Pape? med molitvijo: Gospod nas sredi na?ega viharja vabi, naj po?ivimo solidarnost in upanje
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Razmi?ljanje pape?a Fran?i?ka
»Ko se je zve?erilo« (Mr 4,35). Tako se za?enja evangelij, ki smo ga sli?ali. ?e nekaj tednov se zdi, da se je zve?erilo. Gosta tema se je zgrnila na na?e trge, ulice, mesta. Zagospodovala je nad na?im ?ivljenjem in napolnila vse z oglu?ujo?o ti?ino in obupno praznino, ki ohromi vsako re?, ki se je dotakne; ?uti se v zraku, zazna se v kretnjah, to povedo pogledi. Zna?li smo se prepla?eni in izgubljeni. Kot u?ence iz evangelija nas je iznenada presenetil nepri?akovan in divji vihar. Zavedli smo se, da smo vsi na istem ?olnu, vsi krhki in izgubljeni, obenem pa pomembni in potrebni, vsi poklicani, da skupaj veslamo, vsi potrebni vzajemne tola?be. Na tem ?olnu … smo vsi. Kakor tisti u?enci, ki enoglasno govorijo in v stiski re?ejo: »Utapljamo se« (38), tako smo se tudi mi zavedli, da ne moremo iti dalje vsak zase, ampak samo skupaj.
Zlahka se znajdemo v tej pripovedi. Te?ko pa je razumeti Jezusovo dr?o. Medtem ko so u?enci vznemirjeni in obupani, je on na krmi, na tistem delu ?olna, ki se prvi potopi. In kaj po?ne? Kljub premetavanju mirno spi, zaupa O?etu – to je edino mesto v evangeliju, ko vidimo Jezusa spati. Ko ga potem zbudijo in umiri veter in vodovje, se obrne na u?ence z o?itajo?im tonom: »Kaj ste strahopetni? Kako, da ?e nimate vere?« (40).
Sku?ajmo razumeti. V ?em je pomanjkanje vere pri u?encih, ki se postavlja v nasprotje z Jezusovim zaupanjem? Niso nehali verovati vanj, saj ga kli?ejo. Vidimo pa, kako ga kli?ejo: »U?itelj, ti ni mar, da se utapljamo?« (38). Ti ni mar: mislijo, da se Jezus ne briga zanje, da mu zanje ni dosti mar. Med nami, v na?ih dru?inah je ena od stvari, ki najbolj boli, ko nam kdo re?e: »Ni? ti ni do mene!« Ta stavek zaboli in spro?i vihar v srcu. Tudi Jezusa je moralo prizadeti. Nikomur namre? ni ve? do nas kot njemu. Ko so ga namre? poklicali, takoj re?i svoje u?ence, ki so izgubili zaupanje.
Vihar razkrinka na?o ranljivost in pusti odprte tiste la?ne in odve?ne gotovosti, s katerimi smo si zgradili svoje agende, svoje na?rte, svoje navade in svoje prioritete. Poka?e nam, kako smo pustili, da je zaspalo in bilo zapu??eno, kar hrani, podpira in daje mo? na?emu ?ivljenju in na?i skupnosti. Vihar razkrinka vse »zavijanje v celofan« in pozabljanje tega, kar je nahranilo du?o na?ih narodov; razkrinka vse poskuse, da bi z navidez »odre?ilnimi« navadami uti?ali bole?ino, ker se nismo sposobni sklicevati na svoje korenine in priklicati spomin svojih prednikov, s tem pa se prikraj?amo za potrebno imunost pri zoperstavljanju neprilikam.
Z viharjem je odpadel puder tistih stereotipov, s katerimi smo maskirali svoj »ego« v nenehni skrbi za lastno podobo; in je vnovi? ostala razkrita tista (blagoslovljena) skupna pripadnost, ki se ji ne moremo odtegniti: bratska pripadnost.
»Kaj ste strahopetni? Kako, da ?e nimate vere?« Gospod, tvoja beseda nas nocoj pretresa in zadeva vse nas. V tem na?em svetu, ki ga ljubi? bolj kot mi, smo napredovali z vso hitrostjo in se ?utili mo?ne in sposobne vsega. Hlastali smo po zaslu?ku, pustili smo se posrkati stvarem in zmesti naglici. Nismo se ustavili pred tvojim klicanjem, nismo se ustavili vpri?o vojn in planetarnih krivic, nismo prisluhnili klicu reve?ev in na?ega hudo bolnega planeta. Neustra?eno smo ?li dalje misle?, da bomo vedno ostali zdravi v bolnem svetu. Ko pa smo zdaj na razburkanem morju, te moledujemo: »Prebudi se, Gospod!«
»Kaj ste strahopetni? Kako, da ?e nimate vere?« Gospod, na nas se obra?a? s pozivom, pozivom k veri. Ta ni toliko klic k verovanju, da ti obstaja?, ampak klic, naj pridemo k tebi in ti zaupamo. V tem postnem ?asu odmeva tvoj nujni poziv: »Spreobrnite se! Vrnite se k meni z vsem srcem!« (Jl 2,12). Kli?e? nas, naj sprejmemo ta ?as preizku?nje kot ?as izbire. To ni ?as tvoje sodbe, ampak na?e sodbe: ?as, da izberemo, kaj je res vredno in kaj mine, da lo?imo to, kar je potrebno, od tega, kar ni. To je ?as, da naravnamo ?ivljenjsko smer proti tebi, Gospod, in proti drugim. In pogledamo lahko na toliko zglednih sopotnikov, ki so v strahu ravnali tako, da so darovali svoje ?ivljenje. To je dejavna mo? Duha, ki se razliva in udejanja v pogumnih in velikodu?nih dejanjih predanosti. To je ?ivljenje Duha, ki je sposobno odkupiti, ovrednotiti in pokazati, kako na?e ?ivljenje tkejo in podpirajo obi?ajni ljudje – navadno pozabljeni –, ki se ne pojavijo na naslovnicah ?asnikov in revij niti na zadnjih modnih pistah, ampak nedvomno pi?ejo danes odlo?ilne dogodke na?e zgodovine: zdravniki, bolni?arji in bolni?arke, zaposleni v trgovinah, ?istilci, skrbniki ostarelih, prevozniki, redarji, policisti, prostovoljci, duhovniki, redovnice in tolikeri, res tolikeri drugi, ki so razumeli, da se nih?e ne bo re?il sam. Vpri?o trpljenja, kjer se meri resni?na razvitost na?ih narodov, odkrivamo in izku?amo Jezusovo veliko-duhovni?ko molitev: »... da bodo vsi eno« (Jn 17,21). Koliko ljudi vsak dan ravna potrpe?ljivo in vliva upanje; skrbijo, da ne sejejo panike, ampak soodgovornost. Koliko o?etov, mater, dedkov in babic ter u?iteljev s preprostimi in vsakdanjimi dejanji ka?e na?im otrokom, kako se soo?iti s krizo in jo prestati, tako da prilagodimo navade, dvignemo pogled in spodbujamo molitev. Koliko ljudi moli, daruje in prosi za blagor drugih. Molitev in tiho slu?enje: to je na?e zmagovito oro?je.
»Kaj ste strahopetni? Kako, da ?e nimate vere?« Za?etek vere je v tem, da se zavemo, kako smo potrebni odre?enja. Nismo samo-zadostni, sami se lahko samo potopimo; potrebujemo Gospoda, kakor so starodavni krmarji potrebovali zvezde. Povabimo Jezusa v ?olne svojega ?ivljenja. Izro?imo mu svoje strahove, da jih premaga. Kakor u?enci bomo izkusili, da z njim na krovu ni brodoloma. Kajti to je Bo?ja mo?: obrniti v dobro vse, kar nas doleti, tudi hude re?i. On prina?a vedrino v na?e viharje, ker z Bogom ?ivljenje nikoli ne umre.
Gospod nas spra?uje in nas sredi na?ega viharja vabi, naj prebudimo in po?ivimo solidarnost in upanje, ki sta sposobna dati trdnost, podporo in pomen tem uram, v katerih se zdi, da se vse potaplja. Gospod se prebuja, da bi prebudil in po?ivil na?o velikono?no vero. Imamo sidro: v njegovem kri?u smo bili re?eni. Imamo krmilo: v njegovem kri?u smo bili odkupljeni. Imamo upanje: v njegovem kri?u smo bili ozdravljeni in objeti, da nas ni? in nih?e ne more lo?iti od njegove odre?ilne ljubezni. Sredi osame, v kateri trpimo zaradi pomanjkanja ?ustev in sre?anj, ko izku?amo pomanjkanje tolikih re?i, prisluhnimo ?e enkrat oznanilu, ki nas re?uje: Vstal je in ?ivi z nami. Gospod nas poziva s svojega kri?a, naj najdemo ?ivljenje, ki nas pri?akuje, naj gledamo k tistim, ki nas kli?ejo, naj okrepimo, prepoznamo in zganemo milost, ki prebiva v nas. Ne uga?ajmo tle?ega stenja (prim. Iz 42,3), naj se nikoli ne utrne, in pustimo, da bo pri?gal upanje.
Objeti njegov kri? pomeni najti pogum, da objamemo vse neprilike sedanjega ?asa in za hip opustimo svoj videz vsemogo?nosti in posesti, da bi dali prostor ustvarjalnosti, ki jo je edino Duh sposoben prebuditi. Pomeni najti pogum, da odpremo prostor, kjer se bodo vsi lahko ?utili poklicani, in omogo?imo nove oblike gostoljubja, bratstva in solidarnosti. V njegovem kri?u smo bili odre?eni, da sprejmemo upanje in pustimo, da prav to upanje podpira vse mo?ne ukrepe in na?ine, ki nam lahko pomagajo, da varujemo in smo varni. Objeti Gospoda, da bi objeli upanje: to je mo? vere, ki osvobaja od strahu in daje upanje.
»Kaj ste strahopetni? Kako, da ?e nimate vere?« Dragi bratje in sestre, s tega kraja, ki pripoveduje o Petrovi skalnati veri, bi vas nocoj rad vse izro?il Gospodu po pripro?nji Marije, ki je re?itev njegovega ljudstva, morska zvezda v viharju. Iz tega stebri??a, ki objema Rim in ves svet, naj se na vas kot tola?ilni objem spusti Bo?ji blagoslov. Gospod, blagoslovi svet, daj zdravje telesom in tola?bo srcem. Naro?a? nam, naj se ne bojimo. A na?a vera je ?ibka, pla?ni smo. Ti pa, Gospod, nas ne pusti na milost in nemilost viharju. Ponovi spet: »Ne bojte se!« (Mt 28,5). Mi pa skupaj s Petrom »vrzimo vso svojo skrb nate, saj vemo, da ti skrbi? za vas« (prim. 1 Pt 5,7).
Prevod br. Miran ?peli? OFM
