Pape? pri katehezi: Kristjan, ki moli, se ni?esar ne boji
Andreja ?ervek - Vatikan
Kateheza med splo?no avdienco je slonela na Jezusovi spodbudi k vztrajni molitvi: »Prosíte in vam bo dano! I??ite in boste na?li! Trkajte in se vam bo odprlo!« Pape? Fran?i?ek je kot primere vztrajne molitve navedel tri prilike iz Lukovega evangelija: o mo?u, ki gre sredi no?i prijatelja prosit, naj mu da tri hlebe kruha, o vdovi, ki sodnika prosi, naj ji pomaga do pravice, ter o molitvi farizeja in cestninarja. Kot je dejal sveti o?e, kdor trka z vero in vztrajnostjo na vrata Bo?jega srca, ne ostane razo?aran. Bog vedno odgovori. Na? O?e dobro vé, kaj potrebujemo.
Svetopisemski odlomek: Lk 11,9-13
Tudi jaz vam pravim: Prosíte in vam bo dano! I??ite in boste na?li! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor i??e, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. Ali je med vami o?e, ki bo dal svojemu sinu ka?o, ?e ga bo prosil za ribo? Ali mu bo dal ?korpijona, ?e ga bo prosil za jajce? ?e torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre darove, koliko bolj bo nebe?ki O?e dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo.«
Kateheza: Vztrajna molitev
Dragi bratje in sestre, dober dan!
Nadaljujejo kateheze o molitvi. Nekdo mi je rekel: »Preve? govorite o molitvi, to ni potrebno.« Ja, je potrebno. Ker ?e ne molimo, ne bomo imeli mo?i, da bi ?li naprej skozi ?ivljenje. Molitev je kakor ?ivljenjski kisik. Molitev pomeni pritegniti nase navzo?nost Svetega Duha, ki nas vedno vodi dalje. Zato toliko govorim o molitvi.
Jezus je dal zgled neprestane molitve, ki se jo opravlja z vztrajnostjo. Stalni dialog z O?etom, v ti?ini in zbranosti, je jedro vsega na?ega poslanstva. Evangeliji nam poro?ajo tudi o njegovih spodbudah u?encem, naj molijo z vztrajnostjo, ne da bi se utrudili. Katekizem navaja tri prilike, ki jih vsebuje Lukov evangelij in ki izpostavljajo to lastnost Jezusove molitve (prim. KKC, 2613).
Molitev mora biti predvsem vztrajna: kakor oseba iz prilike, ki je morala sprejeti nenapovedanega gosta in gre sredi no?i trkat na prijateljeva vrata ter ga prosi za kruh. Prijatelj odgovori »ne«, saj je ?e v postelji, a on vztraja in vztraja, dokler ga ne prisili, da vstane in mu da kruh (prim Lk,11,5-8). Vztrajna pro?nja. A Bog je bolj potrpe?ljiv od nas in, kdor trka z vero in vztrajnostjo na vrata njegovega srca, ne ostane razo?aran. Bog vedno odgovori. Vedno. Na? O?e dobro vé, kaj potrebujemo; vztrajnost ni zato, da bi ga obvestili ali prepri?ali, ampak je namenjena gojenju ?elje in pri?akovanja v nas.
Druga prilika je prilika o vdovi, ki se obrne na sodnika, da bi ji pomagal do pravice. Ta sodnik je pokvarjen, je mo? brez obzirnosti, a na koncu, naveli?an
vdovine vztrajnosti, se odlo?i usli?ati jo (prim. Lk 18,1-8). Ta prilika nam pomaga razumeti, da vera ni samo vzgib enega trenutka, ampak pogumna dr?a za klicanje Boga, tudi za »razpravljanje« z Njim, ne da bi se vdali pred hudim in nepravi?nostjo.
Tretja prilika prikazuje farizeja in cestninarja, ki gresta v tempelj molit. Prvi se obrne k Bogu s hvalami lastnih zaslug; drugi se ?uti nevrednega, da bi samo vstopil v sveti??e. Bog pa ne poslu?a molitve prvega, torej vzvi?enih, medtem ko usli?i molitev poni?nih (prim. Lk 18,9-14). Ni prave molitve brez duha poni?nosti. Ravno poni?nost je tista, ki nas v molitvi vodi, da prosimo.
U?enje evangelija je jasno: vedno je treba moliti, tudi ko se zdi zaman, ko se Bog zdi gluh in nem in se nam zdi, da izgubljamo ?as. ?etudi se nebo zatemni, kristjan ne neha moliti. Njegova molitev gre v korak z vero. Vera se mnogo dni v na?em ?ivljenju lahko zdi iluzija, nerodoviten napor. Obstajajo temni trenutki v na?em ?ivljenju. In v teh trenutkih se vera zdi iluzija. Moliti pomeni prav tako sprejeti ta napor. Moramo vztrajati v naporu teh te?kih trenutkov, v trenutkih, ko ne ?utimo ni?esar. Mnogi svetniki in svetnice so izkusili no? vere in ti?ino Boga – ko mi trkamo in Bog ne odgovori – in ti svetniki so ostali vztrajni.
V teh no?eh vere, kdor moli, ni nikoli sam. Jezus namre? ni samo zgled in u?itelj molitve, je mnogo ve?. Sprejema nas v svojo molitev, da bi lahko molili v Njem in preko Njega. In to je delo Svetega Duha. Zaradi tega razloga nas evangelij vabi, da O?eta prosimo v Jezusovem imenu. Sveti Janez navaja te Gospodove besede: »Kar koli boste prosili v mojem imenu, bom storil, da bo O?e poveli?an v Sinu« (Jn 14,13). Katekizem pojasni, da je »gotovost, da so na?e pro?nje usli?ane, utemeljena v Jezusovi molitvi« (KKC, 2614). Daje krila, ki jih je ?lovekova molitev vedno ?elela imeti.
Kako naj ne spomnimo na besede iz Psalma 91, ki so polne zaupanja in izvirajo iz srca, ki vse upa od Boga: »S svojimi krili te pokrije, pod njegove peruti se zate?e?; ??it in oklep sta njegova zvestoba. Ne bo? se bal no?ne strahote, ne pu??ice, ki leti podnevi, tudi ne kuge, ki hodi v temi, ne ?ela, ki pusto?i opoldne« (Ps 91,4-6).
V Kristusu se ta ?udovita molitev izpolni, v Njem najde svojo polno resnico. Brez Jezusa bi na?e molitve bile v nevarnosti, da postanejo ?love?ki napori, najve?krat usojeni na neuspeh. On pa je vzel nase vsak krik, vsako je?anje, vsako veselje, vsako pro?njo … vsako ?love?ko molitev. Ne pozabimo na Svetega Duha, ki moli v nas. On je ta, ki nas vodi v molitev, vodi nas k Jezusu. Je dar, ki sta nam ga dala O?e in Sin, da bi napredovali v sre?anje z Bogom. Ko mi molimo, Sveti Duh moli v na?ih srcih.
Kristus je vse za nas, tudi v na?em molitvenem ?ivljenju. To je dejal sveti Avgu?tin z razsvetljenim izrazom, ki ga najdemo tudi v Katekizmu: Jezus »prosi za nas kot na? duhovnik; prosi v nas kot na?a glava; mi ga prosimo kot svojega Boga. Prepoznajmo torej v Njem svoj glas in v nas njegov glas« (KKC, 2616). Zato se kristjan, ki moli, ni?esar ne boji. Zaupa Svetemu Duhu, ki nam je bil dan kot dar in ki moli v nas, spodbuja molitev. Naj nas ta isti Sveti Duh, u?itelj molitve, nau?i pot molitve.
