Pape? na medverskem sre?anju: Skupaj hoditi po poti miru. Potrebujemo drug drugega
Andreja ?ervek – Vatikan
Drugi dan apostolskega potovanja v Irak je pape? Fran?i?ek za?el s sre?anjem z velikim ajatolom Sayyidom Alijem Al-Husaynijem Al-Sistanijem v mestu Najaf, ki je danes versko sredi??e ira?kih ?iitov. Zatem pa se je podal na planoto Ur, kjer se danes nahajajo ostanki enega najstarej?ih in najpomembnej?ih sumerskih mest, ki velja za rojstni kraj Abrahama – o?aka, ki povezuje jude, kristjane in muslimane. In ravno tukaj se je kmalu po 9. uri za?elo medversko sre?anje. Brala sta se odlomka iz Prve Mojzesove knjige in Korana, oba povezana z Abrahamom, sledila pa so pri?evanja: dveh mladih – muslimana in kristjana, vernice verske skupnosti sabea mandea in pripadnika muslimanske skupnosti.
Pape? Fran?i?ek je v svojem govoru izpostavil pot miru, na kateri moramo ostati skupaj. Mir ne zahteva ne zmagovalcev ne premaganih, ampak brate in sestre, ki kljub nerazumevanju in preteklim ranam, hodijo od konflikta k edinosti, je izpostavil ter spodbudil h konkretnim korakom. Nujno je namre? vzgajati za bratstvo. Samo skupaj z drugimi se lahko ozdravijo rane preteklosti. Izstopiti moramo iz sebe, kajti potrebujemo drug drugega.
Govor pape?a Fran?i?ka na medverskem sre?anju
(Ur, 6. marec 2021)
Ta blagoslovljeni kraj nas vra?a k za?etkom, k izvirom Bo?jega delovanja, k rojstvu na?ih verstev. Tu, kjer je ?ivel na? o?e Abraham, se nam zdi, da smo se vrnili domov. Tukaj je sli?al Bo?ji klic, od tu se je podal na potovanje, ki je spremenilo zgodovino. Mi smo sad tiste hoje in tistega potovanja. Bog je rekel Abrahamu, naj se ozre proti nebu in pre?teje zvezde (1 Mz 15,5). V tistih zvezdah je videl obljubo svojega potomstva, videl je nas. In danes mi, judje, kristjani in muslimani, skupaj z brati in sestrami drugih verstev, ?astimo o?eta Abrahama, ko storimo kakor on: gledamo nebo in hodimo po zemlji.
Gledamo nebo. Ko po tiso?letjih zremo isto nebo, se pojavijo iste zvezde. Razsvetljujejo najmra?nej?e no?i, kajti sijejo skupaj. Nebo nam tako daje sporo?ilo edinosti: Najvi?ji nad nami nas vabi, naj se nikoli ne lo?imo od brata, ki je ob nas. Bo?ji Onkraj nas usmeri k bratu kot drugemu. A ?e ?elimo varovati bratstvo, ne moremo izgubiti izpred o?i Neba. Mi, Abrahamovi potomci in predstavniki razli?nih verstev, ?utimo, da imamo predvsem tole vlogo: pomagati na?im bratom in sestram, da pogled in molitev dvignejo v Nebo. Vsi ga potrebujemo, kajti sami sebi nismo dovolj. ?lovek ni vsemogo?en, sam ne more ni?esar. In ?e izklju?i Boga, kon?a v ?a??enju zemeljskih stvari. A dobrine sveta, zaradi katerih mnogi pozabijo na Boga in druge, niso razlog na?ega potovanja na zemlji. Dvignimo o?i v Nebo, da jih bomo tako dvignili s pritlehnosti ne?imrnosti; slu?imo Bogu, da bomo izstopili iz su?enjstva jaza, kajti Bog nas spodbuja ljubiti. To je resni?na vernost: ?astiti Boga in ljubiti bli?njega. V dana?njem svetu, ki pogosto pozabi Najvi?jega ali pa o njem ponuja popa?eno podobo, so verniki poklicani pri?evati njegovo dobroto, pokazati njegovo o?etovstvo s svojim bratstvom.
S tega izvornega kraja vere, iz de?ele na?ega o?eta Abrahama, trdimo, da je Bog usmiljen in da je najbolj bogoskrunska ?alitev oskrunjenje njegovega imena s sovra?tvom do brata. Sovra?nost, ekstremizem in nasilje ne nastanejo iz verskega duha: so izdajstva verstva. Mi verniki ne moremo mol?ati, kadar terorizem zlorablja verstvo. Nasprotno, na nas je, da jasno razkrojimo napa?na razumevanja. Ne dovolimo, da bi lu? Neba bila prekrita z oblaki sovra?tva! Nad to de?elo so se zgostili temni oblaki terorizma, vojne in nasilja. Trpele so vse etni?ne in verske skupnosti. ?elel bi posebej spomniti na skupnost jazidov, ki je objokavala smrt mnogih mo?kih in videla na tiso?e ?ensk, mladih in otrok, ki so bili ugrabljeni in prodani kot su?nji ter podvr?eni fizi?nemu nasilju in prisilnemu spreobrnjenju. Danes molimo za vse, ki so do?iveli to trpljenje, ki so ?e vedno pogre?ani in ugrabljeni, da bi se kmalu vrnili na svoje domove. In molimo, da bi bili vsepovsod spo?tovani in priznani svoboda vesti in verska svoboda: gre za temeljni pravici, kajti ?loveka naredita svobodnega, da zre Nebo, za katerega je bil ustvarjen.
Ko je terorizem vdrl na sever te ljube de?ele, je okrutno uni?il del njene ?udovite verske dedi??ine, med katerimi so cerkve, samostani in kraji ?a??enja razli?nih skupnosti. A tudi v tistem temnem trenutku so sijale zvezde. Mislim na mlade prostovoljce muslimane iz Mosula, ki so pomagali ponovno urediti cerkve in samostane, s tem pa so gradili bratska prijateljstva na razvalinah sovra?tva, in na kristjane in muslimane, ki danes skupaj obnavljajo mo?eje in cerkve. Profesor Ali Thajeel nam je tudi povedal o vrnitvi romarjev v to mesto. Pomembno je romati na svete kraje: to je najlep?e znamenje hrepenenja po Nebu na zemlji. Zato je ljubiti in varovati svete kraje bistvena nujnost, s spominom na na?ega o?eta Abrahama, ki je na razli?nih mestih proti nebu dvignil oltarje Gospodu (prim. 1. Mz 12,7.8; 13,18; 22,9). Veliki o?ak naj nam pomaga, da bomo iz svetih krajev naredili oaze miru in sre?anja za vse! On je zaradi svoje zvestobe Bogu bil blagoslov za vse rodove (prim. 1. Mz 12,3); naj bo na?a navzo?nost danes tukaj, po njegovih sledeh, znamenje blagoslova in upanja za Irak, za Bli?nji vzhod in za ves svet. Nebo se ni utrudilo nad zemljo: Bog ljubi vsak narod, vsako njegovo h?er in vsakega njegovega sina! Nikoli se ne utrudimo gledati nebo, gledati te zvezde, iste, ki jih je ob svojem ?asu gledal na? o?e Abraham.
Hodimo po zemlji. O?i, uprte v nebo, niso odvrnile, ampak spodbudile Abrahama, da je hodil po zemlji, se podal na potovanje, ki se bo po njegovih potomcih dotaknilo vseh stoletij in ozemelj. A vse se za?ne tukaj, z Gospodom, ki ga je »izpeljal iz Ura« (prim. 1 Mz 15,7). Njegova je torej bila pot izhoda, ki je vsebovala ?rtve: moral je zapustiti zemljo, hi?o in sorodstvo. A s tem ko se je odpovedal svoji dru?ini, je postal o?e dru?ine narodov. Tudi nam se zgodi kaj podobnega: na poti smo poklicani zapustiti tiste vezi in navezanosti, ki nas zapirajo v na?e skupine, prepre?ujejo nam, da bi sprejeli neskon?no Bo?jo ljubezen in v drugih videli brate. Ja, treba nam je izstopiti iz nas samih, kajti potrebujemo drug drugega. Pandemija nam je dala razumeti, da »se nih?e ne re?i sam« (Okro?nica Fratelli tutti, 54). Pa vendar se vedno vra?a sku?njava, da bi se distancirali od drugih. A »tisti ''naj se re?i, kdor se more'', se bo naglo spremenil v ''vsi proti vsem'', in to bo slab?e od pandemije« (ibid., 36). V viharjih, skozi katere hodimo, nas ne bo re?ila osamitev, ne bo nas re?ilo zatekanje k okrepitvi oboro?evanja in dvigovanju zidov, nasprotno, to nas bo vedno bolj oddaljilo in razjezilo. Ne bo nas re?ila idolatrija denarja, ki zapira vase in povzro?a prepade neenakosti, v katere se ?love?tvo pogreza. Ne bo nas re?ilo potro?ni?tvo, ki anestezira misli in paralizira srce.
Pot, ki nam jo ka?e Nebo, je neka druga, je pot miru. Ta zahteva, da, predvsem v viharju, ostanemo skupaj na isti strani. Sramotno je, da, medtem ko smo vsi preizku?eni s pandemi?no krizo in predvsem tukaj, kjer so konflikti povzro?ili veliko nesre?e, nekdo lakomno misli na svoje zadeve. Ne bo miru brez podelitve in sprejemanja, brez pravi?nosti, ki zagotavlja enakost in napredovanje za vse, za?en?i pri naj?ibkej?ih. Ne bo miru, dokler bodo drugi drugi in mi mi. Ne bo miru, dokler bodo zavezni?tva proti nekomu, kajti zavezni?tva enih proti drugim samo pove?ujejo lo?itve. Mir ne terja ne zmagovalcev ne premaganih, ampak brate in sestre, ki kljub nerazumevanju in preteklim ranam, hodijo od konflikta k edinosti. To prosimo v molitvi za ves Bli?nji vzhod, posebej mislim na bli?njo, mu?eno Sirijo.
O?ak Abraham, ki nas je danes zbral v edinosti, je bil prerok Najvi?jega. Starodavna prerokba pravi, da bodo narodi »svoje me?e prekovali v leme?e in svoje sulice v srpe« (Iz 2,4). Ta prerokba se ni uresni?ila, nasprotno, me?i in sulice so postali rakete in bombe. Kje se torej lahko za?ne pot miru? Pri odpovedi, da imamo sovra?nike. Kdor ima pogum gledati zvezde, kdor veruje v Boga, nima sovra?nikov, s katerimi bi se boril. Ima samo enega sovra?nika, ki stoji pred vrati srca in trka, da bi vstopil: to je sovra?tvo. Medtem ko nekateri posku?ajo imeti ve? sovra?nikov kot prijateljev, medtem ko mnogi i??ejo lastno korist na ?kodo drugih, pa kdor gleda zveze obljub, kdor sledi Bo?jim potem, ne more biti proti nekomu, ampak za vse. Ne more upravi?evati nobene oblike zapovedovanja, zatiranja in zanemarjanja, ne more delovati na agresiven na?in.
Dragi prijatelji, je vse to mogo?e? O?e Abraham, on, ki je znal upati proti vsakemu upanju (prim. Rim 4,18), nas opogumlja. Skozi zgodovino smo pogosto zasledovali preve? zemeljske cilje in vsak je hodil po svoje, a z Bo?jo pomo?jo lahko to spremenimo na bolje. Na nas je, na dana?njem ?love?tvu, in predvsem na nas, vernikih vsake veroizpovedi, da orodja sovra?tva preoblikujemo v orodja miru. Na nas je, da odlo?no pozivamo odgovorne v dr?avah, naj nara??ajo?e bohotenje z oro?jem odstopi korak razdeljevanju hrane za vse. Na nas je, da umolknejo vzajemne obto?be in se dá glas vpitju zatiranih in odvr?enih na planetu: preve? jih je prikraj?anih za kruh, zdravila, izobrazbo, pravice in dostojanstvo! Na nas je, da na svetlo postavimo sumljive manevre, ki se vrtijo okoli denarja, in na vso mo? zahtevamo, naj denar ne kon?a vedno in samo za ohranjanje nebrzdanega udobja nekaterih. Na nas je varovati skupen dom pred na?imi zavzetimi plenilci. Na nas je spominjati svet, da je ?love?ko ?ivljenje zato, ker je, in ne zato, kar ima, in da so ?ivljenja ?e nerojenih, ostarelih, migrantov, mo?kih in ?ensk vsake barve ko?e in nacionalnosti vedno sveta in so vredna isto kot ?ivljenja vseh! Na nas je imeti pogum in dvigniti o?i ter gledati zvezde, zvezde, ki jih je videl na? o?e Abraham, zvezde obljube.
Abrahamova pot je bil blagoslov miru. A ni bilo lahko: moral se je soo?iti z boji in nepri?akovanim. Tudi mi imamo pred sabo naklju?no pot, a kakor veliki o?ak moramo narediti konkretne korake, poromati pred odkritje obli?ja drugega, podeliti spomine, poglede in ti?ine, zgodbe in izku?nje. Ganilo me je Dawoodovo in Hasanovo pri?evanje, kristjana in muslimana, ki si nista pustila vzeti poguma pred razlikami in sta skupaj ?tudirala in delala. Skupaj sta zgradila prihodnost in se prepoznala kot brata. Tudi mi, da bi ?li naprej, moramo skupaj narediti nekaj dobrega in konkretnega. To je pot, predvsem za mlade, ki ne smejo videti svojih sanj zlomljenih zaradi preteklih konfliktov! Nujno je, da se jih vzgaja za bratstvo, vzgaja za gledanje zvezd. To je resni?na in dejanska nujnost; to bo naju?inkovitej?e cepivo za jutri?nji mir. Kajti vi, dragi mladi, ste na?a sedanjost in na?a prihodnost!
Samo z drugimi se lahko ozdravijo rane preteklosti. Gospa Rafah nam je povedala o juna?kem zgledu Najyja, iz verske skupnosti sabea mandaea, ki je izgubil ?ivljenje med re?evanjem dru?ine svojega soseda muslimana. Koliko ljudi je tukaj, v ti?ini in brez zanimanja sveta, za?elo poti bratstva! Rafah nam je prav tako povedala o neizrekljivem trpljenju zaradi vojne, ki je mnoge prisilila, da so zapustili domove in domovino ter od?li iskat prihodnost za svoje otroke. Hvala, Rafah, da si z nami podelila trdno odlo?nost, da ostane? tu, v de?eli svojih o?etov. Naj tisti, ki jim to ni uspelo in so morali be?ati, najdejo dobrohoten sprejem, vreden ranljivih in ranjenih oseb.
Ravno preko gostoljubnosti, ki je zna?ilna za to de?elo, je Abraham prejel obisk Boga in ?e skoraj nepri?akovani dar sina (prim. 1 Mz 18,1-10). Mi, bratje in sestre razli?nih verstev, smo se sre?ali tukaj, doma, in od tukaj si ?elimo skupaj prizadevati, da bi uresni?ili sanje Boga: da bi ?love?ka dru?ina postala gostoljubna in sprejemajo?a do vseh svojih otrok; da bi gledala v isto nebo in hodila v miru po tej zemlji.
