杏MAP导航

P. Ivan Herceg DJ – Vatikan

Govor svetega o?eta skupnostim »Laudato si'«

Dragi bratje in sestre, dober dan!
Izra?am vam dobrodo?lico in s tem, ko pozdravljam vas, ?elim dose?i tudi vse ?lane skupnosti Laudato si' tako v Italiji kot po svetu. Zahvaljujem se gospodu Carlu Pertiniju, v svojem o?etovem, ne materinem jeziku: »Carlìn«. V sredi??e vseh va?ih pobud ste kot gonilno silo postavili celostno ekologijo kot jo predlaga okro?nica Laudato si'. Celostno zato, ker smo vsi stvaritve in vse v stvarstvu je v odnosu, je povezano. To je dokazala tudi pandemija, saj zdravja ljudi ni brez (zdravega) okolja, v katerem ?ivimo. Zatem je o?itno, da klimatske spremembe ne sprevrnejo samo ravnovesja v naravi, temve? povzro?ajo rev??ino in lakoto ter prizadenejo najbolj ranljive, v?asih jih celo prisilijo, da morajo zapustiti svojo zemljo. Zanemarjanje stvarstva in dru?bena krivica vplivata druga na drugo. Lahko re?emo, da ni ekologije brez pravi?nosti in ni pravi?nosti brez ekologije.

Vi ste spodbujeni, da poskrbite za tiste zadnje ter za stvarstvo oboje skupaj. To pa ?elite po?eti po zgledu sv. Fran?i?ka Asi?kega s krotkostjo in marljivostjo. Zahvaljujem se vam za to ter ponovno pozivam k prizadevanju za za??ito na?ega skupnega doma. Ta naloga se ti?e vseh, ?e posebej pa voditeljev narodov ter odgovornih za produktivno dejavnost. Za soo?anje s dejanskimi vzroki klimatskih sprememb, ki se dogajajo, je potrebna konkretna volja. Ne zadostujejo splo?na prizadevanja: besede, besede… in ne sme se samo gledati na neposredno soglasje lastnih volivcev ali sponzorjev. Potrebno je gledati dale? naprej, druga?e nam zgodovina ne bo odpustila. Potrebno je delati danes za jutri vseh nas. Mladi in reve?i bodo od nas zahtevali ra?un. To je na? izziv. Uporabil bom stavek teologa mu?enca Dietricha Bonhoefferja, ki pravi, da na? izziv ni, kako to po?nemo, ampak, kako bomo iz?li iz tega. Na? resni?ni izziv je, kak?no bo ?ivljenje prihodnjih generacij. O tem moramo misliti.

Dragi prijatelji, sedaj bi rad z vami podelil dve klju?ni besedi celostne ekologije. To sta kontemplacija in so?utje.

Kontemplacija. Danes se narave, ki nas obdaja, ve? ne ob?uduje, se ne je zre, ampak se jo po?ira. Postali smo od dobi?ka ter od takoj?njih rezultatov in ne glede na ceno zasvojeni po?iralci. Pogled na resni?nost je vedno bolj be?en, raztresen, povr?en, medtem ko se v kratkem ?asu pokurijo tako novice kot gozdovi. Na?a bolezen je, da smo bolni od potro?ni?tva. Bolni od potro?ni?tva hlepimo po najnovej?ih »app-ih« in ne vemo ve? imen sosedov, ?e manj pa znamo lo?iti drevo od drevesa. Pri tem pa je najhuje to, da se s tem stilom ?ivljenja izgubijo korenine, izgine hvale?nost za to, kar je in do tistega, ki nam je to dal. Da ne bi pozabili, se je potrebno vrniti h kontemplaciji. Da se ne bi raztresli v tiso?ih nepotrebnih stvareh, se je potrebno vrniti v ti?ino. Da srce ne bo postalo pekel, se je potrebno ustaviti. To pa ni lahko. Potrebno se je naprimer re?iti zasvojenosti od prenosnega telefona, da bi lahko pogledali v o?i tistim, ki so ob nas in zrli stvarstvo, ki nam je bilo podarjeno. Kontemplacija te vodi v akcijo, v delovanje.

Zreti pomeni podariti si ?as za ustvarjanje ti?ine, za molitev, da se bo tako v du?o vrnila harmonija, ravnovesje med glavo, srcem in rokami, med mislimi, ?ustvi in delovanjem. Kontemplacija je protistrup proti prehitrim, povr?nim in praznim odlo?itvam. Kdor zre, se u?i ob?utiti teren, na katerem je. Za?ne razumevati, da ni na svetu sam ter brez smisla. Odkrije ne?nost Bo?jega pogleda ter razume, da je dragocen. Vsakdo je pomemben v o?eh Boga. Vsakdo lahko vsaj malo spremeni oku?en svet zaradi ?love?ke pogoltnosti v dobro resni?nost, kot jo ho?e Stvarnik. Kdor zna zreti, dejansko ne obstane z rokami v ?epih, ampak za?ne konkretno delovati.

Poglejte, sedaj pa ?e druga beseda: so?utje, ki pa je sad kontemplacije. Po ?em se vidi, da je nekdo kontemplativen, da je ponotranjil pogled Boga? ?e ima so?utje do drugih. So?utje ne pomeni re?i: »?al mi je tega«. So?utje je »trpeti z (nekom)«. Torej ?e ima so?utje do drugih, ?e gre onkraj izgovorov in teorij in v drugih vidi brate in sestre, ki jih je potrebno ?uvati. To je dokaz, kajti tako dela pogled Boga, ki navkljub vsemu zlu, ki ga nosimo v mislih ali ga po?nemo, nas vidi kot ljubljene otroke. Ne vidi posameznikov, ampak otroke, vidi nas kot brate in sestre ene same dru?ine, ki stanuje v isti hi?i. Nikoli nismo tujci v njegovih o?eh. Njegovo so?utje je popolno nasprotje na?i ravnodu?nosti. Ravnodu?nost je, dovolil si bom malo bolj vulgarno besedo, tista brezbri?nost, ki vstopi v srce, v miselnost in ki se kon?a z »naj se sam pobriga«. So?utje je ravno nasprotno od ravnodu?nosti.

To velja tudi za nas. Na?e so?utje je najbolj?e cepivo proti epidemiji ravnodu?nosti. »Ni na meni«, »to se me ne ti?e«, »pri tem nimam ni?«, »to je njegova stvar«, poglejte, to so simptomi ravnodu?nosti. Obstaja lepa fotografija, kot sem omenil ?e ob drugi prilo?nosti, lepa fotografija rimskega fotografa v apostolski elemozineriji. Na njej je no? sredi zime. Kot se vidi, prihaja iz razko?ne restavracije starej?a gospa s krznom, pokrivalom, rokavicami, torej dobro za??itena pred mrazom gre ven potem, ko je dobro jedla. To, da dobro jemo, ni greh! (V dvorani so se za?eli smejati). Pri vratih je ?e ena druga gospa z berglo, slabo oble?ena. Vidi se ji, da jo zebe. Brezdomka je z roko takole (pape? z roko poka?e). In gospa, ki prihaja iz restavracije, jo gleda postrani. Fotografija ima naslov Ravnodu?nost. Ko sem jo videl, sem poklical fotografa in mu rekel: »Odli?en si bil, da si tako spontano ujel.« Rekel sem, naj jo dajo v apostolsko elemozinerijo, da ne bi zapadli v duha ravnodu?nosti.

Kdor pa ima so?utje, preide od »ti se me ne ti?e?«, k »ti si zame pomemben«. Ali vsaj, »dotaknil si se mojega srca«. Toda so?utje ni le lepo ?ustvo, ni hlinjena pobo?nost, saj gre za ustvarjanje nove vezi z drugim. Gre za to, da si ga nalo?imo, kakor Dobri Samarijan, ki je ganjen od so?utja, poskrbel za tistega nesre?ne?a, ki ga niti poznal ni (prim. Lk 10,33-34). Svet potrebuje to ustvarjalno in dejansko dejavno ljubezen ljudi, ki ne stoji pred ekranom in komentira, ampak si uma?e roke, da bi odstranila propadanje in povrnila dostojanstvo. Pri »imeti so?utje« gre za izbiro. Gre za izbiro, da nimamo nobenega sovra?nika, da lahko v vsakem vidimo svojega bli?njega. In to je ta izbira.

To pa ne pomeni, da postanemo pomehku?eni in se prenehamo boriti. Nasprotno, kdor ima so?utje, vstopi v trd vsakodnevni boj proti odmetavanju in zapravljanju. Odmetavanju tako drugih kot stvari. Hudo mi je pri srcu, ko pomislim, koliko ljudi je brez so?utja zavr?enih: ostareli, otroci, delavci, osebe s posebnimi potrebami… ?kandal pa je tudi zavra?anje stvari. FAO je z dokumenti dokazal, da se v industrijskih dr?avah zavr?e ve? kot milijardo ton ?e u?itne hrane. ?al je to resni?nost. Medsebojno si pomagajmo bojevati se proti odmetavanju in zapravljanju ter zahtevajmo tak?ne politi?ne odlo?itve, ki bodo vklju?evale napredek in pravi?nost, razvoj in trajnost za vse, da ne bo nikomur odvzeta zemlja na kateri stanuje, sve? zrak, ki ga vdihuje, voda, ki jo ima pravico piti in hrana, ki jo ima pravico jesti.

Prepri?an sem, da se ?lani vsake va?e skupnosti ne bodo zadovoljili s tem, da bi bili le gledalci, ampak bodo vedno krotki in odlo?ni protagonisti izgradnje prihodnosti za vse. Vse to pa poraja bratstvo, torej delati kot in za brate. Ustvarjati vesoljno bratstvo. In danes je to ta trenutek, danes je to ta izziv. ?elim vam, da bi hranili kontemplacijo in so?utje z nepogre?ljivimi sestavinami celostne ekologije. Zahvaljujem se vam za va?o navzo?nost in za va?e prizadevanje. Zahvaljujem se za molitve in tistim med vami, ki molite, ter prosim, da molite, kdor ne moli ali pa mi vsaj po?ljite kak?en dober val. To potrebujem.

Sedaj pa bi rad prosil Boga, da blagoslovi vsakega med vami, da blagoslovi srce vsakega od vas, pa naj je veren ali neveren, katerega koli verskega izro?ila. Naj Bog blagoslovi vse vas. Amen.