsotnost mo?neje ?utiti v duhovnikovem ?ivljenju ali v ?ivljenju ljudi, ki so mu zaupani. Bojevati se vso no? in zahtevati njegov blagoslov (prim. 1 Mz 32,25-27), ki bo vir ?ivljenja za mnoge.

Veliko duhovni?kih kriz izvira ravno iz pomanjkljivega molitvenega ?ivljenja, zaradi odsotnosti intimnosti z Gospodom, zaradi skr?enja duhovnega ?ivljenja zgolj na versko prakso. Spominjam se pomembnih trenutkov svojega ?ivljenja, v katerih je bila bli?ina z Gospodom odlo?ilna, saj me je podpirala. Brez intimnosti molitve, duhovnega ?ivljenja, konkretne bli?ine z Bogom preko poslu?anja Besede, evharisti?nega praznovanja, ti?ine adoracije, zaupanja Mariji, modrega spremljanja voditelja, zakramenta sprave, brez teh »bli?in« je nek duhovnik tako reko? samo utrujen delavec, ki ne u?iva dobrot Gospodovih prijateljev.

V duhovni?kem ?ivljenju se na primer molitev preve?krat opravlja samo kot dol?nost, pri ?emer se pozablja, da prijateljstvo in ljubezen ne moreta biti nalo?ena kot zunanje pravilo, ampak sta temeljna izbira na?ega srca. Duhovnik, ki moli, ostaja v korenini kristjan, ki je do konca razumel dar, ki ga je prejel pri krstu. Duhovnik, ki moli, je sin, ker se nenehno spominja, da je sin in da ima O?eta, ki ga ljubi. Duhovnik, ki moli, je sin, ki se pribli?a svojemu Gospodu.

Vse to pa je te?ko, ?e se ne navadimo imeti preko dneva ?as, prostor za to. ?e ne znamo odlo?iti Martine »delati«, da bi se nau?ili Marijinega »biti«. Te?ko se je odpovedati aktivizmu, ker takoj, ko neha? biti zelo zaposlen, v srce ne pride mir, ampak ?alost; in da ne bi zapadli v ?alost, smo pripravljeni nikoli se ustaviti. Toda prav s sprejemanjem ?alosti, ki izvira iz ti?ine, iz posta dejavnosti in besed, iz poguma, da iskreno pregledamo sami sebe, vse privzame lu? in mir, ki ga ne naslanjamo ve? na na?e mo?i in sposobnosti. Gre za to, da se nau?imo prepustiti Gospodu, naj ?e naprej opravlja svoje delo v vsakem posebej in obre?e vse, kar je nerodovitnega, jalovega in kar izkrivlja poklicanost. Vztrajanje v molitvi ne pomeni samo ostati zvesti neki praksi. Pomeni, da ne zbe?imo, ko nas ravno molitev odvede v pu??avo. Pot pu??ave je pot, ki vodi v intimnost z Bogom, vendar pod pogojem, da ne zbe?imo, da ne najdemo na?inov, kako bi u?li iz tega sre?anja. V pu??avi mu »spregovorim na srce«, pravi Gospod svojemu ljudstvu po ustih preroka Ozeja (prim. 2,16).

Bli?ina z Bogom omogo?a duhovniku, da stopi v stik z bole?ino, ki je v na?em srcu, in ki nas, ?e je sprejeta, razoro?i do te mere, da omogo?i sre?anje. Molitev, ki kot ogenj o?ivlja duhovnikovo ?ivljenje, je krik strtega in poni?anega srca, ki ga – kot nam pravi Beseda – Gospod ne prezira (prim. Ps 51,19). »Vpili so, in Gospod je usli?al, / iz vseh njihovih stisk jih je re?il. / Blizu je Gospod tistim, ki so skru?enega srca, / in tiste, ki so potrtega duha, re?uje« (Ps 34,18-19).

Duhovnik mora imeti precej »raz?irjeno« srce, da naredi prostor za bole?ino ljudstva, ki mu je zaupano, in isto?asno kakor stra?ar napoveduje jutranjo zarjo Bo?je milosti, ki se ka?e ravno v tej bole?ini. Objeti, sprejeti in predstaviti svojo bedo v bli?ini z Gospodom bo najbolj?a ?ola, da bo lahko postopoma naredil prostor vsej bedi in bole?ini, ki bi jo vsak dan sre?eval v svoji slu?bi, tako da bo na kocu postal sam kakor Kristusovo srce. To pa bo duhovnika pripravilo na ?e neko drugo bli?ino: na bli?ino z Bo?jim ljudstvom V bli?ini z Bogom duhovnik okrepi bli?ino s svojim ljudstvom; in obratno, v bli?ini s svojim ljudstvom ?ivi tudi bli?ino s svojim Gospodom.

»On mora rasti, jaz pa se manj?ati« (Jn 3,30), je dejal Janez Krstnik. Intimnost z Bogom vse to omogo?a, ker v molitvi do?ivljamo, da smo veliki v njegovih o?eh, zato za duhovnike, ki so blizu Gospodu, ne bo ve? te?ava postati majhni v o?eh sveta. In tam, v tisti bli?ini, nas ni ve? strah prili?iti se kri?anemu Jezusu, kot se od nas zahteva v obredu duhovni?kega posve?enja.

Bli?ina s ?kofom

To drugo bli?ino so dolgo razumeli samo enostransko. Kot Cerkev smo pogosto, in to ?e danes, pokor??ino razlagali dale? od poslu?anja evangelija. Pokor??ina ni disciplinski atribut, ampak je najgloblja zna?ilnost vezi, ki nas zdru?ujejo v ob?estvo. Ubogati pomeni nau?iti se poslu?ati in se spominjati, da nih?e ne more zase govoriti, da je nosilec Bo?je volje, in da jo je treba razumeti samo preko razlo?evanja. Pokor??ina je torej poslu?anje Bo?je volje, ki jo razlo?imo ravno v tej vezi. Tak?na dr?a poslu?anja omogo?i, da dozori misel, da nih?e ni po?elo ali temelj ?ivljenja, ampak se mora vsak nujno soo?iti z drugimi. Ta logika bli?in – v tem primeru s ?kofom, velja pa tudi za druge – omogo?a, da prekinemo vsako sku?njavo zaprtosti, samoopravi?evanja in ?ivljenja »samca«; nasprotno, je povabilo, da se obrnemo na druge, da bi na?li pot, ki vodi k resnici in k ?ivljenju.

?kof, kdorkoli ?e to je, za vsakega duhovnika in za vsako krajevno Cerkev ostaja vez, ki pomaga razlo?evati Bo?jo voljo. Vendar ne smemo pozabiti, da je ?kof sam lahko orodje tega razlo?evanja le, ?e tudi sam prisluhne resni?nosti svojih duhovnikov in svetega Bo?jega ljudstva, ki mu je zaupano. V Evangelii gaudium sem zapisal: »Vaditi se moramo v umetnosti, da znamo pozorno prisluhniti, kar je ve? kot poslu?anje. V sporazumevanju z drugim je na prvem mestu zmo?nost srca, ki omogo?a bli?ino, brez katere ni pravega duhovnega sre?anja. Pozorno poslu?anje nam pomaga najti ustrezno kretnjo in ustrezno besedo, ki nas spravita iz lagodnosti gledalca. Samo na osnovi spo?tljivega, so?utnega poslu?anja je mogo?e najti poti za pristno rast, prebuditi ?eljo in hrepenenje po kr??anskem idealu, v polnosti odgovoriti na Bo?jo ljubezen in razviti najbolj?e, kar je Bog sejal v na?em ?ivljenju« (?t. 171).

Ni naklju?je, da sku?a zlo, da bi uni?ilo rodovitnost delovanja Cerkve, spodkopati vezi, ki nas povezujejo. Branjenje vezi duhovnika s krajevno Cerkvijo, z ustanovo, ki ji pripada in s ?kofom naredi duhovni?ko ?ivljenje vredno zaupanja. Pokor??ina je temeljna odlo?itev sprejeti tistega, ki je postavljen pred nas kot konkretno znamenje tistega vesoljnega zakramenta odre?enja, ki je Cerkev. Pokor??ina, ki je lahko tudi soo?enje, poslu?anje in v nekaterih primerih napetost. To nujno zahteva, da duhovniki molijo za ?kofe in znajo spo?tljivo in iskreno izraziti svoje mnenje. Prav tako pa od ?kofov zahteva poni?nost, sposobnost poslu?anja, samokriti?nosti in da si pustijo pomagati. ?e bomo branili to vez, bomo varno nadaljevali svojo pot.

Bli?ina med duhovniki

Ravno iz ob?estva s ?kofom se odpira tretja bli?ina, ki je bli?ina bratstva. Jezus se razodene tam, kjer so se bratje pripravljeni ljubiti: »Kjer sta namre? dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). Tudi bratstvo kot pokor??ina ne more biti moralni ukaz, ki je zunaj nas. Bratstvo pomeni, da se namenoma odlo?imo, da bomo sku?ali biti sveti z drugimi in ne v samoti. Afri?ki pregovor pravi: »?e ho?e? hoditi hitro, poji sam; ?e ho?e? iti dale?, pojdi z drugimi.« V?asih se zdi, da je Cerkev po?asna – in je res – vendar mi je v?e? misel, da gre za po?asnost nekoga, ki se je odlo?il, da bo hodil v bratstvu.

Zna?ilnosti bratstva so zna?ilnosti ljubezni. Sv. Pavel nam je v Prvem pismu Korin?anom (13. poglavje) zapustil jasen »zemljevid« ljubezni in nam v dolo?enem smislu pokazal, k ?emu bi se moralo iztezati bratstvo. Najprej se je treba nau?iti potrpe?ljivosti, ki je sposobnost, da se ?utimo dogovorni za druge, da nosimo njihova bremena, da v nekem smislu trpimo z njimi. Nasprotje potrpe?ljivosti je brezbri?nost, oddaljenost, ki jo gradimo do drugih, da se ne bi ?utili vpleteni v njihova ?ivljenja. ?tevilne duhovnike ?re drama osamljenosti, da se ?utijo sami. Po?utijo se nevredni potrpe?ljivosti, upo?tevanja. Zdi se jim, da od drugega prihaja obsodba, ne dobro, ne dobrohotnost. Drugi ni sposoben, da bi se veselil dobrega, ki se nam dogaja v ?ivljenju, ali pa tudi sam nisem tega sposoben, ko vidim dobro v ?ivljenju drugih. Ta nesposobnost je zavist, ki zelo mu?i na?a okolja in je napor v pedagogiki ljubezni in ne le greh, ki se ga moramo izpovedati.

Da bi se po?utili del skupnosti, »biti mi«, nam ni treba nadeti mask, ki ponujajo samo na?o zmagoslavno podobo. Ni se nam treba pona?ati, in ?e manj napihovati se ali ?e slab?e zavzeti nasilne dr?e ob pomanjkanju spo?tovanja do tistega, ki je ob nas. Kajti duhovnik, ?e se ima s ?im pona?ati, je to Gospodovo usmiljenje. Pozna svoj greh, svojo bedo in svoje omejitve, vendar je do?ivel, da se je tam, kjer se je pomno?il greh, ?e veliko bolj pomno?ila milost (prim. Rim 5,20); in to je njegova prva vesela novica.

Bratska ljubezen ne i??e svoje koristi, ne daje prostora jezi, ne zameri, kot da bi me brat, ki je ob meni, na neki na?in za nekaj prevaral. In ko sre?am bedo drugega, sem pripravljen, da se ne spominjam za vedno hudega, ki sem ga prejel, da iz tega ne naredim edinega merila sodbe, do te mere, da bi morda u?ival zaradi krivice, kadar bi zadevala tistega, ki mi je povzro?il trpljenje. Resni?na ljubezen se veseli resnice in smatra za te?ak greh napad na resnico in na dostojanstvo bratov z obrekovanjem, opravljanjem in klepetanjem.

Vendar pa si v tem smislu ne smemo dovoliti, da bi mislili, da je bratska ljubezen utopija in ?e manj »oguljena fraza« za vzbujanje lepih ?ustev, prilo?nostne besede v pomirjajo?em govoru. Ne. Vsi vemo, kako te?ko je lahko ?iveti v skupnosti, deliti vsakdan s tistimi, ki smo jih ?eleli prepoznati kot brate. ?e bratske ljubezni no?emo posladkati, prilagoditi in zmanj?ati, je to »velika prerokba«, ki smo jo poklicani ?iveti v tej dru?bi odmetavanja. Na bratsko ljubezen rad pomislim kot na telovadnico duha, kjer se dan za dnem soo?amo sami s seboj in imamo termometer na?ega duhovnega ?ivljenja. Prerokba bratstva danes ostaja ?iva in potrebuje oznanjevalce; potrebuje ljudi, ki se, ?eprav se zavedajo svojih omejitev in te?av, ki se pojavljajo, pustijo dotakniti, pozvati in premakniti Gospodovim besedam: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji u?enci, ?e boste imeli ljubezen med seboj« (Jn 13,35).

Za duhovnike bratska ljubezen ne ostaja zaprta v majhno skupino, ampak se razveja kot pastoralna ljubezen (prim. Posinodalna apostolska spodbuda Pastores dabo vobis, 23), ki priganja, da jo ?ivimo konkretno v poslanstvu. Lahko re?emo, da ljubimo, ?e se jo nau?imo razvejati na na?in, ki ga opisuje sv. Pavel. Samo kdor sku?a ljubiti, je na varnem. Kdor ?ivi s Kajnovim sindromom, v prepri?anju, da ne more ljubiti, ker vedno ?uti, da ni bil ljubljen, cenjen, prav upo?tevan, kon?no ?ivi kot potepuh, ne da bi kdaj ?util, da je doma, in ravno zaradi tega je bolj izpostavljen zlu: da si povzro?i zlo in da dela zlo.

Drznem si re?i, da tam, kjer duhovni?ko bratstvo deluje in obstajajo vezi resni?nega prijateljstva, tam je tudi mogo?e z ve?jo vedrino ?iveti celibat. Celibat je dar, ki ga latinska Cerkev ohranja, vendar je to dar, ki potrebuje, da bi ga ?iveli kot posve?enje, zdrave odnose, odnose resni?nega spo?tovanja in resni?nega dobrega, ki imajo svoje korenine v Kristusu. Brez prijateljev in brez molitve celibat lahko postane neznosno breme in proti-pri?evanje za samo lepoto duhovni?tva.

Bli?ina z ljudstvom

Velikokrat sem poudaril, da odnos s svetim Bo?jim ljudstvom za vsakega od nas ni dol?nost, ampak milost: »Ljubezen do ljudi je duhovna mo?, ki olaj?a popolno sre?anje z Bogom« (Evangelii gaudium, 272). Zato je mesto vsakega duhovnika sredi med ljudmi, v bli?ini z ljudmi.

V Evangelii gaudium sem poudaril: »Da bi bili oznanjevalci evangelija iz vse du?e, je potrebno najti duhovno veselje, da smo blizu ?ivljenja ljudi in sicer tako zelo, da odkrijemo, da je to vir vi?jega veselja. Misijon je vnetost za Jezusa, in hkrati vnetost za njegovo ljudstvo. Ko smo pred kri?anim Jezusom, spoznavamo vso njegovo ljubezen, ki nam podeljuje dostojanstvo in nas nosi. ?e nismo slepi, za?nemo dojemati, da se ta Jezusov pogled raz?irja in usmerja poln ljubezni in notranjega ?ara na vse njegovo ljudstvo. Tako na novo odkrijemo, da nas ho?e vzeti kot orodje, da bi se vedno bolj pribli?al svojemu ljubljenemu ljudstvu. Vzame nas iz sredine ljudstva in nas po?ilja k ljudem. Zato svoje istovetnosti ne moremo razumeti brez te pripadnosti« (268).

Prepri?an sem, da je danes, da bi ponovno razumeli identiteto duhovni?tva, pomembno ?iveti v tesnem odnosu s stvarnim ?ivljenjem ljudi, ob njih in brez kakr?ne koli poti pobega. »V?asih ?utimo sku?njavo, da bi bili kristjani, ki ohranjajo varno razdaljo do Gospodovih ran. Toda Jezus ho?e, da pridemo v stik s ?love?ko bedo, da se dotaknemo trpe?ega telesa drugih. Pri?akuje, da se odpovemo temu, da bi iskali svoja osebna in skupna zavetja, ki nam dovolijo obdr?ati razdaljo do jedra ?love?kega trpljenja. Zares naj vstopimo v stik s stvarnim ?ivljenjem drugih in spoznamo mo? ne?nosti. ?e storimo to, bo ?ivljenje za nas ?udovito prepleteno in bomo globoko izkusili, da smo ljudstvo, da pripadamo ljudstvu« (prav tam, 270).

Bli?ina z Bo?jim ljudstvom. Bli?ina ki, obogatena z »drugimi bli?inami« vabi – in v dolo?eni meri to zahteva – da nadaljujemo na Gospodov na?in, ki je bli?ina, so?utje in ne?nost, ker je (duhovnik) sposoben hoditi sredi njega ne kot sodnik, ampak kot usmiljeni Samarijan, ki prepozna rane svojega ljudstva, v ti?ini ?iveto trpljenje, odpovedovanje in ?rtvovanje ?tevilnih o?etov in mater, da bi ohranili svoje dru?ine; pa tudi posledice nasilja, korupcije in brezbri?nosti, ki ob njegovem mimohodu sku?ajo uti?ati vsako upanje. Bli?ina, ki omogo?i, da mazilimo rane in oznanimo leto Gospodove milosti (prim. Iz 61,2). Odlo?ilno je, da se spominjamo, da Bo?je ljudstvo upa, da bo na?lo pastirje po Jezusovem na?inu – ne pa »klerikov po polo?aju« ali »profesionalce svetega« -; pastirje, ki poznajo so?utje, prilo?nost; pogumne mo?e, ki so se sposobni ustaviti pred tistim, ki je ranjen in mu podati roko; kontemplativne mo?e, ki morejo v bli?ini s svojim ljudstvom pred ranami sveta oznanjati delujo?o mo? vstajenja.

Ena od klju?nih zna?ilnosti na?e »omre?ene« dru?be je  preobilje ob?utka osirotelosti. Povezanim z vsem in z vsemi nam manjka ob?utek pripadnosti, ki je veliko ve? kot neka povezanost. Z bli?ino pastirja je mogo?e sklicati skupnost in spodbujati rast ob?utka pripadnosti; pripadamo svetemu vernemu Bo?jemu ljudstvu, ki je poklicano biti znamenje vdora Bo?jega kraljestva v zgodovinski danes. ?e se pastir izgubi, ?e se oddalji, se bodo tudi ovce razkropile in bodo na dosegu katerega koli volka.

Ta pripadnost pa bo zagotovila protistrup proti popa?enju poklicanosti, ki izhaja ravno iz pozabljanja, da duhovni?ko ?ivljenje dolgujemo drugim – Gospodu in ljudem, ki nam jih je on zaupal. Ta pozabljivost je temelj klerikalizma in njegovih posledic. Klerikalizem je sprevr?enost, ki se vzpostavlja na »oddaljenostih«. Ko mislim na klerikalizem, mislim tudi na klerikalizacijo laikata: na tisto prvenstvo majhne elite, ki ob duhovniku nazadnje popa?i svoje temeljno poslanstvo (prim. Gaudium et spes, 44). Spomnimo se, da »misijon v srcu ljudstva ni del mojega ?ivljenja ali okrasek, ki ga lahko odvr?em. Poslanstvo ni privesek ali dodatna zadeva ?ivljenja. Poslanstvo je nekaj, ?esar ne moremo iztrgati iz svojega bitja, razen ?e se ho?em povsem uni?iti. Jaz sem poslanstvo na tej zemlji, in zaradi njega sem pri?el na ta svet. Priznati moramo, da smo 'zaznamovani' za to poslanstvo, da prina?amo lu?, blagoslavljamo, o?ivljamo, dvigamo, ozdravljamo, osvobajamo« (Evangelii gaudium, 273).

To bli?ino z Bo?jim ljudstvom bi rad povezal z bli?ino z Bogom, kajti pastirjeva molitev se hrani in se utele?a v srcu Bo?jega ljudstva. Ko pastir moli, nosi znamenje ran in radosti svojih ljudi, ki jih v ti?ini predstavlja Gospodu, da bi jih pomazilil z darom Svetega Duha. To je upanje pastirja, ki zaupa in se bori, da bi Gospod blagoslovil svoje ljudstvo.

Po nauku sv. Ignacija, da »du?e ne nasiti in zadovolji veliko znanja, ampak da stvari notranje ?uti in oku?a« (Duhovne vaje, Opombe, 2,4), bo ?kofom in duhovnikom dobro delo, ?e se bodo spra?evali: »kako je z mojimi bli?inami, kako ?ivim te ?tiri razse?nosti, ki povprek oblikujejo moje duhovni?ko bitje in mi omogo?ajo obvladovanje napetosti in neravnovesij, s katerimi imamo opravka vsak dan?« Te ?tiri bli?ine so dobra ?ola za »igro na prostem«, kamor je duhovnik poklican, in to brez strahu, brez togosti, brez zmanj?evanja in siroma?enja poslanstva. Duhovni?ko srce pozna bli?ino, saj je bil Gospod prvi, ki mu je hotel biti blizu. Naj obiskuje svoje duhovnike v molitvi, v ?kofu, v bratih duhovnikih in v svojem ljudstvu. Zmoti naj navajenost in naj nekoliko zmoti, zbudi naj nemir – kakor v ?asu prve ljubezni – zgane naj vse sposobnosti, da bodo na?i ljudje imeli ?ivljenje in ga imeli v izobilju (prim. Jn 10,10). Gospodove bli?ine niso dodatna naloga: so dar, ki nam ga On daje, da bi poklicanost ohranjal ?ivo in rodovitno.

Pred sku?njavo, da bi se zaprli v neskon?ne govore in razprave o teologiji duhovni?tva in o teorijah o tem, kaj bi duhovni?tvo moralo biti, Gospod gleda z ne?nostjo in so?utjem ter duhovnikom ponuja koordinate, iz katerih lahko prepoznajo in ohranijo ?ivo gore?nost za poslanstvo: bli?ina, bli?ina z Bogom, s ?kofom, z brati duhovniki in z ljudstvom, ki jim je bilo zaupano. Bli?ina na Bo?ji na?in, ki je blizu s so?utjem in ne?nostjo.

Hvala pa tudi vam za va?o bli?ino ter potrpe?ljivost. Hvala, najlep?a hvala! Grem v knji?nico, kjer imam danes dopoldan veliko sre?anj. Molite zame in jaz bom molil za vas. Uspe?no delo vam ?elim.

Blagoslov