杏MAP导航

Pismo pape?a Fran?i?ka ?kofom vsega sveta,
ki spremlja apostolsko pismo - motuproprij
TRADITIONIS CUSTODES
o rabi rimskega bogoslu?ja
pred prenovo leta 1970
Rim, 16. julija 2021

Dragi bratje v ?kofovstvu!
Kot je storil ?e moj predhodnik Benedikt XVI. s Summorum Pontificum, tudi sam nameravam pospremiti motuproprij Traditionis custodes (varuhi izro?ila) s pismom, da bi osvetlil razloge, ki so me pripeljali do te odlo?itve. Na vas se obra?am z zaupanjem in parezijo v imenu tistega sodelovanja »pri skrbi za vso Cerkev, ki v najvi?ji meri koristi vesoljni Cerkvi,« kakor nas opozarja 2. Vatikanski koncil[i].

Vsem so jasni razlogi, ki so spodbudili sv. Janeza Pavla II. in Benedikta XVI., da sta za obhajanje evharisti?ne daritve odobrila mo?nost rabe Rimskega misala, ki ga je razglasil sv. Pij V. in ga uredil sv. Janez XXIII. leta 1962. Dovoljenje, ki ga je z indultom podelila Kongregacija za bogoslu?je leta 1984[ii] in ga je potrdil sv. Janez Pavel II. z motuproprijem Ecclesia Dei leta 1988[iii], je bilo utemeljeno predvsem na ?elji, da bi spodbudili razre?itev shizme z gibanjem, ki ga je vodil msgr. Lefebvre. Pro?nja, naslovljena na ?kofe, naj velikodu?no sprejmejo »upravi?ene te?nje« vernikov, ki so prosili za rabo tega misala, je imela torej cerkvenostni namen za dosego ponovne edinosti Cerkve.

To dovoljenje so mnogi v Cerkvi razlagali kot mo?nost, da svobodno uporabljajo Rimski misal, ki ga je razglasil sv. Pij V. in s tem povzro?ili vzporedno rabo z Rimskim misalom, ki ga je razglasil sv. Pavel VI. Da bi uredil to stanje, je v to vpra?anje precej let kasneje posegel Benedikt XVI. in uredil notranjo zadevo Cerkve, kajti ?tevilni duhovniki in skupnosti so »hvale?no uporabili mo?nost, ki jo je prina?al motuproprij«  sv. Janeza Pavla II. Kar ni bilo mo? predvideti leta 1988, je nameraval motuproprij Summorum Pontificum iz leta 2007, in sicer na to podro?je uvesti »jasnej?o pravno ureditev«[iv]. Da bi olaj?al tistim – tudi mladim – ki so »odkrivali to bogoslu?no obliko, ki jih je privla?evala, in so v njej na?li obliko sre?anja s skrivnostjo svete evharistije, ki jim je posebej ustrezala«[v], je Benedikt XVI. pojasnil, »da je misal, ki ga je razglasil sv. Pij V. in ga ponovno uredil bl. Janez XXIII. izreden izraz istega »pravila molitve« (lex orandi), in je podelil »ve?jo mo?nost rabe misala iz leta 1962«[vi].

Njegovo odlo?itev je podpiralo prepri?anje, da ta ukrep ne bo postavil pod dvom ene bistvenih odlo?itev 2. vatikanskega koncila ter na ta na?in na?el njegovo avtoriteto: motuproprij priznava v polnosti, da je »misal, ki ga je razglasil Pavel VI. reden izraz »pravila molitve« (lex orandi) katoli?ke Cerkve latinskega obreda.«[vii]. Priznanje misala, ki ga je razglasil Pij V., »kot izredni izraz istega »pravila molitve« (lex orandi), nikakor ni hotelo ne priznavati bogoslu?ne prenove, ampak ga je narekovala ?elja priti naproti »vztrajnim pro?njam teh vernikov« in jim dovoljevati »ma?no daritev obhajati po tipi?ni izdaji Rimskega misala, ki jo je leta 1962 razglasil bl. Janez XXIII. in ni bila nikoli razveljavljena, kot izredno obliko bogoslu?ja Cerkve.«[viii] V njegovem razsojanju ga je potrjevalo dejstvo, da so tisti, ki so ?eleli »odkrivati bogoslu?no obliko, ki jih je privla?evala«, »jasno sprejemali zavezujo? zna?aj 2. vatikanskega koncila in so bili zvesti pape?u in ?kofom«[ix]. Ob tem je strah pred razdori v ?upnijskih skupnostih imel za neosnovan, saj »se obe obliki rabe rimskega obreda lahko medsebojno bogatita«[x]. Zato je povabil ?kofe, naj prese?ejo dvome in strahove in sprejmejo navodilo, ter naj »bedijo nad tem, da se bo vse dogajalo v miru in jasnosti,« z obljubo, da »bi tedaj mogli iskati pota«, »?e bi se zares pojavile kak?ne resne te?ave« pri uveljavljanju pravil, potem »ko za?ne veljati ta motuproprij«[xi].

Po poteku trinajstih let sem Kongregaciji za nauk vere naro?il, naj vam po?lje vpra?alnik o izvajanju motuproprija Summorum Pontificum. Odgovori, ki so prispeli, so razkrili stanje, ki me zaskrbljuje in ?alosti. Potrjujejo me v nameri, da je potrebno posredovati. ?al pastoralni namen mojih predhodnikov, ki sta nameravala »storiti vse, da bodo vsi tisti, ki v resnici ?elijo edinost, imeli mo?nost, da ostanejo v tej edinosti ali da jo znova dose?ejo,«[xii] pogosto ni bil upo?tevan. Prilo?nost, ki sta jo ponudila sv. Janez Pavel II. in ?e velikodu?neje Benedikt XVI., da bi ponovno vzpostavili edinost cerkvenega telesa v spo?tovanju razli?nih bogoslu?nih ob?utljivosti, je bila uporabljena za pove?evanje razdalj, utrjevanje razlik in ustvarjanje nasprotij, ki Cerkvi povzro?ajo rane in zavirajo njeno pot, ko jo izpostavljajo nevarnosti delitev.

Enako me ?alostijo zlorabe pri obhajanju bogoslu?ja na eni in na drugi strani. Tako kot Benedikt XVI. tudi sam ob?alujem, da »v ?tevilnih okoljih ne obhajajo ma?e zvesto po predpisih novega misala; nasprotno, le-tega razlagajo kot dovoljenje, celo kot obvezo za ustvarjalnost; ta ustvarjalnost pogosto vodi k deformacijam bogoslu?ja na meji znosnega«[xiii]. Ni? manj me ne ?alosti zloraba Rimskega misala iz leta 1962, za katero je vedno bolj zna?ilno nara??ajo?e odklanjanje ne samo liturgi?ne prenove, ampak 2. vatikanskega koncila, z neutemeljeno in nevzdr?no trditvijo, da bi naj izdal izro?ilo in »pravo Cerkev«. Pot Cerkve moremo doumeti v dinamiki izro?ila, »ki izvira od apostolov in napreduje v Cerkvi ob podpori Svetega Duha« (DV 8). Nedavno etapo te dinamike predstavlja 2. vatikanski koncil, ko je katoli?ki episkopat hotel prisluhniti, da bi prepoznal pot, ki jo je Duh kazal Cerkvi. Dvomiti v koncil pomeni dvomiti v same namene O?etov, ki so svojo kolegialno oblast slovesno izvajali s Petrom in pod Petrom na ekumenskem koncilu,[xiv] ter navsezadnje pomeni dvomiti v Svetega Duha, ki vodi Cerkev.

Prav v lu?i 2. vatikanskega koncila je osmi?ljena odlo?itev, da spreminjam dovoljenje, ki sta ga podelila moja predhodnika. Med glasovi, ki so jih izrazili ?kofje najbolj o?itno izstopa poudarek o polni, zavestni in dejavni udele?bi vsega Bo?jega ljudstva pri bogoslu?ju,[xv] v skladu s tem, kar je trdil ?e Pij XII. v okro?nici Mediator Dei o prenovi bogoslu?ja[xvi]. Konstitucija o svetem Bogoslu?ju Sacrosanctum Concilium je to ?eljo potrdila, ko je izbrala »prenovo in napredek svetega bogoslu?ja,«[xvii] in dolo?ila na?ela, ki bi morala prenovo voditi.[xviii] Posebej dolo?a, da ta na?ela zadevajo rimski obred, medtem ko za druge zakonito priznane obrede, naro?a, naj bodo »modro v celoti prenovljeni po zdravem izro?ilu in naj dobijo novo mo? glede na dana?nje razmere in potrebe«[xix]. Na temelju teh na?el je bila izvedena bogoslu?na prenova, ki je dobila svoj najbolj vzvi?eni izraz v Rimskem misalu, ki ga je v tipi?ni izdaji razglasil sv. Pavel VI.[xx], pregledal pa sv. Janez Pavel II.[xxi] Zato lahko za rimski obred, ki se je skozi stoletja ve?krat prilagodil potrebam ?asa, trdimo, da ni zgolj ohranjen temve? je tudi prenovljen »v zvestem spo?tovanju izro?ila«[xxii]. Kdor ?eli pobo?no ma?evati po predhodni bogoslu?ni obliki, bo v Rimskem misalu, prenovljenem v skladu z 2. Vatikanskim koncilom, na?el vse prvine rimskega obreda, zlasti pa Rimski kanon, ki tvori enega njegovih najbolj zna?ilnih elementov.

K utemeljitvi svoje odlo?itve ?elim kot sklepni razlog dodati naslednje: v besedah in stali??ih mnogih postaja vedno bolj o?itna tesna povezanost med izbiranjem obhajanj po bogoslu?nih knjigah pred 2. vatikanskim koncilom in zavra?anjem Cerkve ter njenih ustanov v imenu tiste, ki jo imajo za »pravo Cerkev«. Gre za vedenje, ki nasprotuje edinosti, ko spodbuja k delitvam – »Jaz sem Pavlov, jaz pa Apolov, jaz pa Kefov, jaz pa Kristusov« - proti ?emur se je odlo?no odzval apostol Pavel[xxiii]. Zaradi obrambe edinosti Kristusovega telesa se ?utim prisiljenega preklicati dovoljenje, ki sta ga podelila moja predhodnika. Izkrivljena uporaba le-tega nasprotuje razlogom, ki so ju vodili, da sta podelila svobodo obhajanja ma?e z Rimskim misalom iz leta 1962. Ker »bogoslu?na obhajanja niso zasebna dejanja, marve? obhajanja Cerkve, ki je 'zakrament edinosti'«[xxiv], morajo biti opravljena v ob?estvu s Cerkvijo. Ko je 2. vatikanski koncil ponovno potrdil zunanje vezi vklju?enosti v Cerkev – veroizpoved, zakramente in ob?estvo – je s svetim Avgu?tinom zatrdil, da je pogoj za zveli?anje, ostajati v Cerkvi ne zgolj »s telesom« temve? tudi »s srcem«[xxv].

Dragi bratje v ?kofovstvu, Konstitucija o svetem Bogoslu?ju Sacrosanctum Concilium razlo?i, da je Cerkev zato »zakrament edinosti«, ker je »sveto ljudstvo, ki ga zbirajo in urejajo ?kofje«[xxvi]. Ko dogmati?na konstitucija o Cerkvi Lumen gentium opominja rimskega ?kofa, da je »trajno in vidno po?elo in temelj edinosti tako ?kofov kakor mno?ice vernikov«, pravi tudi, da ste vi »vidno po?elo in temelj edinosti v svojih delnih Cerkvah, v katerih in iz katerih sestoji ena in edina katoli?ka Cerkev«[xxvii].

Ko odgovarjam na va?e zahteve, trdno odlo?en razveljavljam vse predpise, navodila, dovoljenja in obi?aje pred tem motuproprijem in izjavljam, da so edini izraz »pravila molitve« (lex orandi) rimskega obreda bogoslu?ne knjige, ki sta jih razglasila sveta pape?a Pavel VI. in Janez Pavel II. v skladu z odloki 2. vatikanskega koncila. Pri tej odlo?itvi me bodri dejstvo, da je po Tridentinskem koncilu tudi sv. Pij V. razveljavil vse obrede, ki se niso mogli pona?ati z dokazljivo starodavnostjo in je za celotno latinsko Cerkev dolo?il en sam Rimski misal. ?tiri stoletja je Rimski misal, ki ga je razglasil sv. Pij V., bil prvenstveni izraz »pravila molitve« (lex orandi) rimskega obreda. V Cerkvi je vr?il vlogo zedinjenja. ?kofje, zdru?eni na ekumenskem koncilu, niso zato zahtevali, da ga je treba prenoviti, ker bi nasprotovali dostojanstvu tega obreda; njihov namen je bil, da »verniki tej skrivnosti vere ne bi prisostvovali kot tuji ali nemi gledalci, ampak da bi se s polnim razumevanjem obredov in molitev, zavestno, pobo?no in dejavno udele?evali svetega dogajanja«[xxviii]. Sv. Pavel VI. je spomnil, da se je prilagoditev Rimskega misala za?ela ?e s Pijem XII. in pojasnil, da je bil namen prenove Rimskega misala, ki so jo vodili v lu?i najstarej?ih liturgi?nih virov, omogo?iti Cerkvi, da bi v razli?nosti jezikov dvigala k Bogu »eno samo in isto molitev«, ki bi izra?ala njeno edinost.[xxix] To edinost nameravam ponovno vzpostaviti v celotni Cerkvi rimskega obreda.

Da opi?e katoli?kost Bo?jega ljudstva, spominja 2. vatikanski koncil, »da v cerkvenem ob?estvu zakonito obstoje tudi delne Cerkve, ki imajo lastna izro?ila, ne da bi to bilo v nasprotju s prvenstvom Petrovega sede?a, ki predseduje vesoljnemu zboru ljubezni, varuje zakonite razli?nosti in hkrati skrbi, da to, kar je posebnega, niti malo ne ?koduje edinosti, marve? ji slu?i«[xxx]. Ko pri izvr?evanju svoje slu?be v slu?enju edinosti sprejemam odlo?itev, da odpravim dovoljenje, ki sta ga dala moja predhodnika, vas prosim, da to breme delite z menoj kot obliko sodelovanja pri skrbi za vso Cerkev. Z motuproprijem ?elim utrditi, da pripada urejanje bogoslu?nih obhajanj ?kofu kot moderatorju, spodbujevalcu in varuhu bogoslu?nega ?ivljenja v Cerkvi, v kateri je na?elo edinosti. Na vas je torej, da v va?ih cerkvah kot krajevni ordinariji odobrite uporabo Rimskega misala iz leta 1962 ob upo?tevanju predpisov tega motuproprija. Predvsem pa je na vas, da si prizadevate za vrnitev k enotni obliki obhajanja, ko za vsak primer posebej preverjate resni?nost skupin, ki obhajajo po tem Rimskem misalu.

Navodila kako postopati v va?ih ?kofijah, narekujeta predvsem dve na?eli: po eni strani poskrbeti za dobrobit tistih, ki so zakoreninjeni v prej?nji obliki obhajanja in potrebujejo ?as, da se vrnejo k rimskemu obredu, ki sta ga razglasila sveta Pavel VI. in Janez Pavel II.; po drugi strani pa prekiniti z ustanavljanjem novih personalnih ?upnij, ki so bolj vezane na ?elje in hotenja posameznih duhovnikov, kot pa na resni?ne potrebe »svetega vernega Bo?jega ljudstva«. Isto?asno vas prosim, da bedite, naj se vsako bogoslu?je obhaja dostojanstveno in v zvestobi bogoslu?nim knjigam, ki so bile razgla?ene po 2. vatikanskem koncilu, brez ekscentri?nosti, ki se zlahka izpridijo v zlorabe. Za zvestobo predpisom misala in bogoslu?nih knjig, v katerih odseva bogoslu?na prenova, ki jo je hotel 2. vatikanski koncil, naj se vzgajajo bogoslovci in novi duhovniki.

Nad vas kli?em Duha vstalega Gospoda, da vas bo naredil mo?ne in odlo?ne v slu?enju Bo?jemu ljudstvu, ki vam ga je Gospod zaupal, da bo z va?o skrbjo in ?uje?nostjo izra?alo ob?estvo tudi v edinosti enega samega obreda, v katerem so ohranjena velika bogastva rimskega bogoslu?nega izro?ila. Molim za vas. Vi molite zame.  

FRAN?I?EK

[i] Prim. 2. vatikanski koncil, Dogmati?na konstitucija o Cerkvi “Lumen gentium” 21. novembra 1964, ?t. 23: AAS 57 (1965) 27.
[ii] Prim. Kongregacija za sveto Bogoslu?je, Pismo predsednikom ?kofovskih konferenc, “Quattuor abhinc annos”, 3. oktobra 1984: AAS 76 (1984) 1088-1089.
[iii] Janez Pavel II., Apostolsko pismo - motuproprij “Ecclesia Dei”, 2. julija 1988: AAS 80 (1998) 1495-1498.
[iv] Benedikt XVI., Pismo ?kofom katoli?ke Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 796.
[v] Benedikt XVI., Pismo ?kofom katoli?ke Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 796.
[vi] Benedikt XVI., Pismo ?kofom katoli?ke Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 797.
[vii] Benedikt XVI., Apostolsko pismo - motuproprij “Summorum Pontificum”, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 779.
[viii] Benedikt XVI., Apostolsko pismo - motuproprij “Summorum Pontificum”, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 779.
[ix] Benedikt XVI., Pismo ?kofom katoli?ke Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 796.
[x] Benedikt XVI., Pismo ?kofom katoli?ke Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 797.
[xi] Benedikt XVI., Pismo ?kofom katoli?ke Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 798.
[xii] Benedikt XVI., Pismo ?kofom katoli?ke Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 797-798.
[xiii] Benedikt XVI., Pismo ?kofom katoli?ke Cerkve rimskega obreda, 7. julija 2007: AAS 99 (2007) 796.
[xiv] Cfr. CONC. ECUM. VAT. II, Dogmati?na konstitucija o Cerkvi “Lumen gentium” 21. novembra 1964, ?t. 23: AAS 57 (1965) 27.
[xv] Prim. Acta et documenta Concilio Oecumenico Vaticano II apparando, Series I, Volumen II, 1960.
[xvi] PIJ XII., Okro?nica “Mediator Dei et hominum”, 20. novembra 1947: AAS 39 (1949) 521-595.
[xvii] Prim. 2. Vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslu?ju “Sacrosanctum Concilium”, 4. decembra 1963, ?t. 1, 14: AAS 56 (1964) 97.104.
[xviii] Prim. 2. Vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslu?ju “Sacrosanctum Concilium”, 4. decembra 1963, ?t. 3: AAS 56 (1964) 98.
[xix] Prim. 2. vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslu?ju “Sacrosanctum Concilium”, 4. decembra 1963, ?t. 4: AAS 56 (1964) 98.
[xx] Missale Romanum ex decreto Sacrosancti Oecumenici Concilii Vaticani II instauratum auctoritate Pauli PP. VI promulgatum, editio typica, 1970.
[xxi] Missale Romanum ex decreto Sacrosancti Oecumenici Concilii Vaticani II instauratum auctoritate Pauli PP. VI promulgatum Ioannis Pauli PP. II cura recognitum, editio typica altera, 1975; editio typica tertia, 2002; (reimpressio emendata 2008).
[xxii] Prim. 2. vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslu?ju “Sacrosanctum Concilium”, 4. decembra 1963, ?t. 3: AAS 56 (1964) 98.
[xxiii] 1Kor 1,12-13.
[xxiv] Prim. 2. vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslu?ju “Sacrosanctum Concilium”, 4. decembra 1963, ?t. 26: AAS 56 (1964) 107.
[xxv] Prim. 2. vatikanski koncil, Dogmati?na konstitucija o Cerkvi “Lumen gentium”, 21 novembra 1964, ?t. 14: AAS 57 (1965) 27.
[xxvi] Prim. 2. vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslu?ju “Sacrosanctum Concilium”, 4. decembra 1963, ?t. 26: AAS 56 (1964) 100.
[xxvii] Prim. 2. vatikanski koncil, Dogmati?na konstitucija o Cerkvi “Lumen gentium”, 21 novembra 1964, ?t. 23: AAS 57 (1965) 27.
[xxviii] Prim. 2. vatikanski koncil, Konstitucija o svetem bogoslu?ju “Sacrosanctum Concilium”, 4. decembra 1963, ?t. 48: AAS 56 (1964) 113.
[xxix] Pavel VI., Apostolska konstitucija “Missale Romanum“, 3. aprila 1969, AAS 61 (1969) 222.
[xxx] Prim. 2. vatikanski koncil, Dogmati?na konstitucija o Cerkvi “Lumen gentium”, 21. novembra 1964, ?t. 13: AAS 57 (1965) 18.