Pismo pape?a Fran?i?ka o Evropi naslovljeno na kardinala Parolina
Pismo pape?a Fran?i?ka
Njegovi eminenci gospodu kardinalu Pietru Parolinu dr?avnemu tajniku
Pre?astita eminenca,
letos Sveti sede? in Cerkev v Evropi obhajata nekaj pomembnih obletnic. Pred petdesetimi leti se je konkretiziralo sodelovanje med Svetim sede?em in evropskimi institucijami, ki so nastale po drugi svetovni vojni, z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov s takratno Evropsko skupnostjo in z navzo?nostjo Svetega sede?a kot opazovalca pri Svetu Evrope. Leta 1980 je potem za?ivela Komisija ?kofovskih konferenc Evropske skupnosti (COMECE), v kateri s svojimi delegati sodelujejo vse ?kofovske konference dr?av ?lanic Evropske unije z namenom, da bi pospe?evale »tesnej?e sodelovanje med omenjenimi episkopati glede pastoralnih vpra?anj, ki so povezana z razvojem pristojnosti in dejavnosti Unije.«[1] Letos smo obhajali tudi 70. letnico Schumanove deklaracije, dogodka, ki je bil temeljnega pomena in je navdihnil dolgo pot integracije celine, ki je omogo?ila preseganje sovra?nosti, ki sta jih povzro?ila dva svetovna spopada.
V lu?i teh dogodkov kmalu na?rtujete pomembne obiske pri oblasteh Evropske unije, na plenarnem zasedanju COMECE in pri oblasteh Sveta Evrope, zaradi ?esar se mi zdi nujno, da z Vami podelim nekatera razmi?ljanja o prihodnosti te celine, ki mi je ?e posebej draga ne samo zaradi dru?inskega izvora, ampak tudi zaradi sredi??ne vloge, ko jo je imela, in menim, da bi jo morala ?e vedno imeti v zgodovini ?love?tva, ?eprav z druga?nimi poudarki.
Ta vloga postane ?e pomembnej?a v okviru pandemije, ki jo do?ivljamo. Evropski projekt se dejansko pojavi kot ?elja, da prenehali z delitvami iz preteklosti. Porodi se iz zavedanja, da smo skupaj in zdru?eni mo?nej?i, »da je edinost bolj?a od konflikta«[2] in da je solidarnost lahko »na?in izgradnje zgodovine, ?ivljenjsko pomembno podro?je, kjer konflikti, napetosti in nasprotja lahko dose?ejo ve?plastno enotnost, ki poraja novo ?ivljenje.«[3] V na?em ?asu, ki »daje znamenja vra?anja nazaj,«[4] v katerem vedno bolj prevladuje ideja naredi sam, pandemija predstavlja nekak?no razvodje, ki nas prisili k izbiri: ali bomo nadaljevali po poti, na katero smo stopili v zadnjem desetletju, ki jo spodbuja sku?njava avtonomije in gremo naproti nara??ajo?emu nerazumevanju, nasprotovanjem in konfliktom; ali pa ponovno odkrijemo tisto »pot bratstva«, ki je nedvomno navdihovala ustanovne o?eta moderne Evrope, za?en?i ravno s Schumanom.
V evropskih kronikah zadnjih mesecev je pandemija opozorila na vse to: na sku?njavo naredi sam, z iskanjem enostranskih re?itev problema, ki presega meje dr?av, po zaslugi velikega duha posredovanja, ki je zna?ilen za evropske ustanove, pa tudi na ?elje, da bi prepri?ljivo hodili po »poti bratstva«, ki je hkrati tudi »pot solidarnosti«, z uvajanjem ustvarjalnosti in novih pobud.
Za?ete korake pa je treba utrditi, da bi se izognili temu, da bi centrifugalne sile ponovno dobile mo?. Bolj kot kdajkoli so danes aktualne besede, ki jih je sv. Janez Pavel II. izgovoril v Evropskem dejanju v Santiago di Compostela: Evropa, »ponovno odkrij sama sebe, bodi to, kar si.«[5] V ?asu nenadnih sprememb obstaja nevarnost, da bi izgubili svojo identiteto, zlasti ko za?ne primanjkovati skupnih vrednot, na katerih bi utemeljili dru?bo.
Evropi torej ?elel re?i: ti, ki si bila skozi stoletja kova?nica idealov in se zdi, da sedaj izgublja? svoj polet, ne zadr?uj se pri gledanju na svojo preteklost kot na spominski album. S?asoma tudi najlep?i spomini zbledijo in na koncu se jih ni? ve? ne spomnimo. Prej ali slej doumemo, da se obrisi obraza razblinijo, mi pa se znajdemo utrujeni in naveli?ani v ?ivljenju sedanjega ?asa z malo upanja pri gledanju v prihodnost. Brez idealnega poleta potem odkrijemo, da smo krhki in razdeljeni ter bolj nagnjeni k temu, da dajemo du?ka prito?bam in se pustimo pritegniti tistim, ki se prito?ujejo in povzro?ajo delitve v osebnem, dru?benem in politi?nem na?inu ?ivljenja.
Evropa, ponovno odkrij sama sebe! Ponovno torej odkrij svoje ideale, ki imajo globoke korenine. Bodi to, kar si! Ne boj se svoje tiso?letne zgodovine, ki je bolj okno v prihodnost kot v preteklost. Ne boj se tvoje potrebe po resnici, ki je iz starodavne Gr?ije objela zemljo, ko je osvetlila najgloblja vpra?anja vsakega ?love?kega bitja; tvoje potrebe po pravi?nosti, ki se je razvila iz rimskega prava in s?asoma postala spo?tovanje do vsakega ?love?kega bitja in njegovih pravic; tvoje potrebe po ve?nosti, ki jo je obogatilo sre?anje z judovsko kr??anskim izro?ilom in odseva iz tvoje verske, umetni?ke in kulturne dedi??ine.
Medtem ko se danes ?tevilni v Evropi z nezaupanjem spra?ujejo o njeni prihodnosti, mnogi nanjo gledajo z upanjem, prepri?ani, da lahko ?e kaj ponudi svetu in ?love?tvu. Isto zaupanje je navdihovalo Roberta Schumana, ki se je zavedal, »da je prispevek, ki ga organizirana in ?ivljenjsko mo?na Evropa lahko da civilizaciji, nepogre?ljiv za vzdr?evanje mirnih odnosov.«[6] Isto zaupanje imamo lahko tudi mi, za?en?i s skupnimi vrednotami, ki so zakoreninjene v zgodovini in v kulturi te de?ele.
Kak?no Evropo torej sanjamo za prihodnost? Kaj je njen izvirni prispevek? V sedanjem svetu ne gre za obnovitev politi?ne hegemonije ali »zemljepisno sredi??nost«, prav tako ne gre za izdelavo inovativnih re?itev za gospodarske in dru?bene probleme. Evropska izvirnost je predvsem v njenem pojmovanju ?loveka in resni?nosti; v njeni sposobnosti za podjetnost in dejavno solidarnost.
Sanjam torej Evropo, ki je prijateljska do osebe in oseb. O de?eli, v kateri je spo?tovano dostojanstvo vsakega posameznika, v kateri je oseba vrednota sama v sebi in ne predmet gospodarskega prera?unavanja ali trgovsko blago. O de?eli, ki ??iti ?ivljenje v vsakem trenutku, od nevidnega nastanka v materinem naro?ju do njegovega naravnega konca, ker noben ?lovek ni gospodar ?ivljenja, ne svojega in ne drugih. O de?eli, ki daje prednost delu kot privilegiranemu sredstvu za osebno rast in za graditev skupnega dobrega, ko ustvarja mo?nosti za zaposlitev predvsem za najmlaj?e. Biti prijatelj osebe pomeni spodbujati njeno izobrazbo in kulturni razvoj. Pomeni za??ito najbolj krhkih in slabotnih, zlasti ostarelih, bolnih, ki potrebujejo drago zdravljenje, in invalidov. Biti prijatelj osebe pomeni ??ititi njene pravice, pa tudi spominjati jo na njene dol?nosti. Pomeni opozarjati, da je vsak poklican dati svoj prispevek dru?bi, ker nih?e ni vesolje zase, in ni mo? zahtevati spo?tovanja zase brez spo?tovanja drugih; ni mogo?e prejemati, ?e isto?asno nismo pripravljeni tudi dajati.
Sanjam Evropo, ki je ena dru?ina in ena skupnost. Kraj, ki zna ovrednotiti posebnosti vsakega ?loveka ali naroda, ne da bi pozabili, da jih zdru?ujejo skupne odgovornosti. Biti dru?ina pomeni ?iveti v edinosti, ko iz razlik delamo zaklad, za?en?i s temeljno razliko med mo?kim in ?ensko. V tem smislu je Evropa resni?na dru?ina ljudstev, ki so med seboj razli?na, pa jih vendar povezujeta skupna zgodovina in usoda. Zadnja leta in ?e bolj pandemija so pokazala, da nih?e ne zmore sam; dolo?en individualisti?ni na?in razumevanja ?ivljenja in dru?be vodi samo v obup in osamljenost. Vsak ?lovek si prizadeva, da bi bil del skupnosti oziroma neke ve?je resni?nosti, ki ga presega in ki njegovi individualnosti daje smisel. Razdeljena Evropa, sestavljena iz samotnih in neodvisnih resni?nosti, bi hitro lahko odkrila, da ni sposobna soo?iti se z izzivi prihodnosti. »Evropa skupnost«, solidarna in bratska, pa bo znala izkoristiti razlike in prispevek vsakega posameznika za skupni spoprijem z vpra?anji, ki jo ?akajo, za?en?i s pandemijo, pa tudi z ekolo?kim izzivom, ki ne zadeva samo varovanje naravnih virov in kakovosti okolja, v katerem ?ivimo. Gre za izbiro med modelom ?ivljenja, ki ljudi in stvari odmetava, in vklju?ujo?im modelom, ki ceni stvarstvo in ustvarjenine.
Sanjam solidarno in velikodu?no Evropo. Kraj, ki bo sprejemajo? in gostoljuben, v katerem bo ljubezen – ki je najvi?ja kr??anska krepost – zmagala nad vsemi oblikami brezbri?nosti in sebi?nosti. Solidarnost je temeljni izraz vsake skupnosti in zahteva, da skrbimo drug za drugega. Seveda je potrebna »inteligentna solidarnost«, ki naj se ne omejuje samo na pomo? osnovnim potrebam, kadar je to potrebno.
Biti solidaren pomeni tistega, ki je slabotnej?i, voditi na pot osebne in dru?bene rasti, da bo nekega dne lahko sam pomagal drugim. To je kot dober zdravnik, ki ne daje samo zdravil, ampak spremlja bolnika do popolnega ozdravljenja.
Biti solidaren pomeni tudi postati bli?nji. Za Evropo to ?e posebej pomeni postati dovzetna, bli?nja in prizadevna v podpiranju drugih celin preko mednarodnega sodelovanja; predvsem mislim na Afriko, da se poravnajo spopadi, ki potekajo, in se za?ne trajnostni ?love?ki razvoj.
Solidarnost se hrani z zastonjskostjo in rojeva hvale?nost. Hvale?nost nas nagiba, da na drugega gledamo z ljubeznijo, kadar pa se pozabimo zahvaliti za prejete dobrine, smo bolj nagnjeni, da se zapremo sami vase in ?ivimo v strahu pred vsem, kar nas obdaja in je druga?no od nas.
To vidimo v ?tevilnih strahovih, ki danes prepredajo na?e dru?be, me katerimi ne morem mol?ati o nezaupanju do migrantov. Samo Evropa, ki bo »solidarna skupnost«, se lahko u?inkovito spoprime s tem izzivom, medtem ko je vsaka delna re?itev ?e dokazala svojo neprimernost. O?itno je namre?, da dol?nega sprejemanja migrantov ne moremo omejiti zgolj na pomo? za tiste, ki prihajajo, pogosto be?e? pred spopadi, lahkoto ali naravnimi katastrofami, ampak mora omogo?iti njihovo integracijo, tako da bodo mogli »spoznati, spo?tovati in se tudi prilagoditi kulturi in izro?ilom naroda, ki jih sprejema.«[7]
Sanjam Evropo, ki bo zdravo lai?na, v kateri bosta Bog in cesar lo?ena, ne pa nasprotna. De?elo, ki bo odprta za prese?no, v kateri bo verujo?i svobodno javno izpovedoval svojo vero in predlagal svoja stali??a v dru?bi. Kon?ani so ?asi konfesionalizmov, pa tudi – upajmo – dolo?enega laicizma, ki zapira vrata do drugih, zlasti pa do Boga,[8] saj je o?itno, da neka kultura ali politi?ni sistem, ki ne spo?tuje odprtosti za prese?no, ne spo?tuje primerno tudi ?lovekove osebe.
Kristjani imajo danes veliko odgovornost: kot kvas v testu so poklicani, da prebudijo vest Evrope, da o?ivijo procese, ki bodo rodili nove dinamike.[9] Zato jih spodbujam, naj si pogumno in odlo?no prizadevaj, da bodo dali svoj prispevek v vsakem okolju, v katerem ?ivijo in delajo.
Gospod kardinal,
teh nekaj besed se rojeva iz moje pastirske skrbi in iz prepri?anja, da Evropa lahko ?e veliko da svetu. Ne domi?ljajo si torej ni? drugega kot biti oseben prispevek k razmi?ljanju o njeni prihodnosti, ki je bilo spodbujeno z ve? strani. Hvale?en Vam bom, ?e boste hoteli njihovo vsebino podeliti v pogovorih, ki jih boste v naslednjih dneh imeli z evropskimi oblastmi in s ?lani COMECE, ki jih spodbujam, naj v duhu bratskega ob?estva sodelujejo z vsemi ?kofi te celine, ki so zbrani v Svetu ?kofovskih konferenc Evrope (CCEE). Prosim Vas, da vsakemu ponesete moj osebni pozdrav in znamenje moje bli?ine ljudstvom, ki jih predstavljajo. Va?a sre?anja bodo gotovo ugodna prilo?nost za poglabljanje odnosov Svetega sede?em z Evropsko unijo in s Svetom Evrope ter za potrditev Cerkve v njenem evangelizacijskem poslanstvu in v njenem slu?enju skupnemu dobremu.
Naj na?i ljubljeni Evropi nikoli ne manjka varstva njenih svetih zavetnikov: sv. Benedikta, sv. Cirila in Metoda, sv. Brigite, sv. Katarine in sv. Terezije Benedikte od Kri?a (Edith Stein), mo? in ?ena, ki so se iz ljubezni do Gospoda nenehno prizadevali v slu?enju najbolj ubogim in v prid ?love?kega, dru?benega in kulturnega razvoja vseh evropskih ljudstev.
Ko se zanesem na Va?e molitve in na molitve tistih, ki jih boste imeli prilo?nost sre?ali med svojim potovanjem, ?elim vsem podeliti svoj blagoslov.
Vatikan, 22. oktobra 2020
God sv. Janeza Pavla II.
[1] Statut COMECE, ?l. 1.
[2] Okro?nica Evangelii gaudium, 24. novembra 2013, ?t. 228.
[3] Prav tam.
[4] Okro?nica Fratelli tutti, 3. oktobra 2020, ?t. 11.
[5] Janez Pavel II., Evropsko dejanje v Santiago de Compostela, 9. novembra 1982, ?t.4.
[6] Schumanova deklaracija, Pariz, 9. maja 1950.
[7] Govor udele?encem na Konferenci “Premislimo Evropo”, 28. oktobra 2017.
[8] Prim. Intervju za belgijski katoli?ki tednik “Tertio”, 7. decembra 2016.
[9] Govor udele?encem Konference “Premislimo Evropo”, navedek.
