杏MAP导航

Pape? Fran?i?ek – Vatikan

Dragi bratje in sestre!
Z veseljem vas prisr?no pozdravljam ob va?i Plenarni skup??ini, ki je bila zaradi pandemije prelo?ena in kon?no sklicana, pa ?eprav virtualno. To je tudi znamenje ?asov, ki jih ?ivimo: v digitalnem vesolju vse postane neverjetno blizu, vendar brez topline prisotnosti.

Poleg tega je pandemija spodkopala ?tevilne gotovosti, na katerih sloni na? socialni in gospodarski model, in razkrila njihovo krhkost: osebni odnosi, na?in dela, dru?beno ?ivljenje in celo versko prakso in sodelovanje pri zakramentih. Predvsem pa je ponovno z vso mo?jo zastavila temeljna vpra?anja bivanja: vpra?anje o Bogu in o ?loveku.

Zato se me je dotaknila tema va?e plenarne skup??ine: nujni humanizem. Dejansko v tej stiski zgodovine potrebujemo ne samo nove gospodarske programe ali nove recepte proti virusu, ampak predvsem nov humanisti?ni pogled, ki bo slonel na svetopisemskem razodetju in ga bo bogatila tako dedi??ina klasi?nega izro?ila kakor tudi razmi?ljanja o ?love?ki osebi, ki so navzo?a v razli?nih kulturah.

Ob pojmu »humanizem« sem pomislil na nepozaben govor, ki ga je imel sv. Pavel VI. ob koncu 2. Vatikanskega koncila, 7. decembra 1965. Omenil je tedanji lai?ki profani humanizem, ki je izzival kr??anski pogled, in dejal: »Religija Boga, ki je postal ?lovek, se je sre?ala z religijo (ker je tak?na) vere ?loveka, ki se dela boga.« Namesto da bi ga obsodil in prignusil, se je pape? zatekel k zgledu dobrega Samarijana, ki je vodil koncilsko misel, oziroma tisto neizmerno so?utje do ?loveka in do njegovih osvojitev, do njegovega veselja in upanja, do njegovih dvomov, ?alosti in tesnobe. In tako je Pavel VI. povabil ?love?tvo, zaprto za prese?nost, naj prepozna na? novi humanizem, ker smo – kot je dejal – »tudi mi bolj kot drugi gojitelji ?loveka.«

Od tedaj je minilo skoraj ?estdeset let. Ta lai?ni profani humanizem – izraz, ki je namigoval tudi na totalitarno ideologijo, ki je takrat vladala v mnogih re?imih – je danes spomin preteklosti. V na?em ?asu, ki ga zaznamuje konec ideologij, se zdi pozabljen in pokopan spri?o  novih sprememb, ki jih je prinesla informacijska revolucija in neverjeten razvoj na podro?ju znanosti, ki nas silijo, da ponovno premislimo, kaj je ?lovek. Vpra?anje o humanizmu se rojeva iz tega vpra?anja: kaj je ?lovek, ?love?ko bitje?

V ?asu koncila sta se soo?ala posvetni, imanentisti?ni in materialisti?ni humanizem s kr??anskim, za prese?nost odprtim humanizmom. Oba pa sta lahko delila skupno osnovo, temeljno zbli?evanje na nekaterih radikalnih vpra?anih, ki so bila povezana s ?love?ko naravo. Tega sedaj ni ve? zaradi sodobne kulturne fluidnosti. Sedaj teko?ega ali plinastega stanja. Vendar pa koncilska konstitucija Veselje in upanje glede tega ostaja aktualna. Spominja nas namre?, da lahko Cerkev ?e vedno veliko da svetu in od nas zahteva, da z zaupanjem in pogumno prepoznamo in ocenimo intelektualne, duhovne in materialne pridobitve, ki so se od takrat do danes pojavile na razli?nih podro?jih ?love?kega znanja.

Danes poteka revolucija - da, revolucija – ki se dotika bistvenih te?i?? ?lovekovega obstoja in zahteva ustvarjalen napor misli in delovanja. Obeh. Strukturno se spreminjajo na?ini razumevanja porajanja, rojevanja in umiranja. Pod vpra?aj se postavlja posebnost ?love?kega bitja v celoti stvarstva, njegova edinstvenost v odnosu do drugih ?ivali in celo njegov odnos do strojev. Vendar se ne moremo vedno omejiti samo na zanikanje in kritiko. Namesto tega se od nas zahteva, da o navzo?nosti ?lovekovega bitja v svetu ponovno premislimo v lu?i humanisti?nega izro?ila: kot slu?abnika ?ivljenja in ne njegovega gospodarja, kot graditelja skupnega dobrega z vrednotami solidarnosti in so?utja.

Zaradi tega ste v sredi??e svojega razmi?ljanja postavili nekaj temeljnih vpra?anj. Poleg vpra?anja o Bogu – ki ostaja temeljno za sam ?love?ki obstoj, kot je pogosto spominjal Benedikt XVI. – se danes odlo?ilno postavlja vpra?anje o samem ?love?kem bitju in njegovi identiteti. Kaj danes pomeni biti mo?ki in ?enska kot dopolnjujo?i se in k odnosu poklicani osebi? Kak?en pomen imajo besede »o?etovstvo« in »materinstvo«? In ?e, kak?en je specifi?en polo?aj ?loveka, zaradi ?esar je edinstven in neponovljiv glede na stroje in tudi glede na druge ?ivalske vrste? Kaj je njegova prese?na poklicanost? Od kod prihaja njegov poziv, naj gradi dru?bene odnose z drugimi?

Sveto pismo nam nudi bistvene koordinate, da za?rtamo antropologijo ?love?kega bitja v njegovem odnosu do Boga, v zapletenosti njegovih odnosov med mo?kim in ?ensko, in v povezavi s ?asom in prostorom, v katerih ?ivi. Svetopisemski humanizem, ki je v rodovitnem odnosu z vrednotami klasi?ne gr?ke in latinske misli, je vzbudil visoko vizijo glede ?love?kega bitja, njegovega za?etka in njegove kon?ne usode, njegovega na?ina ?ivljenja na tej zemlji. To zlitje med anti?no in svetopisemsko modrostjo ostaja ?e vedno rodovitna paradigma.

Vseeno pa se morata svetopisemski in klasi?ni humanizem danes modro odpreti, da bi v novi ustvarjalni sintezi sprejela tudi prispevke sodobnega humanisti?nega izro?ila in izro?ila drugih kultur. Mislim na primer na celotno vizijo azijskih kultur, na iskanje sozvo?ja z notranjostjo in s stvarstvom. Ali pa na solidarnost, ki je lastna afri?kim kulturam, da bi premagali pretirani individualizem, ki je zna?ilen za zahodno kulturo. Pomembna je tudi antropologija latinsko ameri?kih ljudstev z ?ivim ?utom za dru?ino in praznovanje. Pa tudi kulture avtohtonih ljudstev po vsem planetu. V teh razli?nih kulturah so oblike humanizma, ki integriran v evropskega, podedovanega od gr?ko-rimske civilizacije in preoblikovanega s kr??anskim gledanjem, danes postane najbolj?e sredstvo za spoprijemanje z vznemirjajo?imi vpra?anji o prihodnosti ?love?tva.  Kajti »?e ?lovek ponovno ne odkrije svojega pravega mesta na svetu, ne dojema prav samega sebe in kon?no proti sebi tudi deluje« (Okro?nica Hvaljen moj Gospod, 115).

Dragi ?lani in svetovalci, dragi vsi udele?enci plenarne skup??ine Pape?kega sveta za kulturo, zagotavljam vam svojo podporo: svet mora danes bolj kot kdajkoli prej ponovno odkriti smisel in vrednoto ?loveka  glede na izzive, s katerimi se je treba soo?iti. Danes si moramo ponavljati tele verze nekega pogana: »Sunt lacrimae rerum et mentem mortalia tangunt.«

Iz srca vas blagoslavljam in vas prosim, da ?e naprej molite zame. Najlep?a hvala!