Sveti o?e: Vsi potrebujemo Bo?jo mo? in modrost, ki jo je Jezus razodel na kri?u
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Sveti Pavel nas je spomnil, da je Kristus »Bo?ja mo? in Bo?ja modrost.« (1 Kor 1,24) Jezus je to mo? in to modrost razodel predvsem z usmiljenjem in odpu??anjem. Tega ni ?elel storiti z dokazovanjem mo?i ali s tem, da bi zvi?ka uveljavil svoj glas, niti z dolgimi govori ali z u?enimi nastopi brez primere. To je storil tako, da je dal svoje ?ivljenje na kri?u. Svojo bo?jo modrost in mo? je razodel tako, da nam je do konca pokazal zvestobo O?etove ljubezni; zvestobo Boga Zaveze, ki je izpeljal svoje ljudstvo iz su?enjstva in ga je vodil po poti svobode (prim. 2 Mz 20,1-2).
Kako lahko se je ujeti v past, ko mislimo, da moramo drugim dokazati, da smo mo?ni, da smo modri … V past, da si ustvarimo napa?ne predstave o Bogu, ki bi nam zagotovile varnost (prim. 2 Mz 20,4-5). V resnici je ravno nasprotno, vsi potrebujemo Bo?jo mo? in modrost, ki jo je Jezus razodel na kri?u. Na Kalvariji je O?etu izro?il rane, po katerih smo bili ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24). Tukaj, v Iraku, koliko va?ih bratov in sester, prijateljev ter sodr?avljanov nosi rane vojne in nasilja, rane, ki so vidne in nevidne! Sku?njava je, da bi na ta in na druga bole?a dejanja odgovorili s ?love?ko mo?jo, s ?love?ko modrostjo. Jezus pa nam ka?e Bo?jo pot; tisto, ki jo je prehodil On, in po kateri nas kli?e, naj mu sledimo.
V evangeliju, ki smo ga pravkar sli?ali (Jn 2,13-25), vidimo, kako je Jezus iz jeruzalemskega templja izgnal menjalce in vse tiste, ki so kupovali in prodajali. Zakaj je Jezus storil to tako mo?no dejanje, tako provokativno? Storil ga je zato, ker ga je O?e poslal, da bi o?istil tempelj: ne le tempelj iz kamna, ampak predvsem tempelj na?ega srca. Tako kot Jezus ni prena?al, da bi hi?a njegovega O?eta postala tr?nica (prim. Jn 2,16), tako ?eli, da na?e srce ne bi bilo kraj zmede, nereda in zme?njave. Srce je treba o?editi, urediti, o?istiti. ?esa? La?i, ki ga uma?ejo, dvojnosti hinav??ine. Vsi jih imamo. Gre za bolezni, ki ?kodijo srcu, ki one?astijo ?ivljenje, ga napravijo dvojnega. Ponovno moramo biti o?i??eni svojih varljivih gotovosti, ki me?etarijo vero v Boga z minljivimi stvarmi, s trenutnimi koristmi. Iz na?ega srca in iz Cerkve morajo biti odstranjeni usodni vplivi oblasti in denarja. Da bi ponovno o?istili srce, si moramo umazati roke: ?utiti, da smo odgovorni in ne zgolj opazovati, medtem ko brat in sestra trpita. Vendar pa kako o?istiti srce? Sami ne zmoremo, potrebujemo Jezusa. On ima mo?, da premaga na?e zlo, da ozdravi na?e bolezni, da obnovi tempelj na?ega srca.
Kot potrditev tega, kot znamenje avtoritete, re?e: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom ponovno postavil.« (v. 19) Jezus Kristus, samo On, nas lahko o?isti del zla, On, ki je umrl in vstal, On, ki je Gospod! Dragi bratje in sestre, Bog nas ne pusti umreti v na?em grehu. Tudi kadar mu obrnemo hrbet, nas nikoli ne prepusti samim sebi. I??e nas, hrepeni po nas, vabi nas, da bi se kesali in o?istili. »Kakor jaz ?ivim – govori Gospod preko Ezekielovih ust – nimam veselja nad krivi?ne?evo smrtjo, marve? da se krivi?ni spreobrne od svoje poti in ?ivi.« Gospod ?eli, da smo re?eni in da postanemo ?ivi tempelj njegove ljubezni, v bratstvu, v slu?enju in usmiljenju.
Jezus nas ne o?i??uje le na?ih grehov, ampak nam daje, da postajamo dele?ni njegove mo?i in modrosti. Osvobaja nas tistega na?ina razumevanja vere, dru?ine, skupnosti, ki lo?uje, ki nasprotuje, izklju?uje, da bi mogli zgraditi Cerkev in dru?bo, ki bosta odprti vsem in bosta skrbeli za na?e brate in sestre, ki najbolj potrebujejo pomo?. Hkrati pa nas okrepi, da bi se znali upreti sku?njavi po ma??evanju, ki se pogreza v brezkon?no spiralo povra?ilnih ukrepov. Z mo?jo Svetega Duha nas po?ilja, ne da bi izvajali prozelitizem, ampak kot svoje misijonarske u?ence, mo?ke in ?enske, ki smo poklicani pri?evati, da ima evangelij mo? spremeniti ?ivljenje. Vstali nas dela za sredstva Bo?jega miru in njegovega usmiljenja, za potrpe?ljive in pogumne obrtnike novega dru?benega reda. Tako se z mo?jo Kristusa in njegovega Duha uresni?i to, kar je apostol Pavel napovedal Korin?anom: »Bo?ja norost je modrej?a od ljudi in Bo?ja slabotnost mo?nej?a od ljudi.« (1 Kor 1,25) Kr??anske skupnosti, ki jih tvorijo poni?ni in preprosti ljudje, postanejo znamenje Kraljestva, ki prihaja; Kraljestva ljubezni, pravi?nosti in miru.
»Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom ponovno postavil.« (v. 19) Govoril je o templju svojega telesa, torej tudi svoje Cerkve. Gospod nam obljublja, da more z mo?jo svojega vstajenja o?iviti tudi nas in na?e skupnosti iz razvalin, ki so jih povzro?ile krivice, razdeljenosti in sovra?tvo. To je obljuba, ki jo obhajamo pri tej evharistiji. Z o?mi vere prepoznajmo prisotnost kri?anega in vstalega Gospoda med nami, nau?imo se sprejeti njegovo osvobajajo?o modrost, po?ivati v njegovih ranah in najti ozdravljenje ter mo?, da bi slu?ili njegovemu Kraljestvu, ki prihaja v na? svet. Po njegovih ranah smo bili ozdravljeni (prim. 1 Pt 2,24); v njegovih ranah, bratje in sestre, najdemo balzam njegove usmiljene ljubezni; kajti On, Dobri Samarijan ?love?tva, ?eli maziliti vsako rano, ozdraviti vsak bole? spomin ter navdihniti prihodnost miru in bratstva na tej zemlji.
Cerkev v Iraku je, z Bo?jo milostjo, storila in ?e dela veliko, da bi oznanila to ?udovito modrost kri?a s tem, da ?iri Kristusovo usmiljenje in odpu??anje, posebej do tistih, ki so najbolj potrebni pomo?i. Tudi sredi velike rev??ine in te?av so mnogi izmed vas velikodu?no ponudili konkretno pomo? in solidarnost ubogim in trpe?im. To je eden izmed razlogov, ki me je spodbudil, da sem poromal med vas: da bi se vam zahvalil ter vas potrdil v veri in pri?evanju. Danes lahko vidim in se z roko dotaknem, da je Cerkev v Iraku ?iva, da Kristus ?ivi in deluje v tem svojem svetem in zvestem ljudstvu.
Dragi bratje in sestre, vas, va?e dru?ine in va?e skupnosti izro?am materinskemu varstvu Device Marije, ki je bila pridru?ena trpljenju in smrti svojega Sina ter je bila dele?na veselja njegovega vstajenja. Naj posreduje za nas in nas vodi k Njemu, ki je Bo?ja mo? in modrost.
