Pape?evo sre?anje s posve?enimi osebami v sirsko-katoli?ki katedrali Na?e Gospe zveli?anja
Pape? Fran?i?ek - Bagdad
Bla?enosti, ekscelence, dragi duhovniki in posve?ene osebe, drage redovnice, dragi bratje in sestre!
Z o?etovsko ljubeznijo vas vse objemam. Gospodu sem hvale?en, da nam je v svoji previdnosti dovolil, da smo se danes sre?ali. Zahvaljujem se Njegovi bla?enosti Ignaciju Youssifu Younanu in Njegovi bla?enosti kardinalu Louisu Saku za besede dobrodo?lice. Zbrani smo v tej katedrali Na?e Gospe zveli?anja, blagoslovljeni s krvjo na?ih bratov in sester, ki so tukaj pla?ali skrajno ceno svoje zvestobe Gospodu in njegovi Cerkvi. Naj nas spomin na njihovo ?rtev navdihuje pri prenovi na?ega zaupanja v mo? kri?a in njegovo zveli?avno sporo?ilo odpu??anja, sprave in prerojenja. Kristjan je namre? poklican pri?evati Kristusovo ljubezen povsod in v vsakem obdobju. To je evangelij, ki ga je potrebno oznanjati in udejanjiti tudi v tej ljubljeni de?eli.
Kot ?kofje in duhovniki, redovniki in redovnice, katehisti in odgovorni laiki, vsi vi delite veselje in trpljenje, upanje in stiske Kristusovih vernikov. Potrebe Bo?jega ljudstva in te?ki pastoralni izzivi s katerimi se vsakodnevno soo?ate, so se v tem ?asu pandemije ?e poslab?ali. Kljub vsemu pa to, kar nikoli ne sme biti blokirano ali zmanj?ano, je na?a apostolska gore?nost, ki jo vi zajemate iz zelo starodavnih korenin neprekinjene navzo?nosti Cerkve na teh tleh od njenih prvih ?asov (prim. Benedikt XVI., Apostolska posinodalna spodbuda Ecclesia in Medio Oriente, 5). Vemo, kako lahko se je oku?iti z virusom malodu?nosti, za katerega se v?asih zdi, da se ?iri okoli nas. Pa vendar nam je Gospod dal u?inkovito cepivo proti temu stra?nemu virusu. To je upanje. Upanje, ki se porodi iz vztrajne molitve in iz vsakodnevne zvestobe na?emu apostolatu. S tem cepivom gremo lahko naprej z vedno novo mo?jo, da podelimo veselje evangelija kot u?enci-misijonarji in kot ?iva znamenja navzo?nosti Bo?jega kraljestva, Kraljestva svetosti, pravi?nosti in miru.
Kako svet okoli nas potrebuje sli?ati to sporo?ilo! Nikoli ne pozabimo, da se Kristusa oznanja predvsem s pri?evanjem ?ivljenj, ki jih je spremenilo veselje evangelija. Kakor vidimo iz starodavne zgodovine Cerkve na teh tleh, da je ?iva vera v Jezusa »nalezljiva« in lahko spremeni svet. Zgled svetnikov nam ka?e, da hoja za Jezusom Kristusom »ni samo nekaj resni?nega in pravega, ampak tudi lepega, sposobna napolniti ?ivljenje z novim sijajem in z globinskim veseljem tudi sredi preizku?enj« (Apostolska spodbuda Evangelii gaudium, 167).
Te?ave so del vsakodnevne izku?nje ira?kih vernikov. V zadnjih desetletjih ste se morali vi in va?i sodr?avljani soo?iti s posledicami vojne in preganjanj, s krhkostjo osnovne infrastrukture in z nenehnim bojem za ekonomsko ter osebno varnost, ki je pogosto prineslo notranje izseljevanje in preseljevanje ?tevilnih, tudi kristjanov, v druge predele sveta. Zahvaljujem se vam bratje ?kofje in duhovniki, da ste ostali blizu svojemu ljudstvu. Blizu svojemu ljudstvu in ga podpirali ter se trudili zadovoljiti potrebe ljudi in pomagati vsakemu, da je opravil svoj del slu?be za skupno dobro. Vzgojni in karitativni apostolat va?ih delnih Cerkva predstavljata dragoceni vir za ?ivljenje tako cerkvene skupnosti kot celotne dru?be. Spodbujam vas, da vztrajate pri tem prizadevanju z namenom zagotavljanja, da bo katoli?ka skupnost v Iraku, ?eprav majhna kot gor?i?no zrno (prim. Mt 13,31-32), nadaljevala z bogatenjem poti celotne dr?ave.
Kristusova ljubezen od nas zahteva, da odpravimo vsakr?no egocentri?nost in tekmovalnost. Spodbuja nas k vsesplo?nemu ob?estvu ter nas kli?e k oblikovanju skupnosti bratov in sester, ki se sprejemajo ter poskrbijo drug za drugega (prim. Okro?nica Fratelli tutti, 95-96). Pri tem mislim na vsem doma?o podobo preproge. Razli?ne Cerkve, ki so navzo?e v Iraku, vsaka s svojo ve?stoletno zgodovinsko, bogoslu?no dedi??ino, so kot ?tevilne posamezne barvne niti, ki prepletene skupaj, sestavljajo ?udovito preprogo, ki ne samo, da potrjuje na?e bratstvo, ampak usmerja na svoj izvor. Saj je Bog sam ta umetnik, ki si je zamislil to preprogo, ki jo s potrpe?ljivostjo tke ter jo z vso skrbnostjo krpa, saj ho?e, da bi bili kot njegovi sinovi in h?ere med sabo zelo dobro prepleteni. Naj bo vedno v na?em srcu spodbuda sv. Ignacija Antiohijskega: »Naj ne bo med vami ni? takega, kar bi vas lahko lo?evalo, ampak naj bo med vami v ljubezni in veselju ena sama molitev, en sam duh, eno samo upanje« (Ad Magnesios, 6-7: PL 5, 667). Kako pomembno je to pri?evanje bratske edinosti v svetu, ki ga drobijo ter trgajo lo?evanja! Vsak opravljen napor za gradnjo mostov med skupnostjo in cerkvenimi, ?upnijskimi ter ?kofijskimi institucijami, bo prero?ka gesta Cerkve v Iraku in kot rodoviten odgovor na Jezusovo molitev, da bi bili vsi eno (prim. Jn, 17,21; Ecclesia in Medio Oriente, 37).
Pastirji in verniki, duhovniki, posve?ene osebe in katehisti imajo, ?eprav na razli?ne na?ine, odgovornost peljati naprej poslanstvo Cerkve. V?asih se pojavijo nerazumevanja in lahko za?utimo napetosti. Gre za vozle, ki ovirajo tkanje bratstva. To so vozli, ki jih nosimo v nas samih, saj smo dejansko vsi gre?niki. Vendar pa se jih lahko razvozla z milostjo, s ?e ve?jo ljubeznijo. Razrahljani so lahko z odpu??anjem ter z bratskim dialogom, ko potrpe?ljivo prena?amo bremena drug drugega (prim. Gal 6,2) in se tako medsebojno krepimo v trenutkih preizku?nje ter te?av.
Sedaj bi rad posebno besedo izrekel svojim bratom ?kofom. V?e? mi je misliti na na?o ?kofovsko slu?bo s pojmi bli?ine, na na?o potrebo, da ostanemo z Bogom v molitvi ob na?ih vernikih, ki so nam zaupani v oskrbo in ob na?ih duhovnikih. Bodite ?e posebej blizu svojim duhovnikom. Naj vas ne imajo za upravitelje ali mened?erje, temve? za o?ete, ki skrbijo za to, da so sinovi v redu ter so pripravljeni z odprtim srcem ponuditi jim svojo oporo in spodbudo. Spremljajte jih s svojo molitvijo, s svojim ?asom, s svojo potrpe?ljivostjo. Cenite njihovo delo ter jih vodite po poti rasti. Na ta na?in boste za svoje duhovnike vidno znamenje Jezusa, Dobrega pastirja, ki pozna svoje ovce in da zanje svoje ?ivljenje (prim. Jn 10,14-15).
Dragi duhovniki, redovniki in redovnice, katehisti, semeni??niki, ki se pripravljate za bodo?e slu?enje. Vi vsi ste sli?ali Gospodov glas v svojih srcih in kakor mladi Samuel ste odgovorili: »Tukaj sem« (1Sam 3,4). Ta odgovor, vabim vas, da ga vsak dan obnovite, pelje vsakega do tega, da podeljuje z navdu?enjem in s pogumom Blagovest ter jo ?ivi in hodi vedno v lu?i Bo?je Besede, ki jo imamo kot dar ter za nalogo oznanjati. Vemo pa tudi, da je sestavni del na?e slu?be tudi administrativen, kar pa ne pomeni, da moramo pre?iveti ves na? ?as na sre?anjih ali za pisalno mizo. Pomembno je iti ven v sredo na?e ?rede ter nuditi svojo navzo?nost in svoje spremljanje vernikom po mestih in vaseh. Mislim na tiste, ki tvegajo, da bi ostali zadaj: na mlade, ostarele, na bolne in na reve?e. Ko se posvetimo slu?enju bli?njemu, kakor to po?nete vi, v duhu so?utja, poni?nosti, prijaznosti, z ljubeznijo, dejansko slu?imo Jezusu, kakor nam je to On sam rekel (prim. Mt 25,40). In ko slu?imo Jezusu v drugih, odkrijemo pravo veselje. Ne oddaljite se od svetega Bo?jega ljudstva, sredi katerega ste bili rojeni. Ne pozabite svojih mam in babic, ki so vas »dojile« v veri, kot bi rekel sv. Pavel (prim. 2Tim 1,5). Bodite pastirji slu?abniki ljudstva in ne dr?avni funkcionarji, dr?avni kleriki. Vedno sredi Bo?jega ljudstva, nikoli lo?eni od njega, kot da bi bili privilegiran sloj. Ne zatajite tega odli?nega »rodu«, kar je sveto Bo?je ljudstvo.
?elim se vrniti k na?im bratom in sestram, ki so umrli med teroristi?nim napadom v tej katedrali pred desetimi leti in za katere poteka postopek za beatifikacijo. Njihova smrt nas z vso mo?jo spominja, da spodbujanje k vojni, dr?e sovra?tva, nasilje ter prelivanje krvi niso v skladu z verskimi nauki (prim. Okro?nica Fratelli tutti, 285). ?elim se tudi spomniti vseh ?rtev nasilja in preganjanj, pa naj pripadajo kateri koli verski skupnosti. Jutri v Uru se bom sre?al z voditelji tradicionalnih verstev, ki so navzo?e v tej dr?avi, da bi ponovno oznanil na?e prepri?anje, da mora biti verstvo v slu?bi miru in edinosti med vsemi Bo?jimi otroci. To popoldne se vam ho?em zahvaliti za va?o zavzetost kot delavcev za mir znotraj va?ih skupnosti, z verniki drugih verskih izro?il, s tem ko sejete semena sprave in bratskega sobivanja, ki bo lahko pripeljalo do ponovnega rojstva upanja za vse.
?e posebej mislim na mlade. Povsod so nosilci obljube in upanja, ?e zlasti pa v tej dr?avi. Tukaj ni samo neprecenljiva arheolo?ka dedi??ina, ampak tudi neizra?unljivo bogastvo za prihodnost. To so mladi. Oni so va? zaklad in potrebno je za?eti skrbeti zanje, hraniti njihove sanje, spremljati jih na poti in da bo v njih rastlo upanje. ?eprav ?e mladi, je bila njihova potrpe?ljivost trdo preizku?ena zaradi spopadov v teh letih. Toda zapomnimo si, oni so vrh dragocenega diamanta, najbolj so?ni sade?i drevesa. Na nas je, da jih obdelujemo v dobrem in jih zalivamo z upanjem.
Bratje in sestre, s krstom in birmo, s posve?enjem ali redovnimi zaobljubami ste bili posve?eni Gospodu ter poslani kot u?enci-misijonarji v to de?elo tako zelo povezano z zgodovino zveli?anja. Ste del te zgodovine, ko zvesto pri?ujete Bo?je obljube, ki se jih vedno dr?i in sku?ate graditi novo prihodnost. Va?e pri?evanje, ki je zorelo med nasprotovanji ter se utrdilo s krvjo mu?encev, naj bo lu?, ki sveti v Iraku in tudi onkraj, da se oznanja Gospodova veli?ina in za?ne vzklikati duh tega ljudstva v Bogu na?em Zveli?arju (prim. Lk 1,46-47).
Ponovno se zahvaljujem, da smo se lahko sre?ali. Na?a Gospa zveli?anja in sv. Toma?, apostol naj prosita za vas in vas vedno varujeta. Iz srca blagoslavljam vsakega med vami in va?e skupnosti. In prosim vas, da molite zame. Hvala!
