Pape?evo zadnje sre?anje na Japonskem na Univerzi Sophia
P. Ivan Herceg DJ – Vatikan
Govor pape?a Fran?i?ka
Dragi bratje in sestre!
Zelo sem vesel, da sem z vami nekaj minut na koncu mojega apostolskega obiska, malo predem bom zapustil Japonsko in se vrnil v Rim. To je slovo.
Moje bivanje v tej dr?avi je bilo kratko a intenzivno. Zahvaljujem se Bogu za celotno japonsko ljudstvo in za prilo?nost, da sem obiskal to dr?avo, ki je pustila mo?an odtis v ?ivljenju sv. Fran?i?ka Ksaverja in kjer je toliko mu?encev pri?evalo za svojo kr??ansko vero. ?eprav so kristjani manj?ina, se njihova prisotnost ?uti. Sam lahko potrdim splo?no spo?tovanje v odnosu do katoli?ke Cerkve in upam, da se to medsebojno spo?tovanje v prihodnje lahko ?e pove?a. Opazil sem tudi, da je, kljub u?inkovitosti in redu, ki sta zna?ilna za japonsko dru?bo, mo? zaznati, da ljudje ?elijo in i??ejo nekaj ve?: globoko ?eljo, da bi ustvarili vedno bolj ?love?ko, bolj so?utno in bolj usmiljeno dru?bo.
?tudij in premi?ljevanje sta del vsake kulture. Va?a, japonska kultura, je v tem smislu ponosna na svojo starodavno in bogato dedi??ino. Japonska je bila sposobna integrirati misel in verstva Azije v njihovi celoti ter ustvariti kulturo, ki ima posebno identiteto. ?ola A?ikaga, ki je na sv. Fran?i?ka Ksaverja naredila tako mo?an vtis, je primer sposobnosti japonske kulture, da vpije in posreduje znanje. Centri za ?tudij, meditacijo in raziskovanje ?e naprej igrajo pomembno vlogo v dana?nji kulturi. Zaradi tega je pomembno, da ohranjajo svojo samostojnost in svojo svobodo kot poro?tvo bolj?e prihodnosti. Da bodo univerze ostale prvenstveni kraj, na katerem se bodo oblikovali prihodnji voditelji, je potrebno, da znanje in kultura v vsem njunem obsegu navdihujeta vse vidike vzgojnih ustanov in jih s tem napravljata vedno bolj vklju?ujo?e ter sposobne pripravljati dru?bene prilo?nosti in napredek.
Sophia. Da bi ?lovek konstruktivno in u?inkovito upravljal s svojimi viri, je vedno potreboval resni?no Sophio, resni?no Modrost. V tako tekmovalni in tehnolo?ko usmerjeni dru?bi bi ta Univerza morala biti ne le sredi??e intelektualne formacije, ampak tudi kraj, na katerem se lahko oblikujeta bolj?a dru?ba in bolj upanja polna prihodnost. V duhu okro?nice Laudato si' bi dodal, da bi se morala ljubezen do narave, ki je tako zna?ilna za azijske kulture, tukaj izraziti v inteligentni in prehitevajo?i skrbi za varovanje zemlje, na?ega skupnega doma. Ta skrb se lahko pove?e s pospe?evanjem novega vedenja, ki lahko raz?iri in postavi pod vpra?aj vsak omejevalni poskus s strani tehnokratskega miselnega vzorca (prim. ?t. 106-114). Ne izgubimo izpred o?i, da »pristna ?love?nost, ki vabi k novemu povezovanju, ?ivi sredi tehnolo?ke civilizacije tako neopazno kot megla, ki sili skozi zaprta vrata. Je to kljub vsemu trajna obljuba, ki se poraja kot vztrajen odpor ne?esa pristnega?« (prav tam, 112).
Univerza Sophia se je vedno odlikovala po humanisti?ni, kr??anski in mednarodni identiteti. Vse od ustanovitve je Univerzo bogatila prisotnost profesorjev, ki so prihajali iz razli?nih dr?av, v v?asih tudi iz dr?av, ki so bile med seboj v sporu. Vendar je vse dru?ila ?elja, da bi japonski mladini dali najbolj?e. Isti duh ostaja tudi v mnogih na?inih, s katerimi nudite pomo? tistim, ki jo najbolj potrebujejo, tukaj in v tujini. Prepri?an sem, da se bo ta vidik identiteta va?e Univerze vedno bolj krepil, tako da bo dana?nji velik tehnolo?ki napredek mogel slu?iti bolj ?love?kemu, bolj pravi?nemu in ekolo?ko odgovornemu izobra?evanju. Ignacijansko izro?ilo, na katerem temelji Sophia, mora spodbujati tako u?itelje kot ?tudente in ustvarjati ozra?je, ki spodbuja razmi?ljanje in razlo?evanje. Noben ?tudent te Univerze ne bi smel diplomirati, ne da bi se nau?il, kako odgovorno in svobodno izbrati to, kar v vesti ve, da je bolj?e. Da bi se mogli v vsakem polo?aju, tudi v najbolj zapletenem, zanimati za to, kar je v va?em obna?anju prav in ?love?ko, po?teno in odgovorno, kot odgovorni za??itniki ranljivih, in bi mogli biti poznani po tisti integriteti, ki v teh trenutkih, v katerih so besede in dejanja pogosto neresni?na in zavajajo?a, tako potrebna.
Univerzalne apostolske prednostne naloge, ki jih je predlagala Dru?ba Jezusova, opozarjajo, da je spremljanje mladih pomembna resni?nost po celem svetu in da morajo vse ignacijanske ustanove pospe?evati tak?no spremljanje. Kot ka?e sinoda o mladih in njeni dokumenti, tudi vesoljna Cerkev gleda z upanjem in zanimanjem na mlade po vsem svetu. Va?a Univerza je v celoti poklicana, da se osredoto?i na mlade, ki ne smejo biti samo naslovljenci kakovostnega izobra?evanja, ampak morajo tudi sodelovati pri tem izobra?evanju, s tem da podajo svoje ideje in delijo svoje videnje in upanje za prihodnost. Naj bo va?a Univerza poznana po tem modelu soo?anja in po obogatitvi ter ?ivljenjski mo?i, ki jo ustvarja.
Kr??ansko in humanisti?no izro?ilo Univerze Sophie je v polnem soglasju ?e z eno od prednostnih nalog, ki sem jih navedel, in sicer da hodite z ubogimi in odrinjenimi v va?em svetu. Univerza, osredoto?ena na svoje poslanstvo, bi morala biti vedno odprta za ustvarjanje arhipelaga, ki bi lahko povezal tisto, kar lahko dru?beno in kulturno dojemamo kot lo?eno. Odrinjeni bodo ustvarjalno vpleteni in vklju?eni v univerzitetni u?ni na?rt in bodo sku?ali ustvariti pogoje, da bi se to prevedlo v pospe?evanje izobra?evalnega sloga, ki bo sposoben omejiti prelome in razdalje. Namesto da bi kakovosten univerzitetni ?tudij imeli za privilegij samo nekaterih, ga mora spremljati zavest, da ste slu?abniki pravi?nosti in skupnega dobrega; slu?enje, ki ga je treba uresni?evati na podro?ju, ki ga je vsak posebej poklican razvijati. Neka stvar, ki zadeva vse; Petrov nasvet Pavlu velja ?e danes: ne pozabimo na uboge (prim. Gal 2,10).
Dragi mladi, dragi profesorji, dragi vsi tisti, ki delate na Univerzi Sophia, naj ta razmi?ljanja in na?e dana?nje sre?anje obrodi sad v va?em ?ivljenju in v ?ivljenju te akademske skupnosti. Gospod in njegova Cerkev ra?unata na vas kot na protagoniste pri poslanstvu iskanja, najdenja in ?irjenja Bo?je modrosti ter nudenju veselja in upanja dana?nji dru?bi. Prosim vas, da ne pozabite tudi moliti zame in za vse tiste, ki najbolj potrebujejo na?o pomo?.
Ko se pripravljam, da zapustim Japonsko, se vam zahvaljujem, po vas pa se zahvaljujem vsemu japonskemu ljudstvu za sprejem, ki ste mi ga s tolik?no prijaznostjo nudili med tem obiskom. Zagotavljam vam, da vas bom nosil v svojem srcu in v svojih molitvah.
