杏MAP导航

PISMO SVETEGA O?ETA

duhovnikom rimske ?kofije

Dragi bratje,
v tem velikono?nem ?asu sem se nameraval sre?ati z vami in skupaj obhajati krizmeno ma?o. Ker slovesnost v ?kofijskem okviru ni mogo?a, vam pi?em to pismo. Novo obdobje, ki ga za?enjamo, od nas zahteva modrost, daljnovidnost in skupno prizadevanje, da vsi napori in ?rtve, ki so bili narejeni do sedaj, ne bodo zaman.

V ?asu pandemije ste ?tevilni med vami po elektronski po?ti in po telefonu z menoj delili, kaj pomeni to nepri?akovano in presenetljivo stanje. Na ta na?in ste mi, ker niste mogli iti ven in ne biti v neposrednem stiku, omogo?ili, da sem iz »prve roke« spoznaval, kar ste do?ivljali. Ta podelitev je hranila mojo molitev; v ?tevilnih primerih, da sem se zahvalil za pogumno in velikodu?no pri?evanje, ki sem ga dobival od vas; v drugih primerih je bila rote?a pro?nja in zaupna pripro?nja h Gospodu, ki nam vedno ponuja svojo roko (prim. Mt 14,31). ?eprav smo morali vzdr?evati medsebojno razdaljo, to ni prepre?ilo, da ne bi okrepili ?uta pripadnosti, ob?estva in poslanstva, ki nam je pomagal, da smo poskrbeli za to, da ljubezni, zlasti do bolj prikraj?anih ljudi in skupnosti, ne bi postavili v karanteno. V teh iskrenih pogovorih sem lahko ugotovil, da potrebna razdalja ni bila sopomenka za umikanje ali zapiranje vase, ki poslanstvo omami, ga uspava in ugasne.

Pi?em vam, opogumljen po teh izmenjavah, ker vam ho?em biti bolj blizu, da bi spremljal va?o pot, jo delil z vami in jo potrjeval. Upanje je odvisno tudi od nas in zahteva, da si med seboj pomagamo, da ga ohranimo ?ivega in dejavnega; tisto nalezljivo upanje, ki ga gojimo in okrepimo v sre?anju z drugimi in nam je dano kot dar in naloga, da bi gradili novo »normalnost«, ki si jo tako zelo ?elimo.

Pi?em vam s pogledom na prvo apostolsko skupnost, ki je prav tako ?ivela trenutke zaprtosti, osamljenosti, strahu in negotovosti. Petdeset dni so pre?iveli med negibnostjo, zaprtostjo in prvim oznanilom, ki naj bi za vedno spremenilo njihovo ?ivljenje. Ko so bila tam, kjer so se u?enci zadr?evali, vrata iz strahu zaprta, jih je presenetil Jezus, ki je »stopil mednje in jim rekel: 'Mir vam bodi!' In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. U?enci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: 'Mir vam bodi! Kakor je o?e mene poslal, tudi jaz vas po?iljam.' In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha!'« (Jn 20, 19-22). Tudi mi se pustimo presenetiti!

»Ko so bila tam, kjer so se u?enci zadr?evali, vrata iz strahu zaklenjena« (Jn 20,19)
Kakor v?eraj tudi danes ?utimo, da je »veselje in upanje, ?alost in zaskrbljenost dana?njih ljudi, posebno ubogih in vseh kakor koli trpe?ih, hkrati tudi veselje in upanje, ?alost in zaskrbljenost Kristusovih u?encev; in ni?esar resni?no ?love?kega ni, kar bi ne na?lo odmeva v njihovih srcih« (CS, 1). Kako dobro vse to poznamo! Vsi smo poslu?ali ?tevila in odstotke, ki so nas dan za dnem zalivali; z roko smo se lahko dotaknili bole?ine na?ih ljudi. Do nas niso prihajali oddaljeni podatki: statistike so imele ime, obraze, skupne zgodbe. Kot duhovni?ka skupnost nismo bili odtujeni tej resni?nosti in je nismo opazovali skozi okno. Premo?eni od nevihte, ki je besnela, ste si prizadevali, da bi bili v svojih skupnostih in  jih spremljali: videli ste, da prihaja volk in niste ne pobegnili ne zapustili ?rede (prim. Jn 10,12-13).

Trpeli smo zaradi nenadne izgube dru?inskih ?lanov, bli?njih, prijateljev, ?upljanov, spovednikov, opornih to?k na?e vere. Videli smo neutola?ljive obraze tistih, ko niso mogli biti blizu in se niso mogli posloviti od svojih dragih v njihovih zadnjih urah. Videli smo trpljenje in nemo? zdravstvenih delavcev, ki so se na smrt utrujeni iz?rpavali v neskon?nih delovnih dnevih, zaposleni z izpolnjevanjem tolikih pro?enj. Vsi smo ?utili negotovost in strah delavcev in prostovoljcev, ki so se vsak dan izpostavljali, da bi zagotovili osnovne storitve; pa tudi da so spremljali in skrbeli za tiste, ki so zaradi svoje izklju?enosti in ranljivosti ?e bolj trpeli zaradi posledic te pandemije. Sli?ali in videli smo stiske dru?bene osamitve: predvsem samoto in osamljenost starej?ih; nemir; tesnobo; ob?utek neza??itenosti zaradi negotovosti glede dela in stanovanja; nasilje in izpraznjenost v odnosih. Prastrah pred oku?bo je napadel z vso mo?jo. Prav tako smo delili tesnobno zaskrbljenost celih dru?in, ki niso vedele, kaj dati na kro?nik prihodnji teden.

Do?ivljali smo tudi svojo lastno ranljivost in nemo?. Kakor pe? preizkusi lon?arjev vr?, tako smo bili postavljeni na preizku?njo (prim. Sir 27,5). Zmedeni od vsega, kar se je dogajalo, smo mo?neje ?utili nestalnost svojega ?ivljenja in apostolskih obveznosti. Nepredvidljivost polo?aja je osvetlila na?o nesposobnost, da bi ?iveli in se soo?ili z neznanim, s tem, ?esar ne moremo upravljati ali nadzirati; kot vsi drugi smo se ?utili zmedeni, prestra?eni, neza??iteni. Do?ivljali smo tudi tisto zdravo in potrebno jezo, ki nas sili, da nam roke ne omahnejo pred krivico in nas spominja, da smo bili sanjani za ?ivljenje. Kot Nikodem pono?i, presene?eni, da »veter veje, koder ho?e, njegov glas sli?i?, pa ne ve?, od kod prihaja in kam gre,« smo se vpra?evali: »Kako se more to zgoditi?«; in Jezus nam je odgovoril: »Ti si u?itelj v Izraelu in tega ne ve??« (prim. Jn 3,8-10).

Kompleksnost tega s ?emer smo se morali spoprijeti, ni dopu??ala receptov ali odgovorov iz priro?nikov; zahtevala je veliko ve? od enostavnih spodbud ali pou?nih govorov, ki niso sposobni pognati korenin in zavestno sprejeti tistega, kar je konkretno ?ivljenje zahtevalo od nas. Bridkosti na?ih ljudi so nas je bolele, njihova negotovost nas je prizadela, na?a skupna krhkost je snela z nas vsako la?no idealisti?no ali spiritualisti?no samozadovoljnost, kakor tudi vsak poskus ?istunskega bega. Nih?e ni brez povezanosti s tem, kar se dogaja. Lahko re?emo, da smo skupaj do?ivljali uro Gospodovega joka: jokali smo pred grobom prijatelja Lazarja (prim. Jn 11,35), pred zaprtostjo njegovega ljudstva (prim. Lk 13,14; 19,41), v temni no?i Getsemanija (prim. Mr 14,32-42; Lk 22,44). To je tudi ura u?en?evega joka pred skrivnostjo kri?a in zla, ki prizadeva toliko nedol?nih. To je grenak jok Petra po zatajitvi (prim. Lk 22,62) in jok Marije Magdalene pred grobom (prim. Jn 20,11).

Vemo, da v tak?nih okoli??inah ni lahko najti poti, ki jo je treba prehoditi, prav tako pa ne bo glasov, ki bi povedali vse, kar bi mogli storiti spri?o te neznane resni?nosti. Na?e obi?ajne na?ine povezovanja, organiziranja, ma?evanja, molitve, sklicevanja ljudi in celo spoprijemanja s konflikti je spremenila in postavila pod vpra?aj nevidna navzo?nost, ki je na?o vsakdanjost spremenila v sovra?nost. Ne gre samo za neko individualno, dru?insko dejstvo, za neko dru?beno skupnost ali za neko dr?avo. Zaradi zna?ilnosti virusa izgine logika, s katero smo bili vajeni deliti ali razvr??ati stvarnost. Pandemija ne pozna pridevnikov, meja in nih?e ne sme misliti, da se bo izvlekel sam. Vsi smo prizadeti in vpleteni.

Pripoved za??itni?ke dru?be, ki je ravnodu?na in vedno pripravljena na neomejeno potro?njo, je bila postavljena pod vpra?aj, ko je razkrila pomanjkanje kulturne in duhovne imunosti pred konflikti. Vrsta starih in novih vpra?anj in problemov (ki so jih ?tevilna podro?ja imela za zastarela in za stvar preteklosti), so zasedla obzorja in pozornost. Vpra?anja, na katera ne bomo mogli odgovoriti zgolj s ponovnim odpiranjem razli?nih aktivnosti; prej bomo nujno morali razviti poslu?anje, ki bo pozorno a polno upanja, vedro a vztrajno, stalno a ne tesnobno, ki bo moglo pripraviti in utreti poti, na katere nas Gospod kli?e, da jih prehodimo (prim. Mr 1,2-3). Vemo, da iz preganjanj in bole?ih izku?enj ne izidemo tak?ni, kot smo bili prej. Biti moramo ?uje?i in pozorni. Gospod sam je v odlo?ilni uri prosil za to: »Ne prosim, da jih vzame? s sveta, ampak da jih obvaruje? hudega« (Jn 17,15). Ker smo osebno in skupnostno prizadeti v na?i ranljivosti, krhkosti in na?ih omejitvah, smo v hudi nevarnosti, da bi se umaknili in »premlevali« razdejanje, ki nam ga pandemija predstavlja, kakor tudi da bi postali ogor?eni v nekem brezmejnem optimizmu, ki ni sposoben sprejeti resni?ne razse?nosti dogodkov (prim. Apostolska spodbuda, Veselje evangelija, 226-228).

Ure stiske postavijo pod vpra?aj na?o sposobnost razlo?evanja, da bi odkrili, kak?ne sku?njave grozijo, da nas ujamejo na limanice nekega ozra?ja zbeganosti in zmedenosti, da bi nas potem pahnile v razvado, ki bi na?im skupnostim onemogo?ila pospe?evanje novega ?ivljenja, ki nam ga ?eli dati vstali Gospod. Razli?ne sku?njave, zna?ilne za ta ?as, nas lahko zaslepijo in povzro?ijo, da za?nemo gojiti ?ustva in dr?e, ki ne omogo?ijo upanju, da bi spodbudilo na?o ustvarjalnost, na?o nadarjenost in na?o sposobnost za odgovor. Da bi po?teno sprejeli te?o polo?aja, ampak ga sku?amo re?iti samo z nadomestnimi ali bla?ilnimi dejavnostmi, ko ?akamo, da vse spet postane »normalno« in se ne menimo za globoke rane in za ?tevilne ljudi, ki so medtem padli; vse do tega, da ostanemo pogreznjeni v neko hrome?e domoto?je po nedavni preteklosti, zaradi katere re?emo, da »ni? ve? ne bo kot prej« in nas naredi nesposobne, da bi povabili druge, da bi sanjali in utrli nove poti in nove na?ine ?ivljenja.

«Jezus je pri?el, stopil mednje in jim rekel: 'Mir vam bodi!' In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. U?enci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: 'Mir vam bodi!« (Gv 20,19-21).

Gospod ni izbral in ne poiskal idealne prilo?nosti, da bi vstopil v ?ivljenje svojih u?encev. Seveda bi raje videli, da se vse, kar se je zgodilo, ne bi zgodilo, a se je zgodilo; kot emav?ka u?enca tudi mi lahko ?e naprej ?alostni mrmramo po poti (prim. Lk 24,13-21). Gospod, ki se je pri zaprtih vratih predstavil v dvorani zadnje ve?erje, med osamljenostjo, strahom in negotovostjo, v katerih so ?iveli, je bil sposoben spremeniti vsako logiko in zgodovini ter dogodkom dati nov pomen. Vsak ?as je primeren za oznanilo miru, nobena okoli??ina ni brez njegove milosti. Njegova prisotnost sredi osamljenosti in prisilnih odsotnosti za v?eraj?nje u?ence in za nas danes napoveduje nov dan, ki bo sposoben podvomiti v negibnost in sprijaznjenost z usodo, ter uporabiti vse darove za slu?bo skupnosti. Z njegovo navzo?nostjo je osamljenost postala rodovitna, ko je dala ?ivljenje novi apostolski skupnosti.

Z zaupanjem in brez strahu povejmo: »Kjer se je pomno?il greh, se je ?e veliko bolj pomno?ila milost« (Rim 5,20). Ne bojmo se zapletenih scenarijev, v katerih ?ivimo, saj je tam, sredi med nami, na? Gospod. Bog je vedno storil ?ude?, da je obrodil dobre sadove (prim. Jn 15,5). Kr??ansko veselje se rojeva prav iz te gotovosti. Sredi nasprotij in nasprotovanja, s katerim se moramo vsak dan soo?ati, poplavljeni in naravnost omamljeni od tolikih besed in zvez, se skriva glas Vstalega, ki nam pravi: »Mir vam bodi!«

Tola?ilno je vzeti evangelij in gledati Jezusa sredi njegovega ljudstva, ko sprejema in objema ?ivljenje in ljudi, kakr?ni prihajajo k njemu. Njegova dejanja so utelesila ?udovito Marijino pesem: »Razkropil je tiste, ki so o?abni v mislih svojega srca. Mogo?ne je vrgel s prestolov in povi?al je nizke« (Lk 1,51-52). On sam je ponudil svoje roke in ranjeno stran kot pot vstajenja. Svojih ran ne skriva in ne prikriva; nasprotno, Toma?a povabi, naj se otipljivo prepri?a, kako more ranjena prsna stran biti vir ?ivljenja v izobilju (prim. Jn 20,27-29).

Kot duhovni spremljevalec sem bil ve?krat lahko pri?a dejstva, da je »?lovek, ki stvari vidi, kakr?ne v resnici so, se pusti prebosti bole?ini in jo?e v svojem srcu, sposoben dose?i globine ?ivljenja in je lahko v resnici sre?en. Tak ?lovek je potola?en, a z Jezusovo tola?bo in ne s tola?bo sveta. Tako lahko dobi pogum, da trpljenje podeli z drugimi in neha be?ati pred bole?imi situacijami. Na ta na?in odkrije, da ima ?ivljenje smisel v pomo?i drugemu v njegovi bole?ini, v razumevanju tesnobe drugih, v laj?anju drugih. Tak ?lovek ?uti, da je drugi meso njegovega mesa; ne boji se mu pribli?ati tako blizu, da se dotakne njegove rane in ima tak?no so?utje, da do?ivi, da razdalje izginejo. Tako lahko sprejmemo spodbudo sv. Pavla: »Jokajte s tistimi, ki jo?ejo« (Rim 12,15). Znati jokati z drugimi, to je svetost« (Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 76).

»Kakor je o?e mene poslal, tudi jaz vas po?iljam.' In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim dejal: 'Prejmite Svetega Duha!'« (Jn 20,21-22).

Dragi bratje, kot duhovni?ka skupnost smo poklicani, da oznanjamo in prerokujemo prihodnost kot stra?a, ki naznanja zoro, ki prina?a nov dan (prim. Iz 21,11). Ali bo nekaj novega, ali pa bo nekaj slab?ega, veliko slab?ega kot obi?ajno. Vstajenje ni samo zgodovinski dogodek preteklosti, ki se ga moramo spominjati in proslavljati; je ve?, veliko ve?; je oznanilo odre?enja nekega novega ?asa, odmeva in vdira ?e danes: »Zdaj klije, mar ne opazite?« (Iz 43,19); je ad-venire (v prihajanju), za katerega nas Gospod kli?e, da ga zgradimo. Vera nam omogo?a stvarno in ustvarjalno domi?ljijo, ki je sposobna opustiti logiko ponavljanja, nadome??anja in ohranjanja; vabi nas, da vzpostavljamo vedno nov ?as: Gospodov ?as. ?e nas je nevidna, tiha, ekspanzivna in virusna navzo?nost spravila v krizo in nas pretresla, pustimo, da nas ta druga diskretna, spo?tljiva in neinvazivna Navzo?nost ponovno pokli?e in nas nau?i, da se ne bojimo soo?iti se z realnostjo. ?e je bila neka neotipljiva navzo?nost sposobna zmotiti in sprevrniti prednostne naloge in na videz nepremakljiv svetovni red, ki tako mo?no du?i in pusto?i na?e skupnosti in na?o sestro zemljo, se ne bojmo, da bo navzo?nost Vstalega za?rtala na?o pot, odprla na?a obzorja in nam dala pogum, da bomo ?iveli ta zgodovinski in enkratni trenutek. Pe??ica prestra?enih mo? je bila sposobna za?eti nov tok, ?ivo oznanilo Boga z nami. Ne bojte se! »Svetniki so mo?ni pri?evalci v tem, da so ?iveli blagre in pravilo dogajanja ob poslednji sodbi« (Apostolska spodbuda Veselite in radujte se, 109).

Pustimo se ?e enkrat presenetiti Vstalemu. Naj nas on iz svoje prebodene strani, ki je znamenje, kako trda in krivi?na postane resni?nost, priganja, da ne bomo obra?ali hrbta trdi in te?avni resni?nosti na?ih bratov. Naj nas on nau?i spremljati, zdraviti in obvezovati rane na?ega ljudstva: ne boje?e, ampak z evangeljsko drznostjo in dare?ljivostjo pomno?itve kruha (prim. Mt 14,15-21); s pogumom, pozornostjo in odgovornostjo Samarijana (prim. Lk 10,33-35); z veseljem in praznovanjem pastirja zaradi ovce, ki jo je na?el (prim. Lk 15,4-6); s spravljivim o?etovim objemom, ki pozna odpu??anje (prim. Lk 15-20); z usmiljenjem, obzirnostjo in ne?nostjo Marije iz Betanije (prim. Jn 12,1-3); z blagostjo, potrpe?ljivostjo in razumnostjo Gospodovih u?encev misijonarjev (prim. Mt 10,16-23). Naj ranjene roke Vstalega potola?ijo na?o ?alost, okrepijo na?e upanje in nas spodbudijo, da bomo iskali Bo?je kraljestvo onkraj na?ih obi?ajnih zato?i??. Pustimo, da nas preseneti tudi na?e verno in preprosto ljudstvo, ki je tolikokrat preizku?eno in raztrgano, pa tudi obiskano od Gospodovega usmiljenja. Naj nas to ljudstvo nau?i, da bomo svoje pastirsko srce oblikovali in omilili s krotkostjo in so?utjem, s poni?nostjo in velikodu?nostjo aktivnega, solidarnega, potrpe?ljivega in pogumnega odpora, ki ne bo ostal brezbri?en, ampak bo postavil na la? in razkrinkal vsak skepticizem in fatalizem. Koliko se moramo nau?iti od mo?i vernega Bo?jega ljudstva, ki vedno najde na?in, da pride na pomo? in spremlja tistega, ki je padel! Vstajenje je oznanilo, da se stvari lahko spremenijo. Pustimo, naj nas velika no?, ki ne pozna meja, ustvarjalno vodi na kraje, kjer se borita upanje in ?ivljenje, kjer trpljenje in bole?ina postaneta ugoden prostor, za korupcijo in ?pekuliranje, kjer se zdi, da sta napadalnost in nasilje edini izhod.

Kot duhovniki, sinovi in ?lani duhovni?kega ljudstva, moramo sprejeti odgovornost za prihodnost in jo na?rtovati kot bratje. Svojo krhkost, krhkost vsega ?love?tva polo?imo v Gospodove ranjene roke kot svet dar. Gospod je tisti, ki nas spreminja, ki nas uporablja kot kruh, ki vzame na?e ?ivljenje v svoje roke, nas blagoslovi, nas razlomi in podeli ter da svojemu ljudstvu. Poni?no se pustimo maziliti Pavlovim besedam, da se bodo kot di?e?e olje ?irile po razli?nih koti?kih na?ega mesta ter tako prebudile diskretno upanje, ki ga mnogi – mol?e – varujejo v svojih srcih: »Od vseh strani pritiskajo na nas, pa nismo utesnjeni. Ne vidimo poti, pa jo ?e najdemo. Preganjajo nas, pa nismo zapu??eni. Ob tla nas me?ejo, pa nismo uni?eni. Vedno nosimo v svojem telesu Jezusovo umiranje, da bi se v na?em telesu razodelo tudi Jezusovo ?ivljenje« (2 Kor 4,8-10). S svojim trpljenjem bodimo dele?ni Jezusovega trpljenja, da bi z njim tudi ?iveli mo? vstajenja: gotovost Bo?je ljubezni, ki je sposobna zganiti notranjost in se odpraviti na kri?i??a, da bi »veselo vest« delila z ubogimi, da bi oznanjala osvoboditev jetnikom in vid slepim, da bi osvobodila zatirane in razglasila leto Gospodove milosti (prim. Lk 4,18-19), vesela, da lahko vsi dejavno sodelujejo s svojim dostojanstvom, ki ga imajo kot otroci ?ivega Boga.

Vse to, kar sem premi?ljeval in ?util v ?asu pandemije, ?elim bratsko podeliti z vami, da bi nam pomagalo na poti slavljenja Gospoda in slu?be bratom. Upam, da bo vsem nam koristilo, da bomo »bolj ljubili in slu?ili«.

Gospod Jezus naj vas blagoslovi in Sveta Devica naj vas varuje. In, prosim vas, ne pozabite moliti zame.Bratsko
Fran?i?ek
Rim, pri sv. Janezu v Lateranu, 31. maja 2020, binko?ti.