杏MAP导航

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Gre za pripoved o kralju, »ki je napravil svatbo svojemu sinu« (v. 2) in je podoba O?eta, ki je predvidel za vso ?love?ko dru?ino ?udovito praznovanje ljubezni in ob?estva za svojega edinorojenega Sina. Dvakrat je kralj poslal svoje slu?abnike, da bi poklicali povabljene, a ti so to zavrnili, niso hoteli iti na praznovanje, ker imajo druge stvari v mislih. Ne zanima jih praznovanje, saj mislijo na njive in na posle. Ve?krat se tudi mi zoperstavimo s svojimi interesi in materialnimi stvarmi Gospodu, ki nas kli?e in kli?e nas na praznovanje. Toda kralj iz prilike no?e, da dvorana ostane prazna, saj ?eli podariti zaklade svojega kraljestva. Zato re?e slu?abnikom: »Pojdite torej na razpotja in povabite na svatbo, kogar koli najdete« (v. 9). Tako se torej obna?a Bog. Ko je zavrnjen, namesto da bi se vdal, za?ne znova in za?enja klicati tiste, ki se nahajajo na razpotjih, pri tem pa ne izklju?i nikogar. Nih?e ni izklju?en iz Bo?je hi?e.

Izvirni izraz, ki ga uporablja evangelist Matej, ozna?uje skrajni konec ceste, oziroma tiste to?ke na katerih se zaklju?ijo mestne ulice ter se za?nejo poti, ki vodijo na pode?elska podro?ja, kjer ni poseljeno, kjer je ?ivljenje zelo bedno. K temu ?love?tvu razpotij po?ilja kralj iz prilike svoje slu?abnike v prepri?anju, da bo na?el ljudi, ki bodo pripravljeni sesti za mizo. Tako se svatovska dvorana napolni z »izklju?enimi«, s tistimi, ki so zunaj, ki niso se zdeli nikoli vredni udele?iti se praznovanja, svatovske gostije. ?e ve?, gospodar, kralj pravi poslanim: »Pokli?ite vse, dobre in hudobne. Vse!« Bog kli?e tudi hudobne. »Hudoben sem, toliko tega sem storil…« Kli?e te: »Pridi, pridi, pridi!« Jezus je ?el na kosilo s cestninarji, ki so bili javni gre?niki in tam so bili tudi hudobni. Jezus, Bog se ne boji na?e ranjene du?e zaradi ?tevilne hudobije, saj nas ljubi in nas vabi.

Cerkev je poklicana, da dose?e dana?nja razpotja, torej krajevna in bivanjska obrobja ?love?tva, tiste kraje ob robu, tiste situacije, v katerih se nahajajo utaborjene in ?ivijo brez upanja cunje ?love?tva. Gre za to, da se ne prepustimo udobnim in obi?ajnim na?inom evangeliziranja ter pri?evanja dejavne ljubezni, ampak odpremo vrata svojega srca in na?ih skupnosti vsem, saj evangelij ni pridr?an samo za nekaj izbrancev. Tudi tiste, ki so na obrobju, ali jih dru?ba zavra?a in zani?uje, ima Bog za vredne svoje ljubezni. Za vse pripravlja svojo gostijo, tako za pravi?ne kot za gre?nike, za dobre in slabe, za izobra?ene in neizobra?ene. V?eraj sem uspel telefonirati ostarelemu italijanskemu duhovniku, ki je bil od svoje mladosti misijonar v Braziliji, kjer je vedno delal z izklju?enimi, z revnimi. Sedaj ?ivi v miru svojo starost. Svoje ?ivljenje je izgorel z revnimi. To je mati Cerkev, to je Bo?ji poslanec, ki gre na razpotja.

Kljub temu pa Gospod postavlja en pogoj. Potrebno je nositi svatovsko obleko. Vrnimo se k priliki. Ko se je svatovska dvorana napolnila, je pri?el kralj ter za?el pozdravljati povabljene zadnje ure. Zagledal je enega med njimi, ki je bil brez svatovskega obla?ila, neke vrste kratkega pla??a, ki ga je ob prihodu kot dar dobil vsak povabljeni. Ljudje so prihajali tako, kot so bili oble?eni, kot so bili lahko oble?eni. Niso se oblekli v prazni?na obla?ila. A pri vhodu so jim dajali neke vrste kratek pla??, torej darilo, zastonjsko darilo. Ta, ki ga ni imel, saj je zavrnil dar, ta zastonjski dar, se je sam izklju?il. Tako kralj ne more storiti ni? drugega, kot da ga vr?e ven. Zakaj? Ker ni sprejel daru, saj je Jezusov klic, Bo?ji klic, dar. Je dar, je milost. Ta ?lovek je sprejel povabilo, a se je zatem odlo?il, da to zanj nima nobenega pomena, saj je bil samozadosten in ni imel nobene ?elje, da bi se spremenil ali se pustil Gospodu spremeniti. Svatovsko obla?ilo, ta kratek pla??, ki je dar, darilo, namre? predstavlja usmiljenje, ki nam ga Bog zastonjsko podari. Bo?je povabilo, ki te pripelje na praznovanje, je milost. Brez milosti ne more? storiti niti enega koraka v kr??anskem ?ivljenju. Vse je milost. Ne zadostuje sprejeti povabilo hoditi za Gospodom, potrebno je biti razpolo?ljiv za pot spreobrnjenja, ki spremeni srce. Obla?ilo usmiljenja je dar, ki nam ga Bog nenehno podarja, je zastonjski dar njegove ljubezni, je ravno milost. Potrebno pa ga je sprejeti s ?udenjem in veseljem: »Hvala Gospod, da si mi dal ta dar«.

Sveta Marija naj nam pomaga posnemati slu?abnike evangeljske prilike, da bomo iz?li iz na?ih shem ter na?ih omejenih pogledov in oznanjali vsem, da nas Gospod vabi na svojo gostijo, da bi nam ponudil milost, ki nas re?uje, da bi nam dal dar.