杏MAP导航

Andreja ?ervek – Vatikan

Pape?evo sre?anje z mladimi je potekalo v ?oli svetega Dionizija, ki jo vodijo sestre ur?ulinke v Maroussiju, ter se odvijalo v duhu petja, molitve in pri?evanj – svoje zgodbe so z zbranimi podelili Katerina, Ioanna in Aboud. »Ne bojte se dvomov, saj ne gre za pomanjkljivosti vere. Nasprotno, dvomi so vitamini za vero, pomagajo ji, da se okrepi, da postane mo?nej?a, torej bolj zavestna, svobodnej?a, zrelej?a,« je pape? za?el svoj govor in se tako navezal na pri?evanje Katerine, ki je izpostavila vpra?anje o dvomu. Po pape?evih besedah vera zaradi dvoma dan za dnem hodi dalje v poni?nosti. »Vera je ravno to: vsakodnevna hoja z Jezusom, ki nas dr?i za roko, nas spremlja, nas opogumlja in, ko pademo, nas dvigne.«

Za?eti s ?udenjem

Posebej je izpostavil dvom, ki se lahko pojavi v trenutkih nerazumevanja, ?ivljenjskih te?av, osamljenosti ali razo?aranja: »Morda je z mano nekaj narobe ...« »Prijatelji, to je sku?njava, ki jo je treba zavrniti! Hudi? nam vna?a dvom v srce, da bi nas spravil v ?alost.« Ko tak?ni dvomi za?nejo du?iti in ne dovolijo miru, ko se izgublja zaupanje in se ne ve, kje za?eti, je treba najti izhodi??e. In to je ?udenje. »Tako se je za?ela filozofija, s ?udenjem nad stvarmi, ki so, nad na?im bivanjem, harmonijo stvarstva, skrivnostjo ?ivljenja.«

A ?udenje ni le za?etek filozofije, ampak je tudi za?etek na?e vere. »Da, ker na?a vera ni najprej in predvsem sestavljena iz niza stvari, v katere je treba verovati, in predpisov, ki jih je treba izpolnjevati. Srce vere ni ideja ali morala, ampak resni?nost, ?udovita resni?nost, ki ni odvisna od nas in nas pu??a brez besed: smo Bo?ji ljubljeni otroci! Ljubljeni otroci: imamo O?eta, ki bedi nad nami, ne da bi nas nehal ljubiti.«

Naj nas osupne ljubezen Boga

»Razmislimo o tem: ne glede na to, kaj misli? ali po?ne?, tudi najslab?e, te Bog ?e naprej ljubi. Vedno in v vsakem primeru. Gleda tvoje ?ivljenje in ga vidi kot zelo dobrega (prim. 1 Mz 1,31). Nikoli nas ne ob?aluje. ?e se postavimo pred ogledalo, se morda ne bomo videli tako, kot bi si ?eleli, saj tvegamo, da se bomo osredoto?ili na tisto, kar nam ni v?e?. Toda ?e se postavimo pred Boga, se perspektiva spremeni. Ne moremo se na?uditi, da smo kljub vsem svojim slabostim in grehom zanj otroci, ki so ljubljeni za vse ve?ne ?ase. (...) Prepusti se temu ?udenju. Pusti se ljubiti tistemu, ki vedno verjame vate, tisti, ki te ljubi bolj, kot ti lahko ljubi? samega sebe.«

V trenutkih razo?aranja nad tem, kar smo storili, pa je pape? predlagal ?e eno ?udenje, in sicer »?udenje nad odpu??anjem«: »Tam najdemo O?etovo obli?je in mir v srcu. Tam nas obnovi, izlije svojo ljubezen v objem, ki nas dvigne, ki razgradi storjeno zlo in ponovno osvetli neustavljivo lepoto, ki je v nas, njegovih ljubljenih otrocih. Ne dovolimo, da bi nas lenoba, strah ali sram oropali zaklada odpu??anja. Naj nas osupne Bo?ja ljubezen! Ponovno bomo odkrili sami sebe; ne tega, kar o nas govorijo ali kar v nas vzbujajo trenutni vzgibi; ne tega, kar v nas me?ejo reklamni slogani, ampak na?o najglobljo resnico, tisto, ki jo vidi Bog in v katero verjame: neponovljivo lepoto, kar smo.«

Spoznaj samega sebe

Pape? je spomnil na znane besede zapisane nad vrati templja v Delfih »Spoznaj samega sebe«. Kot je dodal, »danes obstaja nevarnost, da bi pozabili, kdo smo«. Obsedeni  smo namre? s tiso?erimi videzi, z vsiljenimi sporo?ili, po katerih je ?ivljenje odvisno od tega, kako se obla?imo, kak?en avto vozimo, kako nas drugi vidijo. »Toda starodavni poziv "Spoznaj samega sebe" velja ?e danes: spoznaj, da si vreden tak?en, kot si, in ne toliko, kolikor ima?. Nisi vreden zaradi blagovne znamke obleke ali ?evljev, ki jih nosi?, ampak zato, ker si edinstven, si edinstvena.«

Navezal se je na anti?ni mit o Odiseju, ki je na poti proti domu naletel na sirene. Tudi danes imamo sirene, ki ?elijo o?arati z zapeljivimi in vztrajnimi sporo?ili, ki ciljajo na lahek zaslu?ek, na la?ne potrebe potro?ni?tva, na kult telesnega blagostanja, na zabavo za vsako ceno. So kot ?tevilni ognjemeti, ki za trenutek zasijejo, nato pa v zraku pustijo le dim. Ni se jim lahko upreti, a ravno zato je pomembno, da gojimo ?udenje, da gojimo lepoto vere. »Kristjani nismo zato, ker to moramo biti, ampak zato, ker je to lepo biti. In prav zato, da bi ohranili to lepoto, pravimo ne tistim, ki jo ?elijo zatemniti. Veselje evangelija, navdu?enje nad Jezusom, postavi odpovedovanje in napore na drugo mesto. Dobro si zapomnite: biti kristjan v osnovi ne pomeni delati to ali ono ... delati stvari. Nekaj mora? po?eti, a v osnovi ne gre za to. V bistvu biti kristjan pomeni dovoliti Bogu, da te ljubi, in priznati, da si edinstven, da si edinstven pred Bo?jo ljubeznijo.«

Obrazi drugih

Ioanna je med svojem pri?evanjem govorila o svoji mami in babici, ki »sta jo nau?ili moliti in se Bogu vsak dan zahvaljevati«. Kot je dejal pape? je pomembno, da se za vsako stvar obrnemo na Jezusa: »Kako zadovoljen je, ko se mu odpremo! Tako se spoznava Boga. Da bi ga spoznali, namre? ni dovolj, da imamo o njem jasne predstave –

 to je le majhen del, ki pa ni dovolj; k njemu moramo iti s svojim ?ivljenjem. Morda je to razlog, zakaj ga mnogi ignorirajo: ker sli?ijo le pridige in govore. Namesto tega se Jezus posreduje prek obrazov in konkretnih ljudi. Poskusite vzeti v roke Apostolska dela in videli boste, koliko je ljudi, obrazov, sre?anj: tako so na?i o?etje v veri spoznali Jezusa.

Bog nam ne polaga v roke katekizma, ampak je prisoten po zgodbah oseb. Gre skozi nas. Bog nam ne daje v roke knjige, da bi se stvari nau?ili na pamet. Ne. Bog se nam daje razumeti z bli?ino, ko nas spremlja na poti ?ivljenja. Poznati Jezusa je bistvo na?e vere.«

Ne virtualna sre?anja – i??i resni?na sre?anja

Ioanna je govorila tudi o redovni sestri, ki ji je pokazala veselje ob slu?enju drugim. »?ivljenje je treba razumeti kot slu?enje,« je izpostavil sveti o?e. »Res je, slu?enje drugim je pot do veselja! Posvetiti se drugim ni stvar pora?encev, temve? zmagovalcev; to je pot, da naredimo nekaj resni?no novega v zgodovini. Slu?enje je Jezusova novost; slu?enje, posve?anje drugim, je novost, zaradi katere je ?ivljenje vedno mlado. ?eli? v ?ivljenju narediti nekaj novega? Ali se ?eli? pomladiti? Ne bodi zadovoljen z nekaj objavami ali tviti. Ne bodi zadovoljen z virtualnimi sre?anji, ampak i??i resni?na sre?anja, zlasti s tistimi, ki te potrebujejo: ne i??i, kar je vidno, ampak tiste, ki so nevidni. To je izvirno, revolucionarno.«

»Izstopiti iz sebe, da bi sre?al drugega. Toda ?e ?ivi? kot ujetnik v sebi, ne bo? nikoli sre?al drugega, nikoli ne bo? vedel, kaj pomeni slu?iti. Mnogi so danes zelo dru?beni (na dru?benih omre?jih), vendar bolj malo dru?abni: zaprti vase, ujetniki mobilnega telefona v roki. Toda druge osebe na zaslonu ni, ni njenih o?i, ni njenega diha, ni njenih rok. Zaslon zlahka postane ogledalo, v katerem se ti zdi, da si obrnjen v svet, v resnici pa si sam, v virtualnem svetu, polnem videzov, popravljenih fotografij, na katerih so vsi videti lepi in v formi. A kako lepo je biti z drugimi, odkrivati novost drugega! Pogovarjati se z drugim, gojiti misti?nost skupnega, veselje do deljenja, gore?nost do slu?enja!« je poudaril pape? Fran?i?ek in dodal, da je lepo, ko ?utimo, da smo z vsemi bratje in sestre, ?e ?utimo, da so drugi del nas in ne ljudje, od katerih se moramo oddaljiti. »Veseli me, da vas vidim vse skupaj, zdru?ene, ?eprav prihajate iz tako razli?nih dr?av in zgodovin! Sanjajte bratstvo!«

Trenirati du?o

Nadaljeval je, da je druga oseba »pot, kako najti samega sebe«. Seveda je »te?ko stopiti iz obmo?ja udobja, la?je je sedeti na kav?u pred televizorjem«. Kot je pripomnil pape?, je to za stare ljudi, ne za mlade: »Kot mlad ?lovek se mora? odzvati: ko se po?uti? osamljenega, se odpri; ko pride sku?njava, da bi se zaprl vase, poi??i druge, treniraj to "telovadbo du?e".« Poleg tekmovalnega duha, ki je dober za telo, obstaja tudi tekmovalni duh, ki je dober za du?o: trening za odprtost, tek na dolge proge od sebe, da bi jih skraj?ali za druge; metanje srca ?ez ovire; dvigovanje ute?i drug drugemu ... »Treniranje te vrste vas bo osre?ilo, ohranilo vas bo mlade in vam dalo ob?utiti pustolov??ino ?ivljenja!«

Sanjajte na veliko!

Ob koncu se je pape? navezal ?e na pri?evanje Abouda, ki je skupaj s star?i pobegnil iz Sirije. Po mnogih zavrnitvah in te?avah so pri?li v Gr?ijo na edini mo?en na?in, s ?olnom, in brez vode in hrane pristali na skali ter ?akali na svitanje in ladjo obalne stra?e. »Prava sodobna odisejada,« je pripomnil pape? in obnovil zgodbo o Telemahu iz Homerjeve Odiseje. O?eta ?e nikoli ni sre?al in je v stiski, obupan, ker ne ve, kje je in ali sploh obstaja. Po?uti se brez korenin in je na razpotju: ali bo ostal tam in ?akal, ali pa bo naredil nekaj norega in ga ?el iskat. Oglasijo se razli?ni glasovi, med njimi tudi bo?anstvo, ki ga poziva, naj zbere pogum in odide. In to tudi stori: vstane, skrivaj popravi ladjo in se ob son?nem vzhodu odpravi na pustolov??ino. »Smisel ?ivljenja ni ostati na pla?i in ?akati, da veter prinese nekaj novega. Re?itev je na odprtem morju, v zagonu, v iskanju, v zasledovanju sanj, tistih pravih, tistih z odprtimi o?mi, ki vklju?ujejo trdo delo, boj, nasprotne vetrove, nenadne nevihte. Vendar se ne pustite ohromiti strahovom in sanjajte na veliko! In sanjajte skupaj! Tako kot pri Telemahu se bodo na?li tisti, ki vas bodo posku?ali ustaviti. Vedno se bo na?el kdo, ki vam bo rekel: "Pozabi na to, ne tvegaj, nima smisla." To so uni?evalci sanj, ubijalci upanja, neozdravljivi nostalgiki preteklosti.«

Pogum za naprej

Zadnja spodbuda, namenjena mladim Grkom, je bila spodbuda k pogumu: »Vi pa, lepo prosim, imejte pogum upanja.« Kar je mogo?e preko izbir. Izbrati je izziv. Je soo?iti se s strahom pred neznanim, izstopiti iz mo?virja odobravanja, odlo?iti se, da vzamete ?ivljenje v svoje roke. »?e ?elite sprejemati dobre odlo?itve, si lahko zapomnite eno stvar: dobre odlo?itve so vedno povezane z drugimi, ne le s samim seboj. To so odlo?itve, za katere je vredno tvegati, sanje, ki jih je vredno uresni?iti: tiste, ki zahtevajo pogum in vklju?ujejo druge.« To je bila ob slovesu tudi pape?eva ?elja mladim: »Pogum za naprej, pogum za tveganje, pogum, da ne ostanete v svojem fotelju, pogum, da hodite dalje, da tvegate, da greste k drugim, nikoli izolirani, vedno z drugimi. S tem pogumom bo vsak od vas na?el sebe, drugega in smisel ?ivljenja. To vam ?elim: s pomo?jo Boga, ki vas vse ljubi, bodite pogumni, pojdite naprej. Brostà, óli masí! [Naprej, vsi skupaj!]«