杏MAP导航

Pape? Fran?i?ek

Pape?ev govor med sre?anjem v pravoslavni nad?kofijski pala?i

Bla?enost, »milost vam in mir od Boga« (Rim 1,7). Pozdravljam vas s temi besedami velikega apostola Pavla, s katerimi je, ko je bil na gr?kih tleh, nagovoril vernike v Rimu. Danes na?e sre?anje obnavlja to milost in ta mir. Ko sem molil pred trofejami rimske Cerkve, to so grobovi apostolov in mu?encev, sem se ?util spodbujenega, da pridem na romanje sem z velikim spo?tovanjem in poni?nostjo, da bi obnovil apostolsko ob?estvo in  negoval bratsko ljubezen. V tem smislu se vam ?elim zahvaliti, Bla?enost, za besede, ki ste mi jih namenili in na katere odgovarjam z naklonjenostjo, ko po vas pozdravljam duhovnike, meni?ke skupnosti in vse pravoslavne vernike v Gr?iji.

Pred petimi leti sva se sre?ala na Lezbosu v izrednih razmerah ene najve?jih dram na?ega ?asa tolikih na?ih bratov in sester migrantov, ki jih ne moramo prepustiti brezbri?nosti in nanje gledati samo kot breme, ki ga je treba obvladovati ali ga celo prenesti na nekoga drugega, kar je ?e slab?e. Sedaj smo se zbrali tukaj, da bi podelili veselje bratstva in gledali na Sredozemlje, ki nas obdaja, ne samo kot na kraj, ki povzro?a skrbi in lo?uje, ampak tudi kot na morje, ki zdru?uje. Nedolgo tega sem se spomnil stoletnih oljk, ki so skupne njegovim de?elam. Ko pomislim na ta drevesa, ki nas zdru?ujejo, mislim na korenine, ki si jih delimo. Pod zemljo so, skrite, pogosto prezrte, vendar so in podpirajo vse. Katere so na?e skupne korenine, ki segajo skozi stoletja? Apostolske so. Sv. Pavel jih je osvetlil s tem, da je opozoril, kako pomembno je, da smo »sezidani na temelju apostolov« (Ef 2,20). Te korenine, cepljene z evangelijem, so prav v helenski kulturi za?ele prina?ati obilen sad: mislim na mnoge starodavne o?ete in na prve velike ekumenske koncile.

Pozneje smo na ?alost rasli dale? drug od drugega. Strupi sveta so nas omade?evali, ljuljka suma je pove?ala razdaljo in nehali smo negovati ob?estvo. Sv. Bazilij Veliki je dejal, da so pravi Kristusovi u?enci »oblikovani samo po tem, kar vidijo v Njem« (Moralia, 80,1). S sramoto Bla?enost – to priznam za katoli?ko Cerkev – so dejanja in odlo?itve, ki imajo le malo ali ni? opraviti z Jezusom in evangelijem, saj je zanje bolj zna?ilna ?eja po pridobivanju in oblasti, uvele ob?estvo. Pustili smo, da so delitve ogrozile rodovitnost. Zgodovina ima svojo te?o in danes ?utim potrebo, da Boga in brate ponovno prosim za odpu??anje za napake, ki so jih zagre?ili toliki katoli?ani. Zelo tola?ilna pa je gotovost, da so na?e korenine apostolske, in da kljub izkrivljenosti ?asa, Gospodova mladika raste in rodi sad v istem Duhu. Milost je, da drug drugemu priznamo sadove in se za to skupaj zahvalimo Gospodu.

Kon?ni sad olj?nega drevesa je olje, ki so ga neko? vsebovale dragocene in ro?no izdelane posode, ki jih je v obilju med arheolo?kimi zakladi te de?ele. Olje je preskrbelo lu?, ki je razsvetljevala no?i v starodavnosti. Tiso?letja je bilo »teko?e sonce, osnovna skrivnostna teko?ina plamena svetilk« (C. BOUREUX, Les plantes de la Bible et leur symbolique, Pariz 2014, 65). Nam, dragi brat, olje daje misliti na Svetega Duha, ki je rodil Cerkev. Samo On lahko s svojim brez?asnim sijajem razpr?i temo in osvetljuje korake na?e poti.

Da, kajti Sveti Duh je najprej olje ob?estva. V Svetem pismu je govora o olju, ki razsvetljuje ?lovekovo obli?je (prim. Ps 104,15). Kako pomembno je danes na vseh ravneh priznavati edinstveno vrednost, ki sveti na vsakemu ?loveku, v vsakem bratu! Priznavanje tega, kar je skupno ?love?tvu, je izhodi??e za graditev ob?estva. ?al pa se zdi, »da ob?estvo zadane na ob?utljivo struno« ne samo v dru?bi, ampak pogosto tudi med Jezusovimi u?enci »v kr??anskem svetu, ki ga vzdr?ujeta individualizem in institucionalna togost.« In vendar, ?e so lastna izro?ila in posebnosti vsakega posebej, ?e »drugost ni nekaj, kar bi ozna?evalo ob?estvo, je te?ko ustvarjati zadovoljivo kulturo (I. ZIZIOULAS, Comunione e alterità, Rim 2016, 16). Ob?estvo med brati prina?a Bo?ji blagoslov. Psalmi ga primerjajo z »najbolj?im oljem na glavi, ki te?e na brado« (Ps 133,2). Duh, ki se izliva v misli, nas namre? priganja k intenzivnej?emu bratstvu, da ustvarimo strukturo ob?estva. Ne bojmo se torej, ampak si pomagajmo ?astiti Boga in slu?iti bli?njemu, ne da bi se ?li prozelitizem in ob polnem spo?tovanju svobode drugega, kot je zapisal sv. Pavel: »Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda« (2 Kor 3,17). Prosim, da bi duh ljubezni premagal na? odpor in nas naredil za graditelje ob?estva, kajti »?e ljubezni resni?no uspe odstraniti strah in se ta spremeni v ljubezen, potem se bo odkrilo, da je tisto, kar re?uje, edinost« (sv. Gregor Ni?ki, Homilija 15 o Visoki pesmi). Po drugi strani pa kako lahko svetu izpri?ujemo evangeljsko slogo, ?e smo kristjani ?e vedno lo?eni? Kako lahko oznanjamo Kristusovo ljubezen, ki zdru?uje ljudstva, ?e ?e mi nismo zdru?eni med seboj? Veliko korakov je bilo narejenih, da bi se sre?ali. Prosimo Duha ob?estva, naj nas priganja na svoje poti in nam pomaga, da ob?estva ne bomo utemeljili na prera?unavanju, strategijah in spodobnostih, ampak na edinem vzoru, na katerega moramo gledati: na Sveti Trojici.

Duh je nadalje olje modrosti. Mazilil je Kristusa in ?eli navdihovati kristjane. ?e smo poslu?ni njegovi blagi modrosti, rastemo v spoznanju Boga in se odpiramo drugim. V tem smislu bi rad izrazil spo?tovanje za pomen, ki ga pravoslavna Cerkev, dedinja prve velike inkulturacije vere, inkulturacije s helensko kulturo, daje teolo?ki pripravi in formaciji. Rad bi spomnil tudi na plodno sodelovanje na kulturnem podro?ju med Apostolikí Diakonía gr?ke Cerkve – z njenimi predstavniki sem se z veseljem sre?al leta 2019 – in Pape?kim svetom za pospe?evanje edinosti med kristjani, kakor tudi na pomen medkr??anskih simpozijev, ki jih spodbujata Fakulteta za pravoslavno teologijo Univerze v Solunu in Pape?ka univerza Antonianum v Rimu. To so prilo?nosti, ki so omogo?ile vzpostavitev prisr?nih odnosov in za?etek koristnih izmenjav med akademiki na?ih veroizpovedi. Zahvaljujem se tudi za dejavno sodelovanje gr?ke pravoslavne Cerkve v mednarodni komisiji za teolo?ki dialog. Duh naj nam pomaga, da bomo modro ?li naprej po teh poteh!

Kon?no je isti Duh olje tola?be. Paraklit, ki nam je blizu, je balzam za du?o, celjenje ran. Kristusa je posvetil z maziljenjem, da bi ubogim oznanjal veselo novico, jetnikom prostost, zatiranim svobodo (prim. Lk 4,18). On nas tudi priganja, da poskrbimo za najbolj slabotne in najbolj uboge, in da pozornost sveta obrnemo k njihovemu primeru, ki je v Bo?jih o?eh prednosten. Tukaj kot tudi drugod je bila zelo nujna podpora najbolj potrebnim v najte?jih obdobjih gospodarske krize. Skupaj razvijajmo oblike sodelovanja pri dobrodelnosti, odprimo se in sodelujmo pri eti?nih in dru?benih vpra?anjih, da bomo slu?ili ljudem na?ega ?asa in jim prina?ali tola?bo evangelija. Duh nas danes bolj kot kdaj koli v preteklosti kli?e, naj zacelimo rane ?love?tva z oljem ljubezni.

Sam Kristus je v trenutku tesnobe prosil svoje za tola?bo bli?ine in molitve. Podoba olja nas tako vodi v vrt oljk: »Ostanite tukaj in bedite« (Mr 14,34), je rekel Jezus. Njegova pro?nja apostolom je bila v mno?ini. Tudi danes ?eli, da bedimo in molimo. Da bi svetu prina?ali Bo?jo tola?bo in ozdravljali na?e ranjene odnose, je potrebna molitev enih za druge. To je nepogre?ljivo, da bi pri?li do »potrebnega o?i??enja zgodovinskega spomina. Z milostjo Svetega Duha so Gospodovi u?enci, po?ivljeni z ljubeznijo, s pogumom resnice in iskrene volje, da drug drugemu odpustijo in se spravijo, poklicani, da skupaj ponovno premislijo svojo bole?o preteklost in tiste rane, ki jih ta ?al povzro?a ?e danes« (sv. Janez Pavel II., Okro?nica, Da bi bili eno, 2).

K temu nas posebej spodbuja vera v vstajenje. Apostoli, prestra?eni in obotavljajo?i se so se spravili s parajo?im se razo?aranjem trpljenja, ko so pred seboj videli vstalega Gospoda. Ravno iz njegovih ran, za katere se je zdelo, da jih je nemogo?e zaceliti, so ?rpali novo upanje, ?e neznano usmiljenje. Ljubezen, ki je bila ve?ja od njihovih napak in njihove bede, jih je spremenila v eno samo telo, ki ga je Duh zdru?il v mnogoterosti tolikih razli?nih udov. Naj pride nad nas Duh vstalega Kristusa, »bo?ansko usmiljenje, ki je sposobno osvoboditi duhove in v vsakem vzbuditi obnovljeno razpolo?ljivost« (prav tam). Naj nam pomaga, da ne bomo ohromeli zaradi negativnosti in predsodkov preteklosti, ampak bomo na stvarnost gledali z novimi o?mi. Tedaj bodo stiske preteklosti pustile prostor za tola?be sedanjosti, in tola?ili nas bodo zakladi milosti, ki jih bomo odkrili v bratih. Kot katoli?ani smo pravkar za?eli pot za poglobitev sinodalnosti in ?utimo, da se moramo od vas veliko nau?iti. Tega si iskreno ?elimo, prepri?ani, da se v srca spusti tola?ba Duha, kadar se bratje v veri pribli?ajo.

Bla?enost, dragi brat, naj nas na tej poti spremlja veliko slavnih svetnikov iz teh de?el, in mu?encev, ki jih je danes v svetu ?al ve? kot v preteklosti. Razli?nih veroizpovedi na zemlji, prebivajo skupaj v istih nebesih. Naj prosijo, da se bo Duh, sveto Bo?je olje, v prenovljenih binko?tih izlil na nas kot na apostole, od katerih izhajamo in naj v srcih pri?ge ?eljo po ob?estvu, razsvetli naj nas s svojo modrostjo in nas mazili s svojo tola?bo.