杏MAP导航

Apostolsko pismo Admirabile signum
svetega o?eta Fran?i?ka
o pomenu in vrednosti jaslic

1. ?udovito znamenje jaslic, ki je kr??anskemu ljudstvu tako drago, vedno vzbuja strmenje in za?udenje. Predstavljanje Jezusovega rojstva je enako oznanjevanju skrivnosti u?love?enja Bo?jega sina s preprostostjo in veseljem. Jaslice so namre? kot ?ivi evangelij, ki te?e iz strani Svetega pisma. Medtem ko zremo bo?i?ni prizor, smo povabljeni, da se duhovno odpravimo na pot, pritegnjeni od poni?nosti Njega, ki je postal ?lovek, da bi sre?al vsakega ?loveka. In odkrijemo, da nas On tako ljubi, da se je zdru?il z nami, da bi se mogli tudi mi zdru?iti z Njim.

S tem pismom ?elim podpreti lepo izro?ilo v na?ih dru?inah, ki v dnevih pred bo?i?em pripravljajo jaslice. Kakor tudi obi?aj, da jih pripravijo na delovnih mestih, v ?olah, v bolni?nicah, v zaporih, na trgih … V resnici gre za ustvarjalno domi?ljijo, ki uporabi zelo razli?ne snovi, da bi o?ivila majhne mojstrovine lepote. U?iti se za?nejo ?e otroci: ko o?i in mami skupaj s starimi star?i prena?ajo to veselo navado, ki vsebuje bogato ljudstvo duhovnost. ?elim si, da tak?no ravnanje ne bi nikoli izginilo; upam celo, da ga bodo mogli tam, kjer je padlo v pozabo, ponovno odkriti in o?iviti.

2. Izvor jaslic sre?amo v nekaterih evangeljskih podrobnostih o Jezusovem rojstvu v Betlehemu. Evangelist Luka preprosto pove, da je Marija »rodila sina prvorojenca, ga povila v plenice in ga polo?ila v jasli, ker zanju v preno?i??u ni bilo prostora« (2,7). Jezusa so polo?ili v jasli, ki se jim po latinsko pravi praesepium, pri nas jaslice.

Ko je Bo?ji Sin pri?el na svet, je prostor na?el tam, kjer ?ivali jedo. Seno je postalo prvo le?i??e Njega, ki se bo razodel kot »kruh, ki je pri?el iz nebes« (Jn 6,41). Simbolika, ki jo je doumel ?e sv. Avgu?tin skupaj z drugimi cerkvenimi o?eti, ko je zapisal: »Polo?en v jasli je postal na?a hrana« (Serm. 189,4). V resnici jaslice vsebujejo razli?ne skrivnosti Jezusovega ?ivljenja in nam jih pribli?ajo, da jih za?utimo v svojem vsakdanjem ?ivljenju.

A pojdimo takoj k izviru jaslic, kakor ga razumemo mi. V duhu se odpravimo v Greccio, v Rietski dolini, kjer se je sv. Fran?i?ek ustavil, ko se je verjetno vra?al iz Rima, kjer je 29. novembra 1223 od pape?a Honorija III. dobil potrdilo svojega Vodila. Po njegovem potovanju v Sveto de?elo so ga te votline na poseben na?in spominjale na Betlehemsko pokrajino. Mo?no je tudi, da so se Ubo?ca v Rimu dotaknili mozaiki v Sveti Mariji Veliki, ki predstavljajo Jezusovo rojstvo, prav na mestu, kjer so se po starodavnem izro?ilu hranile deske jaslic.

Fran?i?kanski viri podrobno pripovedujejo, kaj se je zgodilo v Grecciu. Petnajst dni pred bo?i?em je Fran?i?ek poklical nekega mo?a iz tistega kraja z imenom Janez, ter ga prosil, naj mu pomaga uresni?iti neko ?eljo: »Rad bi predstavil Dete, rojeno v Betlehemu in na neki na?in s telesnimi o?mi videti stisko, v kateri se je zna?lo zaradi pomanjkanja stvari, ki jih potrebuje novorojenec, kako je bilo polo?eno v jasli in kako je le?alo na senu med volom in osli?kom.«[1] Br? ko ga je sli?al, je zvesti prijatelj takoj ?el, da bi na dolo?enem mestu pripravil vse potrebno glede na svetnikovo ?eljo. 25. decembra je v Greccio pri?lo veliko bratov iz razli?nih krajev, pri?li pa so tudi mo?je in ?ene iz kme?kih hi? tistega podro?ja, ki so prinesli s seboj ro?e in bakle, da bi razsvetlili tisto sveto no?. Ko je pri?el Fran?i?ek, je na?el jasli s senom, vola in osli?ka. Ljudje, ki so prihiteli, so pred bo?i?nim prizorom, ki ga dotlej niso nikdar videli, izra?ali neizrekljivo veselje. Potem je duhovnik na jaslih obhajal slovesno evharistijo in pokazal vez med u?love?enjem Bo?jega Sina in evharistijo. Ob tisti priliki v Grecciu ni bilo figuric: jaslice so ustvarili in do?ivljali tisti, ki so bili navzo?i.[2]

Tako se je rodilo na?e izro?ilo: vsi okoli votline in polni veselja, brez vsake razdalje med dogodkom, ki se uresni?uje, in tistim, ki postanejo udele?eni pri skrivnosti.

Prvi ?ivljenjepisec sv. Fran?i?ka Toma? ?elanski omenja, da se je v tisti no?i preprostemu in ganljivemu prizoru pridru?ilo ?e ?udovito videnje: eden od navzo?ih je videl, kako v jaslicah le?i Dete Jezus sam. Od tistih bo?i?nih jaslic leta 1223 »se je vsak vrnil domov poln neizrekljivega veselja.«[3]

3. Sv. Fran?i?ek je s preprostostjo tega znamenja opravil ogromno dejanje evangelizacije. Njegov pouk je prodrl v srca kristjanov in do dana?njega dne ostaja kot pristna oblika, s katero ponovno ?isto preprosto predlo?imo lepoto na?e vere. Z druge strani sam kraj nastanka prvih jaslic izra?a in vzbuja ta ?ustva. Greccio je postal zato?i??e za du?o, ki se skrije na skalo, da bi se pustila oviti v ti?ino.

Zakaj jaslice vzbujajo toliko strmenja in nas ganejo? Predvsem zaradi tega, ker ka?ejo Bo?jo ne?nost. On, Stvarnik vesolja, se skloni do na?e majhnosti. Dar ?ivljenja, ki je vedno znova skrivnosten za nas, nas ?e bolj o?ara, ko vidimo, da je On, ki se je rodil iz Marije, vir in opora vsakega ?ivljenja. V Jezusu nam je O?e dal brata, ki nas pride iskat, ko smo zmedeni in izgubimo smer; zvestega prijatelja, ki nam je vedno blizu; dal nam je svojega Sina, ki nam odpu??a in nas dviga iz greha.

Postavljanje jaslic po na?ih hi?ah nam pomaga, da podo?ivimo zgodbo, ki so jo ?iveli v Betlehemu. Seveda evangeliji vedno ostajajo vir, ki nam omogo?a, da spoznamo in premi?ljujemo ta dogodek; vendarle pa predstavitev jaslic pomaga, da si predstavljamo prizore, spodbuja ?ustva, nas povabi, da se ?utimo vklju?eni v zgodovino zveli?anja, sodobniki dogodka, ki je ?iv in aktualen v razli?nih zgodovinskih in kulturnih okoljih.

Na poseben na?in so jaslice vse od fran?i?kanskega za?etka povabilo, da bi »?utili« in »se dotaknili« ubo?tva, ki ga je Bo?ji Sin izbral zase v svojem u?love?enju. Na ta na?in je implicitno povabilo, da bi mu sledili po poti poni?nosti, ubo?tva, razlastitve, ki od Betlehemskih jaslic vodi na kri?. Gre za poziv, da bi ga sre?ali in mu z usmiljenjem slu?ili v najbolj pomo?i potrebnih bratih in sestrah (prim. Mt 25,31-46).

4. Sedaj bi rad pre?el na pregled razli?nih znamenj v jaslicah, da bi doumeli pomen, ki ga nosijo v sebi. Najprej predstavimo zvezdnato nebo v temi in ti?ini no?i. Tega ne po?nemo samo zaradi zvestobe evangeljskim pripovedim, ampak tudi zaradi pomena, ki je v njem. Pomislimo, kolikokrat no? obdaja na?e ?ivljenje. Tudi v takih trenutkih nas Bog ne pu??a samih, ampak postane navzo?, da bi odgovoril na odlo?ilna vpra?anja, ki zadevajo smisel na?ega obstoja: Kdo sem? Od kod prihajam? Zakaj sem bil rojen v tem ?asu? Zakaj ljubim? Zakaj trpim? Zakaj bom umrl? Da bi odgovoril na ta vpra?anja, je Bog postal ?lovek. Njegova bli?ina prina?a lu? tja, kjer je tema, in razsvetli tiste, ki gredo skozi temo trpljenja (prim. Lk 1,79).

Besedo zaslu?i tudi pokrajina, ki je del jaslic in ki pogosto prikazuje ru?evine hi? in starih pala?, ki v nekaterih primerih nadomestijo Betlehemsko votlino in postanejo bivali??e Svete Dru?ine. Zdi se, da se te ru?evine navdihujejo pri Zlati legendi dominikanca Jacopa da Vrazza (13. stol.), kjer beremo o poganskem verovanju, po katerim se bo tempelj miru v Rimu zru?il, ko bo Devica rodila. Te ru?evine so predvsem vidno znamenje padlega ?love?tva, vsega tistega, kar se ru?i, kar je pokvarjeno in ?alostno. Ta prizor pravi, da je Jezus novost sredi starega sveta, da je pri?el, da bi zdravil in obnavljal, da bi na?e ?ivljenje in svet spet privedel k njunemu izvirnemu sijaju.

5. Koliko ?ustev nas mora spremljati, ko v jaslice postavljamo gore, potoke, ovce in pastirje! Na ta na?in se spominjamo, kot so napovedali preroki, da je ves svet dele?en praznika Mesijevega prihoda. Angeli in zvezda repatica so znamenje, da smo tudi mi poklicani, da se podamo na pot, da bi pri?li do votline in po?astili Gospoda.

»Pojdimo torej v Betlehem in poglejmo to, kar se je zgodilo in kar nam je sporo?il Gospod« (Lk 2,15): tako so rekli pastirji po oznanilu, ki so ga prejeli od angelov. Iz preprostosti tega opisa dobivamo ?udovit pouk. Za razliko od toliko ljudi, ki nameravajo narediti ?e tiso? drugih stvari, pastirji postanejo prve pri?e bistvenega, se pravi zveli?anja, ki je podarjeno. Najbolj poni?ni in najbolj ubogi znajo sprejeti dogodek u?love?enja. Bogu, ki nam prihaja naproti v Detetu Jezusu, pastirji odgovorijo tako, da se podajo na pot k Njemu, zaradi sre?anja ljubezni in hvale?nega ?udenja. Prav to sre?anje med Bogom in njegovimi otroki po zaslugi Jezusa daje ?ivljenje na?i veri, tvori njeno enkratno lepoto, ki na poseben na?in sije iz jaslic.

6. V na?e jaslice imamo navado postavljati veliko simboli?nih figuric. Predvsem figurice bera?ev in ljudi, ki ne poznajo nobenega drugega obilja kot obilje srca. Tudi ti so popolnoma upravi?eno blizu Deteta Jezusa, ne da bi jih kdo mogel izseliti ali oddaljiti od tako presenetljive zibelke, da reve?i okoli nje sploh ne motijo. Nasprotno, reve?i so resni?no privilegiranci te skrivnosti in pogosto tisti, ki jim v najve?ji meri uspe prepoznati Bo?jo navzo?nost med nami.

Revni in preprosti v jaslicah nas spominjajo, da je Bog postal ?lovek za tiste, ki najbolj potrebujejo njegovo ljubezen in prosijo za njegovo bli?ino. Jezus, »krotak in iz srca poni?en« (Mt 11,29), se je rodil ubog, ?ivel je preprosto ?ivljenje, da bi nas nau?il doumeti bistveno in ?iveti iz njega. Iz jaslic jasno izhaja sporo?ilo, da se ne smemo pustiti zaslepiti bogastvu in tolikim kratkotrajnim ponudbam sre?e. Herodova pala?a je v ozadju, zaprta, gluha za oznanilo veselja. Z rojstvom v jaslih Bog sam za?ne edino resni?no revolucijo, ki razdedinjenim in odrinjenim daje upanje: revolucijo ljubezni, revolucijo ne?nosti. Iz jaslic Jezus s krotko oblastjo razgla?a poziv k podelitvi z zadnjimi kot pot k bolj ?love?kemu in bratskemu svetu, v katerem nih?e ne bo izklju?en in odrinjen.

Otroci – pa tudi odrasli – jaslicam ve?krat radi dodajo druge figurice, za katere se zdi, da nimajo nobene povezave z evangeljskimi pripovedmi. In vendar je namen te domi?ljije izraziti, da je v novem svetu, ki ga je vzpostavil Jezus, prostor za vse, kar je ?love?ko in za vse ustvarjenine. Od pastirja do kova?a, od peka do glasbenikov, od ?ena, ki nosijo vr?e z vodo, do otrok, ki se igrajo…, vse predstavlja vsakdanjo svetost, veselje, ko vsakdanje stvari delamo na izreden na?in, ko Jezus deli svoje bo?je ?ivljenje z nami.

7. Postopoma nas jaslice pripeljejo do votline, kjer najdemo figurice Marije in Jo?efa. Marija je mama, ki zre svojega otroka in ga ka?e tistim, ki ga pridejo obiskat. Njena figurica nas vodi k premi?ljevanju o veliki skrivnosti, v katero je bilo vpleteno to dekle, ko je Bog potrkal na vrata njenega brezmade?nega srca. Na oznanilo angela, ki jo je prosil, naj postane Bo?ja mati, je Marija odgovorila s polno in popolno pokor??ino. Njene besede: »Glej, Gospodova slu?abnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38), so za vse nas pri?evanje, kako naj se v veri prepustimo Bo?ji volji. S tem »da« je Marija postala mati Bo?jega Sina, ne da bi izgubila svoje devi?tvo, ampak ga je po Njegovi zaslugi ?e posvetila. V njej vidimo Bo?jo mater, ki svojega Sina nima samo zase, ampak vse prosi, naj poslu?ajo njegovo besedo in jo izpolnijo (prim. Jn 2,5).

Ob Mariji je sveti Jo?ef, da bi obvaroval Dete in njegovo mamo. Obi?ajno je upodobljen s palico v roki, v?asih pa tudi dr?i svetilko. Sv. Jo?ef vr?i zelo pomembno vlogo v ?ivljenju Jezusa in Marije. On je varuh, ki se nikoli ne naveli?a varovati svoje dru?ine. Ko ga bo Bog opozoril na Herodovo nevarnost, se bo brez oklevanja podal na pot v Egipt (prim. Mt 2,13-15). Ko bo nevarnost minila, bo dru?ino privedel v Nazaret, kjer bo prvi vzgojitelj de?ka in mladostnika Jezusa. Jo?ef je v srcu nosil veliko skrivnost, ki je ovijala Jezusa in Marijo, njegovo ?eno. Kot pravi?en mo? se je vedno zanesel na Bo?jo voljo in jo izpolnjeval.

8. Srce jaslic za?ne utripati takrat, ko ob bo?i?u vanje polo?imo figurico Deteta Jezusa. Bog se predstavi na ta na?in, kot otrok, da bi ga sprejeli v svoje naro?je. V slabotnosti in krhkosti skriva svojo mo?, ki vse ustvarja in spreminja. Zdi se nemogo?e in vendar je tako: v Jezusu je bil Bog otrok in v tem stanju je hotel razodeti veli?ino svoje ljubezni, ki se ka?e v nasmehu in v stegovanju rok proti vsakomur.

Rojstvo otroka vzbudi veselje in za?udenje, ker postavi pred nas veliko skrivnost ?ivljenja. Ko vidimo, kako ?arijo o?i mladih zakoncev pred svojim komaj rojenim otrokom, razumemo ?ustva Marije in Jo?efa, ki sta ob gledanju otroka Jezusa zaznavala Bo?jo navzo?nost v svojem ?ivljenju.

»In ?ivljenje se je razodelo« (1 Jn 1,2): tako apostol Janez povzema skrivnost u?love?enja. Jaslice nam omogo?ijo, da vidimo, da se dotaknemo tega edinstvenega in izrednega dogodka, ki je spremenil tek zgodovine in iz katerega je razvr??eno tudi ?tetje let pred Kristusovim rojstvom in po njem.

Bo?ji na?in delovanja nas skoraj omami, saj se zdi nemogo?e, da bi se On odpovedal svoji slavi, da bi postal ?lovek kot mi. Kak?no presene?enje je videti Boga, ki je prevzel na?e vedenje: spi, pije mleko pri mami, jo?e in se igra kot vsi otroci! Bog tako kot vedno presene?a, je nepredvidljiv, nenehno izven na?ih shem. Ko nam torej jaslice ka?ejo Boga, kakor je vstopil v svet, nas izzivajo k premi?ljevanju o na?em ?ivljenju, vklju?enem v Bo?je ?ivljenje; vabijo nas, naj postanemo njegovi u?enci, ?e ho?emo dose?i zadnji smisel ?ivljenja.

9. Ko se pribli?a praznik Jezusovega razgla?enja, v jaslice postavimo figurice svetih treh kraljev. Ko so gledali zvezdo, so se ti modri in bogati gospodje z Vzhoda podali na pot proti Betlehemu, da bi spoznali Jezusa in mu darovali zlato, kadilo in miro. Tudi ti darovi imajo alegori?en pomen: zlato ?asti Jezusovo kraljevsko dostojanstvo; kadilo njegovo bo?anstvo; mira njegovo sveto ?love?kost, ki bo spoznala smrt in pokop.

Ko gledamo ta prizor v jaslicah, smo poklicani, da bi razmi?ljali o odgovornosti vsakega kristjana, da je evangelizator. Vsak izmed nas naj postane nosilec veselega oznanila vsem, ki jih sre?a; s konkretnimi dejanji usmiljenja naj izpri?uje veselje, da je sre?al Jezusa in njegovo ljubezen.

Magi nas u?ijo, da lahko krenemo zelo od dale?, da bi pri?li do Jezusa. To so bogati mo?je, modri tujci, ?ejni neskon?nega, ki se podajo na dolgo in nevarno potovanje, ki pripelje do Betlehema (prim. Mt 2,1-12). Pred Kraljem Otrokom jih prevzame veliko veselje. Ubo?nost okolja jih ne pohuj?a; brez oklevanja padejo na kolena in ga po?astijo. Pred njim razumejo, da Bog tako, kakor s suvereno modrostjo ureja tek zvezd, vodi tek zgodovine, ko poni?uje mogo?ne in povi?uje poni?ne. Ko so se vrnili v svojo de?elo, so gotovo pripovedovali o tem presenetljivem sre?anju z Mesijem in za?eli potovanje evangelija med ljudstvi.

10. Pred jaslicami se duh rad poda v ?as, ko smo bili otroci in smo nestrpno pri?akovali ?as, ko jih bomo za?eli postavljati. Ti spomini nas pripravljajo, da se vedno znova zavemo velikega daru, ki nam je bil dan, ko nam je bila posredovana vera; isto?asno pa nam dajo za?utiti dol?nost in veselje, da otrokom in vnukom damo isto izkustvo. Ni pomembno, kako pripravimo jaslice. Lahko so vedno iste, ali pa jih vsako leto spremenimo; pomembno je, da govorijo na?emu ?ivljenju. Kjer koli in v kateri koli obliki jaslice govorijo o Bo?ji ljubezni; o ljubezni Boga, ki je postal otrok, da bi nam povedal, kako blizu je vsakemu ?loveku, ne glede na to, v kak?nem polo?aju se nahaja.

Dragi bratje in sestre, jaslice so del sladkega in zahtevnega procesa posredovanja vere. Od otro?tva dalje in potem v vsakem ?ivljenjskem obdobju nas vzgajajo, da premi?ljujemo o Jezusu, da ?utimo Bo?jo ljubezen do nas, da ?utimo in verujemo, da je Bog z nami in da smo mi z Njim, vsi otroci in bratje po zaslugi tega Deteta, Bo?jega Sina in Device Marije. In to do?ivljati, to je sre?a. V ?oli sv. Fran?i?ka odprimo srce tej preprosti milosti, dovolimo, da se iz ?udenja rodi poni?na molitev: na? »hvala« Bogu, ki je hotel z nami deliti vse, da bi nas nikdar ne pustil samih.

V Grecciu, v sveti??u jaslic, 1. decembra 2019, v sedmem letu pape?evanja.
Fran?i?ek

[1] Toma? ?elanski, Vita Prima, 84: Fonti francescane (FF), n. 468.
[2] Prim. Prav tam, 85: FF, n. 469.
[3] Prav tam, 86: FF, n. 470.