Kateheza: Molitev je hrepenenje po sre?anju med jazom in Ti-jem
s. Leonida Zamuda SL – Vatikan
Ps 63,2-5.9
O Bog, ti si moj Bog, ?eljno te i??em,
mojo du?o ?eja po tebi;
moje telo koprni po tebi
na suhi, iz?rpani zemlji brez vode.
Vate sem se zamaknil v sveti??u,
da bi uzrl tvojo mo? in tvojo slavo.
Tvoja dobrota je bolj?a kakor ?ivljenje,
moje ustnice te smejo slaviti.
Zares, slavil te bom v svojem ?ivljenju,
v tvojem imenu bom dvigal svoje roke.
Moja du?a se te oklepa,
podpira me tvoja desnica.
Molitev zadeva vse, je na?a najgloblja skrivnost
Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes bomo naredili drugi korak na poti katehez o molitvi, ki se je pri?ela prej?nji teden. Molitev zadeva vse: ljudi vseh verstev in verjetno tudi tiste, ki ne pripadajo nobenemu izmed njih. Molitev se rodi v globini nas samih, v tistem notranjem prostoru, ki ga duhovni avtorji imenujejo »srce« (prim. Katekizem katoli?ke Cerkve, 2562-2563). Moliti torej v nas ne pomeni nekaj postranskega, ne gre za katero izmed na?ih nepomembnih in obrobnih sposobnosti, ampak je najgloblja skrivnost nas samih. ?ustva molijo, vendar pa ne moremo re?i, da je molitev samo ?ustvo. Razum moli, vendar pa molitev ni le razumsko dejanje. Telo moli, vendar pa se je mogo?e pogovarjati z Bogom tudi v najte?ji invalidnosti. ?e moli ?lovekovo »srce«, je torej ves ?lovek tisti, ki moli.
Molitev: hrepenenje po sre?anju med jazom in Ti-jem
Molitev je polet, je klic, ki gre onkraj nas samih: nekaj, kar se rodi v notranjosti na?e osebe in se izteguje naprej, ker zazna hrepenenje po sre?anju. In to moramo poudariti: zazna hrepenenje po sre?anju; tisto hrepenenje, ki je ve? kot potreba, ve? kot nujnost; je pot, je hrepenenje po sre?anju. Molitev je glas nekega jaza, ki hodi negotovo, ki gre naprej tipaje, v iskanju Ti-ja. Sre?anje med jazom in Ti-jem ni mogo?e s kalkulatorji: gre za ?love?ko sre?anje in naprej se hodi velikokrat tipaje, da bi na?li Ti, ki ga i??e moj jaz.
Kristjanova molitev se rodi iz razodetja
Kristjanova molitev pa se rodi iz razodetja: »Ti« ni ostal ovit v skrivnost, ampak je vstopil v odnos z nami. Kr??anstvo je vera, ki nenehno obhaja »razodevanje« Boga, to je njegovo razgla?enje. Prvi prazniki v liturgi?nem letu so obhajanje tega Boga, ki ne ostaja skrit, ampak podarja svoje prijateljstvo ljudem. Bog razodeva svojo slavo v rev??ini Betlehema, v zrenju treh Modrih, v krstu v Jordanu, v ?ude?u na svatbi v Kani. Janezov evangelij sklene hvalnico Uvoda z jedrnato trditvijo: »Boga ni nikoli nih?e videl; edinorojeni Bog, ki biva v O?etovem naro?ju, on je razlo?il.« (Jn 1,18) Jezus je tisti, ki nam je razodel Boga.
Kristjani Boga kli?ejo z imenom »O?e«
Kristjanova molitev vstopa v odnos z Bogom, ki ima izredno ne?no obli?je, ki ne ?eli vlivati ljudem nikakr?nega strahu. To je prva lastnost kr??anske molitve. ?e so bili ljudje vedno navajeni, da so se Bogu pribli?evali malce pla?no, malo prestra?eni zaradi te fascinantne in stra?ljive skrivnosti, ?e so se navadili, da so ga ?astili s hlap?evsko dr?o, podobno dr?i podlo?nika, ki ne ?eli biti nespo?tljiv do svojega gospodarja, pa se kristjani Nanj obra?ajo tako, da si ga upajo klicati na zaupen na?in z imenom »O?e«. Jezus uporabi celo drugo besedo: »O?ka«.
Ne ve? slu?abniki, ampak prijatelji
Kr??anstvo je odpravilo iz odnosa z Bogom vsakr?en »fevdalen« odnos. V dedi??ini na?e vere niso prisotni izrazi kot so »podlo?nost«, »su?nost« ali »podlo?ni?tvo«, ampak besede kot so »zaveza«, »prijateljstvo«, »obljuba«, »ob?estvo«, »bli?ina«. V svojem dolgem poslovilnem govoru u?encem Jezus pravi takole: »Ne imenujem vas ve? slu?abnike, ker slu?abnik ne ve, kaj dela njegov gospodar; vas sem imenoval prijatelje, ker sem vam razodel vse, kar sem sli?al od svojega O?eta. Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in da va? sad ostane; tako vam bo O?e dal, kar koli ga boste prosili v mojem imenu.« (Jn 15,15-16) Vendar pa ali to pomeni, da je to prazen ?ek? »Karkoli boste prosili O?eta v mojem imenu, vam bo dal!« O, poskusimo!
Bog je prijatelj, zaveznik, ?enin
Bog je prijatelj, zaveznik, ?enin. V molitvi se lahko z Njim vzpostavi odnos zaupanja, saj nas je Jezus v O?ena?u nau?il, naj mu izre?emo vrsto pro?enj. Boga lahko prosimo vse, vse; mu razlo?imo vse, povemo vse. Ni pomembno, ?e se v odnosu z Bogom ?utimo, da imamo napake: nismo dobri prijatelji, nismo hvale?ni otroci, nismo zvesti zakonci. On nas ima ?e naprej rad. To Jezus dokon?no poka?e pri zadnji ve?erji, ko re?e: »Ta kelih je nova zaveza v moji krvi, ki se preliva za vas.« V tem dejanju Jezus v dvorani zadnje ve?erje napove skrivnost Kri?a. Bog je zvest zaveznik: tudi ?e ljudje prenehajo ljubiti, ima On ?e naprej rad, tudi ?e ga ljubezen vodi na Kalvarijo. Bog je vedno blizu vrat na?ega srca. ?aka. ?aka, da mu odpremo. In v?asih trka na srce; vendar pa ni vsiljiv: ?aka. Potrpe?ljivost Boga z nami: je potrpe?ljivost o?ka, nekoga, ki zelo ljubi. Rekel bi, da je potrpe?ljivost o?ka in mame, oboje skupaj. Vedno je blizu na?ega srca in ko potrka, to stori ne?no in z veliko ljubezni.
Bog pozna samo ljubezen
Poskusimo vsi moliti tako, vstopati v skrivnost Zaveze. V molitvi se postavimo v usmiljene Bo?je roke, da bi se ?utili ogrnjeni s tisto skrivnostjo sre?e, ki je ?ivljenje sv. Trojice, da bi se ?utili kot tisti, ki so bili poslani in ki niso zaslu?ili tolik?ne ?asti. In ponavljajmo Bogu, za?udeni v molitvi: ali je mogo?e, da Ti pozna? samo ljubezen? On ne pozna sovra?tva. On je osovra?en, vendar pa ne pozna sovra?tva. Pozna samo ljubezen. To je Bog, h kateremu molimo. To je ?are?e jedro vsake kr??anske molitve. Bog ljubezni, na? O?e, ki nas ?aka in spremlja.
