Pape? med vigilijo: Vrniti se v Galilejo pomeni, da se spominjamo, da nas je Bog vzljubil in poklical
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Pape?eva celotna homilija
»Po soboti« (Mt 28,1) so ?le ?ene h grobu. Tako se je evangelij te svete vigilije za?el s soboto. To je dan velikono?nega tridnevja, ki ga najbolj spregledamo, ker smo polni nepotrpe?ljivega pri?akovanja, da od petkovega kri?a stopimo do nedeljske aleluje. Letos pa bolj kot kadarkoli opa?amo tudi veliko soboto, dan velike tihote. Lahko se kot v ogledalu prepoznamo v ?utenjih ?ena na tisti dan. Kot mi so imele v o?eh dramo trpljenja, nepri?akovano tragedijo, ki se je zgodila kar naenkrat. Videle so smrt in so imele smrt v srcu. Bole?ini se je pridru?il strah: ali tudi njih ?aka enak konec kot U?itelja? Potem pa ?e strahovi za prihodnost, ki jo bo treba vso na novo zgraditi. Ranjeni spomin, zadu?eno upanje. To je bila zanje najtema?nej?a ura; kakor za nas.
A v tem stanju se ?ene ne pustijo ohromiti. Ne popustijo temnim silam prito?evanja in ?alovanja, ne zapro se v ?rnogledost, ne zbe?ijo iz resni?nosti. Naredijo nekaj preprostega in izrednega: doma pripravljajo di?ave za Jezusovo telo. Ne odpovedo se ljubezni: v temi srca pri?gejo usmiljenje. Marija v soboto, na dan, ki ji bo posve?en, moli in upa. Ko jo izziva bole?ina, zaupa v Gospoda. Te ?ene nevede v temi te sobote pripravljajo »zarjo prvega dne v tednu«, dne, ki bo spremenil zgodovino. Jezus kot seme v zemlji za?enja kaliti v svetu novo ?ivljenje; in ?ene z molitvijo in ljubeznijo pomagajo upanju, da se razcveti. Koliko ljudi je v ?alostnih dneh, ki jih pre?ivljamo, delalo in delajo kakor te ?ene, ko sejejo kali upanja! Z malimi dejanji skrbi, naklonjenosti, molitve.
Ob zori gredo ?ene h grobu. Tam jim angel re?e: »Ne bojte se. Ni ga tu, vstal je« (5-6). Pred grobom sli?ijo besede ?ivljenja … In potem sre?ajo Jezusa, tvorca upanja, ki potrdi oznanilo in re?e: »Ne bojte se« (10). Ne bojte se, ne pla?ite se; to je oznanilo upanja. Tudi za nas danes. To so besede, ki nam jih Bog ponavlja v no?i, ki jo pre?ivljamo.
To no? si pridobivamo temeljno pravico, ki nam ne bo odvzeta: pravico do upanja. To je novo upanje, ?ivo, ki prihaja od Boga. Ni goli optimizem, ni trepljanje po rami ali prilo?nostna spodbuda. Je dar iz nebes, ki si ga ne moremo priskrbeti sami. Saj bo ?e vse dobro, vztrajno govorimo te tedne in se oklepamo lepote na?e ?love?kosti in iz srca prina?amo te besede spodbude. A ko te?ejo mimo dnevi in rastejo strahovi, lahko ?e tako drzno upanje izpuhti. Jezusovo upanje je druga?no. V srce polaga gotovost, da zna Bog vse obrniti v dobro, ker celo iz groba prikli?e ?ivljenje.
Grob je kraj, od koder tisti, ki vstopi vanj, ne pride ven. Toda Jezus je pri?el ven za nas, vstal je za nas, da bi prinesel ?ivljenje, kjer je bila smrt, da bi spro?il novo zgodbo, kjer je ?e bil zavaljen kamnit pokrov. On, ki je prevrnil gmoto pri vhodu v grob, lahko odstrani tudi skale, ki nam zapirajo srce. Zato se ne predajmo obupovanju, ne valimo kamna na upanje. Moremo in moramo upati, ker je Bog zvest. Ni nas pustil samih, obiskal nas je: k nam je pri?el v vsakr?nih na?ih okoli??inah, v bole?ini, v stiski, v smrti. Njegova lu? je razsvetlila temo groba; danes ?eli dose?i najtemnej?e koti?ke ?ivljenja. Sestra, brat, ?eprav si v srcu pokopal upanje, se ne vdaj. Bog je ve?ji. Tema in smrt nimata zadnje besede. Koraj?a velja, z Bogom ni ni? izgubljeno!
Pogum: to je beseda, ki jo v evangelijih sli?imo vedno iz Jezusovih ust. Samo enkrat jo izre?ejo drugi, ko re?ejo bera?u: »Pogum! Vstani, Jezus te kli?e!« (Mr 10,49). On, Vstali, dviga nas, bera?e. ?e si ?ibak in slaboten na poti, ?e pade?, se ne boj, Bog ti ponuja roko in ti govori: »Koraj?a velja!« Ti pa bi lahko rekel kot don Abbondio: »Koraj?e si ni mogo?e dati!« (Manzoni, Zaro?enca XXV). Ne more? si je dati, lahko pa jo prejme? kakor dar. Dovolj je odpreti srce v molitvi, dovolj je malce privzdigniti tisti kamen, ki le?i na odprtini srca, da se vanj spusti Jezusovo lu?. Dovolj je, da ga povabimo: »Pridi, Jezus, v moje strahove in tudi meni reci: Koraj?a velja!« S teboj, Gospod, bomo preizku?ani, ne pa zmedeni. In naj v nas prebiva taka ali druga?na ?alost, bomo vedno ?utili, da moramo upati, ker se s teboj kri? izte?e v vstajenje, ker si ti z nami v temi na?ih no?i; ti si gotovost v na?ih negotovostih, Beseda v na?ih molkih; in ni? nam ne bo nikoli moglo ukrasti ljubezni, ki jo goji? do nas.
Glejte, to je velikono?no oznanilo, oznanilo upanja. Vsebuje pa ?e drugi del, poslanje. »Pojdite in povejte mojim bratom, naj gredo v Galilejo« (Mt 28,10), re?e Jezus. »Pred vami pojde v Galilejo« (7), re?e angel. Gospod gre pred nami. Lepo je vedeti, da hodi pred nami, da je obiskal na?e ?ivljenje in na?o smrt, da bo ?el pred nami v Galilejo, na kraj, ki njega in njegove u?ence spominja na vsakdanje ?ivljenje, dru?ino, delo. Jezus ?eli, da tja ponesemo upanje, v ?ivljenje vsakega dne. Toda Galileja je bila za u?ence tudi kraj spominov, posebej na prvi klic. Vrniti se v Galilejo pomeni, da se spominjamo, da nas je Bog vzljubil in poklical. Pot moramo nadaljevati tako, da se spomnimo, kako smo se rodili in prerodili po zastonjskem klicu ljubezni. To je za vselej izhodi??na to?ka, ?e posebej v krizah, v ?asu preizku?nje.
To pa ?e ni vse. Galileja je bila najbolj oddaljena pokrajina, od koder so prihajali v Jeruzalem. In to ne le zemljepisno, Galileja je bila tudi najbolj oddaljena od svetosti Svetega mesta. Bila je podro?je, ki so ga naseljevala razli?na ljudstva, ki so sledila razli?nim verskim praksam. To je bila »poganska Galileja« (Mt 4,15). Jezus jih po?ilja tja in pri?akuje, da bodo od tam ?li dalje. Kaj nam govori to dejstvo? Da oznanilo upanja ne sme biti zaprto za na?imi svetimi okopi, ampak ga je treba ponesti vsem, ker vsi potrebujejo opogumljenja; in ?e tega ne bomo storili mi, ki smo se z roko dotaknili »Besede ?ivljenja! (1 Jn 1,1), kdo bo to storil? Kako lepo je biti kristjan, ki tola?i, ki nosi breme drugih, ki spodbuja; ki je glasnik ?ivljenja v ?asu smrti! V vsako Galilejo, v vsako pokrajino ?love?tva, ki mu pripadamo in ki nam pripada, ker smo vsi bratje in sestre, ponesimo pesem ?ivljenja! Uti?ajmo krike smrti, dovolj je vojn! Naj se ustavi proizvodnja oro?ja in trgovina z njim, ker potrebujemo kruha in ne pu?k. Naj se prenehajo splavi, ki ubijajo nedol?no ?ivljenje. Naj se odpro srca tistih, ki imajo, da napolnijo prazne roke tistih, ki so brez najpotrebnej?ega.
?ene so slednji? Jezusu »objele noge« (Mt 28,9), tiste noge, ki so naredile dolgo pot, da so pri?le nam naproti, tako dale?, da so vstopile v grob in iz njega izstopile. Objele so noge, ki so poteptale smrt in odprle pot upanja. Mi, romarji, ki i??emo upanje, se danes oklepamo tebe, vstali Jezus. Obra?amo hrbet smrti in odpiramo srca tebi, ki si ?ivljenje.
Prevedel br. Miran ?peli? OFM
