杏MAP导航

APOSTOLSKO PISMO
PATRIS CORDE
SVETEGA O?ETA FRAN?I?KA
OB 150-LETNICI
RAZGLASITVE SV. JO?EFA
ZA ZAVETNIKA VESOLJNE CERKVE

Z o?etovskim srcem: tako je Jo?ef ljubil Jezusa, ki ga vsi ?tirje evangeliji imenujejo: »Jo?efov sin«.[1]

Evangelista, ki sta izpostavila njegov lik, Matej in Luka, povesta malo, a vendar dovolj za razumevanje, kak?en o?e je bil in kak?no poslanstvo mu je zaupala Bo?ja previdnost.

Vemo, da je bil preprost tesar (prim. Mt 13,55), Marijin zaro?enec (prim. Mt 1,18; Lk 1,27); »pravi?en mo?« (Mt 1,19), vedno pripravljen izpolniti Bo?jo voljo, kakr?na se ka?e v njegovi postavi (prim Lk 2,22.27.39) in po kar ?tirih sanjah (prim. Mt 1,20; 2,13.19.22). Po dolgem in napornem potovanju iz Nazareta v Betlehem je videl Mesija, ki se je rodil v hlevu, ker drugje »zanju ni bilo prostora« (Lk 2,7). Bil je pri?a ?e??enja pastirjev (prim. Lk 2,8-20) in modrih (prim. Mt 2,1-12), ki predstavljajo eni izraelsko ljudstvo in drugi poganska ljudstva.

Imel je pogum, da je sprejel zakonito o?etovstvo Jezusa, ki mu je dal ime, kot mu ga je razodel angel: »Daj mu ime Jezus: kajti on bo svoje ljudstvo odre?il grehov« (Mt 1,21). Kot je znano, je dati ime nekemu ?loveku ali neki stvari pri anti?nih ljudstvih pomenilo dati mu pripadnost, kot je to storil Adam v pripovedi iz Prve Mojzesove knjige (prim. 2,19-20).

?tirideset dni po rojstvu je Jo?ef v templju skupaj z materjo daroval Dete Gospodu in presene?en poslu?al Simeonovo prerokbo o Jezusu in Mariji (prim. Lk 2,22-35). Da bi Jezusa obranil pred Herodom, je kot tujec prebival v Egiptu (prim. Mt 2,13-18). Ko se je vrnil v domovino, je ?ivel skrito v majhni in neznani vasi Nazaret v Galileji – od koder, kot se je govorilo, »ne pride noben prerok« in ne »more biti kaj dobrega« (prim. Jn 7,52; 1,46) – dale? od Betlehema, svojega rojstnega mesta, in od Jeruzalema, kjer se je dvigal tempelj. Ko sta med romanjem v Jeruzalem izgubila dvanajstletnika, sta ga z Marijo v tesnobi iskala in ga na?la v templju, ko je razpravljal z u?itelji postave (prim. Lk 2,41-50).

Za Marijo, Jezusovo Materjo, noben svetnik ne zavzema toliko prostora v pape?kem u?enju kot Jo?ef, njen ?enin. Moji predhodniki so poglobili sporo?ilo, vsebovano v nekaj podatkih, ki so nam jih posredovali evangeliji, da bi bolje poudarili njegovo sredi??no vlogo v zgodovini odre?enja: bla?eni Pij IX. ga je razglasil za »zavetnika Katoli?ke Cerkve«[2], ?astitljivi Pij XII. ga je predstavil kot »zavetnika delavcev«[3] in sv. Janez Pavel II. kot »Odre?enikovega varuha«.[4] Ljudstvo se mu priporo?a kot »pripro?njiku za sre?no smrt«.[5]

Zato bi po 150 letih od njegove razglasitve za Zavetnika Katoli?ke Cerkve po bla?enem Piju IX. 8. decembra 1870 rad – kakor pravi Jezus – da »bi usta izrazila to, ?esar je v preobilju v srcu« (prim. Mt 12,34), podelil z vami nekaj osebnih razmi?ljanj o tem izrednem liku, ki je tako blizu ?love?kemu stanju vsakega izmed nas. Ta ?elja je rasla v teh mesecih pandemije, v kateri lahko sredi krize, ki nas prizadeva, do?ivljamo, da »na?a ?ivljenja, ki jih tkejo in podpirajo navadni ljudje – obi?ajno pozabljeni – ki se ne pojavljajo v naslovih velikih ?asopisov in revij in ne na prizori??ih zadnjega showa, pa vendar danes zanesljivo pi?ejo odlo?ilne dogodke na?e zgodovine: zdravniki, bolni?arke in bolni?arji, delavci v supermarketih, ?istilke, ?uvaji, prevozniki, organi pregona, prostovoljci, duhovniki, redovnice in mnogi, mnogi drugi, ki so razumeli, da se nih?e ne re?i sam. […] Koliko ljudi se vsak dan vadi v potrpljenju in vliva upanje, skrbe? za to, da ne sejejo panike, ampak soodgovornost. Koliko o?etov, meter, dedkov in babic, u?iteljev na?im otrokom s temi majhnimi vsakdanjimi dejanji ka?e, kako se spoprijeti in prebroditi krizo s prilagajanjem navad, dviganjem pogledom in spodbujanjem molitve. Koliko ljudi moli, daruje in prosi za dobro vseh.«[6] V sv. Jo?efu lahko vsi najdejo ?loveka, ki ostaja neopa?en, mo?a vsakdanje prisotnosti, obzirne in skrite, pripro?njika, oporo in vodnika v trenutkih te?av. Sv. Jo?ef nas spominja, da imajo vsi tisti, ki so na videz skriti ali v »drugi vrsti«, neprimerljivo vlogo v zgodovini odre?enja. Vsem gre beseda priznanja in hvale?nosti.

1. Ljubljeni o?e
Veli?ina sv. Jo?efa je v dejstvu, da je bil Marijin zaro?enec in Jezusov kru?ni o?e. Kot tak se je »postavil v slu?bo celotnemu odre?enjskemu na?rtu,« kot pravi sv. Janez Krizostom.[7]

Sv. Pavel VI. opozarja, da se je njegovo o?etovstvo konkretno izrazilo v tem, da »je iz svojega ?ivljenja naredil slu?enje, ?rtev skrivnosti u?love?enja in odre?enjskega poslanstva, ki je z njo povezano; da je svojo zakonito avtoriteto, ki mu je pripadala nad Sveto Dru?ino, uporabil za popolno daritev sebe, svojega ?ivljenja, svojega dela; da je svojo ?love?ko poklicanost k ljubezni do doma spremenil v nad?love?ko darovanje samega sebe, svojega srca in vseh sposobnosti v ljubezni, ki je postavljena v slu?enje Mesiju, ki se razvija v njegovih hi?i.«[8]

Zaradi te vloge v zgodovini odre?enja je sv. Jo?ef o?e, ki ga je kr??ansko ljudstvo vedno ljubilo, kakor dokazuje dejstvo, da so mu po celem svetu posve?ene ?tevilne cerkve; da so se mnoge redovne ustanove, bratov??ine in cerkvene skupine navdihovale pri njegovi duhovnosti in nosijo njegovo ime; in da se v njegovo ?ast ?e stoletja odvijajo razli?ne svete uprizoritve. Veliko svetnikov in svetnic je bilo njegovih navdu?enih ?astilcev, med katerimi je Terezija Avilska, ki ga je sprejela kot zagovornika in pripro?njika; veliko se je priporo?ala njemu in prejela vse milosti, za katere je prosila. Opogumljena po svoji izku?nji je svetnica tudi druge prepri?evala, da so ga ?astili.[9]

V vsakem molitveniku najdemo kak?no molitev v ?ast sv. Jo?efu. Posebne pro?nje so nanj naslovljene ob sredah, zlasti pa celoten mesec marec, ki je tradicionalno posve?en njemu.[10]

Zaupanje ljudstva v sv. Jo?efa je povzeto v izrazu: »Ite ad Ioseph«, ki se nana?a na ?as lakote v Egiptu, ko so ljudje faraona prosili za kruh, on pa je odgovarjal: »Pojdite k Jo?efu; kar vam pore?e, to storite!« (1 Mz 41,55). ?lo je za Jo?efa, Jakobovega sina, ki so ga bratje iz zavisti prodali (prim. 1 Mz 37,11-28) in ki je – v skladu s svetopisemsko pripovedjo – pozneje postal podkralj Egipta (prim. 1 Mz 41,41-44).

Kot Davidov potomec (prim. Mt 1,16.20), iz katerega korenine naj bi po prerokbi preroka Natana Davidu (prim. 2 Sam 7) pognal Jezus, in kot ?enina Marije iz Nazareta, je sv. Jo?ef te?aj, ki zdru?uje Staro in Novo zavezo.

2. O?e v ne?nosti
Jo?ef je videl, kako Jezus iz dneva v dan raste »modrosti, starosti in milosti pri Bogu in pri ljudeh« (Lk 2,52). Kakor je Gospod storil Izraelu, tako ga je on »u?il hoditi, ko ga je dr?al za roko. Zanj je bil kot o?e, ki dviga otroka k licu, ki se sklanja k njemu, da bi mu dajal jesti« (prim. Oz 11,3-4).

Jezus je v Jo?efu videl Bo?jo ne?nost: »Kakor o?e izkazuje usmiljenje nad otroki, Gospod izkazuje usmiljenje nad tistimi, ki se ga bojijo« (Ps 103,13).

Jo?ef je gotovo sli?al, kako je v sinagogi med molitvijo psalmov odmevalo, da je Izraelov Bog Bog ne?nosti,[11] ki je dober do vseh in da je »njegovo usmiljenje nad vsemi njegovimi deli« (Ps 145,9).

Zgodovina odre?enja se »v upanju proti upanju« (Rim 4,18) uresni?uje skozi na?e slabotnosti. Preve?krat mislimo, da Bog zaupa samo v dobre in zmagovite dele v nas, v resnici pa se ve?ina njegovih na?rtov  uresni?uje preko in kljub na?im slabotnostim. Zaradi tega je sv. Pavel rekel: »Da pa se zaradi vzvi?enosti razodetij ne bi prevzel, mi je bil dan v meso trn, satanov sel, ki naj bi me tepel, da se ne bi prevzel. Trikrat sem prosil Gospoda, da bi ga umaknil od mene, a mi je rekel: 'Dovolj ti je moja milost. Mo? se dopolnjuje v slabotnosti.' Zato se bom zelo rad pona?al s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova mo?« (2 Kor 12, 7-9).

?e je to perspektiva odre?enjske ekonomije, se moramo nau?iti sprejemati svojo slabotnost z globoko ne?nostjo.[12]

Hudi? nas sili, da na svojo krhkost gledamo z negativno sodbo, Duh pa jo poka?e z ne?nostjo. In ne?nost je najbolj?i na?in, da se dotaknemo tega, kar je krhkega v nas. Stegnjeni prst in sodba, ki ju uporabljamo v odnosih do drugih, sta zelo pogosto znamenje nesposobnosti, da bi v sebi sprejeli svojo lastno slabotnost, svojo lastno krhkost. Samo ne?nost nas bo re?ila pred delom To?nika (prim. Raz 12,10). Zato je pomembno sre?ati Bo?je usmiljenje, zlasti v zakramentu sprave, ko do?ivimo resnico in ne?nost. Protislovno je, da nam tudi Hudi? lahko pove resnico, a ?e to stori, je zato, da nas obsodi. Mi pa vemo, da nas Resnica, ki prihaja iz Boga, ne obsoja, ampak nas sprejema, nas objame, nas podpira, nam odpu??a (prim. Lk  15,11-32): pride nam naproti, nam vrne dostojanstvo, nas postavi na noge, nam pripravi praznik zaradi tega, ker je »ta moj sin bil namre? mrtev in je o?ivel, bil je izgubljen in je najden« (v. 24).

Bo?ja volja, njegova zgodovina, njegov na?rt gredo tudi skozi Jo?efovo stisko. Jo?ef nas tako u?i, da verovati v Boga vklju?uje tudi verjeti, da On lahko deluje tudi skozi na?e strahove, na?o krhkost, na?o slabotnost. U?i nas, da se sredi viharjev ?ivljenja ne smemo bati Bogu prepustiti krmila na?ega ?olna. V?asih ho?emo nadzorovati vse, a On ima vedno ?ir?i pogled.

3. O?e v poslu?nosti
Podobno kot je Bog storil z Marijo, ko ji je pokazal svoj na?rt odre?enja, je tudi Jo?efu razkril svoje na?rte; to je storil skozi sanje, ki jih je Sveto pismo kot vsa starodavna ljudstva imelo za eno od sredstev, po katerih Bog ka?e svojo voljo.[13]

Jo?ef je v hudi stiski zaradi nerazumljive Marijine nose?nosti: no?e je »javno osramotiti«,[14] ampak se odlo?i, da jo bo »skrivaj odslovil« (Mt 1,19). V prvih sanjah mu angel pomaga razre?iti njegovo te?ko zagato: »Ne boj se vzeti k sebi Marije, svoje ?ene; kar je spo?ela, je namre? od Svetega Duha. Rodila bo sina in daj mu ime Jezus, kajti on bo svoje ljudstvo odre?il grehov« (Mt 1,20-21). Njegov odgovor je bil takoj?en: »Ko se je Jo?ef zbudil, je storil, kakor mu je naro?il Gospodov angel« (Mt 1,24). S poslu?nostjo je premagal svojo dramo in re?il Marijo.

V drugih sanjah je angel ukazal Jo?efu: »Vstani, vzemi dete in njegovo mater in bé?i v Egipt! Bodi tam, dokler ti ne povem; Herod bo namre? iskal dete, da bi ga umoril” (Mt 2,13). Jo?ef je brez omahovanja ubogal, ne da bi se vpra?eval o te?avah, ki jim bo ?el naproti: »Vstal je, pono?i vzel dete in njegovo mater ter se umaknil v Egipt. Tam je bil do Herodove smrti« (Mt 2,14-15).

V Egiptu je Jo?ef z zaupanjem in potrpe?ljivostjo ?akal na sporo?ilo, ki mu ga je obljubil angel, naj se vrne v svojo de?elo. Br? ko mu je Bo?ji poslanec v tretjih sanjah, potem ko ga je obvestil, da so pomrli tisti, ki so sku?ali umoriti otroka, ukazal, naj vstaje, vzame s seboj otroka in njegovo mater in se vrne v Izraelovo de?elo (prim. Mt 2,19-20), je ?e enkrat brez oklevanja ubogal: »Vstal je, vzel otroka in njegovo mater in pri?el v Izraelovo de?elo« (Mt 2,21).

Toda med potjo nazaj, »ko je sli?al, da vlada v Judeji Arhelaj namesto svojega o?eta Heroda, se je bal iti tja. Bil pa je v sanjah opomnjen – bilo ?etrti?, ko se je to zgodilo – in se je umaknil v galilejsko de?elo. Ko je pri?el tja, se je naselil v mestu, ki se imenuje Nazaret« (Mt 2,22-23).

Evangelist Luka pa poro?a, da se je Jo?ef lotil dolge in neprijetne poti iz Nazareta v Betlehem po ukazu cesarja Avgusta, ki se je nana?al na popis prebivalstva, da bi se popisal v svojem mestu. In ravno v teh okoli??inah se je rodil Jezus (prim. 2,1-7) in bil kot vsi otroci vpisan v mati?no knjigo.

Sv. Luka ?e posebej skrbno poudarja, da sta Jezusova star?e spolnjevala vse predpise postave: obredi Jezusove obreze, Marijinega o?i??evanja po porodu, darovanje prvorojenca Bogu (prim. 2,21-24).[15]

V vseh okoli??inah ?ivljenja je Jo?ef znal izgovarjati svoj »fiat« kot Marija ob oznanjenju in Jezus v Getsemaniju.

Jo?ef je v svoji vlogi glave dru?ine nau?il Jezusa biti podrejen star?em (prim. Lk 2,51) v skladu z Bo?jo zapovedjo (prim. 2 Mz 20,12).

V skritosti Nazareta, v Jo?efovi ?oli se je Jezus nau?il izpolnjevati O?etovo voljo. Ta volja je postala njegova vsakdanja jed (prim. Jn 4,34). Tudi v najte?jem trenutku svojega ?ivljenja, ki ga je do?ivel v Getsemaniju, je raje izpolnil O?etovo voljo in ne svoje[16] in postal »pokoren do smrti […] na kri?u« (Flp 2,8). Zato pisec Pisma Hebrejcem zaklju?uje, da se je Jezus »iz tega, kar je pretrpel, nau?il poslu?nosti« (5,8).

Iz vseh teh dogodkov je razvidno, da je Jo?efa »Bog poklical, da bi neposredno slu?il Jezusovi osebi in poslanstvu z izvr?evanjem svojega o?etovstva. Prav na ta na?in je v polnosti ?asov sodeloval pri veliki skrivnosti odre?enja in je v resnici slu?abnik odre?enja.«[17]

4. O?e v sprejemanju
Jo?ef sprejme Marijo, ne da bi postavljal preventivne pogoje. Zaupa angelovim besedam. »Plemenitost njegovega srca ga je nau?ila, da je to, kar se je nau?il po postavi, podredil ljubezni; in danes, v tem svetu, v katerem je psihi?no, besedno in fizi?no nasilje nad ?enskami o?itno, se Jo?ef predstavlja kot lik spo?tljivega in ne?nega mo?a, ki se kljub temu, da nima vseh podatkov, odlo?i za Marijin ugled, dostojanstvo in ?ivljenje. V njegovem dvomu, kako naj se najbolje odlo?i, mu je Bog pomagal izbrati tako, da je razsvetlil njegovo presojo.«[18]

V na?em ?ivljenju se velikokrat zgodijo stvari, katerih pomena ne razumemo. Pogosto je na? prvi odziv razo?aranje in upor. Jo?ef svoja razmi?ljanja pu??a ob strani, da naredi prostor za to, kar se dogaja, in ne glede na to, kako zelo skrivnostno se lahko zdi njegovim o?em, to sprejme, prevzame za to odgovornost in se pomiri s svojo zgodovino. ?e se ne pomirimo s svojo zgodovino, nam ne bo uspelo narediti niti naslednjega koraka, ker bomo vedno ostajali talci svojih pri?akovanj in posledi?nih razo?aranj.

Duhovno ?ivljenje, ki nam ga ka?e Jo?ef, ni tak?no, da pojasnjuje, ampak tak?no, da sprejema. Samo iz tega sprejemanja, iz te pomirjenosti lahko zaslutimo ve?jo zgodovino, globlji pomen. Zdi se, da odmevajo ognjevite Jobove besede, ki na ?enino povabilo, naj se upre za vse zlo, ki se mu dogaja, odgovori: »Dobro smo prejemali od Gospoda, zakaj bi hudega ne sprejeli?« (Job 2,10).

Jo?ef ni pasivno v usodo vdan ?lovek. Njegova vloga je pogumna in mo?na. Sprejemanje je na?in, po katerem se v na?em ?ivljenju ka?e dar mo?i, ki prihaja od Svetega Duha. Samo Gospod nam lahko da mo?, da sprejmemo ?ivljenje tako, kot je, da naredimo prostor tudi za protislovni, nepri?akovani in razo?arajo?i del bivanja.

Jezusov prihod med nas je O?etov dar, da bi se vsak spravil z mesom lastne zgodovine tudi takrat, kadar je ne razume popolnoma.

Kakor je Bog dejal na?emu svetniku: »Jo?ef, Davidov sin, ne boj se« (Mt 1,20), se zdi, da ponavlja tudi nam: »Ne bojte se!«. Odlo?iti moramo jezo in razo?aranje ter brez kakr?ne koli svetne vdanosti v usodo, pa? pa z mo?jo, ki je polna upanja,  narediti prostor temu, ?esar nismo izbrali in vendar obstaja. Tak?no sprejemanje ?ivljenja nas uvede v skrivni pomen. ?ivljenje vsakega izmed nas se lahko ?ude?no ponovno za?ne, ?e najdemo pogum,  da ga ?ivimo skladno z evangelijem. In ni pomembno, ?e se zdi, da se je doslej vse obrnilo na slabo in so nekatere stvari nepovratne. Bog lahko stori, da med skalami po?enejo ro?e. Tudi ?e nam na?e srce kaj o?ita, je On »ve?ji od na?ega srca in spoznava vse.« (1 Jn 3,20).

Ponovno se vrne kr??anski realizem, ki ne zavr?e ni?esar, kar obstaja. Resni?nost je v svoji skrivnostni neupogljivosti in zapletenosti nosilka smisla bivanja s svojimi lu?mi in sencami. Zaradi tega apostol Pavel re?e: »Vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu« (Rim 8,28). In sv. Avgu?tin dodaja: »Tudi tisto, kar se imenuje zlo (etiam illud quod malum dicitur).«[19] V tem celotnem pogledu vera osmisli vsak vesel ali ?alosten dogodek.

Dale? od tega torej, da bi verovati pomenilo najti lahke tola?ilne re?itve. Vera, ki nas jo u?il Jezus, je vera, ki jo vidimo pri sv. Jo?efu, ki ni iskal bli?njic, ampak se je z »odprtimi o?mi« soo?il s tem, kar se mu je dogajalo in za to osebno prevzel odgovornost.

Jo?efova sprejemljivost nas vabi, da sprejemamo druge brez izklju?evanja, tak?ne kakr?ni so, s posebno ljubeznijo do slabotnih, ker si je Bog izbral to, kar je slabotnega (prim. 1 Kor 1,27), kjer je »o?e sirotam in pokrovitelj vdovam« (Ps 68,6), in ukazuje, naj ljubimo tujca.[20] Rad si predstavljam, da je Jezus iz Jo?efovega obna?anja dobil navdih za priliko o izgubljenem sinu in usmiljenem o?etu (prim. Lk 15,11-32).

5. O?e ustvarjalnega poguma
?e je prvi korak vsakega resni?nega notranjega ozdravljena sprejeti svojo zgodovino oziroma v sebi narediti prostor tudi za tisto, kar si v ?ivljenju nismo izbrali, pa moramo dodati ?e eno pomembno zna?ilnost: ustvarjalni pogum. Pojavi se predvsem takrat, kadar naletimo na te?ave. Pravzaprav se pred neko te?avo lahko ustavimo in se umaknemo, ali pa se na nek na?in znajdemo. V?asih ravno te?ave potegnejo iz nas rezerve, za katere sploh nismo mislili, da jih imamo.

Ko beremo »evangelije otro?tva« se velikokrat spra?ujemo, zakaj Bog ni posegel neposredno in jasno. Toda Bog posreduje po dogodkih in ljudeh. Jo?ef je ?lovek, po katerem je Bog poskrbel za za?etka zgodovine odre?enja. On je pravi »?ude?«, po katerem je Bog re?il otroka in njegovo mater. Nebesa posredujejo tako, da zaupajo v ustvarjalni pogum tega mo?a, ki je, ko je pri?el v Betlehem in ni na?el prebivali??a, kjer bi Marija lahko rodila, pospravil hlev in ga uredil, da je postal ?im bolj prijeten prostor za Bo?jega Sina, ki prihaja na svet (prim. Lk 2,6-7). Zaradi prete?e Herodove gro?nje, ki je hotel umoriti Otroka, je bil Jo?ef ?e enkrat v spanju opozorjen, naj varuje Otroka, zato je sredi no?i organiziral beg v Egipt (prim. Mt 2,13-14).

Ob povr?nem branju teh pripovedi imamo vedno vtis, da je svet na milost in nemilost izro?en mo?nim in mogo?nim, »vesela novica« evangelija pa je v tem, da nam poka?e, kako Bog kljub oblastnosti in nasilnosti zemeljskih vladarjev vedno najde na?in za uresni?itev svojega na?rta odre?enja. V?asih se zdi, da je tudi na?e ?ivljenje na milost in nemilost izro?eno mo?nih oblasti, evangelij pa nam pravi, da Bogu vedno uspe re?iti tisto, kar je pomembno, pod pogojem, da uporabljamo ustvarjalni pogum tesarja iz Nazareta, ki je nek problem znal spremeniti v prilo?nost, tako da je vedno dajal prednost zaupanju v Bo?jo previdnost.

?e se v?asih zdi, da nam Bog ne pomaga, to ne pomeni, da nas je zapustil, ampak da se zanese na nas, na to, kar lahko na?rtujemo, odkrijemo, najdemo, dose?emo.

Gre za tisti ustvarjalni pogum, ki so ga pokazali prijatelji mrtvoudnega, ki so ga spustili s strehe, da so ga predstavili Jezusu (prim. Lk 5,17-26). Te?ava ni zadr?ala drznosti in vztrajnosti teh prijateljev. Bili so prepri?ani, da Jezus lahko ozdravi bolnika in ker »zaradi mno?ice niso na?li poti, kjer bi ga nesli noter, so se z njim povzpeli na streho in ga skoz opeko spustili s posteljo vred ravno pred Jezusa. Ko je videl njihovo vero, je rekel: '?lovek, odpu??eni so ti tvoji grehi!'« (v. 19-20). Jezus je prepoznal ustvarjalno vero, s katero so ti mo?je sku?ali predenj prinesti svojega bolnega prijatelja.

Evangelij ne navaja podatkov o tem, koliko ?asa so Marija, Jo?ef in Jezus ostali v Egiptu. Zanesljivo pa so morali jesti, najti hi?o, delo. Ne potrebujemo veliko domi?ljije, da zapolnimo molk evangelija o tej zadevi. Sveta dru?ina se je morala spoprijeti s konkretnimi te?avami, kakor vse druge dru?ine, kakor ?tevilni na?i bratje migranti, ki tudi danes tvegajo ?ivljenje, prisiljeni zaradi nesre? in lakote. V tem smislu mislim, da je sv. Jo?ef v resnici poseben zavetnik vseh tistih, ki morajo zapustiti svojo zemljo zaradi vojn, sovra?tva, preganjanja in bede.

Na koncu vsakega dogodka, v katerem ima Jo?ef glavno vlogo, evangelij pripomni, da je vstal, vzel s seboj Otroka in njegovo Mater, in naredil, kar mu je Bog naro?il (prim. Mt 1,24; 2,14.21). Dejansko sta Jezus in njegova mati Marija najdragocenej?i zaklad na?e vere.[21]

V na?rtu odre?enja ni mogo?e lo?iti Sina od Matere, od nje, ki je »napredovala na romanju vere in vztrajala v svojem zedinjenju s Sinom zvesto do kri?a.«[22]

Stalno se moramo spra?evati, ?e z vsemi svojimi mo?mi varujemo Jezusa in Marijo, ki sta skrivnostno zaupana na?i odgovornosti, na?i skrbi, na?emu varstvu. Sin Vsemogo?nega pride na svet tako, da sprejme stanje velike slabotnosti. Potrebuje Jo?efa, da ga brani, za??iti, neguje in da lahko raste. Bog zaupa v tega mo?a, kakor to stori Marija, ki v Jo?efu najde njega, ki ji ne ?eli samo re?iti ?ivljenje, ampak bo vedno poskrbel zanjo in za Otroka. V tem smislu ni mogo?e, da bi sv. Jo?ef ne bil varuh Cerkve, saj je Cerkev podalj?anje Kristusovega telesa v zgodovini, isto?asno pa materinstvo Cerkve predstavlja Marijino materinstvo.[23] Ko Jo?ef ?e naprej varuje Cerkev, ?e naprej varuje Dete in njegovo mater, pa tudi mi, ko ljubimo Cerkev, ?e naprej ljubimo Dete in njegovo mater.

Ta Otrok je Tisti, ki bo rekel: »Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanj?ih bratov, ste meni storili« (Mt 25,40). Zato je vsak, ki je v potrebi, vsak reve?, vsak trpin, vsak umirajo?i, vsak tujec, vsak zapornik, vsak bolnik »Otrok«, ki ga Jo?ef ?e naprej varuje. Zaradi tega sv. Jo?efa kli?emo kot za??itnika ubo?cev, potrebnih, izgnancev, ?alostnih, reve?ev in umirajo?ih. In zato Cerkev ne more druga?e, kot da ljubi predvsem zadnje, ker jim je Jezus dal prednost, ko se je z njimi osebno poistovetil. Od Jo?efa se moramo nau?iti enake skrbi in odgovornosti: ljubiti Otroka in njegovo mater; ljubiti zakramente in dobrodelnost; ljubiti Cerkev in reve?e. Vsaka od teh resni?nosti je vedno Otrok in njegova mati.

6. O?e, ki dela
Eden od vidikov, ki je zna?ilen za sv. Jo?efa in je bil poudarjen ?e v ?asu prve socialne okro?nice Rerum novarum Leona XIII., je njegov odnos do dela. Sv. Jo?ef je bil tesar, ki je po?teno delal, da je zagotovil vzdr?evanje za svojo dru?ino. Od njega se je Jezus nau?il vrednosti, dostojanstva in veselja tega, kar pomeni jesti kruh, ki je sad dela lastnih rok.

V na?em ?asu, v katerem se zdi, da je delo spet postalo nujno socialno vpra?anje in brezposelnost v?asih dosega vznemirljive ravni tudi med tistimi narodi, v katerih so desetletja ?iveli v dolo?enem blagostanju, je potrebno z obnovljeno zavestjo razumeti pomen dela, ki daje dostojanstvo, na? svetnik pa je vzorni varuh tega.

Delo postane sodelovanje pri delu odre?enja, prilo?nost, da pospe?imo prihod Kraljestva, da razvijamo svoje mo?nosti in dobre lastnosti, s tem da jih postavimo v slu?bo dru?be in ob?estva. Delo postane prilo?nost za uresni?evanje ne le za nas same, ampak predvsem za tisto izvorno jedro dru?be, ki je dru?ina. Dru?ina, v kateri je pomanjkanje dela, je v ve?ji meri izpostavljena te?avam, napetostim, zlomom in celo obupni in obupujo?i sku?njavi razpada. Kako bi mogli govoriti o ?love?kem dostojanstvu, ne da bi se zavzemali za to, da bi vsi imeli mo?nost dostojnega vzdr?evanja?

?lovek, ki dela, ne glede na to, kak?na je njegova naloga, sodeluje s samim Bogom, postane nekoliko stvarnik sveta, ki nas obdaja. Kriza na?ega ?asa, ki je ekonomska, socialna, kulturna in duhovna kriza, lahko za vse predstavlja klic k ponovnemu odkritju vrednote, pomembnosti in nujnosti dela za za?etek nove »normalnosti«, v kateri nih?e ne bo izklju?en. Delo sv. Jo?efa nas spominja, da sam Bog, ki je postal ?lovek, ni zani?eval dela. Izguba dela, ki prizadeva toliko bratov in sester, in ki v zadnjem ?asu nara??a zaradi pandemije covid-19, mora biti klic, da ponovno preverimo svoje prednostne naloge. Prosimo sv. Jo?efa delavca, da bi mogli najti poti, ki nas bodo obvezale, da bomo rekli: noben mlad ?lovek, sploh noben ?lovek in nobena dru?ina brez dela!

7. O?e v senci
Poljski pisatelj Jan Dobraczyński v svoji knjigi O?etova senca,[24] v obliki romana pripoveduje o ?ivljenju sv. Jo?efa. S sugestivno podobo sence opredeli Jo?efov lik, ki je v odnosu do Jezusa zemeljska senca nebe?kega O?eta: pazi nanj, ga varuje, se nikoli ne lo?i od njega, da hodi po njegovih stopinjah. Pomislimo, na kaj Mojzes spominja Izraela: »V pu??avi […] si videl, kako te je Gospod, tvoj Bog, nosil, kakor ?lovek nosi svojega sina, vso pot« (5 Mz 1,31). Tako je Jo?ef vse svoje ?ivljenje uresni?eval o?etovstvo.[25]

O?etje se ne rodijo, o?etje postanejo. O?e se ne postane samo zaradi tega, ker ima otroka, ampak ker je odgovorno prevzel skrb zanj. Kadar koli nekdo prevzame skrb  za ?ivljenje nekoga drugega, v nekem smislu v odnosu do njega uresni?uje o?etovstvo.

 V dru?bi na?ega ?asa je pogosto videti, da otroci nimajo o?eta. Tudi dana?nja Cerkev potrebuje o?ete. Opomin sv. Pavla, namenjen Korin?anom, je vedno aktualen: »?eprav bi namre? imeli deset tiso? vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogih o?etov« (1 Kor 4,15). Potrebno bi bilo, da bi vsak duhovnik ali ?kof lahko dodal tako kakor apostol: »V Kristusu Jezusu sem vas namre? po evangeliju rodil jaz« (prav tam). Gala?anom pa pravi: »Otroci moji, ki vas ponovno rojevam v bole?ini, dokler ne bo v vas oblikovan Kristus« (4,19).

Biti o?e pomeni vpeljati otroka v izkustvo ?ivljenja, resni?nosti. Ne ga zadr?evati, ne ga zapirati, ne ga posedovati, ampak ga usposobiti za odlo?itve, za svobodo, za odhode. Morda je izro?ilo zaradi tega Jo?efu poleg vzdevka o?e dalo ?e vzdevek »naj?istej?i«. Ne gre za zgolj ?ustveno oznako, ampak za povzetek zadr?anja, ki izra?a nasprotje posedovanja. ?istost je svoboda od posedovanja na vseh podro?jih ?ivljenja. ?ele ko je ljubezen ?ista, je v resnici ljubezen. Ljubezen, ki ho?e posedovati, na koncu vedno postane nevarna, zapira, du?i, onesre?uje. Bog je ?loveka ljubil s ?isto ljubeznijo, ko ga je pustil svobodnega tudi za to, da se zmoti in se postavi proti Njemu. Logika ljubezni je vedno logika svobode in Jo?ef je znal ljubiti na izredno svoboden na?in. Samega sebe ni nikoli postavljal v sredi??e. Znal je stopiti iz sredi??a ter postaviti v sredi??e svojega ?ivljenja Marijo in Jezusa.

Jo?efova sre?a ni v logiki ?rtvovanja sebe, ampak v darovanju sebe. V tem mo?u nikdar ne zaznamo razo?aranja, ampak samo zaupanje. Njegov vztrajni molk se ne poglablja v prito?be, ampak vedno v konkretna dejanja zaupanja. Svet potrebuje o?ete, odklanja gospodarje, odklanja torej tiste, ki ho?ejo posedovati drugega, da bi zapolnili svojo praznino; odklanja tiste, ki avtoriteto zamenjujejo z avtoritarnostjo, slu?enje s servilnostjo, soo?enje z zatiranjem, dobrodelnost s socialnim skrbstvom, silo z razdejanjem. Vsaka resni?na poklicanost se rodi iz darovanja sebe, ki pomeni dozorevanje preproste ?rtve. Tudi v duhovni?tvu in v posve?enem ?ivljenju se zahteva ta vrsta zrelosti. Kjer neka zakonska, celibaterska ali devi?ka poklicanost ne dose?e zrelosti darovanja samega sebe in se ustavi samo na logiki ?rtve, je v nevarnosti, da izra?a nesre?o, ?alost in razo?aranje, namesto da bi postala znamenje lepote in veselja v ljubezni.

O?etovstvo, ki se odpove sku?njavi, da bi ?ivelo ?ivljenje otrok, vedno odpira ?e neznane prostore. Vsak otrok vedno nosi s seboj skrivnost, nekaj neznanega, ki se lahko razodene samo s pomo?jo o?eta, ki spo?tuje njegovo svobodo. O?eta, ki se zaveda, da izpolnjuje svoje vzgojno delovanje in v polnosti ?ivi o?etovstvo samo takrat, ko je postal »nepotreben«, ko vidi, da otrok postaja samostojen in sam stopa po poteh ?ivljenja; ko se postavi v polo?aj Jo?efa, ki je vedno vedel, da ta otrok ni njegov, ampak je bil samo zaupan njegovi skrbi. V bistvu je na to mislil Jezus, ko je rekel: »Tudi na zemlji nikomur ne pravite ?o?e?, kajti eden je va? O?e, ta, ki je v nebesih« (Mt 23,9).

Kadar koli se znajdemo v polo?aju, da moramo uresni?evati o?etovstvo, se moramo vedno spominjati, da nikoli ne gre za posest, ampak za »znamenje«,  ki napoti na vi?je o?etovstvo. V nekem smislu smo vsi vedno v Jo?efovem polo?aju: senca edinega nebe?kega O?eta, ki »daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter po?ilja de? pravi?nim in krivi?nim« (Mt 5,45); in senca, ki sledi Sinu.

***

»Vstani, vzemi dete in njegovo mater,« (Mt 2,13) re?e Bog sv. Jo?efu.

Namen tega Apostolskega pisma je pove?ati ljubezen do tega velikega svetnika, da bi nas spodbudilo, da bi prosili za njegovo pripro?njo in da bi posnemali njegove kreposti in njegovo navdu?enje.

Posebno poslanstvo svetnikov namre? ni samo v tem, da podelijo ?ude?e in milosti, ampak da prosijo za nas pred Bogom, kakor sta delala Abraham[26] in Mojzes,[27] kakor dela Jezus, »edini srednik« (1 Tim 2,5), ki je pri Bogu O?etu na? »zagovornik« (1 Jn 2,1), »vedno ?ivi, da posreduje [za nas] (Heb 7,25; prim. Rim 8,34).

Svetniki pomagajo vernikom »te?iti po svetosti in svojemu stanu primerni popolnosti.«[28] Njihovo ?ivljenje je konkreten dokaz, je evangelij mo?no ?iveti.

Jezus je rekel: »U?ite se od mene, ker sem krotak in v srcu poni?en« (Mt 11,29), oni pa so zgledi ?ivljenja, ki ga je treba posnemati. Sv. Pavel je izrecno spodbujal: »Postanite moji posnemovalci!« (1 Kor 4,16).[29] Sv. Jo?ef to govori s svojim zgovornim molkom.

Ob zgledu tolikih svetnikov in svetnic se je sv. Avgu?tin vpra?al: »Kar so zmogli ti in ti, tega ti ne bi zmogel?« In tako je dosegel kon?no spreobrnjenje vzklikajo?: »Pozno sem te vzljubil, o Lepota, ve?no davna in ve?no nova!«[30]

Ne ostane drugega, kot da sv. Jo?efa prosimo za milost vseh milosti, za na?e spreobrnjenje. Njemu namenjamo svojo molitev:

Pozdravljen, Odre?enikov varuh
in ?enin Device Marije.
Tebi je Bog zaupal svojega Sina;
vate je Marija polo?ila svoje zaupanje;
s teboj je Kristus postal ?lovek.

Bla?eni Jo?ef, tudi za nas se poka?i o?etovski,
vodi nas na poti ?ivljenja.
Izprosi nam milost, usmiljenje in pogum,
ter brani nas vsakega zla. Amen.

Rim, pri Svetem Janezu v Lateranu, 8. decembra, na praznik Brezmade?nega spo?etja Bla?ene Device Marije, leta 2020, v osmem letu mojega pape?evanja.

[1] Lk 4,22; Jn 6,42; prim. Mt 13,55; Mr 6,3.
[2] S. Rituum Congreg., Quemadmodum Deus (8. decembra 1870): ASS 6 (1870-71), 194.
[3] Prim. Govor ACLI ob prazniku sv. Jo?efa obrtnika (1. maja 1955): AAS 47 (1955), 406.
[4] Apostolska spodbuda Redemptoris custos (15. avgusta 1989): AAS 82 (1990), 5-34.
[5] Katekizem Katoli?ke Cerkve, 1014.
[6] Meditacija v ?asu pandemije (27. marca 2020): L’Osservatore Romano, 29. marca 2020, str. 10.
[7] In Matth. Hom, V, 3: PG 57, 58.
[8] Homilija (19. marca 1966): U?enje Pavla VI., IV (1966), 110.
[9] Prim Knjiga ?ivljenja, 6, 6-8.
[10] Vsak dan ?e ve? kot ?tirideset let po hvalnicah molim molitev k sv. Jo?efu, ki je vzeta iz francoske knjige razli?nih pobo?nosti iz 19. stoletja Kongregacije redovnic Jezusa in Marije, ki izra?a pobo?nost, zaupanje in dolo?en izziv sv. Jo?efu: “?astitljivi o?ak sv. Jo?ef, ?igar mo? zna nemogo?e spremeniti v mogo?e, pridi mi na pomo? v teh trenutkih stiske in te?av. Pod svoje varstvo sprejmi zelo hude in te?avne razmere, ki ti jih zaupam, da se bodo sre?no razre?ile. Moj ljubljeni o?e, vse svoje zaupanje polagam vate. Naj ne govorijo, da sem te klical zaman, in ker pri Jezusu in Mariji more? vse, poka?i mi, da je tvoja dobrota tako velika kakor tvoja mo?. Amen.”
[11] Prim. 5 Mz 4,31; Ps 69,17; 78,38; 86,5; 111,4; 116,5; Jer 31,20.
[12] Prim. Apostolsko spodbudo Evangelii gaudium (24. novembra 2013), 88; 288: AAS 105 (2013), 1057; 1136-1137.
[13] Prim. 1 Mz 20,3; 28,12; 31,11.24; 40,8; 41,1-32; 5 Mz 12,6; 1 Sam 3,3-10; Dan 2; 4; Job 33,15.
[14] V teh primerih je bilo predvideno tudi kamnanje (prim. 5 Mz 22,20-21).
[15] Prim. 3 Mz 12,1-8; 2 Mz 13,2.
[16] Prim. Mt 26,39; Mr 14,36; Lk 22,42.
[17] Sv. Janez Pavel II., Apostolska spodbuda Redemptoris custos (15. avgusta 1989), 8: AAS 82 (1990), 14.
[18] Homilija med sveto ma?o z beatifikacijo, Villavicencio – Kolumbija (8. september 2017): AAS 109 (2017), 1061.
[19] Enchiridion de fide, spe et caritate, 3.11: PL 40, 236.
[20] Cfr Dt 10,19; Es 22,20-22; Lc 10,29-37.
[21] Prim S. Rituum Congreg., Quemadmodum Deus (8. decembra 1870): ASS 6 (1870-71), 193; Pij IX., Inclytum Patriarcham (7. julija 1871): l.c., 324-327.
[22] 2. Vatikanski koncil, Dogmati?na konstitucija Lumen gentium, 58.
[23] Prim. Katekizem Katoli?ke Cerkve, 963-970.
[24] Izvirno delo: Cień Ojca, Warszawa 1977 (slovenska izdaja Dru?ina 2020).
[25] Prim. Sv. Janez Pavel II., Apostolska spodbuda Redemptoris custos, 7-8: AAS 82 (1990), 12-16.
[26] Prim. 1 Mz 18,23-32.
[27] Prim. 2 Mz17,8-13; 32,30-35.
[28] 2. Vatikanski koncil, Dogmati?na konstitucija Lumen gentium, 42.
[29] Prim 1 Kor 11,1; Flp 3,17; 1 Tes 1,6.
[30] Izpovedi, 8, 11, 27: PL 32, 761; 10, 27, 38: PL 32, 795.