Pape?eva poslanica za 57. svetovni dan molitve za poklice: Besede poklicanosti
Poslanica pape?a Fran?i?ka za 57. svetovni dan molitve za duhovne poklice
3. maj 2020
Besede poklicanosti
Dragi bratje in sestre!
4. avgusta lani, ob 160. obletnici smrti svetega ar?kega ?upnika, sem hotel napisati pismo duhovnikom, ki vsak dan razdajajo svoje ?ivljenje v poklicu, ki jim ga je Gospod namenil, v slu?bi Bo?jega ljudstva.
Ob tej prilo?nosti sem izbral ?tiri klju?ne besede - trpljenje, hvale?nost, pogum in hvalnica -, da bi se zahvalil duhovnikom in podprl njihovo slu?enje. Prepri?an sem, da se lahko danes, na ta 57. svetovni dan molitve za poklice, s temi besedami obrnem na vse Bo?je ljudstvo na temelju evangeljskega odlomka, ki nam govori o edinstveni izku?nji, ki se je pripetila Jezusu in Petru v viharni no?i na Tiberijskem jezeru (prim. Mt 14,22–33).
Po mno?itvi kruha, ki je navdu?ila mno?ice, Jezus primora svoje u?ence, da so ?li v ?oln in se prepeljali pred njim na drugo stran, medtem ko bi sam odpustil mno?ice. Podoba u?encev, ki pre?kajo jezero, na nek na?in prikli?e v spomin pot na?ega ?ivljenjskega bivanja. Seveda, ?oln na?ega ?ivljenja se premika naprej po?asi, vedno nemiren zaradi iskanja sre?nega pristana, pripravljen soo?iti se s tveganji in prilo?nostmi morja, a hkrati ?eli od krmarja sprejeti obrat, ki ga bo kon?no vodil v pravo smer. V?asih se seveda lahko zgodi, da ?oln zgre?i, da se pusti zaslepiti iluzijam, namesto da bi sledil svetilniku, ki bi ga vodil v varno pristani??e, ali ga premetavajo nasprotni valovi te?av, dvomov in strahov.
Enako se dogaja tudi v srcih u?encev, poklicanih, da sledijo U?itelju iz Nazareta, ki se morajo odlo?iti oditi na drugo stran, tako da zapustijo lastno varnost, da bi sledili Gospodu. To tveganje ni pomirjujo?e: no?i se, piha nasproten veter, ?oln premetavajo valovi in preplaviti ga more strah, da mu ne bo uspelo in se pri?akovanja klica ne bodo uresni?ila.
Toda evangelij nam pravi, da v pustolov??ini na tej te?ki poti nismo sami. Gospod, ki skoraj izsili zoro sredi no?i, hodi po nemirnih vodah, da bi se pridru?il u?encem, Petra povabi, da mu gre naproti po valovih, ga re?i, ko vidi, da se potaplja, in kon?no stopi v ?oln in ustavi veter.
Prva beseda poklicanosti je torej hvale?nost. Izbrati pravo smer ni nekaj, kar dose?emo le z lastnim prizadevanjem, niti ni odvisno samo od poti, ki jo izberemo. Izpolnitev ?ivljenja in ?ivljenjskih na?rtov ni matemati?ni rezultat tega, za kar se odlo?i vsak posameznik; nasprotno, je predvsem odgovor na klic, ki nam prihaja od zgoraj. Gospod je tisti, ki nam poka?e smer, kam naj gremo, in nam ?e pred tem daje pogum, da stopimo v ?oln. On, ki nas kli?e, postane tudi na? krmar, da bi nas spremljal, nam pokazal smer, prepre?il, da bi zadeli v ?eri neodlo?nosti in nas celo usposobi, da hodimo po razburkanih vodah.
Vsak poklic se rodi iz tistega ljube?ega pogleda, s katerim nam je Gospod pri?el naproti, morda prav takrat, ko je na? ?oln zajel vihar. »Bolj kot na?a izbira, je poklic odgovor na zastonjski Gospodov klic« (Pismo duhovnikom, 4. avgusta 2019); zato ga bomo mogli odkriti in se ga okleniti, ko bomo odprli na?a srca v hvale?nosti in prepoznali Bo?ji mimohod v svojem ?ivljenju.
Ko u?enci zagledajo, kako se jim Jezus bli?a hode? po vodi, sprva mislijo, da je prikazen in se prestra?ijo. Toda Jezus jih takoj prepri?a z besedo, ki mora vedno spremljati na?e ?ivljenje in na?o pot poklicanosti: »Pogum, jaz sem, ne bojte se!« (v. 27). Prav to je druga beseda, ki vam bi jo rad namenil: pogum.
To, kar nas pogosto ovira, da bi hodili, rasli in izbrali pot, ki nam jo je Gospod za?rtal, so prikazni, ki vznemirjajo na?a srca. Ko smo poklicani, da zapustimo svojo varno obalo in sprejmemo ?ivljenjski stan - kot je poroka, slu?beno duhovni?tvo, posve?eno ?ivljenje - se pogosto prva reakcija pojavi kot "neverjeten privid ": nemogo?e, da bi bil ta poklic zame; je to res prava pot? Ali Gospod res ho?e, da to storim?
In s?asoma v nas rastejo vsi ti pomisleki, ta opravi?evanja in ta prera?unljivost, ki nam jemljejo polet, nas vznemirjajo in nas ohromijo ?e na izhodi??u: mislimo, da smo se zmotili, da temu ne bomo kos, da smo preprosto imeli privid, ki ga je treba pregnati.
Gospod ve, da temeljna ?ivljenjska izbira – kot je poroka ali posebna posvetitev v njegovi slu?bi - zahteva pogum. On pozna vpra?anja, dvome in te?ave, ki pretresajo ?oln na?ega srca, zato nas pomirja: »Ne boj se, jaz sem s teboj!«. Vera v navzo?nost njega, ki nam prihaja naproti in nas spremlja, tudi ko je morje viharno, nas osvobaja lenobe, ki sem jo ?e imel prilo?nost opredeliti kot »sladko ?alost« (Pismo duhovnikom, 4. avgusta 2019), se pravi, osvobaja nas notranje malodu?nosti, ki nas blokira in prepre?uje, da bi okusili lepoto poklicanosti.
V pismu duhovnikom sem govoril tudi o trpljenju, toda tu bi rad to besedo izrazil druga?e in jo poimenoval utrujenost. Vsak poklic vklju?uje nek anga?ma. Gospod nas pokli?e, ker nas ho?e narediti zmo?ne, da bi kot Peter "hodili po vodi", torej vzeli svoje ?ivljenje v roke, da ga damo v slu?bo evangeliju, na konkretne in vsakdanje na?ine, ki nam jih on poka?e, in zlasti v razli?nih oblikah poklicanosti v lai?ko, duhovni?ko in posve?eno ?ivljenje. Mi pa smo podobni apostolu: imamo ?eljo in polet, isto?asno pa nas zaznamujejo slabosti in strahovi.
?e pustimo, da nas prestra?i misel na odgovornosti, ki nas ?akajo - v zakonskem ?ivljenju ali v duhovni?ki slu?bi - ali preizku?nje, ki se bodo pojavile, se bomo zelo hitro obrnili pro? od Jezusa in podobno kot Peter se bomo za?eli potapljati. Nasprotno, ne glede na na?e slabosti in rev??ino nas vera usposablja, da gremo naproti vstalemu Gospodu in zmagujemo celo viharje. Dejansko nam pro?i roko, ko v utrujenosti ali strahu tvegamo, da se bomo potopili, in nam daje potreben polet, da svojo poklicanost ?ivimo z veseljem in navdu?enjem.
Vendar, ko Jezus stopi v ?oln, veter poneha in valovi se umirijo. To je lepa podoba tega, kar Gospod lahko stori v ?asu razburkanosti in viharjev v na?em ?ivljenju: on zapove nasprotnim vetrom, naj utihnejo in sile zla, strahu, resignacije nimajo ve? mo?i nad nami.
V specifi?nem poklicu, katerega smo poklicani ?iveti, nas morejo ti vetrovi iz?rpati. Tu mislim na tiste, ki imajo pomembne odgovornosti v civilni dru?bi, na poro?ene, ki jih bi rad - ne brez razloga - imenoval »pogumne«, posebej pa na tiste, ki so sprejeli posve?eno ?ivljenje in duhovni?tvo. Poznam va?e napore, ob?utke osamljenosti, ki v?asih te?ijo va?a srca, nevarnost, da padete v rutino, ki postopoma uga?a ogenj gore?nosti poklica, breme negotovosti in nestalnosti na?ega ?asa, zaskrbljenost glede prihodnosti. Pogum, ne bojte se! Jezus je poleg nas in ?e ga prepoznamo kot edinega Gospoda na?ega ?ivljenja, iztegne roko in nas prime, da bi nas re?il.
In potem, se celo sredi valov na?e ?ivljenje odpre za hvalnico. To je zadnja od besed poklicanosti in ho?e biti tudi povabilo, da gojimo notranje razpolo?enje presvete Device Marije: hvale?na za Bo?ji pogled, ki je zrl nanjo, je v veri predala strahove in vznemirjenosti, pogumno sprejela klic in svoje ?ivljenje naredila za ve?no hvalnico Gospodu.
Dragi prijatelji, posebej na dana?nji dan, vendar tudi v rednem pastoralnem delovanju na?ih skupnosti, vabim Cerkev, da pospe?uje poklice. Dotakne naj se srca vsakega vernika, in ga usposobi, da bo mogel vsak s hvale?nostjo odkriti njemu namenjen Bo?ji klic, najti pogum, da izre?e »da«, premaga vse nev?e?nosti s pomo?jo vere v Kristusa in kon?no daruje svoje ?ivljenje kot hvalnico Bogu, da se daruje za svoje brate in za ves svet. Naj nas spremlja Devica Marija in posreduje za nas.
Fran?i?ek
Rim, pri svetem Janezu v Lateranu, 8. marca 2020, 2. postna nedelja